| Šolski center Celje | | |
| Kako jih bo sprejelo okolje, ki jih potrebuje, to je vprašanje. Ali bo edina usmeritev nadaljevanje šolanja ali zaposlitev? Na Srednji šoli za gradbeništvo in okolje na Šolskem centru Celje je letos program okoljevarstvenega tehnika zaključila prva generacija, vsi uspešno. Svojo pot pa nadaljujejo različno. Kakšni so bili izzivi, s katerimi so se soočali, in izkušnje, ki so si jih pridobili, smo povprašali ravnateljico šole Ireno Posavec. | |
Vaša šola je ena prvih, ki je v svoj program uvedla izobraževanje za okoljevarstvenega tehnika. Letos je šolo zapustila prva generacija. Kaj ste se v teh štirih letih naučili oziroma kakšne so vaše izkušnje? Ali lahko ocenite, da se je program »prijel«?
Program je bil popolnoma nov v Sloveniji, tako da smo se morali pred začetkom izvajanja programa zelo pripravljati. Za vse strokovne module smo natančno pregledali cilje katalogov znanj in pri tem imeli kar nekaj težav, ker so cilji napisani precej ohlapno. Na šoli že več kot 50 let izvajamo program gradbeni tehnik, za katerega se točno ve, kaj mora dijak ob zaključku znati, kaj dela v praksi, kje se zaposluje. Enako smo želeli oziroma želimo tudi za program okoljevarstveni tehnik, da ima znanja, zaradi katerih ga bodo delodajalci potrebovali in zaposlovali. Ta cilj vseskozi zasledujemo, zato v okviru strokovnega aktiva še vedno porabimo veliko časa, da dopolnjujemo kataloge znanj s konkretnimi cilji. Glede na vpis lahko rečem, da je program pri učencih in starših po osnovnih šolah že prepoznaven. Vpisanih imamo 112 dijakov v vseh štirih letnikih. Veliko k promociji programa prispevajo tudi že vpisani dijaki, ki imajo radi program in našo šolo.
Ste program spreminjali, prilagajali? Katere vsebine so dijakom najbolj blizu?
Program ima na državnem nivoju enak predmetnik za vse šole, enako število ur za posamezne predmete in module. Šole smo same pripravile izvedbeni predmetnik in 20 odstotkov odprtega kurikula. To pomeni, da v teh 20 odstotkih šole same v povezavi z gospodarstvom določimo module in vsebino. V tem delu smo šole po Sloveniji precej različne. Mi smo v odprti del dali npr. spoznavanje laboratorijske tehnike in nizkoenergijske gradnje, snov, ki v okviru predmetnika ni bila zajeta. Program smo spreminjali v tistih delih, kjer smo oziroma še dodajamo vaje z vso opremo, ki smo jo nabavili. Dijaki imajo seveda rajši splošne vsebine varovanja okolja in jim je potrebno večkrat razložiti, zakaj morajo znati nekatere kemijske in tehnološke procese iz modulov Gospodarjenje s pitno in tehnološko vodo in Gospodarjenje z odpadno vodo. Enako modul Gospodarjenje s prostorom, ki izobražuje dijake za delo v urbanističnih oddelkih, v projektivi, na upravnih enotah občin, zahteva znanje iz načrtovanja in risanja.
In strokovni moduli?
Strokovni moduli so zasnovani tako, da se dijaki naučijo konkretnih znanj z vajami na terenu. Sem spadajo nekateri že omenjeni: Gospodarjenje s pitno in tehnološko vodo, kjer dijak spozna sestavo vodovodnega omrežja, pozna procese priprave pitne in tehnološke vode, uporablja zakonodajo s področja upravljanja z vodami, zna opravljati osnovne meritve idr. Z vodo je povezan še modul Gospodarjenje z odpadnimi vodami, ki daje poudarek tehnološkim procesom in okoljevarstvenim tehnologijam pri čiščenju odpadnih voda, meritvam in monitoringom odpadnih voda. V okviru strokovnega modula Gospodarjenje z odpadki zna dijak ravnati z odpadki glede na njegovo vrsto, seznanjen je s prodajo odpadkov na trgu ponovne uporabe, pozna opremo za ravnanje z odpadki in dokumente pri ravnanju z odpadki, seznanjen je z zakonskimi zahtevami idr. Modul Gospodarjenje s prostorom in kakovost tal v ospredje postavlja prostorsko načrtovanje in urejanje naselij, posreduje znanja za pripravo projektne dokumentacije za gradnjo objektov, za izdelavo okoljskega poročila idr. Pri modulu Varstvo zraka dijaki spoznajo tehnološke procese in okoljevarstvene tehnologije pri čiščenju zraka, spoznajo se z emisijami v zrak in njihovimi zakonskimi omejitvami, z meritvami in monitoringi idr. Potem so tu še strokovni moduli, kot so Varstvo zraka, Tehnično risanje in uporaba računalnika, Materiali in okolje, Okoljevarstvene tehnologije, Okoljevarstvena zakonodaja ter Organizacija dela in poslovanja. Pri odprtem delu kurikula sta na voljo še Energija in okolje ter Laboratorijska tehnika.
Glede na to, da je okoljevarstveni tehnik razmeroma nov program – kako ste se soočali z zagotavljanjem profesorjev s kompetentnimi izkušnjami in dostopnostjo učbenikov ter drugih učnih pripomočkov?
