Odprava administrativnih ovir za dovoljenja
Ali so načrtovane kakšne spremembe, ki bi skrajšale dolge in zapletene postopke za pridobivanje raznih dovoljenj?
Res je, da se v praksi pri izdajanju soglasij in dovoljenj ne da vedno slediti rokom, ki izhajajo iz zakonodaje. Ministrstvo že vrsto let bije bitko s pomanjkanjem kadrov, medtem ko se obseg pripadajočih zadev iz leta v leto veča, okoljska zakonodaja pa postaja čedalje zahtevnejša. Vendar je res tudi to, da je eden poglavitnih razlogov za zamude pri izdaji soglasij tudi nepopolna in nekakovostna dokumentacija, ki jo predložijo stranke. Če je to za stranke lahko opravičljivo, pa ne bi smelo biti za njihove pooblaščence, ki so največkrat projektanti oziroma odvetniki, saj zlorabljajo zaupanje strank in za svoje nepoznavanje okoljevarstvenih zahtev obtožujejo ARSO.
Smo pa pripravili številne predloge za poenostavitve postopkov pri podelitvah vodne pravice, za združitev postopka celovite presoje vplivov na okolje (CPVO) in presoje vplivov na okolje (PVO), tam, kjer je mogoče, za zmanjšanje nabora primerov, ko je treba pridobiti vodno soglasje in okoljevarstveno dovoljenje, in sicer le za tiste primere, ki jih zahtevajo evropske direktive ob povečanem inšpekcijskem nadzoru, podaljšanje veljavnosti določenih okoljevarstvenih dovoljenj in podobno.
Tako smo tudi prispevali k izvajanju vladnega Programa za odpravo administrativnih ovir in zmanjšanja administrativnih bremen za 25 odstotkov do leta 2012, saj so skoraj vsi sprejeti predvideni ukrepi izhajali prav iz naših predlogov. Ker so vsi ukrepi povezani s spremembo zakonodaje, se žal še niso pričeli izvajati.
Trenutno se pripravlja sprememba Zakona o varstvu okolja, s katero naj bi se veljavnost okoljevarstvenih dovoljenj za druge naprave (82. člen) in obrate (86. člen) podaljšala s 5 na 10 let. V Uredbi o odpadkih je bil poenostavljen postopek pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo ali odstranjevanje odpadkov, in sicer:
– uporabno dovoljenje za napravo za obdelavo odpadkov ni več pogoj za izdajo tega okoljevarstvenega dovoljenja;
– v okoljevarstvenem dovoljenju se več ne določi vrst in skupnih količin nenevarnih odpadkov, ki se lahko obdelajo, vrst in količin nevarnih odpadkov (po klasifikacijskih številkah), ki se lahko obdelajo, ter celotne količine odpadkov, ki se jih lahko obdela, ampak se določi le vrste nenevarnih in nevarnih odpadkov, ki se lahko obdelujejo, ter skupno količino vseh odpadkov in skupno količino nevarnih odpadkov, ki se letno lahko obdelajo;
– izvajalec obdelave ne potrebuje potrdila o vpisu v evidenco zbiralcev za prevzemanje odpadkov, za katerih predelavo ali odstranjevanje ima okoljevarstveno dovoljenje, pri njihovih imetnikih, ampak se zahteve v zvezi s prevzemanjem določijo že v okoljevarstvenem dovoljenju.
– poenostavljeni so pogoji za vpis prevoznikov v evidenco prevoznikov odpadkov (cestni, železniški, letalski, pomorski in po celinskih vodah), tako da lahko v evidenco brez dodatnih zahtev vpiše pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki ima licenco za opravljanje prevozov blaga v cestnem prometu, pridobljeno v skladu s predpisi, ki urejajo prevoz v cestnem prometu.
