»Moramo zagristi tudi v nepopularne ukrepe!« – EOL 68

Franc Bogovič

Koliko ste okoljski in koliko kmetijski minister? Oba segmenta sta obsežna, okoljskih problemov pa toliko, da gospodarstvo in druge segmente zainteresirane javnosti skrbi, kako uspešno boste lahko ta voz potegnili naprej. Precejšnje začudenje je sprožilo imenovanje državne sekretarke s področja okolja, ki je strokovni javnosti s področja okolja neznano ime.
Če izmerim čas, ki ga porabim za kmetijstvo oziroma za okolje, gre več časa za okolje. Prav zato sem želel, da bi se preselil na Litostrojsko 54 v začetku aprila, kar bi omogočalo bolj učinkovito delo, obenem pa bi tudi na simbolni ravni pokazal pomembnost okoljskega področja, vendar je glede te lokacije vlada odločila drugače. Vzporedno smo ob oblikovanju novega ministrstva in razmejevanju pristojnosti delali na spremembi Zakona o državni upravi, pripravi rebalansa proračuna …, sedaj pa se ukvarjamo še z reorganizacijo ministrstva in selitvijo zaposlenih z okoljskega dela ministrstva na druge lokacije.
Glede vsebine dela se je potrdilo to, kar sem napovedal pred nastopom ministrske funkcije. Namreč, da je bistveno več akutnih zadev, s katerimi se dnevno soočam, na okoljskem področju, zato na začetku mandata temu posvečam več časa.
Ob imenovanju državne sekretarke ugotavljam, da je zelo težko najti strokovno vsestransko kompetentne ljudi, ki lahko v celoti pokrijejo tako kompleksno področje, kot je okolje. Preprosto nisem našel osebe, ki bi strokovno pokrila celotno področje. Sedanjo državno sekretarko za okolje poznam že nekaj let. Po osnovni izobrazbi je gradbinka in ekonomistka ter ima delovne izkušnje v javnem sektorju ter gospodarstvu. Verjamem, da bo kot državna sekretarka dobro organizirala delo v sodelovanju s kompetentnimi ljudmi, ki jih moramo po direktoratih še imenovati.

Ali je ta nepripravljenost za sodelovanje kompetentnih strokovnjakov za vodstvene položaje na okoljskem delu ministrstva povezana z neuspešnim delovanjem in vodenjem okoljskega ministrstva v preteklem obdobju?
Če ocenim obe področji, ki po novem sodita pod to ministrstvo, lahko za okoljski del rečem, da je bil slabo voden. V primerjavi z njim je kmetijski del bistveno bolj urejen in sistemsko naravnan. Tu se ne srečujemo z akutnimi problemi iz dneva v dan. Najbrž imajo strokovnjaki, ki so bili vabljeni k sodelovanju, določen strah tudi zaradi omenjene neurejenosti razmer na okoljskem področju. Ob tem niti ne omenjam dejstva, da se srečujemo z razburkanim političnim in gospodarskim okoljem. Zavedam se, da bo ministrstvo lahko uspešno le z dobro ekipo in ustreznim upravljanjem.
Pri prvi oceni stanja na okoljskem področju opažam, da področja niso sistemsko urejena. Za področje odpadkov lahko mirno rečem, da te urejenosti ni. Glede prašnih delcev v zraku v večjih mestih (PM 10) vidim, da je problem evidentiran, rešitve, kako ga bomo reševali, pa niso opredeljene. V dvajsetih letih smo na področju voda uspeli razgraditi sistem, ki je deloval. Moja ključna naloga je, da z razpoložljivimi viri organizacijsko strukturo postavimo tako, da bodo odločitve ožjega vrha ministrstva, ki ima največjo odgovornost, izvedene v praksi. Pri tem se zavedam, da je oblikovanje strokovne ekipe ključna naloga. Najprej pa moramo s to strokovno ekipo postaviti strategije za posamezna področja.

Kdaj se boste ekipirali, da bodo gospodarstvo in druge ključne javnosti na okoljskem delu ministrstva imeli kompetentne sogovornike? Doslej niso bili osamljeni primeri, ko so podjetja in drugi subjekti na odgovore ministrstva ali organov v sestavi čakali tudi po leto in več in niso imeli sogovornika. Kako boste presekali dosedanjo prakso?
Trenutno potekata vzporedno dve aktivnosti. Analiziramo regulatorno področje in skušamo izločiti vse, kar se nam je s predpisi vgradilo v sistem, da razni postopki trajajo tako dolgo. Omenili ste npr. ARSO kot organ v sestavi. Moram reči, da je velikokrat izpostavljen kot problem zaradi dolgih rokov. ARSO je za ministrstvo pripravil predlog zakonodajnih sprememb, s katerimi bi sprostili nepotrebne postopke na državni ravni in s tem razbremenili delo te agencije. Naj omenim samo področje vodnih soglasij, ki lahko pomeni več kot 16.000 postopkov. Generalna sekretarka vodi skupino, ki mora pregledati, kje je možno sistem smiselno deregulirati, tako da bi postopke poenostavili ali pa jih prestavili na nižjo raven odločanja. Mislim, da je problem celotne naše javne uprave to, da morajo o preveč zadevah odločati na ministrstvih, namesto da bi učinkovito deloval vertikalni sistem odločanja. Drugi del naših aktivnosti je namenjen reševanju konkretnih vprašanj, vključno z novim kadrovskim načrtom, ki bo zaključen do 1. junija.

