Kdo pije in kdo plača – EOL 77

Kaj pravi zakonodaja v Sloveniji

Zakon o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, 110/02–ZGO-1, 2/04–ZZdrI-A, 41/04–ZVO-1 in 57/08; v nadaljnjem besedilu ZV-1) je uvedel obvezno pridobitev vodne pravice za vsako rabo vodnega ali morskega dobra, ki presega meje splošne rabe, in za rabo naplavin ali podzemnih voda. Vodno pravico je mogoče pridobiti na podlagi vodnega dovoljenja (za rabo, določeno v 125. členu ZV-1) ali koncesije (za rabo, določeno v 136. členu ZV-1). Vodno dovoljenje oziroma vodno pravico za preskrbo s pitno vodo pridobivajo le občine, dovoljenja izdaja ARSO. Za zagotavljanje dobrega stanja vseh voda je pristojno Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO), preskrba s pitno vodo pa je torej v izvirni pristojnosti občin. Občine so odgovorne tudi za gradnjo javne infrastrukture za izvajanje javne službe za preskrbo s pitno vodo. Za upravljanje zajetja pitne vode morajo organizirati obvezno javno službo in izvajalca javne službe – po sistemu javno-zasebnega partnerstva ali s koncesijo, občine pa opravljajo nadzor nad izvajanjem službe.

Vodne koncesije pri nas niso torej nič novega, v Sloveniji imamo že veliko koncesionarjev. Med večjimi sta Petrol in Pivovarna Laško.

Novosti

Evropska komisija je 21. decembra 2011 Svetu EU in evropskemu parlamentu predložila sveženj o javnih naročilih, ki vsebuje Predlog direktive o javnih naročilih skupaj s Predlogom direktive o javnih naročilih naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev, in Predlog direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb. Vlada Republike Slovenije je sprejela predlog stališča, v katerem podpira sprejetje predlagane direktive z nekaterimi pripombami, zato od evropske komisije pričakujejo dodatna pojasnila glede možnosti spreminjanja koncesijskih pogodb med njihovim trajanjem zaradi sprememb evropske in nacionalne zakonodaje in kako je predviden prenos finančnih posledic takih sprememb koncesijskih pogodb.

Evropska komisija sicer opozarja, da nova direktiva ne predvideva prisilne privatizacije vodnih virov, odločanje o tem bo še naprej ostalo v domeni držav. Toda razpisi koncesij bodo morali biti evropski, saj ima EU enoten trg, za katerega pa komisija vedno znova ponavlja, da potrebuje močnejšo injekcijo zasebnega kapitala, saj je javnega denarja v krizi premalo. Ali se v tej razlagi lahko skriva tisto, česar se nekateri v Sloveniji bojijo?

Stališče Evropske komisije

Evropski komisar za okolje dr. Janez Potočnik in njegov kolega za notranji trg in storitve Michel Barnier sta v skupni izjavi poudarila, da komisija ne vodi nobene politike, s katero bi države članice silila v privatizacijo storitev preskrbe z vodo. »Komisija se zaveda, da je voda javno dobro in da je upravljanje vodnih virov v pristojnosti držav članic. Za primere, v katerih se javni organi odločijo zagotavljati te storitve prek zasebnega gospodarskega subjekta, je komisija predlagala predpise, ki bodo pripomogli k preglednosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, tako da bodo javnim organom omogočili sprejemanje boljših odločitev,« pravita komisarja.