– črtana je določba, da v primeru, ko povzročitelj odpadka dvomi glede uvrstitve odpadka po klasifikacijskem seznamu odpadkov, o tem pridobi mnenje pristojnega ministrstva;
– uredba v skladu z Direktivo 2008/98/ES o odpadkih določa pogoje, ko ostanek proizvodnje ni odpadek, ampak stranski proizvod, in postopek, v katerem odpadku preneha status odpadka in postane material za nadaljnjo uporabo v smislu »sekundarne surovine«; to pravzaprav pomeni, da se v obeh primerih obveznosti, povezane z ravnanjem z odpadki, za tistega, ki te stranske proizvode proizvaja, ali tistega, ki te materiale uporablja, zmanjšajo;
– povzročitelju odpadkov, ki je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ni več treba voditi evidence o nastajanju odpadkov in ravnanju z njimi, če v posameznem koledarskem letu zaradi izvajanja njegove dejavnosti ne nastajajo nevarni odpadki ali ne nastane več kot 10 t vseh odpadkov;
– evidenco o prevozih odpadkov mora voditi le tisti prevoznik, ki prevaža nevarne odpadke, in ne več vsi prevozniki odpadkov;
– vzpostavlja se informacijski sistem o ravnanju z odpadki kot elektronska podpora za izpolnjevanje evidenčnih listov in letno poročanje povzročiteljev odpadkov, zbiralcev in izvajalcev obdelave;
– v odločbi o vpisu v evidenco zbiralcev odpadkov se več ne določi skupne količine odpadkov in količin nevarnih odpadkov (po klasifikacijskih številkah), ki se jih letno lahko zbere, ampak le vrste odpadkov (po klasifikacijskih številkah), ki jih zbiralec lahko zbira ter skupno količino vseh odpadkov in skupno količino nevarnih odpadkov, ki se lahko hkrati predhodno skladiščijo v posameznem zbirnem centru glede na njegovo zmogljivost;
Sprememba sistema koncesij za uporabo vodnih virov v komercialne namene.
Na temo podeljevanja koncesij za uporabo vodnih virov v komercialne namene se je Ministrstvo za okolje in prostor že sešlo s predstavniki Gospodarske zbornice. Pojasnili smo jim, da že pripravljamo spremembe zakonodaje, vezane na poenostavitev postopkov, dogovorili pa smo se tudi, da nam bodo posamezne težave obširneje predstavili pisno.
Ravnanje z odpadki
Spodbuditi izvajanje OGJS na način javno-zasebnega partnerstva.
Med izvirne naloge občine, določene z zakonom, sodi skrb za opravljanje obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (oskrba s pitno vodo, odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, zbiranje in prevoz komunalnih odpadkov, obdelava mešanih komunalnih odpadkov, odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov). V tem okviru mora občina poskrbeti tako za normativne kot tudi materialne pogoje izvajanja javne službe. Način in oblike izvajanja gospodarskih javnih služb določa ZGJS, ki pa ga v razmerjih javno-zasebnega partnerstva pomembno spreminja in dopolnjuje ZJZP. Občine se lahko avtonomno odločijo, katero organizacijsko obliko bodo uporabile pri zagotavljanju javne službe. Praviloma se odločajo med javnim načinom zagotavljanja v obliki javnega podjetja ali zasebnim načinom s podelitvijo koncesije osebi zasebnega prava.
Izboljšati inšpekcijski okoljski nadzor nad izvajanjem OGJS.
Obvezne gospodarske javne službe redno nadzoruje Inšpekcija za okolje in naravo, čeprav z obstoječo kadrovsko zasedbo, brez zadostne strokovne podpore na pravnem področju, ni več možno učinkovito izvajati rednega načrtovanega dela, ki zahteva popoln nadzor nad več kot 400 predpisi s področja varovanja okolja, ohranjanja narave, rabe in posegov v vode ter gensko spremenjenih organizmov. Kljub planskemu delu postaja delo vedno bolj podobno gašenju požarov. Administrativne obveznosti in druge naloge, povezane predvsem z dodanimi pristojnostmi v prekrškovnih postopkih, upočasnjujejo delo inšpektorjev in terjajo reorganizacijo na tem področju. Presenetljivo pa je, da pristojni kljub nenehnim opozorilom pri sprejemanju novih predpisov inšpektorjem za okolje nalagajo nove in dodatne obveznosti.