V programu lahko poučujejo, glede na sprejetje na Strokovnem svetu, tehniški univerzitetni diplomirani inženirji skoraj vseh tehniških strok, kemiki, geografi. Tako smo imeli strokovne module formalno pokrite že v začetku izvajanja programa. Kompetentno znanje so si učitelji pridobivali z udeležbo na številnih izobraževanjih. V deležu smo zaposlili tudi učitelja, ki zaključuje doktorat iz tehniškega varstva okolja. S pomočjo založnika Fit media oziroma knjižne zbirke Zelena Slovenija smo prišli že do treh učbenikov: Okoljevarstvena zakonodaja, Varstvo okolja in Gospodarjenje z odpadnimi vodami. Pri slednjem je kot recenzentka sodelovala tudi naša učiteljica Marinka Žbogar. Pri nastajanju novega učbenika, Okoljevarstvene tehnologije, pa kot soavtorica sodeluje Janja Čuvan, ki je na naši šoli vodja programskega učiteljskega zbora v programu okoljevarstveni tehnik. Sami smo pripravili tudi dvoje skript: Priročnik z vajami pri Gospodarjenju z odpadnimi vodami in odpadki ter Laboratorijsko tehniko. Literature iz varovanja okolja je veliko, je pa umetnost najti pravo. To pomeni tako, da bo res koristna za opravljanje poklica okoljevarstveni tehnik. V tem času smo opremili laboratorij za okoljevarstvo z opremo v vrednosti preko 100.000,00 evrov, in sicer s pomočjo Evropskega socialnega sklada. Lahko se pohvalimo, da smo edina šola, ki izobražuje ta program s tako vrhunsko opremo.
To je dijakom zagotovo olajšalo maturo. Kako so izobraževanje sprejeli dijaki? Kaj bi morda bilo potrebno izboljšati? Kako ste povezovali izobraževanje s prakso?
Matura je sestavljena iz štirih izpitnih enot, dve sta splošni, slovenščina in matematika ali angleščina, dve sta strokovni. Izpitna enota Okoljevarstvo vsebuje pisni in ustni del iz treh temeljnih strokovnih modulov, druga enota je Izdelek ali storitev z zagovorom. Splošni del se pripravi na državnem nivoju in lahko rečem, da so naši dijaki vedno zelo dobro pripravljeni, tako da so maturo opravili 100-odstotno. Strokovni del se pripravi na šolah. Pripravili smo ga dobro. Dijaki so v okviru izdelka delali tudi konkretne naloge. Npr. v okviru modula Gospodarjenje s prostorom so s sodelovanjem Občine Šentjur naredili načrt ureditve industrijske cone. Me pa žalosti, da se šole, ki smo zaključevale s prvo generacijo, nismo povezale pri pripravi izpitnih nalog iz strokovnega dela. Šole smo postale same odgovorne za izobraževanje in nimamo institucije, ki bi nas povezala do te mere, da bi učitelji vseh šol naloge pregledali in uskladili. Upam, da bomo to še storili. V izobraževalnem procesu smo s prakso oziroma delodajalci povezani preko praktičnega izobraževanja v delovnem procesu, ki ga dijaki opravljajo v 3. in 4. letniku. Šola čuti precej odgovornosti in nas vedno malo skrbi, kako se bodo na praksi izkazali naši dijaki. Dijaki so različni, bolj prizadevni, manj prizadevni, velikokrat se ne spomnijo, da so v šolah kakšno stvar že delali oziroma se o njej učili. Do sedaj še nismo dobili negativnega sporočila ali kritike, čeprav je bila letos na praksi že tretja generacija. Posamezni dijaki so bili deležni pohval svojih mentorjev. S podjetji in institucijami pa se povezujemo tudi preko ekskurzij in različnih sodelovanj.
To pomeni, da bodo dijaki prišli do službe? Kakšne so dejanske zaposlitvene možnosti dijakov, ki so program okoljevarstvenega tehnika uspešno zaključili? Se je morda kdo od njih že zaposlil na delovnem mestu, za katerega se je specializiral?
Od prve generacije so vsi, razen enega dijaka, nadaljevali šolanje na različnih smereh: urbanizem, varstvo okolja in ekotehnologija, energetika, vodarstvo in komunalno inženirstvo, ekološko kmetijstvo, naravovarstvo, tudi menedžment, varnost in policijsko delo. Dijak, ki ni nadaljeval, je ostal doma na ekološki kmetiji. Ob tej zasičenosti trga delovne sile bi bili lahko v skrbeh, če bo program prepoznaven in poklic iskan. Toda glede na to, da si je večina dijakov sama poiskala podjetja za opravljanje praktičnega izobraževanja in da so bila to podjetja, za katera se predvideva zaposlovanje tega kadra, se ne bojimo, da bi bili manj zaposljivi, kot so poklici, ki so prav tako odvisni od trga.
Kaj kažejo podatki o vpisu glede na več razpisanih mest v srednjih šolah, kot je interesa zanje?
Zanimivo je, da je imela večina šol (Maribor, Ljubljana, Velenje, Muta in naša šola) v prvih dveh generacijah polne oddelke. Sedaj so polni le pri nas, ko smo tudi v oddelek pete generacije vpisali polno število 30 dijakov. Ne vem, zakaj se je na drugih šolah to zgodilo, vem pa, da se mi, kot sem že v uvodu povedala, zelo trudimo, da dijak res pridobiva v vseh strokovnih modulih znanje za opravljanje poklica. In ko se sliši, da lahko naša dijakinja tretjega letnika že aktivno sodeluje pri javni razgrnitvi zazidalnega načrta na neki občini, da lahko vodi izobraževanje za Društvo kmečkih žena Zgornje Savinjske doline in krajanov Občine Solčava o ravnanju z odpadki v praksi, je to velika promocija za našo šolo. Sreča pa je tudi, da imamo na šoli izjemno prizadevne učitelje, ki so se bili pripravljeni naučiti delati z vso opremo laboratorija in usvojiti številna nova znanja.
