| Okoljski forum Zelene Slovenije | | |
| Okoljski forum Trajnostni razvoj je pot k zeleni Sloveniji, ki ga je maja organizirala Fit media v okviru svojega programa Zelena Slovenija, je odpiral vidike, kakšna naj bo vizija trajnostnega razvoja Slovenije do leta 2020 in kje so konkretne priložnosti za zeleni preboj Slovenije. Okoljski komisar dr. Janez Potočnik, okoljski minister mag. Dejan Židan, dr. Dušan Plut in dr. Vlasta Krmelj so razpravljali o trajnostnih ciljih in političnih prioritetah pri doseganju teh ciljev. Dva strokovna panela z uglednimi razpravljavci sta izpostavila zelene tehnologije ter gozd in les kot doslej neizkoriščene priložnosti za zeleni preboj Slovenije, ki kar kličejo k takojšnji akciji. | |
Varovanje virov je priložnost tudi za gospodarstvo
Minister mag. Dejan Židan je navedel trenutne prioritete ministrstva. »Pripravljamo Program za razvoj podeželja, ki ga moramo oddati v Bruselj konec tega leta. Vrednost teh mehanizmov je milijarda 60 milijonov evrov. Nadalje opozarjam na izvajanje resolucije Les je lep, ki je operativni izvedbeni program. Trenutno se pripravljamo na spremembo zakona o gozdovih. Cilji, ki so za ministrstvo pomembni, so, da z gozdom ravnamo sonaravno, da imamo od gozda učinek in tretje, končni produkt slovenskega gozda ne more biti izvoz hlodovine v sosednje države, temveč proizvodnja in prodaja lesnih proizvodov z dodano vrednostjo. Varovanje naravnih virov je restriktivno samo za neumne. Za nas, ki smo inovativni in ki želimo iz te države narediti marsikaj lepega, pa je lahko varovanje naravnih virov priložnost tudi za gospodarski razvoj.«
Potreben bo premik v krožno gospodarstvo
Komisar dr. Janez Potočnik je nizal več argumentov, zakaj je prepričan, da sta zeleno gospodarstvo in zelena pot edina možna pot naprej z vidika globalnih gibanj. »To je še posebej pomembno za nas v EU. Ključna problema, ki sta v ozadju vseh drugih problemov, s katerimi se soočamo v 21. stoletju, sta povečevanje števila prebivalstva in vedno večja potrošnja na prebivalca. Leta 2045 nas bo na zemlji 9 milijard. Do leta 2030 bo 3 milijarde ljudi, ki danes živijo v revščini, prešlo v srednji razred potrošnje. Teh številk smo se že tako navadili, da nanje ne reagiramo več. Poglejmo številke drugače.
V 14 dneh je na Zemlji toliko dodatnih prebivalcev, kot jih ima Slovenija. Na dan je 140 tisoč novih prebivalcev. V naslednjih 30 letih bo na Zemlji živelo toliko dodatnih prebivalcev, kot jih je na začetku 20. stoletja štela cela Zemlja. Te spremembe so tako hitre in korenite, da se vsak, kdor misli, da se pogovarjamo o dolgoročnih spremembah, zelo moti. Pritiski na vire, ki so že danes veliki, se bodo še ustrezno povečali. Brez občutnejše spremembe naše proizvodnje in potrošnje bomo do leta 2030 potrebovali 40 % več vode, kot jo premoremo.
Ljudje prvič v zgodovini močno vplivamo na ravnovesje planeta, na katerem živimo. Tveganje je veliko, zato so spremembe nujne. Najprej v tistem delu sveta, kjer se je začela industrializacija in kjer se je vzpostavil model rasti. Na mestu pa so pozivi tudi tistim delom sveta, ki sledijo modelu rasti.
Ta zavest je še posebej potrebna v Evropi, ki je zelo potratna z viri. Na osebo na letni ravni porabimo 16 ton virov, 6 ton jih zavržemo, od tega 3 tone na odlagališča. Viri in energija postajajo vse dražji in pričakujemo, da se bo ta trend nadaljeval. Evropa je v veliki meri odvisna od uvoza, energetsko smo odvisni 60 %, ocenjuje se, da bomo 2030 več kot 85% uvozno odvisni. Če gledamo druge vire in surovine, jih šestkrat več uvozimo, kot izvozimo. V naših proizvodih je polovica surovin uvoženih. Nujen je torej prehod na drugačno ravnanje z viri v proizvodnji. To je za nas stvar ekonomskega obstanka. Je osrednje vprašanje konkurenčnosti in industrijske politike v prihodnosti.
Kaj je potrebno storiti? Klišejski odgovor je, vendar boljšega nimam, da je treba izzive spremeniti v priložnosti. Inovacijski potencial, ki ga imajo podjetja, je potrebno usmeriti v produktivnost virov. Potrebna je dematerializacija naše industrije, če hočemo obdržati industrijo v Evropi. Učinkovita raba energije je zagotovo pomemben in ključen vidik, ni pa zadosten. Potreben bo premik v krožno gospodarstvo. Poglejmo samo primer recikliranja mobilnih telefonov. Če jih reciklirate 10 kg, boste dobili poročni prstan. Za to bi potrebovali približno 10 t zlate rude. Zlato pridobivamo z uporabo cianida, ki je strupen.