Vse pogosteje se dogaja, da se za nedelovanje sistema kot celote okrivi inšpekcijske službe, čeprav je jasno, da sistema ni možno vzpostavljati le z inšpekcijskim nadzorom, ampak je to le eden od načinov. Neizkoriščene so možnosti finančnih in drugih stimulacij zavezancev, ki bi pripeljale k večji stopnji spoštovanja predpisanih pravil.
Ravnanje z embalažo in odpadno embalažo
Pravila ravnanja z embalažo in odpadno embalažo so določena v Uredbi o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (v nadaljnjem besedilu: Uredba), s katero je v naš pravni red prenesena Direktiva 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži. Direktiva velja za vso embalažo, dano v promet Skupnosti, in vso odpadno embalažo, ki se uporablja v industrijskem, komercialnem, pisarniškem, trgovinskem, storitvenem, gospodinjskem ali kateremkoli drugem okolju ali izhaja iz njega, ne glede na uporabljeni material. Direktiva torej embalaže ne deli na komunalno in nekomunalno, kot je napačno navedeno v vprašanju. Še več, skladno s ciljem direktive, da se prepreči kakršenkoli vpliv embalaže in odpadne embalaže na okolje, direktiva ne razlikuje niti med odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, in odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek. Uredba pa opredeljuje ta dva pojma le z namenom postaviti ločnico, kateri končni uporabniki odpadne embalaže (izvirni povzročitelji odpadne embalaže) so jo dolžni predati izvajalcu javne službe (oz. pri katerih končnih uporabnikih jo je izvajalec javne službe dolžan prevzeti) in kateri končni uporabniki odpadne embalaže so jo dolžni predati neposredno družbi za ravnanje z odpadno embalažo (oz. od katerih končnih uporabnikov jo je družba dolžna prevzeti).
Uredba določa, da lahko zavezanci samostojno zagotavljajo ravnanje z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, če vzpostavijo individualni sistem ravnanja z odpadki. Obveznost vključevanja v skupni sistem ravnanja z odpadno embalažo torej velja le za zagotavljanje ravnanja z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek.
Zavezanci, ki so v zvezi z izpolnjevanjem svojih obveznosti, povezanih z zagotavljanjem ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, sklenili pogodbo z eno od družb za ravnanje z odpadno embalažo, so to storili povsem prostovoljno in ne na podlagi zahteve predpisa. Kot rečeno, imajo v skladu z Uredbo tudi možnost, da te obveznosti izpolnjujejo samostojno, zato mora vsak zavezanec sprejeti tudi vse odgovornosti, ki izhajajo iz odločitve, da se vključi v skupni sistem ravnanja z odpadno embalažo. Pri tem pa se mora zavedati, da so obveznosti družbe za ravnanje z odpadno embalažo določene z Uredbo; med drugim sta njeni obveznosti tudi prevzemanje odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, od vseh izvajalcev javne službe ter prevzemanje in zbiranje odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek, od končnih uporabnikov. Uredba določa, da v primeru, ko ravnanje z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, ureja več družb za ravnanje z odpadno embalažo, deleže prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe pa objavi ministrstvo na spletnih straneh. Ministrstvo pri izračunu teh deležev razpolaga s podatki Carinske uprave RS iz obračuna okoljske dajatve v skladu z Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže. Ministrstvo upošteva podatke o količini embalaže, dane v promet, in podatke o količini embalaže, za katero so zavezanci ob obračunu okoljske dajatve podali izjavo, da zanjo zagotavljajo ravnanje z odpadno embalažo preko ene od družb.