Evropska poslanka dr. Romana Jordan pozdravlja novo direktivo: »Evropska unija je leta 2000 sprejela Okvirno direktivo o vodah (2000/60/ES). Z njo je bil uveden nov zakonodajni pristop k upravljanju in varovanju voda, ki ne temelji na nacionalnih ali političnih mejah, temveč na povodjih. Namen te direktive je določiti okvir za varstvo celinskih površinskih voda, somornic, obalnega morja in podzemne vode. Direktiva zahteva usklajevanje različnih politik EU in določa natančen časovni razpored ukrepov, pri čemer je leto 2015 rok, do katerega morajo biti evropske vode v dobrem ekološkem in kemijskem stanju. V tej direktivi ni nikjer opredeljeno lastništvo nad vodno oskrbo. Pogodba o EU celo prepoveduje kakršno koli pristojnost Evropske komisije za lastništvo v državah članicah. Odločitev o privatizaciji vodnih virov je izključno v rokah držav članic.

Ob koncu leta 2011 je Evropska komisija pripravila predlog Direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb. V njem ni nikjer opredeljeno vprašanje lastništva vodnih virov in ne gre za poseg Evropske unije v pristojnost držav članic, da oblikujejo lastninskopravno ureditev. Namen predloga evropske direktive je izboljšati preglednost in pravičnost v postopkih dodeljevanja koncesij in tako ustvarjati gospodarske priložnosti in spodbujati zasebne in javne naložbe. Študija Evropske komisije je namreč pokazala, da se gospodarski subjekti srečujejo z neenakimi konkurenčnimi zahtevami. Poleg tega v trenutnem zakonodajnem okviru področje javno-zasebnih partnerstev ni natančno opredeljeno, kar povečuje tveganje odpovedi ali predčasne prekinitve nezakonito oddanih naročil, to pa lahko organe odvrne od uporabe koncesij, če bi bila ta vrsta naročila dobra rešitev.

Predlagana direktiva zagotavlja večjo preglednost, pravičnost in pravno varnost pri podeljevanju koncesijskih pogodb, boljše možnosti investicij in zato kakovostnejše gradnje in storitve naročnikov iz vodnega, energetskega in transportnega sektorja in sektorja poštnih storitev, hkrati pa ne posega v lastninskopravno ureditev držav članic.

Predlog direktive o koncesijskih pogodbah torej pravno ureja podeljevanje koncesij, da bi bili postopki pregledni in pošteni. Predlog ne nalaga obveznosti podeljevanja koncesij, ampak jih poskuša spodbujati in ureja izvedbo podeljevanja koncesij.

V javnosti pa se je predlog Direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb napačno interpretiral. Komisija obravnava predlog sprememb direktive o podeljevanju koncesij in ne direktive o gospodarjenju z vodo. Sprememba Direktive o podeljevanju koncesij prinaša zahtevo, da bo moral, kdor se bo odločil podeliti koncesijo privatnemu podjetju, skladno s standardi Evropske unije poskrbeti, da bo postopek transparenten in pošten. Ta direktiva držav članic ne obvezuje k ‚privatizaciji vode‘, države imajo same odgovornost in dolžnost skrbeti za kakovost lastne oskrbe z vodo. Popolnoma se strinjam, da je oskrbo z vodo treba nujno zaščititi kot javno dobro. Za to pa morajo poskrbeti vlade držav članic. Evropa namreč nima pravice posegati v lastninskopravno zakonodajo države članice.

Država članica oz. posamezna občina je tista, ki lahko pridobi pravico do oskrbe s pitno vodo, občine pa se odločajo o tem, kako bodo izvajale javno gospodarsko službo, ali bodo, na primer, podelile koncesijo. V Sloveniji je že danes veliko koncesionarjev na tem področju. Osnutek direktive ureja transparentno podeljevanje koncesij, samo če se država oz. občina odloči, da bo podelila koncesijo, ki bo presegala vrednost 5 milijonov, privatnemu podjetju.«

Odmevi v Sloveniji

Evropsko državljansko pobudo, po kateri je voda javna dobrina in ne tržno blago, so podprli le poslanci v odboru za okolje. Pod to pobudo se je podpisalo že več kot 13.000 Slovencev. V pozivu vladi za boljšo zakonodajo pa so se združili vsi odbori – za finance, zadeve EU, kmetijstvo in okolje – in vlado pozvali, naj pri storitvah javnega dobra ohrani univerzalnost dostopa do pitne vode kot temeljno človekovo pravico. Hkrati vladi predlagajo, da v sodelovanju z zainteresirano javnostjo pripravi zakonodajo, ki bo preprečila morebitno bodočo privatizacijo upravljanja pitne vode in ki bo še naprej zagotavljala enak dostop do vode vsem državljanom.

