| Ravnanje z odpadnimi zdravili | | Dr. Lucija Kolar | |
| V Sloveniji naj bi zbrali okrog 72 ton odpadnih zdravil, količine pa naj bi se povečale. Uredba o ravnanju z odpadnimi zdravili, ki naj bi jasno opredelila odgovornost proizvajalcev, distributerjev, prodajalcev in zbiralcev zdravil na poti od njihove rabe do uničevanja ali sežiga, daje prve rezultate. A praksa že opozarja, kaj se mora ali lahko izboljša. Odpadna zdravila niso le nevarni odpadek, niso le breme v okolju. Tudi v Sloveniji postaja pretirana uporaba zdravil izziv za zdravstveno blagajno. Za shemo in za tiste, ki so del sistema ravnanja z odpadnimi zdravili, pa je bil zadnji lanski december rok, ko naj bi v Sloveniji v celoti zagotovili ustrezno ravnanje z vsemi odpadnimi zdravili. Kaj se dogaja in kakšne spremembe si želijo glavni akterji? Na naša vprašanja so odgovarjali: Brigita Šarc, ARSO, Matej Hribar, Interseroh, Nina Durini, Interseroh, dr. Marko Pukl, Kemofarmacija, in Lili Grosek, Javni zavod Celjske lekarne. | |
Kaj se dogaja v Sloveniji z odpadnimi zdravili in kako poteka delo sheme, kjer je prevzela vlogo nosilca skupnega načrta Kemofarmacija? Vemo, da gre za nevarne odpadke in za skupino, ki je hkrati »zelo draga«. Ali je Uredba o ravnanju z odpadnimi zdravili (Uradni list RS, št. 105/08) s tem, ko so v letu 2010 veletrgovci z zdravili postali odgovorni za zbiranje in odstranjevanje določenih zdravil, kaj spremenila?
Brigita Šarc: V bistvu velikih sprememb ni zaznati, opazen pa je porast zbiranja odpadnih zdravil v lekarnah oziroma pri osebah, ki opravljajo promet z zdravili na drobno. V letu 2010 se je preko veletrgovcev zbralo okoli 20 t odpadnih zdravil (OZ), pri izvajalcih javnih služb (IJS) pa okoli 11 t. To so podatki ene od družb, ki je vključena v shemo. To je dobro, saj kaže na to, da je bil ukrep vključitve lekarn in namestitev zbirnih posod zelo dobro sprejet. Pozitivni učinek se kaže tudi pri IJS, saj je tudi tam v porastu količina ločeno zbranih OZ. Torej jih končni uporabniki ne mečemo brezvestno med mešane komunalne odpadke. Lahko potrdim, da so končni uporabniki prav »klicali« po takem predpisu. Na ARSO dejansko beležimo klice, kjer sprašujejo tudi o ponovni uporabi oziroma o ravnanju z odpadnimi zdravili. Ta predpis je zagotovo premik v pozitivno smer. V zadnjem času pa se kaže še eno povpraševanje po ločenem zbiranju, ki pa ni neposredno povezano z zdravili – gre za odpadne igle predvsem sladkornih bolnikov. Veliko vprašanj se pojavlja o možnosti ločenega zbiranja odpadnih igel pri končnem uporabniku, saj tak odpadek ne sodi med mešane komunalne odpadke. Zato se predlaga, da bi se tak odpadek zbiralo ločeno kot potencialni infektivni odpadek. Pri opravljanju zdravstvene dejavnosti pa se kot odpadek pojavljajo še rokavice, injekcijske igle, onesnažene z zdravili, predvsem gre za citostatike in citotoksike. Ravnanje s takimi odpadki tudi zahteva previdnost. Ministrstvo je izdalo mnenje, ki usmerja k ločenemu zbiranju (tudi) teh odpadkov. Klasificirala naj bi se enako kot odpadna citotoksična/statična zdravila, ravno zaradi previdnosti v nadaljnjem ravnanju z njimi. Vendar pa je poudarjeno, da to ni strošek veletrgovcev, ampak povzročiteljev tovrstnega odpadka.