Priprava zakonodaje
Sodelovanje MKO, ARSO, IRSOP in uporabnikov pri pripravi zakonodaje.
Na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje poteka pri pripravi zakonodaje intenzivno sodelovanje z organi v sestavi (ARSO, IRSOP), ki predpis izvajajo oz. nadzorujejo njegovo izvajanje, in uporabniki predpisa (osebe, ki jim predpis nalaga določene obveznosti).
Vsak osnutek predpisa, ki ga pripravi MKO, se notranje uskladi med posameznimi pristojnimi resorji MKO in organi v sestavi (ARSO, IRSOP). Postopek sodelovanja javnosti pri sprejemanju predpisov, ki lahko pomembneje vplivajo na okolje, kot zahteva Aarhuška konvencija, ureja Zakon o varstvu okolja. V skladu z zakonom MKO v postopku sprejemanja vsakega predpisa, ki lahko pomembneje vpliva na okolje, seznani najširšo javnost z osnutkom predpisa in omogoči podajanje mnenj in pripomb na posamezni osnutek predpisa.
Predpisi, ki lahko pomembneje vplivajo na okolje, so predpisi, izdani na področju varstva okolja, ohranjanja narave in upravljanja, rabe ali varstva delov okolja, vključno z ravnanjem z gensko spremenjenimi organizmi, in drugi predpisi, ki vplivajo na okolje.
Na spletni strani MKO se objavljajo osnutki predpisov in vabila k sodelovanju pri njihovi pripravi. Rok za pripombe in mnenja je naveden v objavi in ne sme biti krajši od 30 dni. Pripombe in mnenja lahko posreduje vsakdo, in sicer v elektronski obliki na elektronski naslov ministrstva, naveden v objavi osnutka gradiva, ali na poštni naslov ministrstva, z navedbo imena predpisa in njegove številke.
Stališče do pripomb in mnenj javnosti k posameznemu predpisu se skupaj z navedbo razlogov za njihovo upoštevanje oziroma neupoštevanje pri pripravi predpisa prav tako objavi na svetovnem spletu, in sicer po objavi predpisa v Uradnem listu RS.
Sprememba politike spodbujanja uporabe povratne embalaže.
Zakon o varstvu okolja določa, da Vlada določi primere in pogoje, ko mora pravna ali fizična oseba, ki razvija, izdeluje, predeluje, obdeluje, prodaja ali uvaža izdelke, delno ali v celoti zagotoviti takšno ravnanje z izdelki in odpadki, ki nastanejo po uporabi teh izdelkov, da se spodbuja ponovna uporaba ter preprečevanje nastajanja odpadkov in njihova predelava (razširjena odgovornost proizvajalca). Na podlagi razširjene odgovornosti proizvajalca je sprejeta tudi Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Ta uredba določa pravila ravnanja z odpadno embalažo in tudi pravila ravnanja v proizvodnji ter pri dajanju v promet in uporabi embalaže (torej še preden embalaža sploh postane odpadek). V uredbi je proizvajalcem dana spodbuda za uvedbo vračljive embalaže, saj jim za takšno embalažo ni potrebno plačevati niti embalažnine niti okoljske dajatve vsakič, ko jo dajo v promet, vendar pa je odločitev o uvedbi vračljive embalaže na strani vsakega posameznega proizvajalca. V Sloveniji že vrsto let veljajo kavcije za povratno stekleno embalažo, določene na podlagi uzanc, ki so jih na prostovoljni osnovi sprejela nekatera gospodarska združenja Gospodarske zbornice Slovenije. Nobene ovire ni, da proizvajalci ne bi sklenili uzanc tudi za drugo embalažo. Od vseh proizvajalcev ni mogoče zahtevati, da za svojo embalažo zagotovijo povratnost oz. jo ponovno uporabijo za embaliranje svojih izdelkov. To je še zlasti nemogoče zahtevati v primeru embalaže prehrambenih izdelkov, kjer bi bilo potrebno za zagotovitev preskrbe trga z varnimi in neoporečnimi živili uvesti zahtevne sisteme čiščenja in kontrole vrnjene embalaže, za katere bi porabili ogromne količine (pitne!) vode in energije, kar prav zagotovo ne bi prispevalo k varovanju naravnih virov in varstvu okolja na splošno.