Skupnost občin Slovenije je kritična: »Predsedstvo Skupnosti občin Slovenije je s presenečenjem sprejelo informacijo, po kateri naj bi Vlada RS podprla predlagane spremembe direktive, ne da bi preverila stališča občin, ki so v skladu s slovensko zakonodajo pristojne za oskrbo s pitno vodo. Skupnost občin Slovenije v osnovi nasprotuje dodatnim možnostim za privatizacijo oskrbe s pitno vodo, saj ocenjuje, da gre za strateško dobrino, ki se prav zato ne sme predati v roke privatnemu kapitalu, katerega osnovni interes in motiv je dobiček. Javna podjetja, ki v Sloveniji skrbijo za oskrbo s pitno vodo, se nikakor ne bi mogla na globalnem trgu boriti z mednarodnimi korporacijami, kar bi pomenilo, da bi s tako strateško surovino v državi poslovale in upravljale prav te. Občine temu nasprotujemo. Izkušnje s privatizacijo voda v nekaterih državah (Francija, Portugalska, Britanija …) so po informacijah Skupnosti občin Slovenije zelo negativne, oskrba se je poslabšala, cene pa dvignile. Prav tako mednarodne korporacije praviloma ne vlagajo v osnovno infrastrukturo in te stroške prelagajo na lokalne skupnosti in lokalno prebivalstvo. Prepričani smo, da bi Vlada RS pred podelitvijo soglasja k tej direktivi morala pridobiti soglasja tistih, ki jih navedena direktiva najbolj zadeva, torej lokalnih skupnosti. Ob tem pa bi bilo treba pridobiti tudi mnenja in razmišljanja zainteresirane strokovne javnosti ter državljank in državljanov, ki jih lahko take odločitve najbolj neposredno prizadenejo. Zato je Skupnost občin Slovenije Vlado RS pozvala, naj spremeni svoje stališče ter v zvezi s stališčem RS v tem in podobnih predlogih odpre čim širšo razpravo.«

Z Ministrstva za finance smo prejeli naslednje pojasnilo: »Namen predlagane direktive je ponuditi pravno varnost državam članicam pri podeljevanju tovrstnih pogodb in zagotoviti odpiranje nacionalnih koncesijskih trgov podjetjem iz EU. Odbor za zadeve Evropske unije je Predlog stališča Republike Slovenije, s katerim je Republika Slovenija podprla to direktivo, sprejel na svoji 9. seji 9. 3. 2012.

Predlagana direktiva je del paketa direktiv, s katerimi se prenavlja javnonaročniška zakonodaja na ravni EU. Cilj te direktive je ustvariti enoten pravni okvir, ki bo omogočil širšo uporabo koncesij, kar bo spodbudilo gospodarsko rast in inovacije. Gre za postopkovno direktivo, s katero želi Evropska komisija zagotoviti preglednost, pravično in enakopravno obravnavo ter ustrezno pravno varnost koncedentov (država, občine in javni subjekti) in koncesionarjev (gospodarskih subjektov) pri postopkih podeljevanja koncesij za različna področja.

Vlada Republike Slovenije je sprejela predlog stališča, v katerem podpira sprejem predlagane direktive, z nekaterimi pripombami. V procesu sprejemanja v Bruslju Vlada RS pričakuje od Evropske komisije dodatna pojasnila glede možnosti spreminjanja koncesijskih pogodb v času njihovega trajanja zaradi sprememb evropske in posledično nacionalne zakonodaje in kako je predviden prenos finančnih posledic takih sprememb koncesijskih pogodb.

