Povratna logistika in trgovina | Mitja Šimenc, Vaska Pejić, Andrej Lisec |
 
Načela trajnostnega razvoja skozi zakonodajo in družbotvorne korporacijske (corporate citizenship) iniciative z deklarativnega nivoja in iz politične retorike počasi postajajo realnost sodobnega poslovanja (CSR Europe, 2010, Komisija Evropskih skupnosti, 2009). Zniževanje materialne intenzivnosti (razmerje med količino porabljenih virov, potrebnih za določeno ekonomsko aktivnost), zmanjševanje količin nastalih odpadkov ter povečevanje deleža sekundarnih surovin na račun omejenih primarnih naravnih surovinskih virov z mednarodnih in nacionalnih ravni subsidiarno postajajo tudi obveze in vrednote podjetij.
 

Trgovske družbe imajo v tovrstnem okolju specifičen položaj kot prožilci in pospeševalci potrošnje ter tudi same kot pomemben akter okoljskih vplivov. V njihovi dejavnosti je odpadna embalaža (OE) kot objekt razbremenilne oz. ožje – povratne logistike (PL) specifična problematika zaradi naslednjih poglavitnih identificiranih dejavnikov:

  • zakonodajnega pritiska in povečane odgovornosti gospodarskih subjektov, ki presega uporabno dobo izdelkov in se razširja na celotni življenjski cikel skupaj z vsemi nezaželenimi odpadnimi produkti ali vplivi;
  • vrednosti povprečnega blaga za množično potrošnjo na enoto, ki je v primerjavi s potrebnimi stroški obvladovanja spremljajočih eksternih vplivov razmeroma nizka (majhne spremembe v stroškovni strukturi imajo relativno močan vpliv na cenovno konkurenčnost);
  • obsega količin, raznovrstnosti in razširjenosti nastajanja in
  • fizičnih značilnosti objektov ravnanja (ORn) – za OE je značilna nizka specifična teža (Yoshinaga, Nishina, Inoko, Saito & Tsuyuguchi, 2002), kar negativno vpliva na izkoriščenost zbirno-transportnih sredstev, ki je zaradi voluminoznosti tovora slabša in zvišuje stroške zbiranja ter predelave.

Model za alociranje stroškov ravnanja z OE

Inštitut za logistiko Fakultete za logistiko je v sodelovanju z večjim slovenskim trgovskim podjetjem v prvem in drugem trimestru študijskega leta 2010/2011 izvedel projekt “Ocena učinkovitosti modela ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek”. Podjetje v Sloveniji letno na več kot 100 lokacijah prodajnih in distribucijskih izvornih mest (IM) ločeno zbere več kot 4.500 ton OE – v letu 2009 je v podjetju zbrana OE predstavljala dobro dvajsetino vseh v Sloveniji nastalih količin industrijskih odpadkov na področju trgovine, vzdrževanja in popravil motornih vozil. Namen projekta – povečanje transparentnosti sistema PL OE in trenutno ureditev oceniti s fizično-operativnega vidika ter zasnovati model, ki bi bil podlaga za alociranje stroškov ravnanja z OE na nivoju IM – smo opredelili v 3 dimenzijah: plansko-odločevalski, deskriptivno-analitični in virtualno-inženirinški. Model ocenjevanja učinkovitosti, ki ga predlagamo in je bil razvit ter vzpostavljen kot eden izmed objektnih ciljev projekta, lahko služi za sprejemanje določenih ukrepov v prvi dimenziji na različno definiranih obsegih z aplikacijo v primerjalnih analizah (benchmarking), prioritizacijah in evalvacijah posamičnih segmentov sistema ter problemih izbire in investicijah. Projektni rezultati preostalih 2 dimenzij, ki so bili uporabljeni pri definiranju in analizi sistema ter določanju stopnje učinkovitosti, so podani v Tabeli 1.

Tabela 1: Doseženi projektni rezultati

Tabela 1: Doseženi projektni rezultati

Zaradi velikosti in kompleksnosti sistema ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, je na praktičnem primeru preučevan samo del sistema, za celovito obravnavo pa bi bilo potrebno obravnavati celoten sistem, kjer bi bili rezultati drugačni.
Najprej opredelimo področje ravnanja z odpadno embalažo v kontekstu razbremenilne logistike, definiramo osnovno privzeto terminologijo in podamo omejitve obravnavanega segmenta ravnanja z OE (rOE) z opisom zadevnega sistema in pripadajočih procesov PL, vezanih na OE.