Lili Grosek: Uveljavitev Uredbe o ravnanju z odpadnimi zdravili (105/2008), objavljene v Uradnem listu RS 7. 11. 2008, ki določa pravila ravnanja ter pogoje za zbiranje in odstranjevanje neuporabnih zdravil in njihovih ostankov, je prinesla pomembno novost na področju ravnanja z odpadnimi zdravili. Uredba odgovornost za organizacijo sheme zbiranja odpadnih zdravil nalaga veletrgovcem z zdravili, končne uporabnike pa zavezuje k ustreznemu ravnanju z njimi.
Vsekakor pomeni novi način ravnanja z odpadnimi zdravili veliko pozitivno spremembo. Uporabnik lahko odda odpadna zdravila tam, kjer jih je dobil – v lekarni. Ob tem se mu ni potrebno spraševati, kje bodo končala, ali bodo varno shranjena in nato ustrezno uničena, da ne bodo povzročala škode v okolju.
Druga pozitivna sprememba za lekarne je, da strošek uničenja odpadnih zdravil sedaj ne bremeni več lekarn, kot je to bilo v preteklosti.
Nina Durini: Uredba o ravnanju z odpadnimi zdravili se od leta 2008 ni nič spremenila in je ostala enaka. Po trenutnem zatišju zaradi vzpostavljanja nove vlade sedaj pripravljamo vlogo s predlogi sprememb glede omenjene Uredbe. Predlagali bomo novo definicijo tega, kaj je zdravilo.
Z novo definicijo bi morali rešiti predvsem problem embalaže, ki zdravilo spremlja. Zagovarjam pa tudi predlog, da se iz definicije odpadnih zdravil izločijo tista odpadna zdravila, ki sodijo v skupino neterapevtskih pripravkov, na primer fiziološka raztopina in voda.
V 2. členu Uredba navaja: »Ta uredba se uporablja za odpadna zdravila, ki nastajajo zaradi uporabe zdravil pri končnih uporabnikih ali pri prometu zdravil na debelo in drobno in se kot odpadki uvrščajo med […]«. Želimo, da se v Uredbi izloči del, ki govori o prometu zdravil na debelo. Predmet Uredbe bi morala biti le odpadna zdravila, ki so bila dana v promet na drobno, torej fizično izročena končnim uporabnikom. Odpadna zdravila, ki so nastala zaradi prometa na debelo, ne bi smela biti predmet Uredbe. Zdravila, ki so bila dana v promet na debelo, se v zdajšnjem sistemu pojavijo dvakrat. Najprej na poti od proizvajalca zdravil do veletrgovca in nato od veletrgovca do lekarn, šele potem pridejo do končnega uporabnika. To pomeni, da se zdravilo, dano v promet na debelo, pojavlja v prometu dvakrat, pri tem pa nastajajo odpadna zdravila v skladišču proizvajalca, v skladišču veletrgovca in na policah lekarn. Za tovrstno kategorijo odpadnih zdravil so dolžni na lastne stroške poskrbeti povzročitelji, to so proizvajalci, veletrgovci, imetniki dovoljenja za promet z zdravili na drobno, in sicer s sklenitvijo pogodbe in oddajo zdravil s pretečenim rokom zbiralcu, ki poseduje ustrezna dovoljenja in zagotavlja tudi celovito nadaljnje ravnanje z njimi. Tovrstno ravnanje z zdravili, ki imajo pretečen rok uporabe in nastanejo pri proizvajalcih, veletrgovcih in imetnikih dovoljenja za prodajo zdravil na drobno, v praksi že poteka. V skupnem načrtu smo po posvetu s takratnim Ministrstvom za okolje in prostor RS prvo pot izključili, saj proizvajalci in veletrgovci sami poskrbijo za »svoje« odpadke, v sistem pa smo vključili odpadna zdravila, ki so zaradi poteklega roka uporabnosti nastala na policah lekarn.
V Uredbi naj se jasno določi, da se prenos stroškov ravnanja z odpadnimi zdravili prenese na dejanske proizvajalce v skladu z načelom razširjene proizvajalčeve odgovornosti in ne na veletrgovce. Prav tako naj se v Uredbi izenači status priglašenih veletrgovcev z ostalimi veletrgovci po Uredbi. V Uredbo se morajo dodati tudi galenski izdelki.
