| Intervju | | dr. Darja Majkovič | |
| Anka Lipušček Miklavič je šesto leto direktorica zadružne Mlekarne Planike, lani pa je postala tudi predsednica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij. O njeni življenjski filozofiji veliko pove to, da dopust preživlja raje na domači planini kot kjerkoli drugje. Njena zaveza čim bolj naravni pridelavi mleka, tradiciji tolminskega sirastva, ohranjanju živinoreje na visokogorskih pašnikih zrcali odgovornost do lepe soške doline. O asortimanu njihovih proizvodov Lipušček Miklavičeva govori s posebnim ponosom. | |
Kakšna je usmeritev vaše mlekarne?
Filozofija naše mlekarne je pridelati, dokupiti in dobro prodajati izdelke, ki izhajajo izključno iz lokalnega okolja. Mlekarna Planika je po količini odkupa mleka četrta med slovenskimi mlekarnami. Odkupimo cca deset milijonov litrov mleka iz okoliških občin, pokrivamo kobariško, tolminsko in bovško občino, in planote, kot sta Banjška in Vojskarska planota. To seveda predstavlja kar precejšen logistični zalogaj. Naši šoferji že ob dveh ponoči vsak dan peljejo mleko in izdelke proti Ljubljani, v centralna skladišča. Pri samem zbiranju mleka je potrebno biti precej inovativen, saj so kmetije razpršene, npr. mleko, ki ga šofer pobere po bohinjskih vaseh, s kamionom peljemo v Bohinjsko Bistrico na avtovlak, na ta način ga peljemo do Mosta na Soči in potem v naš obrat. Naša usmeritev v predelavo mleka izključno iz lokalnega okolja zahteva tudi nekaj prilagoditev v naši proizvodnji. Namreč poleti, ko gredo živali na pašo v planine, izgubimo cca 4000 l mleka dnevno. Zato v obdobju največjega odkupa mleka, to je spomladi, sirimo v maksimalnem obsegu, poleti pa sirimo dosti manj. Ta čas je še toliko bolj namenjen negi, saj naši siri zorijo na lesenih policah, potrebno je konstantno dnevno obračanje in pranje. Vsi naši izdelki so iz nehomogeniziranega mleka, težimo k minimalni obdelavi, torej le pasterizacija in odvzem odvečne mlečne maščobe, razen pri polnomastnih sirih.
Imate certificirano ekološko prirejo?
Ne, nimamo, saj je potrebno ekološko mleko prevažati ločeno. Pri razpršenih lokacijah je to precejšen zalogaj. Naši izdelki so dobri tudi zaradi tega, ker se živali velik del leta pasejo na prostem in njihova raznovrstna prehrana pozitivno vpliva na lastnosti mleka. Gre pa tudi za to, da naše planine ostanejo žive. Bomo pa pridobili ekološki certifikat za našo ekološko farmo v Bovcu in tržišču ponudili tudi izdelke s tem certifikatom.
Borimo se vsak dan, za vsak liter mleka, za vsak kilogram sira in za vsakega potrošnika. Tu ni posebne filozofije, samo zdrava pamet. Naš namen namreč ni neka pretirana širitev, ampak predelati tisto, kar dobimo doma. Smo v 100% zadružni lasti in naša odgovornost do lastnikov je velika. Včasih je boljše biti malo manjši kot malo večji, da ne izgubiš tal pod nogami.
V nekaterih trgovinah najdemo vaše mleko v stekleni embalaži, kar je v Sloveniji prej izjema kot pravilo. Zakaj ste se odločili za stekleno embalažo?
Naše mleko najdete tudi v vrečkah, predvsem v naši prodajalni in tudi v nekaterih drugih. Ta način pakiranja smo sicer nameravali ukiniti, vendar so ga naši lokalni kupci tako navajeni, da smo ga še obdržali. K stekleni embalaži nas je vodila predvsem misel, da smo mlekarna, ki nudi izdelke z višjo dodano vrednostjo. Naši kupci so nas opozarjali na to, da si naše mleko zasluži stekleno embalažo in prisluhnili smo jim. Temeljito smo premislili in pretehtali odločitev, saj je steklena embalaža dražja. Seveda je bilo potrebno nekaj finančnih vlaganj, saj smo kupili novo polnilno linijo in si procese reorganizirali v polnilnem delu. To mleko je sedaj moč dobiti v večjih trgovskih centrih, kjer smo v fazi testiranja, kako bodo kupci sprejeli to noviteto. Tu ni masovne prodaje, želeli smo predvsem zadovoljiti segment kupcev, ki je izrazil to željo. Glede razlik med stekleno in PET embalažo smo izvedli testiranja. Na področju okusa, razlik ni, na področju varnosti živil tudi ni težav, saj tudi PET embalaža zadošča vsem standardom. Ne moremo pa organizirati sistema vračljive embalaže, ker nimamo direktne distribucije po trgovinah. Naši proizvodi se dostavijo v centralno skladišče in nadaljnje komisioniranje po svojih prodajnih mestih prevzame trgovec.
V Mlekarni Planika ste direktorica šesto leto, vendar ste v podjetju bili zaposleni že prej?