Opis in omejitve področja

Ravnanje z odpadno embalažo znotraj poslovnih sistemov podjetij navadno pripišemo podsistemu razbremenilne logistike (ta izraz v skladu z Logožarjem (2004, 123–124, 131–132) uporabljamo kot indirektno ustreznico izraza reverse logistics v širšem smislu), ki je po Rogersu in Tibben-Lembkeju (1998, 2–3) proces planiranja, implementiranja in kontrole učinkovitega in gospodarnega toka surovin, procesnih zalog, končnih izdelkov in s tem povezanih informacij od točke porabe do točke izvora blaga, katerega namen je povrnitev vrednosti (predelava) ali primerna odstranitev. Točneje obsega proces premikanja in gibanja blaga, vanjo pa so lahko vključeni tudi obnova ali renovacija proizvodov (vključno s tem zajema še ravnanje z vrnjenim poškodovanim blagom, presežnimi zalogami, urejanje odpoklicev, programe recikliranja, ravnanja z nevarnim blagom, odstranjevanje zastarele opreme in vračanje delovnih sredstev). V nadaljevanju uporabljamo izraz »povratna logistika« (PL) kot podpomenko razbremenilne logistike, ki poudarja smer procesnih tokov (zbiranje in vračanje), na segmentu, kjer še ne prihaja do bistvene spremembe v fizični sestavi objektov ravnanja (ORn), poleg tega pa se vzdolžni in vzvratni tok – čeprav ne v vseh variantah ali/in fazah procesa – prekrivata znotraj istega sistema. V tem smislu po zgledu Guideja in Van Wassenhova (2002) privzemamo zožan pogled na razbremenilno logistiko skupaj s kontrolo in disponiranjem kot na enega izmed procesov, ki sledi, ko so ORn primarno zbrani na izvornih lokacijah. PL se tako nanaša na menedžment in izvajanje procesa vzvratnega toka logističnih objektov: od mesta odjema do (pogojno) mesta nastanka (pri neproizvodnih dejavnostih: vnosa v opazovani sistem) prvotnega blaga.
Problemi povratne logistike so ekvivalentni tistim iz logistike, ki obravnava vzdolžni materialni tok (forward logistics), vendar obstajajo določene specifike, ki so posledica sledečih identificiranih dejavnikov: ORn in njihove lastnosti ter izraba, prisotnost dodatnih/specializiranih členov v povratni zanki verige, zakonska regulativa (cilji, obveznosti, poročanje, določila izvajanja procesa), vmesniške točke med vzdolžnim in vzvratnim tokom ter prisotnost alternativnih tehnoloških procesov (zbiranje, sortiranje, mehanska in snovna predelava). ORn se v našem primeru nanašajo na odpadke, ki so po 3. členu Direktive 2008/98/ES o odpadkih (UL L 312, 22. 11. 2008, v nadaljevanju: DrO) vsaka snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže ali namerava ali mora zavreči; oz. natančneje OE, ki ni komunalni odpadek in ki je v 7. točki 3. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Ur. l. RS, št. 84/06, 106/06, 110/07) opredeljena kot OE, ki nastaja pri opravljanju proizvodne, trgovinske in storitvene dejavnosti ter pri izvajanju del v kmetijstvu, gozdarstvu, ribištvu in prometu.
Privzeli smo terminologijo, kakor je določena v nekaterih zakonodajnih aktih. Ravnanje z odpadki (waste management) po zgledu 3. člena DrO (UL L 312, 22. 11. 2008) opredelimo kot:

  • zbiranje (collection; pobiranje odpadkov, vključno s predhodnim razvrščanjem in predhodnim skladiščenjem odpadkov za namene prevoza do naprave za obdelavo odpadkov),
  • prevoz,
  • predelavo (recovery; vsak postopek v obratu ali širšem gospodarstvu, katerega glavni rezultat je, da odpadki služijo koristnemu namenu tako, da nadomestijo druge materiale, ki bi se sicer uporabili za izpolnitev določene funkcije, ali so odpadki pripravljeni za izpolnitev te funkcije) in
  • odstranjevanje odpadkov (disposal; vsak postopek, ki ni predelava, tudi če je sekundarna posledica postopka pridobivanje snovi ali energije),
    vključno z nadzorom takšnih postopkov in dejavnostmi po prenehanju obratovanja naprav za odstranjevanje odpadkov ter vključno z dejavnostmi trgovca ali posrednika.