Naslednji problem je klasifikacijska številka odpadkov iz zdravstva ali veterinarstva, to so odpadna zdravila 18 01 08* in 18 02 07, saj po mnenju ministrstva obstajajo samo odpadna zdravila, ki spadajo pod naš sistem zbiranja odpadnih zdravil. Seveda se s tem ne strinjam, saj obstajajo še druga zdravila oziroma stvari, ki so onesnažene z določenimi zdravili, pa pod obstoječi sistem ne sodijo in ne vidimo razloga, da bi zavezanci zanje plačevali. Ker pa je sedaj nemogoče narediti novo klasifikacijo številko, predlagamo, da se na obstoječo klasifikacijsko številko doda pisni opis, ki bo opredeljeval takšne odpadke.
Dr. Marko Pukl: Ko smo bili prvič soočeni z Uredbo, smo bili pred velikim izzivom. Na začetku je bil podan predlog, ki se je usklajeval tudi preko Trgovinske zbornice in drugih partnerjev v shemi. Temeljno vprašanje pa je bilo, kdo bo odgovoren za ravnanje z odpadnimi zdravili, ali bodo to proizvajalci ali veletrgovci, ki proizvode prodajajo končnim uporabnikom.
Matej Hribar: V vseh direktivah v primeru embalaže, odpadne električne in elektronske opreme je Evropska skupnost uvedla termin razširjene proizvajalčeve odgovornosti, medtem ko pri zdravilih tega ni. Ocenjujemo, da bi morala biti takšna ureditev tudi na področju odpadnih zdravil.
Dr. Marko Pukl: Ravno v tem je težava. Imamo vsaj 20 odstotkov tujih dobaviteljev, ki niso slovenske pravne osebe in posledično ne nosijo nobenih finančnih bremen. V Evropski uniji večinoma proizvajalci pokrivajo svoj delež, medtem ko v Sloveniji nosijo vso stroškovno odgovornost veletrgovci. Če povzamem, problem je torej s tujimi podjetji in tukaj pogrešamo skupen evropski konsenz glede zadolžitev oziroma bremenitev tistih, ki poslujejo z zdravili predvsem izvozno.
Kakšna je vloga vašega podjetja pri ravnanju z odpadnimi zdravili? Kaj kaže izvajanje »skupnega načrta ravnanja z odpadnimi zdravili«?
Nina Durini: Nosilec skupnega načrta ravnanja z odpadnimi zdravili je Kemofarmacija, d. d., Ljubljana. Po njihovem pooblastilu in skupni pogodbi zanje izvajamo operativni potek sistema. Odpadna zdravila se zbirajo na približno 538 mestih. To so vse lekarne, specializirane prodajalne, vse ustanove, ki se ukvarjajo z veterinarsko dejavnostjo, 30 bolnišničnih lekarn. Odpadna zdravila se zbirajo tudi pri osebah z dovoljenjem za opravljanje zdravstvene dejavnosti. V majhni meri tudi pri zdravnikih zasebnikih, saj le-ti običajno poslujejo z lekarnami, ter v okoli 70 zbirnih centrih izvajalcev javne službe. Omenimo še nekatera druga prevzemna mesta, ki so bolj specifična. Na primer enota za humano in veterinarsko medicino v Slovenski vojski, zbirno mesto v pristanišču Koper za slovenske ladje, ki imajo svojo ladijsko lekarniško enoto, ter na fakultetah, med katerimi prevladujeta veterinarska in medicinska fakulteta. Pri slednjih dveh gre predvsem bolj za odpadke, ki so onesnaženi s citostatiki (tabela 1).
Ko so odpadna zdravila zbrana, vključno z vzporedno dobavo novih zdravil, ki jo opravijo trije glavni veletrgovci (Kemofarmacija, Salus in Farmadent), se odpadna zdravila pripelje do pooblaščenega zbiralca podjetja Kemofarmacija, d. d., ki je dobilo dovoljenje v okviru načrta. Podjetje Kemofarmacija, d. d., razpolaga s skladiščem, ki ima vsa pripadajoča dovoljenja za takšno dejavnost. V skladišče se deponirajo 28-litrski sodčki. Tukaj se izvaja tudi prepakiranje in po zahtevah predelovalca zlaganje na palete. Nato se enkrat na dva do tri mesece izvede odvoz na sežig, ki ga opravi podjetje Pinus TKI, d. o. o., v Račah. Z vidika razpoložljivega prostora je teža pet ton racionalna spodnja meja za odvoz zdravil. Volumensko gledano je to kar precej, z vidika dejanske teže pa malo. V dopolnitvi načrta so predvidene določene spremembe opisane logistike. Te so v procesu evalvacije in jih pristojne službe še niso potrdile.