Večina koncesij storitev (npr. zdravstvo, izobraževanje in socialne storitve) je zdaj le delno zajeta v direktivah o postopkih oddaje javnega naročila, saj se obravnavajo kot storitve brez večjih možnosti za čezmejno trgovino. Nedavne ugotovitve Komisije o oceni učinka in učinkovitosti zakonodaje EU o javnih naročilih so pokazale, da ima veliko kategorij storitev, ki so bile prej uvrščene kot neprednostne storitve, relativno visok delež čezmejnih koncesijskih pogodb, zato je Evropska komisija sprejela odločitev, da se to področje enotno uredi. Zato taki sklepi upravičujejo razširitev predvidenih predpisov na te storitve.

Glavni cilj direktive je zagotoviti jasnost pravnega okvira za podeljevanje koncesij in jasno opredeliti področje uporabe tega okvira. Posebne obveznosti koncesij bodo po eni strani povečale pravno varnost, saj bodo javnim organom in naročnikom zagotovile jasna pravila, ki bodo vključevala načela Pogodbe o delovanju EU o podeljevanju koncesij, po drugi strani pa bodo gospodarskim subjektom zagotovila nekatera temeljna jamstva pri postopku podeljevanja.

Direktiva določa natančnejšo opredelitev koncesijskih pogodb s sklicevanjem na operativno tveganje, hkrati pa določa tudi najdaljše trajanje koncesije. Večina obveznosti, ki veljajo za postopke podeljevanja koncesij za gradnje, naj bi se razširila tudi na koncesije za izvajanje storitev. Predlog določa tudi več konkretnih in natančnejših zahtev za različne faze postopka podeljevanja, ki temeljijo na načelih Pogodbe o delovanju EU. Poleg tega uporabo sekundarne zakonodaje razširja na podeljevanje koncesijskih pogodb v sektorju javnih gospodarskih služb, ki je trenutno izvzet iz sekundarne zakonodaje.

Predlog tudi zagotavlja boljši dostop gospodarskih subjektov do koncesijskih trgov, saj predvideva večjo transparentnost in enakopravno obravnavo. Za zagotovitev preglednosti in enake obravnave vseh gospodarskih subjektov predlog določa obvezno objavo javnih razpisov podeljevanja koncesijskih pogodb v Uradnem listu EU, katerih vrednost je enaka ali višja od 5 milijonov evrov. Direktiva določa posebno ureditev za podeljevanje koncesij za socialne in druge posebne storitve, saj v teh primerih še vedno ostaja omejen čezmejni interes.

Podeljevanje koncesij je v Sloveniji urejeno

Sicer pa že Zakon o javnih gospodarskih službah iz leta 1993 ureja podeljevanje koncesij za javne gospodarske službe. Tako je podeljevanje koncesij v Republiki Sloveniji urejeno že dalj časa, podrobneje pa je postopke uredil Zakon o javno-zasebnem partnerstvu, za koncesije gradenj pa Zakon o javnem naročanju in Zakon o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev. Ker je bila sprejeta nova direktiva o podeljevanju koncesijskih pogodb, bo navedene zakone tudi deloma treba popraviti, vendar bistvenih sprememb nova direktiva v slovenski pravni red ne bo prinesla. Že zdaj je namreč predvideno, da se za podeljevanje koncesij uporabljajo transparentni javni postopki. To pa je tudi bistvo te direktive, saj je njen glavni cilj poenotiti postopke za podeljevanje koncesijskih pogodb za storitve, ki so bili do zdaj prepuščeni ureditvi posamezne države članice.

