Do hitrejših ukrepov z okrepitvijo uradništva – EOL 78/79

Se je vaša ekipa že uigrala?

Ministrstvo vedno bolj razume, da mora delovati kot ministrstvo za naravne vire. Tovrstno ministrstvo v nekaterih državah imenujejo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo, okolje in upravljanje z vodami. Pri nas je taka struktura ministrstva mlada, nekaj čez leto dni, a prvi pozitivni rezultati razumevanja, da smo varuhi naravnih virov, so že tu.

Ministrstvo pokriva izrazito pomembna področja. Prvo področje skrbi za hrano in prehrano v tej državi, kar vključuje tudi gozdarstvo, lovstvo, ribištvo in nekatere druge dejavnosti. Zelo sem vesel, da je postala državna sekretarka mag. Tanja Strniša, ki je kompetentna in ima izkušnje z delom na ravni Evropske unije. Vesel sem tudi, da je na področju varstva okolja izziv sprejela državna sekretarka mag. Andreja Jerina, ki ima poleg drugih kompetenc tudi izkušnje na področju revidiranja okoljskih tem in kohezijskih projektov, ki so pomembna naloga okoljskega dela ministrstva.

To je politični vrh ministrstva. Boste okrepili strokovno ekipo tam, kjer se že dolgo ugotavlja, da je podhranjena?

Ministrstvo ima trenutno štiri direktorate, manjka direktorat za področje voda. To je izrazito podhranjeno področje in v Sloveniji nima takšne teže, kot bi jo moralo imeti. Ko opazujemo ministrstvo, opazujemo uradništvo. Uradništvu je bila v Sloveniji v zadnjih desetih letih storjena velika krivica, saj ni imelo močnega sindikata, ki bi skrbel za njihove pravice. Danes je premalo cenjeno, kar je huda napaka, saj nam na nek način operativno vodi državo.

Uradništvu na področju okolja se vidi, da je zlasti v zadnjem obdobju dobivalo dosti novih nalog. Na tem področju se šele vzpostavlja čvrsta evropska politika, ni pa temu sledila kadrovska zapolnitev. Uradništvo je bilo deležno vseh linearnih ukrepov, ki so jih izvajale slovenske vlade. Kljub novim zadevam in dodatni količini dela ni naraščalo, ampak se je zmanjševalo. Danes imamo posamezne uradnike, ki so nosilci tudi desetih direktiv. To je zelo nevarno.

Kaj boste naredili?

V tem trenutku resno razmišljamo, kako uradništvo motivirati. Jasno je treba povedati, da ga nujno potrebujemo in ga kadrovsko okrepiti. Razmišljamo v dveh smereh. Ena je, da zapolnimo kvoto, ki nam jo daje tehnična pomoč preko kohezijske politike, ki jo uradništvo izvaja. Druga pa je, da poiščemo rezerve v celotni strukturi okoljskega dela ministrstva s podrejenimi organi. Dejstvo je, da moramo ta sektor okrepiti.

Ko smo že pri uradništvu, velja izpostaviti pogost ugovor iz prakse, da je preveč odmaknjeno od prakse in življenja. To je napaka ministrstev in tudi ministrov.

Uradništvo je na področju okolja razvilo edini možni obrambni mehanizem, ki ga ima na razpolago: »nič ne bom kriv in nič ne bom naredil narobe, če nič ne naredim«. To se je zgodilo zato, ker se tem ljudem ni povedalo zadosti jasno, da se imajo pravico zmotiti. Če se nimajo pravice zmotiti, potem od njih zahtevamo, da nič ne počnejo. Edino pa, kar država ne more tolerirati, je, da nič ne počnejo.

A ravno to je problem, zato tako zamujamo pri vrsti reči. Ista vprašanja izpostavljamo že več let.

Če gledamo moj mandat – eno leto, se je potrebno vprašati, kaj lahko naredimo. Ideja, da se neki sektor, ki je bil bolj ali manj zanemarjen zadnjih 22 let, v celoti spremeni v enem letu, je napačna. Ideja, da ta sektor začne delovati bolj učinkovito in odpravljati najbolj odprte rane in da ima na koncu kaj pokazati, pa je operativno izvedljiva.

Kateri so vaši operativni cilji na področju okolja?