Dr. Marko Pukl: Pri formiranju odgovornosti v Uredbi o ravnanju z odpadnimi zdravili smo izhajali iz dejstva, da je nesmiselno, da vsak veletrgovec poskrbi le za »svoje« odpadke. Bolj smiselno je, in v skladu s tem smo v podjetju Kemofarmacija dobili tudi pooblastilo znotraj Sekcije veletrgovcev na Trgovinski zbornici, da se povežemo. Kontaktirali smo tudi ostale izven sekcije, jih povabili v shemo in pri tem skupaj s podjetjem Interseroh, d. o. o., oblikovali skupno shemo ravnanja z odpadnimi zdravili. V podjetju Interseroh, d. o. o., so nam svetovali, kaj moramo storiti potem, ko smo se odločili za skupni načrt. Pridobiti smo morali ustrezno dovoljenje za organizacijo sheme ravnanja z odpadnimi zdravili od takratnega Ministrstva za okolje in prostor RS. Sledilo je podpisovanje pogodb s podjetjem Saubermacher, d. o. o., in izvajalci javnih služb.
Sicer menim, da Uredba o ravnanju z odpadnimi zdravili funcionira. Večjih problemov zaenkrat ne zaznavamo, so pa potrebne dodatne izboljšave, tudi optimizacija.
Brigita Šarc: Agencija vodi upravne postopke izdajanja odločb, s katerimi potrjuje skupne načrte ali individualne načrte ravnanja z odpadnimi zdravili, vodi evidence veletrgovcev z zdravili, ki so skladno z Uredbo o ravnanju z odpadnimi zdravili na predpisan način zagotovili predpisano ravnanje. Poleg tega pa Agencija prejme tudi letna poročila nosilcev skupnih načrtov ravnanja z odpadnimi zdravili. Ta poročila se pregleda in preveri, kakšno je bilo ravnanje z odpadnimi zdravili za preteklo leto. Za leto 2010 sta obe družbi izdelali svoji poročili, vendar nista delovali celo leto, zato se poročili nanašata samo na obdobje izvajanja dejavnosti, tako da bodo prva celovita poročila zdaj letošnja, za leto 2011. Z Uredbo o odpadkih so se te pristojnosti malo spremenile, razširile, še vedno pa so vsi vzvodi izvajanja nadzora v rokah Inšpekcije za okolje in naravo. Po eni strani je to dobrodošla sprememba Uredbe o odpadkih, po drugi strani pa še dodatna obremenitev, saj smo kadrovsko izjemno podhranjeni, poročil (vseh vrst) pa je ogromno. Pri pregledovanju imajo prednost tista poročila, ki imajo za sabo direktive in o katerih je treba nujno poročati naprej Evropski komisiji, ali pa tista, za katere se zazna problem s terena.
Lili Grosek: Celjske lekarne skladno z Uredbo o ravnanju z odpadnimi zdravili od 1. 1. 2010 zagotavljajo, da lahko končni uporabniki prepustijo v zabojnikih odpadna zdravila, in sicer tista zdravila, ki so v trdnem stanju in zaprta v originalni, nepoškodovani in neonesnaženi stični ovojnini, in pa tista, ki so v prašnatem ali tekočem stanju ter zaprta v originalni, nepoškodovani in neonesnaženi stični ovojnini, ki zaradi namena uporabe zdravila ni odprta, pretrgana ali drugače spremenjena.
Do konca leta 2011 smo v lekarnah zagotovili tudi prepuščanje ostalih odpadnih zdravil v lekarni, tj. vseh zdravil, ki se uvrščajo med ločeno zbrane frakcije komunalnih odpadkov, npr. zdravila, ki so »na pol prazna«, lahko občani oddajo tudi v lekarnah, ne le v zbirnih centrih izvajalcev javnih služb ali v premičnih zbiralnicah izvajalcev javnih služb.