Na ministrstvu zato menimo, da predstavlja ključni korak k družbi recikliranja, ki tudi proizvaja manj odpadkov, odgovorno potrošništvo in ločeno zbiranje odpadkov. Zavedamo se, da je uspešnost sistema ločenega zbiranja odpadkov odvisna od pripravljenosti končnih uporabnikov za ločeno zbiranje, saj smo potrošniki eden ključnih členov v verigi ravnanja z odpadno embalažo. Z namenom ozaveščanja prebivalcev, da bi z odpadki ravnali na trajnosten in okolju prijazen način, smo na ministrstvu v zadnjih letih izdali nekaj publikacij s to tematiko, prav tako pa tudi večina komunalnih podjetij obvešča povzročitelje odpadkov o pomenu in ciljih ločenega zbiranja. Za gospodinjstva pripravljajo navodila oz. brošure o pravilnem ločenem zbiranju odpadkov. Glede na to, da je večina odpadne embalaže, ki nastaja v gospodinjstvih, iz plastike, kovin, stekla ali papirja, smatramo, da ločeno zbiranje odpadne embalaže ne bi smelo povzročati večjih težav.
Zagotavljanje ustrezne kakovosti zraka
Uredba o načrtu za kakovost zunanjega zraka na območju občin Trbovlje, Zagorje ob Savi in Hrastnik določa nove dodatne ukrepe ponovno in predvsem industriji. Industrija si je komaj izborila sestanek v času nastajanja, vendar naše pripombe niso bile resno obravnavane.
MKO si pri svojem delovanju prizadeva, da bi bilo gospodarstvo ob izpolnjevanju okoljskih standardov upoštevano kot partner in bi torej ukrepe za izboljšanje kakovosti zraka načrtovali in izvajali skupaj.
V ta namen je bila oblikovana ustrezna delovna skupina, v kateri so poleg članov iz ministrstev in občin še predstavniki celotnega gospodarstva zasavskih občin. Pri oblikovanju vseh ukrepov tako lahko gospodarstvo izraža svoja stališča, prav tako pa bo gospodarstvo pri načrtovanju ukrepov dobilo priložnost, da pripravi še nabor ukrepov predvsem s svojega področja.
Ključno pa je, da bodo država, občine in gospodarstvo skupaj načrtovane ukrepe za izboljšanje kakovosti zraka tudi skupaj izvajali in takšna je tudi osnovna zamisel načrtovanja ukrepov.
Oskrba s pitno vodo
Zagotoviti vsem izvajalcem javne oskrbe s pitno vodo uveljavitev ustrezne cene pitne vode
V veljavnem Pravilniku o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja in v predlogu uredbe, ki bo nadomestila obstoječi pravilnik, je določeno, da so v ceno storitev gospodarskih javnih služb vključeni vsi stroški njihovega izvajanja. Stališče Ministrstva za gospodarstvo je, da bo sestopilo z ukrepa določitve najvišjih cen storitev gospodarskih javnih služb, ko bo sprejeta uredba, ki bo nadomestila obstoječi Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja.
Zagotoviti namensko rabo finančnih sredstev, zbranih z naslova amortizacije infrastrukture
Namenska poraba sredstev je opredeljena v prvem odstavku 10. člena Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja. Sicer Zakon o javnih financah določa, da se le z zakonom, ki se nanaša na izvrševanje državnega proračuna, oziroma v odloku, s katerim se sprejme občinski proračun, lahko določijo vrste namenskih prejemkov in izdatkov proračuna, ki niso navedene v Zakonu o javnih financah.