Prvo področje so odprti spori, ki jih ima okoljski del našega ministrstva na ravni Evropske unije. Komisija je ugotovila, da nekaterih stvari nismo zakonodajno implementirali, drugih nismo implementirali v praksi. Ko sem bil na zaslišanju pred poslanci v parlamentu, je bilo teh sporov 30, od tega 13 formalnih, ostali pa neformalni na različnih ravneh. Na žalost je teh sporov v tem trenutku že 32. Zna se zgoditi, da bo v naslednjih tednih ta številka še večja. Spore je potrebno procesirati in obvladati. Kazni, ki jih Slovenija lahko dobi, so trojne. Prva je vsebinska. To pomeni, da nekih stvari, ki so nujne za naše državljane, ne izvršimo, zato imamo slabše okoljsko stanje, kot bi ga lahko imeli. Druga kazen je enkratna, ki jo lahko dobimo na podlagi sodbe evropskega sodišča. Glede na našo velikost se giblje med 600.000 do 3 mio evrov. Tretja vrsta kazni so t. i. dnevne kazni, ki jih plačujemo, dokler kršitve ne odpravimo. Ta kazen pa se giblje od 600 do maksimalno 37.000 evrov na dan. Naš cilj je, da trend obrnemo. Jasno je, da v roku enega leta, kakor je trenutno nastavljen vladni program, ne moremo priti z 32 ali 34 na nulo. To ne gre. Želimo pa obrniti trend.

Druga prioriteta?

Naslednja zadeva so spori oziroma opozorila, ki jih imamo s strani računskega sodišča. To je prav tako nadzorni organ. Ti spori so tudi relativno hudi. Na področju voda, na primer, nam je računsko sodišče naložilo kar 14 popravljalnih ukrepov. Del ukrepov zahteva dodatne popravke zakona o vodah. Odločili smo se, da ta zakon v celoti moderniziramo. Žal je takih odprtih področij relativno dosti.

Kako je s kohezijskimi projekti s področja okolja?

Kohezija je naša naslednja prioriteta. Naše ministrstvo servisira del kohezije, kjer znaša evropski del 545 mio € in slovenski del 640 mio €. To obdobje se ravno končuje. Tretjina tega denarja je namenjenega za komunalno infrastrukturo, to je infrastruktura na področju kanalizacije in odpadkov, dve tretjini pa za t.i. vodno infrastrukturo. Trudimo se, da bomo te projekte pravočasno sprocesirali.

Zato je zelo pomembno, da sta na ministrstvu tako državna sekretarka Andreja Jerina kot Bojan Suvorov,ki velja v Sloveniji za enega najboljših strokovnjakov s področja kohezije.

Treba je povedati, da so potrebe na področju okolja gromozanske. Če pogledamo aktualne potrebe s stališča varovanja državljanov in premoženja pred poplavami, imamo po strokovni oceni v tem trenutku 61 področij, kjer je poplavna nevarnost velika. Ponekod programe za zaščito že imajo, drugod jih pripravljajo, a ti programi so investicijski, potreben je denar. Zato je že moj predhodnik, minister Franc Bogovič, začel pogovore, ki jih nadaljujem, da bi najeli posojilo evropske investicijske banke med 600 in 700 mio €, ki bi se sproščalo ob realizaciji projektov. Del teh programov želimo realizirati preko kohezije. V tem trenutku se izvajata dva velika ukrepa, eden je vezan na Savinjo, drugi na Dravo.

Kako je z implementacijo vodne direktive?

Vodna direktiva bi morala biti realizirana leta 2015. To ne pomeni, da bi takrat investicijo končali, ampak da pridemo na površinskih vodah na stanje »dobro« ali »zelo dobro«. Glavni razlog, da trenutno stanje v tej kategoriji ni takšno, kot si ga želimo, so biološki kazalci. Če poenostavim, je v vodi preveč hranil, kar pomeni, da ne obvladujemo kanalizacije. Ministrstvo je imelo operativni cilj, ki je tudi meni zelo blizu, da do leta 2015 obvladujemo 95 % kanalizacijskega sistema, ostalih 5 % pa so mali komunalni sistemi.

V zadnjem obdobju se je ponovno aktualiziral problem Nature 2000. Aprila je vlada sprejela akte, ki so potrebni za uveljavitev sprememb in dopolnitev omrežja Natura 2000. S sprejetjem Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o posebnih varstvenih območjih širimo obstoječe območje Natura 2000 za približno 2,4 % in s tem ostajamo na vrhu med državami Evropske unije z največjim deležem omrežja Natura 2000 (37,16 %). Še isti mesec je ustavno sodišče pritrdilo občinama Sežana in Divača, da je vlada z uredbo o dopolnitvah nezakonito in protiustavno posegla v ustavni položaj lokalne skupnosti, ker jo je z določitvijo posebnih območij varstva omejila pri izdajanju prostorskih aktov. Zakaj smo pri Naturi 2000 tako nespretni?