V praksi se ponavadi zaplete pri podrobnostih, ki nato povzročajo težave. Tudi tukaj se je zgodilo nekaj podobnega. Lekarniški prostori so običajno premajhni, zato je bilo težko zagotoviti mesto za oddajo odpadnih zdravil na tak način, da se ne križajo poti neoporečnih in odpadnih zdravil. Uredba v 3. alineji 7. člena določa, da morajo biti zabojniki za odpadna zdravila ustrezno označeni ter ustrezne kakovosti in oblike, da onemogočijo odtujevanje prepuščenih zdravil iz njega in da je zagotovljeno varovanje zdravja ljudi in okolice. Veletrgovci so zagotovili takšne vrste zabojnikov, ki so primerni zgolj kot transportna embalaža, za varno oddajanje odpadnih zdravil uporabnikov pa niso ustrezni. Zabojniki imajo namreč pokrov z navojem, ki ga je treba vsakič odviti, kar lahko predstavlja marsikateremu uporabniku težavo, po drugi strani pa omogoča seganje v že odložena odpadna zdravila. V lekarnah smo zato izdelali protokol, ki omogoča končnim uporabnikom hitro in enostavno oddajanje odpadnih zdravil v vseh lekarnah našega zavoda, med celotnim poslovnim časom posamezne lekarne. To ne moti procesa izdaje zdravil in drugih opravil v lekarni, kar je pomembno za manjše lekarne z enim farmacevtom, ter onemogoča mešanje uporabnih in neuporabnih zdravil. Vendar imamo zato v lekarnah precej dodatnega dela, ki ni priznano in ne plačano.
Verjetno se je sistem »polno za prazno« že dodobra uveljavil. V lekarnah so se torej »sprijaznili« s sprejemanjem odpadnih zdravil. Kako pa je s stroški?
Nina Durini: Tarife pokrivajo predvidene stroške ravnanja z odpadnimi zdravili. Določene so na podlagi dejanskih stroškov, ki nastajajo pri prevozu, skladiščenju in predelavi oz. odstranjevanju odpadnih zdravil ter administraciji, vodenju sistema in marketinški podpori pooblaščenega izvajalca, družbe Interseroh, d. o. o.
Fiksni del stroška se obračuna glede na tržni delež posameznega veletrgovca in se zaračunava kvartalno. Ti stroški predstavljajo manipulativne stroške v skladišču Kemofarmacije, d. d., vodenje sistema evidenčnih listov, administracijo, svetovanje, dopolnitve skupnega načrta in vlog na ARSO, obveščanje in ozaveščanje končnih uporabnikov ter izvedbo kampanj prepuščanja odpadnih zdravil, pripravo letnega poročila.
Veletrgovcem, katerih količine zdravil, danih na trg RS, ne presegajo 0,3 odstotka tržnega deleža vseh količin v skupnem načrtu, se obračuna skupni strošek v obliki letnega pavšala.
Dr. Marko Pukl: Fiksni stroški so torej vezani na administracijo, ki jo izvajata Interseroh, d. o. o., in v manjšem obsegu Kemofarmacija, d. d., in jih je težko zniževati. Variabilni stroški pa se nanašajo na tržne deleže veletrgovcev. Če so letni stroški okrog 250 tisoč evrov, je od tega fiksnih stroškov približno 150 tisoč evrov, ostalo pa so variabilni stroški.
Matej Hribar: Letni strošek ravnanja z odpadnimi zdravili znaša približno 250 tisoč evrov. Ta strošek vključuje namestitev zbirnih posod in občasno zamenjavo, odvoz odpadnih zdravil iz približno 450 javnih lekarn, veterinarskih postaj in specializiranih prodajaln, skladiščenje pred odvozom na odstranjevanje, odvoz iz zbirnih centrov izvajalcev javnih služb, torej komunal, odstranjevanje odpadnih zdravil, ravnanje z njimi v predhodnem skladišču, vodenje administracije za odvoze in obveščanje končnih uporabnikov o možnostih oddaje odpadnih zdravil. Strošek na letni ravni je torej precej nižji od šestih milijonov evrov, ki so jih navajali nekateri mediji. Sistem je transparenten. Cene so definirane s pogodbo, vse, kar bi lahko bilo potencialno sporno, pa se lahko tudi dejansko ovrednoti in kontrolira z masnimi deleži. V Interserohu v letošnjem letu načrtujemo nekaj sprememb glede zniževanja stroškov ravnanja z odpadnimi zdravili. S predelavo bomo poskusili tudi v tujini, saj je tam cena nižja. Ravno preglednost in sledljivost, ki jo ta sistem zagotavlja, nas ščitita pred očitki o zaslužkih in o tem, da smo predragi. Prvotni izračuni glede stroškov delovanja sheme so bili najmanj trikrat višji od sedanjih.