Da, v podjetje sem prišla že prej, kot komercialistka v letu 1995, brez tovrstnih predhodnih izkušenj. Takrat je po stečaju hrvaškega Kraša, ki je bil pred tem lastnik mlekarne, Kmetijska zadruga Tolmin ustanovila Mlekarno Planika in v Kobaridu uredila sirarno. Odpiranje trga za naše proizvode v tistih časih ni bila lahka naloga. Ampak hribovska trma nas drži pokonci, saj gre za obstoj kmetijstva v Posočju. In te odgovornosti do domačega kraja se cela naša ekipa močno zaveda. Kolektiv je izjemno dober, včasih je težko, ampak ko vidiš, da je kar nekaj delovnih mest in kmetij odvisnih od obstoja mlekarne, greš naprej. V tem okolju ni veliko delovnih mest. Včasih je bil velik odliv v Italijo, kar pa več ni tako aktualno zaradi gospodarske krize tudi na drugi strani meje. Trenutno nas je zaposlenih 53. V sklopu mlekarne imamo tudi muzej mlekarstva, prvi tovrstni v Sloveniji, ki ga pokrivamo vsi skupaj. Tudi sama rada popeljem kakšno skupino, da spoznam ljudi, njihov način razmišljanja in videnje naše mlekarne. Še posebej pa smo veseli, ko nas obiščejo otroci. Je pa res, da marsikdaj ravno naši najmlajši ne vedo, kaj sploh je proizvodnja hrane, kako poteka in kaj vse potegne za sabo.
Kako skrbite za okolje, ste IPPC zavezanec?
Nismo IPPC zavezanec, seveda pa je skrb za okolje naša zakonska in moralna obveza. Za okoljske investicije lahko povem, da smo uspešno pridobili kar nekaj evropskih sredstev. Tako smo kupili balirko, s katero stisnemo in zbaliramo odpadno embalažo, kartone, folije. Razdalje tukaj so namreč velike in takšen način priprave embalaže za odvoz se je izkazal kot optimalen. Sodelujemo s podjetjem Interseroh in naj povem, da smo z njihovimi storitvami in svetovanjem zelo zadovoljni. Kandidirali smo tudi na različnih razpisih nekdanjega Ministrstva za kmetijstvo in na ta način lažje nabavili polnilne linije in uredili muzej. Na novo smo uredili celotno komunalno infrastrukturo in se priključili na čistilno napravo Kobarid, kamor odvajamo odplake, nabavili nov lovilec maščob itd. Investicije so bile velike, zamenjali smo vse azbestne cevi in uredili kanalizacijsko mrežo na dvorišču. Mlekarna je bila zgrajena leta 1957, veliko se je dograjevalo in tako nismo imeli natančnega pregleda nad dejanskim stanjem, zato smo se odločili in prekopali celoten teren ter na novo uredili vse ustrezne sisteme.
Ocenjujete torej, da se vlaganje v okolje izplača?
Brez dvoma. Morda lahko ponazorim s primerom: veliko smo dosegli na področju energetike. Prej je bila tukaj praškarna za potrebe predelave mleka v prahu (v lasti Kraša), kjer so bili potrebni izjemno veliki kotli za paro. Ti kotli so bili predimenzionirani za naše potrebe. Zamenjali smo jih s kotli polovične kapacitete in temu ustrezno se je skoraj prepolovila raba energentov, torej je ta optimizacija prinesla finančne in okoljske prihranke. Imamo tudi nov bazen z ledno vodo. Ves led delamo v času nižje tarife in ga pripravimo za jutranji zagon proizvodnje. Zajeli smo toplo vodo, ki jo ustvarjamo s hlajenjem, za potrebe tehnoloških vod. Pri avtomatskem sistemu pranja smo šli v zaprte sisteme. Tukaj beležimo mnogo manjšo porabo čistil, velike prihranke in prispevek k ohranjanju okolja. Takšne investicije se večkratno vračajo. Skorajda nepredstavljivo je, da bi še imeli iste potratne sisteme kot pred leti, saj cene energentov rastejo. Sešteva se cent na cent, pri velikih investicijah še toliko hitreje.
V vaši industriji se pojavljajo tudi organski odpadki.
Pri nas količinsko največ nastaja sirotke. Tu smo se v preteklosti srečevali s problemom odlaganja, saj se sirotka ne sme nekontrolirano izpuščati v okolje zaradi vrednosti pH. Sedaj jo izvažamo v Italijo. Res pa je, da je kar nekaj prodamo tudi na domačem trgu v plastenkah, kjer se delež prodaje povečuje zaradi prepoznane hranilne vrednosti napitka. Ta artikel je eden redkih, kjer se beleži celo trend rasti prodaje.
Se po vašem mnenju povečuje zavest potrošnikov o lastnem zdravju in zdravju okolja?
Da, pred 10 leti ni nihče npr. zahteval mleka v stekleni embalaži. Danes radi vprašajo, kako nek proizvod vpliva na njihovo zdravje. Še več. Vprašajo tudi, kako njegova proizvodnja vpliva na okolje.
Ste tudi direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij. Vemo, da se kmetijska politika na nek način ozelenjuje. Kako je z živilci in njihovim zavedanjem širše odgovornosti do okolja?
Premalokrat morda povemo v slovenski agroživilski verigi, da v Sloveniji ni bilo niti približno toliko prehranskih afer kot kje v tujini. Transportne poti so pri nas krajše, kar dobro vpliva na potrošnika in na okolje. Če povem primer iz naše mlekarne – vse naše kmetije, stopetdeset jih je, poznamo. Vemo, kako delajo, vsi tvorimo nek sklenjen krog. Kar se tiče živilcev, nedvomno najbolje poznam mlekarje in upam si trditi, da postajamo zeleni. Vsi skupaj se dobro zavedamo nujnosti celovitega trajnostnega razvoja, ker drugače ne bomo preživeli. Borba je velika, veliko je uvoženih izdelkov, ampak s pametno, tudi okolju prijazno usmeritvijo in osveščanjem slovenskega kupca, bomo lahko preživeli. Prepričana sem, da vsi živilci želimo delovati trajnostno, za dobro vseh nas.