V istem členu DrO (UL L 312, 22. 11. 2008) definira še naslednje pojme, ki so pomembni za razumevanje področja:

  • ločeno zbiranje (separate collection) – zbiranje, pri katerem se tokove odpadkov ločuje glede na vrsto in naravo odpadkov z namenom olajšati posebno obdelavo,
  • obdelava (treatment) – postopki predelave ali odstranjevanja, ki vključujejo pripravo za predelavo ali odstranjevanje, in
  • recikliranje (recycling) – vsak postopek predelave, pri katerem se odpadne snovi ponovno predela v proizvode, materiale ali snovi za prvotni namen ali druge namene. Opredelitev vključuje ponovno predelavo organskih snovi, ne vključuje pa energetske predelave in ponovne predelave v materiale, ki se bodo uporabili kot gorivo ali za zasipanje.
Slika 2: Hierarhično strukturirana členitev problematike ugotavljanja učinkovitosti ravnanja z odpadno embalažo znotraj poslovnega sistema naročnika (ravni opazovanih obsegov sistema za ravnanje z odpadki)

Slika 2: Hierarhično strukturirana členitev problematike ugotavljanja učinkovitosti ravnanja z odpadno embalažo znotraj poslovnega sistema naročnika (ravni opazovanih obsegov sistema za ravnanje z odpadki)

Sistem in procesi ravnanja z OE

Podjetje je član kolektivne sheme DROE. Namen kolektivnih sistemov v obliki mreže je ta, da (idealno) prispevajo k zmanjšanju disparitet med uporabo materiala, generiranjem odpadkov ter njihovo odstranitvijo oz. predelavo. Kolektivni način ravnanja z OE v okviru DROE je na individualni ravni za gospodarske subjekte smiseln, zlasti ker podjetje obveznosti glede ravnanja in poročanja prenese na specializirane izvajalce, pri čemer je pomembno tudi dejstvo, da bi individualno ravnanje z OE pomenilo intenzivnejše prekrivanje primarne dejavnosti s spremljevalnim procesom obvladovanja OE. Osnovne podatke o konkretnem sistemu rOE prikazuje Tabela 2.

Tabela 2: Osebna izkaznica obravnavanega sistema za ravnanje z odpadki

Tabela 2: Osebna izkaznica obravnavanega sistema za ravnanje z odpadki

Zbiranje OE v širšem smislu kot logistika rOE poleg vzdrževanja hrambnih kapacitet in notranjega akumuliranja odpadkov ter oddajanja (prevzemanja) vključuje tudi odvažanje (prevoz) odpadkov na lokacije, kjer se material koncentrira. Medtem ko so ožje fizične aktivnosti odvoza in raztovarjanja podobne za večino zbirnih sistemov, zbiranje kot širši zaključen proces določajo vrste in specifike fizičnih vozlišč (ponornih, vmesnih in izvornih točk) ter njihovih notranjih aktivnosti, lokacij generiranja ter načinov notranjih manipulacij in predhodnega (vmesnega) skladiščenja med odvozi. V strukturi celotnih stroškov povprečnega sistema ravnanja z odpadki približno 50–70 % stroškov povzroča ravno zbiranje odpadnega materiala (Theisen, 2002, 7.1). Za vsak izvor so pri tem značilne specifične variacije aktivnosti procesa PL z njim lastno stroškovno strukturo. V splošnem lahko na podlagi preučitve notranjih operacij rOE glede na različne tipe IM, s poudarkom na prodajnem delu zbiranja OE v okviru sistema pretoka materiala, ter analizo vzorcev nastajanja, strukture in količin OE opredelimo osnovne kanale, ki opišejo pot OE od njenega nastanka do prevzema v ZC za njeno nadaljnjo obdelavo, kakor jih prikazuje Slika 3.

Slika 3: Ilustrativni prikaz variant logističnega kanala sistema povratne logistike glede na različne izvore – formate prodajnih mest ter manipulacije med delovnimi sredstvi Vir: Šimenc in ostali, 2011

Slika 3: Ilustrativni prikaz variant logističnega kanala sistema povratne logistike glede na različne izvore – formate prodajnih mest ter manipulacije med delovnimi sredstvi Vir: Šimenc in ostali, 2011

Faza primarnega zbiranja se odvija v okviru poslovnega sistema naročnika na nivoju prodajnih mest (PrM). OE se generira v naslednjih režimih:

  • po dopolnjevanju zalog na policah (nastajanje v prodajno-trgovinskem delu, kjer se znotraj trgovine odloži na vozičke ter prepelje v skladiščni del, kjer se nadalje sortira in preloži RLC na za to dodeljena zbirna mesta (ZM)),
  • med prevzemanjem in uskladiščevanjem blaga (nastajanje v skladiščnem delu, odlaganje neposredno v skladiščni RLC na pripadajočem ZM) in
  • pri nabiranju blaga za dopolnjevanje prodajne zaloge (nastajanje v skladiščnem delu, možno neposredno odlaganje z lokacije ali z vmesnim postankom s prelaganjem iz vozička).