Kateri so pravilni podatki o prevzetih odpadnih zdravilih? V javnosti kroži več številk, na primer 72.000 kg v preteklih dveh letih.
Nina Durini: Vse se pobira pod klasifikacijsko številko nevarnega odpadka, zato ni vodene posebne evidence o tem, kateri skupini pripada neko zdravilo, ali je to antibiotik ali antipsihotik.
Glede številke približno 72 tisoč kg zbranih odpadnih zdravil moram povedati, da je pravilna. Gre za zbrana odpadna zdravila v letih 2010 in 2011. V letu 2010 je bilo zbranih (po naših podatkih) 29.872 kg in v letu 2011 44.121 kg odpadnih zdravil, kar skupaj predstavlja 73.993 kg. Vendar ob pomembnem poudarku, kar pa do sedaj še ni bilo medijsko izpostavljeno, da ta številka zajema tudi vso ovojnino, blistre, stekleničke, skratka, vso spremljajočo embalažo zdravil. Definicija odpadnega zdravila, ki je navedena v 7. točki 3. člena Uredbe o ravnanju z odpadnimi zdravili, opredeljuje odpadno zdravilo kot »odpadna zdravila so neuporabna zdravila in ostanki zdravil, vključno z njihovo stično ovojnino in embalažo, ki ovija stično ovojnino neuporabnega zdravila ali ostanke zdravil«. Moja ocena je, da odpadna zdravila iz lekarn spremlja okrog 25 odstotkov embalaže zdravil, medtem ko tista, zbrana pri izvajalcih javnih služb, »nosijo« s sabo kar 40 odstotkov embalaže. Tako se moramo zavedati, da je dejanska številka odpadnih zdravil precej nižja. Za primer naj navedem Calpol, sredstvo za zniževanje telesne temperature in bolečin pri otrocih, ki je pakirano v steklenički s pokrovom in v škatlici. Vrne se skoraj izpraznjeno, kot odpadno zdravilo pa k masi doprinese vse in ne le nekaj mililitrov tekočine, ki ostane v steklenički. V zbirnih centrih izvajalcev javnih služb se prevzem odpadnih zdravil izvaja v ustreznih 120- do 180-litrskih sodih, ki tehtajo tudi do 18 kg. Povprečna teža prevzetega soda z odpadnimi zdravili pri izvajalcih javnih služb je bila leta 2010 samo 45 kg. Tako predstavlja embalaža, odvisno za kakšen sod gre, od 25 do 40 odstotkov celotne mase zbranih odpadnih zdravil. Zato lahko rečemo, da je bila številka medijsko populistična oziroma je bila premalo pojasnjena. V zadnjem času so mediji na podlagi nekih izračunov lekarniške zbornice poročali, da se letno porabi šest milijonov evrov za uničenje odpadnih zdravil, ki jih ljudje ne porabijo, ali zdravil, ki jim je potekel rok trajanja. Podatek seveda ne drži, je pa res, da ocenjeni strošek verjetno odgovarja vrednosti novih zdravil.
Brigita Šarc: Za leto 2011 težko rečem, ker poročil še nismo prejeli in posledično pregledali. Za leto 2010 poročila kažejo tako, kot so vaši podatki, okrog 30.000 kg odpadnih zdravil.
Lili Grosek: Ljudje vračajo zdravila iz različnih razlogov, zaradi pretečenega roka uporabe, zaradi smrti bolnika, zaradi spremembe terapije s strani zdravnika ali celo napačne uporabe oz. neuporabe zdravil. Dejanska količina (masa) zdravil je nekaj nižja od navedenih številk, kajti moramo upoštevati, da so zdravila oddana v sekundarni (blister), včasih celo primarni ovojnini (škatlica).