Varovanje vodnih virov
Zagotavljanje visokih kriterijev kakovosti pitne vode
Na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje se zavedamo strateškega pomena vode ter kompleksnosti in tudi nujnosti zagotovitve celovitega upravljanja z vodami. Pri tem ne gre zgolj za vidik varovanja vodnih virov, ki se rabijo ali so namenjeni za bodočo oskrbo prebivalcev s pitno vodo, temveč prvenstveno za vidik zagotavljanja in ohranjanja dobrega stanja voda (površinskih in podzemnih voda), ki je ključen pogoj za trajnostni razvoj dejavnosti, vezanih na vodo v Sloveniji. V ta namen je Vlada sprejela Načrt upravljanja voda, to je nacionalni dokument, ki opredeljuje mehanizme za vodenje politike na področju voda in cilj katerega je, da bodo vode leta 2015 v Republiki Sloveniji v dobrem stanju. Gre torej za širši pristop upravljanja z vodami v Sloveniji, ki izhaja tako iz dokumentov Evropske unije kot tudi nacionalne zakonodaje. Zahteva izvajanje ukrepov tudi zunaj vodovarstvenih območij, kjer so z vodovarstvenimi režimi zavarovani vodni viri, namenjeni oskrbi prebivalstva s pitno vodo. Prednost pred vsemi rabami ima seveda oskrba prebivalstva s pitno vodo, ki predstavlja tudi ustavno pravico.
Mariborski vodovod meni, da mora MKO varovanju vodnih virov in njihovi rabi posvetiti večjo pozornost, saj trenutna politika daje prednost kmetovanju na račun varstva varovanih območij vodnih virov. Menimo, da so bile aktivnosti v tej smeri narejene že z združitvijo kmetijskega in okoljskega resorja, v kateri minister MKO sedaj usmerja in vodi politiko tako kmetijstva kot tudi okolja skupaj.
Oskrba s pitno vodo od vodnega vira, ki je v slovenskih razmerah predvsem podzemna voda, do njenega uporabnika vključuje vrsto deležnikov, ki delujejo vsak v okviru svojih pristojnosti. Strinjamo se s pobudo Mariborskega vodovoda, da je z namenom zagotavljanja varne oskrbe treba zagotavljati vključenost vseh udeležencev v prostoru, tudi izven MKO in javnih podjetij za oskrbo s pitno vodo. S tem v zvezi želimo izpostaviti še eno ključno vsebino, ki je Mariborski vodovod ni posebej navedel – da je treba na vseh nivojih, od pristojnih ministrstev, to sta MKO in Ministrstvo za zdravje, do lokalnih skupnosti in izvajalcev javne službe oskrbe s pitno vodo, v prihodnje vložiti več naporov v osveščanje in izobraževanje javnosti o pomenu zdrave pitne vode.
Možnost in-house naročila za kohezijske projekte
Postopek naročanja in-house je praksa, ki se uporablja tudi v Sloveniji. V primeru investicij, ki se sofinancirajo s sredstvi Kohezijskega sklada, je treba vsakokrat preveriti, ali je ta postopek sploh mogoče izvesti za konkretni primer. To smo občini tudi pojasnili. Povedali smo, da bomo njihov predlog proučili skupaj z Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo, sporočili pa smo jim tudi, kaj vse morajo pripraviti, da bodo izpolnili pogoje, ki jih za ta postopek določa zakon. V Sloveniji še nimamo prakse s postopkom naročanja in-house na področju okolja v okviru Kohezijskega sklada, zato je potrebno določiti postopek, tako da bo skladen z zahtevami kohezijske politike, za kar pa je potreben čas.
Občini Vrhnika smo zaradi tega predlagali, da za oddajo gradbenih del ne uporabi postopka in-house, ker gre vendarle za izjemo v okviru ZJN-2.