Podelitev koncesije oz. sklenitev javno-zasebnega partnerstva za izvajanje javne gospodarske službe nikakor ni privatizacija, saj je v Sloveniji cena komunalnih storitev regulirana, zato ni mogoče, da bi se cene nenadzorovano poviševale. Nižanje standardov pa je stvar koncedenta oz. javnega partnerja, ki določi zahtevano raven storitve za končne uporabnike in nadzira izvajanje koncesijske pogodbe oz. pogodbe o javno-zasebnem partnerstvu. Morebitna privatizacija družb kot takih ne bi smela vplivati na kakovost storitve, saj morajo tudi zasebna podjetja izpolnjevati zahteve koncedenta, pri javno-zasebnih partnerstvih pa gre dejansko za enega od modelov javnega naročanja, pri katerem javni partner izbere zasebnika, ki zagotovi finančna sredstva za gradnjo potrebne infrastrukture in izvaja storitev.

Za vprašanja lastništva, upravljanja, financiranja in oskrbe vodnih virov v Sloveniji Ministrstvo za finance ni pristojno, saj sta področna zakona, ki to urejata, Zakon o vodah in Zakon o varstvu okolja. Za oskrbo s pitno vodo je bila v Uradnem listu RS objavljena Uredba o oskrbi s pitno vodo, ki ureja vrste nalog v okviru storitev obvezne občinske gospodarske javne službe za oskrbo s pitno in nekatere zahteve za oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot javna služba, in za lastno oskrbo s pitno vodo. Ta uredba določa standarde komunalne opremljenosti, ki morajo biti izpolnjeni za izvajanje javne službe, in določa dva ukrepa za opravljanje javne službe:

1. vsebino operativnega programa varstva okolja, ki se nanaša na oskrbo s pitno vodo, in

2. obveznosti občin in izvajalcev javne službe pri opravljanju javne službe. Ta uredba določa tudi načine in pogoje oskrbe s pitno vodo, ki morajo biti izpolnjeni pri opravljanju storitev javne službe.

Ceno pitne vode določa Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Ur.l. RS, št. 87/2012 in 109/2012), ki določa metodologijo za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja za:
– oskrbo s pitno vodo,
– odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode,
– zbiranje nekaterih vrst komunalnih odpadkov,
– obdelavo nekaterih vrst komunalnih odpadkov in
– odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov.«

Mnenje Ministrstva za kmetijstvo in okolje

»Predlog direktive EU o koncesijah je obravnavalo Ministrstvo za finance, pristojno za javno naročanje. Evropska unija želi s to direktivo poenotiti predvsem postopke za oddajo koncesij storitev na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev, kar v slovenski zakonodaji ureja Zakon o javnem naročanju. Ta je v pristojnosti Ministrstva za finance, zato je to ministrstvo tudi presojalo predlog direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb.

Predlog direktive o podeljevanju koncesij se torej ne nanaša le na koncesije za vodo, ampak gre tudi za postopkovno direktivo za oddajo vseh koncesij na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev na državni in lokalni ravni. Predstavništvo Evropske komisije pojasnjuje, da so vse interpretacije, ki predlog povezujejo s privatizacijo oskrbe z vodo, napačne, in tudi, da bodo javni organi imeli vedno pravico izbirati, ali bodo oskrbo zagotavljali neposredno ali prek zasebnih izvajalcev.

Evropska komisija v izjavi za javnost zagotavlja, da direktiva upošteva vodo kot javno dobro, ki je življenjskega pomena za vse državljane, in podaja predlog direktive o polnem priznavanju neodvisnosti lokalnih upravnih organov pri zagotavljanju ter organiziranju storitev splošnega gospodarskega pomena, kot je oskrba z vodo. Zapisali so tudi, da bi bilo vsiljevanje privatizacije javnim organom in državam članicam, kot namigujejo mediji, vsekakor neskladno z načeli temeljnih pogodb EU in s sodno prakso.