Takoj po uveljavitvi Uredbe, v prvih mesecih leta 2010, je bilo oddanih veliko odpadnih zdravil. Nato se je trend nekoliko umiril. Skupaj je bilo v celem letu oddanih 126 zabojnikov odpadnih zdravil oz. 815 kg. Med sortiranjem odpadnih zdravil smo našli tudi takšna, ki jim je že pred desetletjem ali dvema potekel rok uporabnosti ali jih že zelo dolgo sploh ni več na tržišču. To pomeni, da se veliko ljudi zaveda posledic neustreznega ravnanja z odpadnimi zdravili, zato so novost pri njihovem zbiranju pozitivno sprejeli. Z dobrim obveščanjem so k osveščanju o pomenu pravilnega ravnanja z odpadnimi zdravili veliko pripomogli tudi mediji.
V letu 2011 so lekarne našega zavoda oddale 127 zabojnikov, v katerih je bilo skupaj 847 kg odpadnih zdravil. Zbrani podatki veljajo za Celjske lekarne, ki oskrbujemo prebivalce 12 občin Savinjske regije oz. približno 160.000 prebivalcev. S podatki drugih slovenskih lekarn ne razpolagamo.
Brigita Šarc: Naj poudarim, da zbrane količine odpadnih zdravil vključujejo tudi veterinarsko dejavnost, ne samo zdravil humane medicine (tabela 2).
Kakšen je odnos države do problematike odpadnih zdravil? V sosednji Italiji so že leta 1980 ustanovili podjetje (Assinde), ki se ukvarja s celotno shemo odpadnih zdravil in kateremu je Ministrstvo za zdravje podelilo polno odgovornost.
Brigita Šarc: Konkretno ne poznam tega podjetja. Gre pa, predvidevam, za t. i. clearing house. Glede tega je že bilo govora v Sloveniji, predvsem v primeru zbiranja odpadne embalaže, saj je to res pereč problem. Ali je to smotrno ali ne, težko rečem, saj analiz nimamo, ampak v primeru odpadnih zdravil zaenkrat to ni potrebno. Težave se rešujejo sproti in uspešno, tako da ne vidim potrebe po vpeljevanju nekega dražjega sistema. V teh časih je potrebno razmišljati zelo ekonomično in ne uvajati sistemov, ki podražijo celoten proces, uvajajo neko novo administracijo, bolj se nagibam k temu, da morajo biti sistemi hitri in nadzorljivi. Predvsem pa, do tega imam zelo ostra načela – če pride do nekih kršitev (da nekdo, ki izvaja neko dejavnost, naredi nekaj narobe in to večkrat), da so sankcije takojšnje oz. da se omogoči enostavnejši odvzem dovoljenja. Nikoli ne bomo uspeli vzpostaviti reda z ne vem kakšnimi nadzori in clearing housi, če tega sistema enostavnega odvzema ne bomo vpeljali. Izvajalci neke dejavnosti bi se morali zavedati, da takšna možnost obstaja! Tako bi se povečala tudi učinkovitost vseh vpletenih, tudi nas na Agenciji oz. na drugih državnih ravneh. Naj pa povem, da v Sloveniji ni neomejenega števila veletrgovcev, gre za obvladljivo število in je nadzor mogoč. Na področju odpadnih zdravil je v nadzor vpletenih več ministrstev, tako da je nadzor res precej močen. Povsem drugače pa je pri odpadni embalaži, odpadni električni in elektronski opremi, odpadnih baterijah, kjer je zares ogromno proizvajalcev in je nadzor zato težko izvedljiv.
Nina Durini: V Sloveniji obstajata sicer dve shemi ravnanja z odpadnimi zdravili. Naša shema vključuje že skoraj od 95 do 97 odstotkov vseh zavezancev, med njimi so tudi večja podjetja Krka, Lek, Bayer, Medis, in seveda največje veletrgovce Kemofarmacijo, Salus in Farmadent. Letos načrtujemo, da se naši shemi pridružijo še novi partnerji. Koncesija je bila podeljena tudi podjetju Slopak, d. o. o., vendar njihovega sistema ne poznam in ga ne morem komentirati. Naš prvenstveni cilj je, da mi dobro delamo. Sicer je za poslovanje »na trgu odpadkov« odgovorna država, ki s svojimi mehanizmi nadzira delovanje koncesijskih ustanov. Za naše poslovanje pa lahko zagotovim, da je usmerjeno k čim višji kakovosti ob upoštevanju okoljskih vrednot.