Od leta 2000 naprej je evropska ekoindustrija ustvarila 1,2 milijona delovnih mest in zaposluje 3,4 milijona ljudi. Svetovni trg čistih tehnologij naj bi se do leta 2020 povečal dvakrat. Ključ ni v nišnih industrijah, ampak v ozelenitvi celotnega gospodarstva. Če pogledamo razvojni plan Kitajske, je bolj zelen kot večina evropskih planov. Pa ne zato, ker bi bili Kitajci okoljsko bolj ozaveščani kot mi, ampak razmišljajo strateško in v tem vidijo svojo razvojno priložnost. Tudi v Evropi bomo morali v večji meri razmišljati strateško.
Potrebna je trajnostna revolucija
Dr. Dušan Plut je poudaril, da se sodobno človeštvo nahaja pred civilizacijskim prehodom, ki je popolnoma drugačen od prvega prehoda, agrarne revolucije pred 10 tisoč leti in od industrijske revolucije pred približno dvesto leti. »Najprej moramo poiskati možnost organizacije materialne dejavnosti človeštva v nepremakljivih univerzalnih omejitvah planetarnega in lokalnega okolja. Hkrati s povečevanjem prebivalstva se povečujejo tudi pritiski, da odpravimo svetovno revščino. Interdisciplinarni vpogled v reševanje podčrtuje nujnost iskanja optimalnega ravnovesja med gospodarsko uspešnostjo, okoljsko odgovornostjo in socialno pravičnostjo. Ta izziv čaka vse znanstvenike in politike, ki jih bomo morali kot volivci prisiliti, da bomo razmišljali na tak način. Predvsem pa čaka gospodarstvo in našo organizacijo v okviru gospodinjstev. Izzivi so torej izredno veliki.
Želim poudariti tudi, da so družbene neenakosti na našem planetu dosegle strahoten razkorak. Sedaj je razlika med bogatimi in revnimi 1: 80. Takšnih razlik doslej ni bilo. Če s trajnostno revolucijo ne bomo rešili tega družbenega nasprotja, potem ni smiselno razmišljati o kakršni koliki trajnostni paradigmi, saj se bomo srečevali z revolucijo na ulicah, ki bo uničila vse, kar je bilo doslej ustvarjeno.
V tem trenutku potrebujemo ekosocialni odgovorni kapitalizem.
Kot geograf bom začrtal nekaj potencialov Slovenije za zeleni preboj. Samozavestno lahko rečemo, da je Slovenija v privilegiranem položaju v primerjavi z vsemi državami sveta. Po številnih podatkih trajnostnega kapitala na prebivalca se uvrščamo med 20 privilegiranih držav tega planeta. Vse naravne vire za preboj imamo. Poglejmo vodne vire na prebivalca. Smo dvakrat nad svetovnim povprečjem, več kot dvakrat nad evropskim povprečjem. Voda pa je strateška surovina 21. stoletja. Tudi še tako dramatične podnebne spremembe tega dejstva ne bodo izničile v taki meri, da ne bi imeli potenciala za normalno oskrbo prebivalstva. Izrazit potencial sta gozd in lesni prirastek, nadalje mavrica obnovljivih virov energije. Vse imamo v presežku, razen vetrne energije.
V 21. stoletju bo ključni poudarek na vodni, prehrambeni in energetski samooskrbi. Države, ki tega ne bodo zagotovile, bodo poraženke.
Kje je »slovenska nafta«?
Dr. Vlasta Krmelj se je vprašala, kako to, da kljub poznavanju vseh (ne)trajnostnih podatkov ne pričnemo ravnati drugače. »Kdo bo pričel? Ali bo pričela država, občina, javni sektor, podjetja oziroma industrija? Je morda to transport, ki porabi več kot 30 % energije? Ali pa vsak posameznik?
Vsak izmed naštetih ima svojo odgovornost in delo, ki bi ga moral opraviti profesionalno. Zakaj ne pričnemo? Zakaj zdrava logika, ki deluje v Avstriji, v Nemčiji in skandinavskih državah, v Sloveniji ne deluje, čeprav na papirju vse razumemo in vse vemo?
Zakaj postavljamo sončne elektrarne, ki jih kupujemo in ne uporabljamo domačega znanja? Kje je logika podjetnikov, ki jemljejo drage kredite in računajo na klasične pogoje, da bosta država in EU vedno sofinancirali v skladu s trenutno pogodbo?
Zakaj nimamo zdrave podjetne logike, ki upošteva tveganje, da jutri ne bo subvencije? Zakaj postavljamo bioplinarne, ki jih načrtujemo zelo nestrokovno? Vgrajujemo kogeneracijo, ki dajejo maksimalno električno energijo, na drugi strani z odpadno toploto segrevamo kvazi tople grede. Ko naredimo energetsko bilanco, v bistvu pripomoremo k segrevanju ozračja. Zakaj promoviramo lesno biomaso za vsako ceno?
Vsak v tej verigi dela napake. Vendar, zakaj ponavljamo oziroma jih celo nadgrajujemo, da so vedno hujše?
Poglejmo, kje imamo »slovensko nafto«? Imamo lesno biomaso, ki je lahko surovina, polizdelek, izdelek in ima lahko visoko dodano vrednost ne le v denarnem smislu, ampak tudi v naravni in kulturni dediščini. Samo lesni ostanek in odpad naj gre v energijo! Naj nas podatek, da vsak Evropejec daje vsaj 700 evrov za uvoz nafte in naftnih derivatov z Bližnjega in Daljnega vzhoda, spodbudi, da vsaj polica ostane pri nas.«
——————————————-
Vsebina o Zelenem forumu:
Okoljski forum Zelene Slovenije
Prioriteti za zeleni preboj: gozd in les ter zelene tehnologije. Zdaj!
Zelene tehnologije, zeleni produkti, zelena potrošnja