Evropska komisija zagotavlja, da predlagana direktiva ne bo povzročila prisilne privatizacije oskrbe z vodo, in dodaja, da bodo javni organi imeli vedno pravico izbirati, ali bodo oskrbo zagotavljali neposredno ali prek zasebnih izvajalcev, poleg tega bodo glede na osnutek direktive lahko prosto določali značilnosti storitve, ki jo je treba zagotavljati. To vključuje pogoje v zvezi s ceno in kakovostjo, kot so inovacijski, okoljski ali socialni standardi.

Voda kot vir za zagotavljanje pitne vode je v Sloveniji v javni lasti. Za zagotavljanje dobrega stanja vseh voda je pristojno Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, oskrba s pitno vodo pa je v izvirni pristojnosti občin. Oskrba s pitno vodo je namreč ena od obveznih občinskih javnih gospodarskih služb varstva okolja, določenih z zakonom. Občine pa morajo za upravljanje zajetja pitne vode organizirati obvezno javno službo za oskrbo s pitno vodo in določiti izvajalca te službe. To je lahko javno podjetje ali javno zasebno partnerstvo (podelitev koncesije). Občine izvajajo nadzor nad izvajanjem te javne službe, ne glede na to, kako se izvaja.

Občine so zadolžene tudi za gradnjo javne infrastrukture za izvajanje javne službe oskrbe s pitno vodo. V sodelovanju z različnimi strokovnjaki odločajo tudi o virih vode – zajetjih, iz katerih se oskrbujejo s pitno vodo. Črpajo jih lahko po pridobitvi vodnega dovoljenja, ki ga občini (in ne javnemu podjetju ali koncesionarju) izda Agencija RS za okolje.

Taka ureditev izhaja iz stališča, da je voda javno dobro, ki je življenjskega pomena za vse državljane, in Ministrstvo za kmetijstvo in okolje meni, da mora tako tudi ostati. Sistem podelitve vodne pravice za črpanje vodnega vira za oskrbo s pitno vodo mora biti tudi v prihodnje urejen tako, da so izključni upravičenci do dovoljenja za izrabo vodnega vira za oskrbo s pitno vodo izključno lokalne skupnosti, ki morajo imeti pravico izbirati, ali bodo oskrbo zagotavljale neposredno z javno službo ali javno–zasebnim partnerstvom.

Lahko se strinjamo, da bi bilo treba koncesije storitev bolje in enotno urediti in da neposredno predlog direktive ne privatizira vode, a ima lahko posredne učinke in vnaša tržno gospodarstvo v javne službe. Slovenska javna podjetja in druge domače pravne osebe, ki izvajajo ali bi lahko izvajale obvezno občinsko gospodarsko javno službo oskrbe prebivalstva s pitno vodo in odstranjevanja ali čiščenja odplak (odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode), bi se spoprijela z večjo konkurenco tujih družb, ki imajo večjo kapitalsko moč in dolgoletne izkušnje izvajanja koncesij.

Dodajamo stališče bivšega ministra za kmetijstvo in okolje Franca Bogoviča, ki ga je že večkrat povedal v javnosti: »Sprejetje direktive bi odprlo celoten trg EU pri podeljevanju koncesij. To pomeni, da bi bila slovenska komunalna podjetja in drugi nacionalni ponudniki oskrbe z vodo v neposredni konkurenci s tujimi multinacionalkami, ki imajo veliko kapitalsko moč in dolgoletne izkušnje, zato ne podpiram sprejetja direktive o oskrbi z vodo. Slovenija mora najprej izčrpati kohezijska sredstva za to področje iz te in naslednje finančne perspektive, dograditi in združiti vodovodne sisteme in zmanjšati število upravljavcev. Slovenske občine si morajo v tem obdobju pridobiti izkušnje za upravljanje koncesijskih razmerij.