Splošni trend je, da se zdravila vračajo na mesta, kjer se večinoma prevzamejo – torej v lekarne. Pri nas prevzamejo vso odgovornost – tako plačniško kot moralno – tisti, ki dajejo zdravila na trg.
Brigita Šarc: Takole odkrito bom rekla: iz preteklosti vemo, da je več težav, če je več shem. Preprosto zato, ker se sheme med seboj težko dogovarjajo. Na področju embalaže mislim, da smo res orali ledino. Na podlagi izkušenj iz preteklosti se je pri novih predpisih, ki uvajajo t. i. podaljšano proizvajalčevo odgovornost, nekoliko spreminjalo sistem, v prihodnosti pa bomo videli, kateri sistem se bo izkazal kot učinkovitejši in racionalnejši, saj bo razvidno, kako se bodo obnesli sistemi, kjer imamo samo eno shemo. Z vidika konkurenčnosti verjetno to ni najbolje, z vidika nadzora pa je to seveda dobrodošla prednost. V Sloveniji imamo na področju ravnanja z odpadnimi zdravili dve shemi, ki se med seboj razlikujeta predvsem v akterjih (npr. različni zbiralci). Na terenu nismo zaznali nobenih težav glede izvajanja sheme. Sicer nas kontaktirajo nosilci shem ali pa drugi akterji – novi zbiralci, novi predelovalci, ampak to je normalno, gre za izmenjavo informacij. Včasih pride kakšen podatek od zbiralca ali med izvajanjem nadzora, toda moram poudariti, da pri odpadnih zdravilih res nismo zaznali hudih težav. V bodoče pričakujem zanimivo spremljanje podatkov glede zbiranja odpadnih zdravil na različnih prevzemnih mestih, kakšni bodo trendi in kako se bodo stvari odvijale v prihodnjih letih. Poročila so za nas dragocena, saj so neposreden odraz tega, kako smiselne so posamezne uredbe, ali se sheme dobro izvajajo in kakšni so problemi, ali so v sistemu napake, ki bi jih bilo potrebno urediti. V tem vidim največji pomen poročil!
Dr. Marko Pukl: V tujini so po moji oceni najbolj zgledno urejene stvari na področju ravnanja z odpadnimi zdravili v Švici, primer je podjetje Elly Lilly, visoko ekološko osveščeno podjetje. Z njihovo dokumentacijo nimamo nobenih težav. V Nemčiji so te zadeve delno urejene. Najboljše izkušnje imamo z velikimi multinacionalkami, ki so pripravljene sodelovati in posredovati podatke. V evropskem prostoru bi najslabše ocenil angleška podjetja, saj so zelo neodzivna in od njih zares težko pridobimo kakršnekoli podatke. V Evropi običajno zdravila prihajajo iz nekega centralnega, regijskega skladišča, v katerega pa dospejo proizvodi iz različnih koncev. Zdravila se ločujejo po volumenski in tudi cenovni vrednosti. Slednja so vrednotena po sestavinah in nameravani uporabi, na primer citostatiki. S tem je omogočen dober nadzor nad imetniki dovoljenja za promet za zdravilo, ki je lahko centralno evropsko ali pa nacionalno, kar je dobro regulirano in zagotavlja kakovost storitve. Pri tem pa se še vedno ne zagotavlja informacije glede okoljske urejenosti in tozadevnih dolžnosti vpletenih, saj je zakonsko zahtevana dokumentacija samo tista, ki se nanaša na zagotavljanje kakovosti in sprostitve izdelka na trg.
Matej Hribar: Ustanovitev javne agencije, regulirane s strani države, predstavlja nevarnost vzpostavitve monopola in hkrati omejevanje konkurence. V interesu vseh je vzpostaviti čim cenejši sistem ravnanja z odpadnimi zdravili. Le večj