OE v večjih formatih trgovin (hipermarketi, večji supermarketi), ki nastaja v trgovinskem in skladiščnem delu, se prelaga v zbirne RLC, ki imajo funkcijo notranje transportne in vmesne skladiščne enote (TSE): po njihovi napolnitvi se OE prepelje do zunanjega zbirnega kontejnerja, v katerega se preloži ter počaka na sekundarno zbiranje in odvoz s strani prevzemnika – razbremenjevalca (sekundarno zbiranje je tisto, ki ga z vidika poslovnega sistema naročnika in celotne poti OE vrši zunanji izvajalec). Primarno zbiranje in začetna točka sekundarnega zbiranja v tem primeru sovpadata na isti lokaciji. V obstoječem modelu ravnanja in z vidika celotne poti OE za potrebe analize sistema je sekundarno zbiranje tisti del procesa, ki je v domeni razbremenjevalca in v njem naročnik več ne sodeluje ter se začne na točki prevzema zbirnega kontejnerja na prodajnem IM ter konča v prevzemnikovem ZC. Učinkovitost procesov med izvori in ponori materiala tako določa učinkovitost celotne mreže in obratno.

Sklep

Gospodarni in premišljeni razbremenilnologistični procesi rOE so predpogoj za trajnostne učinke, h katerim, tako da ne hromijo njihove poslovne uspešnosti, stremijo sodobni poslovni sistemi v svojem prizadevanju za zmanjševanje negativnih okoljskih vplivov. Pri razreševanju problema ravnanja z odpadki je bilo potrebno konvencionalno pojmovanje učinkovitosti – doseganje maksimalnih učinkov ob minimalnih inputih – razširiti in nadgraditi. Procesi na področju rOE se morajo pred preslikanjem skozi prednostno hierarhijo ravnanja z odpadki v začetni fazi ustrezno prilagoditi še pred vplivanjem na ORn. Iniciative zmanjšanja količin OE brez premišljeno načrtovanih zalednih procesov, ki za to OE poskrbijo, bodo težje dosegale učinke, ki morajo biti poleg tega, da so trajnostni, tudi trajni. V nadaljevanju se bomo posvetili opredelitvi pojmov konvencionalne učinkovitosti, okoljske učinkovitosti in učinkovitosti obvladovanja eksternih materialnih vplivov (rOE). Preko temeljnih pristopov in metodologij, vezanih na preučevanje rOE, bomo prešli do koncepta učinkovitosti, skozi katerega kasneje preslikamo dano problematiko v predlagani model ocenjevanja učinkovitosti rOE.

Literatura in viri
Commission Decision 2005/270/EC of 22 March 2005 establishing the formats relating to the database system pursuant to Directive 94/62/EC oftheEuropeanParliamentandoftheCouncil on packagingandpackagingwaste. OJ L 86, 5.4. 2005, p. 6–12.
CSR Europe (2010). A Guide to CSR in Europe: Country Insights by CSR Europe’s National Partner Organisations. Bruselj: CSR Europe.
Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv. UL L 312, 22.11.2008, str. 3–30.
Guide, V.D.R. & Van Wassenhove, L.N. (2002). The Reverse Supply Chain. Harvard BusinessReview, 80 (2), 25–26.
Komisija Evropskih skupnosti (2009, 24. julij). Vključitev trajnostnega razvoja v politike EU: pregled strategije Evropske unije za trajnostni razvoj v letu 2009. SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ. Bruselj: Komisija Evropskih skupnosti, 2009.
Logožar, K. (2004). Poslovna logistika: elementi in podsistemi. Ljubljana: GV Izobraževanje.
Rogers, D.S. & Tibben-Lembke, R.S. (1998). Going Backwards: Reverse Logistics Trends and Practices. Reno, NV: Reverse Logistics Executive Council.
Šimenc, M., Vizinger, T., Intihar, M., Pejić, V. Lesjak, T., Györköš, S., Medved, G., Šafran, M. & Krajnc, M. (2011). Ocena učinkovitosti modela ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek: projektno poročilo. Celje: Fakulteta za logistiko.
Theisen, H. (2002). COLLECTION OF SOLID WASTE. V G. Tchobanoglous & F. Kreith (ur.), HANDBOOK OF SOLID WASTE MANAGEMENT (str. 7.1-7.27). (2nd ed.) New York, Chicago, San Francisco: McGraw-Hill.
Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Uradni list RS, št. 84/06, 106/06, 110/07.
Yoshinaga, Y., Nishina, Y., Inoko, M., Saito, S. &Tsuyuguchi, T. (2002). Inverse Logistics and Recycling Facilities Network Evaluation System. NKK TECHNICAL REVIEW, 87 (2002), 45–49.