Ne želim, da bi tuje multinacionalke postale upravičenke do evropskih kohezijskih sredstev in da bi na podlagi podeljene koncesije v prihodnjih letih z našimi sredstvi dograjevale sisteme za oskrbo z vodo v Sloveniji. Sredstva, ki jih namenja kohezijski sklad za področje voda, morajo porabiti slovenske občine. Na podlagi podeljenih koncesij bi multinacionalke pridobile sisteme v koncesijsko upravljanje za naslednjih 20 do 30 let, kar je običajna amortizacijska doba za take sisteme. Slovenke in Slovenci bi drago plačali te sisteme. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje ima že danes številne projekte za porabo kohezijskih sredstev za sedanjo in naslednjo finančno perspektivo. V letu 2012 smo zelo napredovali na tem področju, zato bodo predvidena sredstva lahko izčrpana v predvidenih rokih. Nasprotujem vsakršni privatizaciji vode. Voda je in mora ostati javno dobro.«

Svoje mnenje je podal tudi mag. Dejan Židan, nekdanji poslanec SD in predsednik Odbora DZ za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje, sedaj novi minister za kmetijstvo in okolje: »Direktivo načelno pozdravljam, ker je nastala zaradi težav, ki se pojavljajo pri javno-zasebnih partnerstvih zlasti glede transparentnosti in potencialnih koruptivnih tveganj. Težavo vidim v tem, da je lobistom uspelo v direktivo vriniti poglavje o vodah. Res je, da še vedno država sama odloča, ali bo vire upravljala javna služba ali zasebnik. Toda če se države članice znajdejo v težavah, kar se je že zgodilo, se pojavijo zahteve po privatizaciji upravljanja vode in njena pot je olajšana tudi z objavo koncesije, ki do zdaj ni bila običajna: koncesija se ne objavi več v občini, ampak v Uradnem listu EU. Poznamo problem berlinskega in drugih vodovodnih sistemov, kjer je upravljanje v privatnih rokah. Razumljiv je interes investitorjev po dobičku, pa vendar izkušnje kažejo, da je dobiček v zmanjševanju stroškov vzdrževanja omrežja, zato lahko prihaja do povečanja vsebnosti klora v vodi in nenazadnje – s stalnimi pritiski se prej ali slej doseže tudi zvišanje cen te pomembne dobrine.

Zakaj ni prišlo do bolj aktivne vloge MKO pri oblikovanju stališča Vlade RS do predloga Direktive?

Po mojem mnenju je prišlo do resne napake Ministrstva za finance bodisi v obliki namernega prikrivanja ali malomarnosti. Pripravilo se je stališče do direktive kot finančnega instrumenta, kar tudi je, vendar pa ni bilo poslano v usklajevanje pristojnim ministrstvom. Tako se je zadeva prikrila tudi ministru Francu Bogoviču, ni bilo nobenih opozoril in gradivo je obravnaval samo Odbor za finance. Ob naknadnem poslušanju magnetograma sem ugotovil, da pristojni državni sekretar ni opozoril na potrebo po usklajevanju z resornimi ministrstvi, torej gre za zavajanje oziroma malomarnost v Ministrstvu za finance. K sreči so nekatere evropske države to nalogo bolje opravile od nas in že izrazile svoje zadržke, prav tako številne nevladne organizacije, in šele takrat je v javnosti naraslo zanimanje za vsebino predlagane direktive. Tudi v stranki SD smo na Vlado RS naslovili vprašanje, ali si v Sloveniji želimo, da je voda, ki priteče iz pipe, tržno blago ali javna dobrina?

Vsekakor je prav, da je prišlo do širše razprave, saj govorimo o strateško pomembnem vprašanju. Zanimivo je, da se zagovorniki direktive v razpravo ne vključujejo aktivno, saj vedo, da bodo naleteli na negativne odzive javnosti. Med širšo razpravo se je izkazalo, da je sedanji sistem oskrbe s pitno vodo preveč liberalen, koncesij je precej, več kot trideset. Zato smo pristojni odbori pozvali k taki reviziji zakonodaje, da je gospodarjenje z javnimi dobrinami v pristojnosti javnih služb in ne zasebnikov. Voda je namreč nadvse pomembna in javna dobrina.«