V zadnjih usklajevanjih strokovnih rešitev so se tisti, ki so se pogajali, iskali rešitve, za katere Slovenija upa, da jih bo lahko zagovarjala na biogeografskem seminarju. Vemo, da določitev Nature še ne pomeni, da je tam dokončno določen nek režim. Določitev Nature pomeni, da je na tem področju nek habitat. Kako se to izvaja v praksi oz. kje bomo iskali omilitvene ukrepe, je stvar naše spretnosti v naslednjih mesecih. Naj poudarim, da se ne moremo odmakniti od zaveze, ki smo jo dali EU, da bo Natura na 37, 2 % Slovenije. Zadaj je stroka in to ni stvar politike.

Poznam očitek potencialnih investitorjev, predstavnikov občin in stroke, ki je odgovorna za prostorsko umeščanje, da je bila Natura v Slovenijo vpeljana tako, da niso imeli vsi, ki imajo pravico kaj povedati, te možnosti.

V tem trenutku poteka zelo resna razprava o problemu, na katerega nas je opozorilo računsko sodišče, ko je revidiralo zaščito kmetijskih zemljišč v letih 2009 in 2010. Naša zaščita kmetijskih zemljišč je namreč dokazljivo slaba. Leta 2011 je bil sprejet zakon, ki sledi modernemu načelu OECD, da je treba omejen resurs varovati, da je njegova poraba nulta. To ne pomeni, da naenkrat zablokiraš vse spremembe, ampak da resurs, ki ga kje izgubiš, drugje nadomestiš. Sedaj imamo operativni cilj, da določimo tista kmetijska zemljišča, ki so tako pomembna za našo prehransko varnost, da jih imenujemo trajna.

Torej boste zagotovili usklajevanje med ministrstvi, odgovornimi za umeščanje infrastrukturnih objektov v prostor, ki je zaščiten z Naturu 2000?

V Sloveniji imamo takšen sistem, da skozi vladno proceduro skrajno težko pridejo neusklajene zadeve. Usklajevanje vsaj zadnjih nekaj tednov poteka izrazito močno in bo potekalo tudi naprej. Žal ne živimo v idealnem svetu. Idealno bi bilo, da si postavimo paradigme in jim sledimo. Svet, v katerem živimo, je iskanje sprejemljivih kompromisov.

Sedaj je najbolj na udaru zakon o kmetijskih zemljiščih. V delovni skupini so poleg uradništva s področja ministrstva za kmetijstvo in okolje ter prostora in infrastrukture tudi stroka, ne samo tista, ki ščiti naravne vire, ampak tudi za prostorsko umeščanje, in občine.

Kakšen je vaš pogled na reševanja lesno-predelovalne verige? Področje ima po strokovnih ocenah velike možnosti, ki ostajajo neizkoriščene. Kako ocenjujete realizacijo akcijskega načrta, ki sta ga lani sprejeli vaše ministrstvo in ministrstvom za gospodarstvo?

Pobudnika tega načrta sva bila takratna ministrica za gospodarstvo Darja Radič in sam kot minister za kmetijstvo. Vprašali smo se, kaj mora narediti država, da bomo imeli večji izkoristek gozda in delovnih mest. Tako je začel nastajati akcijski načrt Les je lep. Če gledamo verigo, moramo ves čas opazovati trg. Ker so del trga javna naročila, smo uspeli z uredbo o zelenem javnem naročanju. To si štejem kot osebni uspeh. Naslednji uspeh je, da smo se začeli med seboj pogovarjati.

Ampak efekti so kljub vsemu v enem letu šibki.

Na ravni gozda se dela že kar nekaj stvari. V tem trenutku se že ve, kaj nujno in zelo hitro potrebujemo. Nujno potrebujemo razpis, da vzpostavimo gozdno-lesne centre. To so stvari malega dosega, saj moramo upoštevati evropska pravila. V tem trenutku nam manjkajo srednje žage ali velike žage. Rabimo nekaj žag za 250.000 kubikov letne nazivne kapacitete, zato upamo, da bo ministrstvo pripravilo ustrezen razpis. Če gledamo industrijo, je problem njena kapitalska ustreznost oziroma zelo otežen dostop do finančnih virov, ki jih potrebuje. Za surovino podjetja dajo skoraj akontacijsko plačilo, ko prodajajo, pa prihajajo plačila v 120 dneh ali še kasneje. V normalnih državah, kjer deluje bančni sistem, pridejo do vira preko bank. Tega v Sloveniji trenutno ni. Zato je naše ministrstvo dalo ministrstvu za gospodarstvo, ki je nosilec, pobudo, da se za našo lesnopredelovalno industrijo vzpostavi neka vzporedna garantna shema.

S temi ukrepi bi naredili veliko. V tem trenutku je 23 % gozda v državni lasti, ki ga upravljamo preko koncesijskih pogodb. Nove koncesije razdelimo leta 2016. To je zelo močan vzvod, ki ga ima država, zato ga bomo izkoristili.