Dotaknimo se črpanja evropskih sredstev za okoljske projekte. Ali drži podatek, da je okoljsko ministrstvo porabilo samo 11 % razpoložljivih sredstev za okoljske projekte?
Specifika kohezije na okoljskem področju, ki zajema pitno in odpadno vodo, mehansko in biološko obdelavo odpadkov ter protipoplavno zaščito je, za razliko od kmetijskega področja, ki ima letno določeno višino sredstev in se izvaja preko kmetijske politike ta, da ima svoj kompleksen proces: najprej priprava projektov, nato odobritev in šele nato sledi izvedba s koriščenjem teh sredstev. Podatek, ki ste ga omenili, se giba med 15 in 17 %. Gre pa za to, koliko denarnega toka je že steklo od vseh razpoložljivih sredstev za to področje.
Sedaj natančno pregledujemo vse projekte na osnovi jasno določenih prioritet. Na področju protipoplavne zaščite smo pravkar podpisali pogodbo za projekt Savinje, za projekt Drave pričakujemo podpis pogodbe do sredine leta. S tema pogodbama imamo to področje pokrito. Če nadaljujem na področju pitne in odpadne vode, je na ministrstvu projektov za dve kohezijski obdobji (2007-2012 in 2014-2020), moramo pa še do konca dogovoriti, kaj vse bomo lahko financirali v tem kohezijskem obdobju in kaj v prihodnjem. Za projekte, ki so v teku, smo zagotovili sredstva v proračunu, da se lahko normalno izvajajo. Od tod naprej pa imamo jasno usmeritev, da glede na razpoložljiva sredstva v kohezijskem skladu po posameznih področjih pripravimo za približno 130 % teh razpoložljivih sredstev projektov, ki jih bomo skušali realizirati. Pridobiti moramo t.i. »OVER commitment«, kar pomeni, da če bomo porabili več, kot je na voljo v tej perspektivi, lahko projekte prenesemo v naslednjo. Hkrati se mora pripravljati skupina projektov, ki bo pripravljena za realizacijo ob začetku nove finančne perspektive.
V tem času se sestajamo z nosilci projektov in pripravljamo nabor tistih projektov, ki imajo dobre možnosti za realizacijo. Ustanovljena je bila tudi medresorska komisija. Ministri obravnavamo te projekte in odpravljamo operativne težave, ki so se pojavljale med ministrstvi. Ta proces, ki se je včasih po nepotrebnem podaljševal, želimo skrajšati na optimalno obdobje. Seveda je na terenu kar nekaj realnih problemov. A to področje je prednostno, z njim se intenzivno ukvarjamo, saj želimo zagotoviti porabo kohezijskih sredstev, ki so nam na voljo.

Bo država res zagotovila svoj lasten del sredstev?
Zagotavljanja lastnega deleža v proračunu smo se lotili nekoliko drugače. Nobeno ministrstvo nima na voljo lastnih rezervnih sredstev. Pregledali smo, kateri projekti se dejansko izvajajo. V proračunu je na ravni vlade zagotovljenih dodatnih 100 milijonov evrov za tistega, ki bo imel pripravljen projekt in bo presegel v rebalansu predvidena sredstva. Koordinacijo med ministrstvi na tem področju je prevzelo gospodarsko ministrstvo. Vlada se zaveda, da je to svež denar, ki ga moramo izkoristiti.
Na tem področju želimo zelo hitro ugotoviti, kateri so tisti strateški projekti v Sloveniji, ki jih lahko še financiramo s kohezijskimi sredstvi, kot je na primer investicija v železnice, energetsko učinkovitost… Če projekti niso izvedljivi v letih 2012, 2013, bo potrebno sredstva preusmeriti na druga področja.

Kaj bo z izgradnjo regionalnih centrov za ravnanje z odpadki?
Intenzivno delamo na operativnem programu, ki temelji na dejanskih okoliščinah. Naslednji korak bo določitev ciljev in izdelava strategije, kako jih bomo dosegli. Operativni program bo vključeval naslednja segmenta: odlaganje odpadkov in obdelavo odpadkov. V slednji sklop sodijo sortirnice in kompostarne, objekti za mehansko-biološko obdelavo (MBO) in na koncu sežig. Skozi jasno opredeljene snovne tokove želimo ugotoviti, kaj je že postavljeno, kaj je v pripravi in kaj od tega res potrebujemo in česa ne. Jasno in glasno bomo povedali, da se tistega, česar ne potrebujemo, ne bomo šli. V investicije MBO ne moremo iti zaradi želja nekaterih interesnih skupin, ampak na podlagi strokovnih ugotovitev o realnih potrebah. Zagotoviti moramo zadostne kapacitete za MBO. Morda bomo imeli kakšno sortirnico in kompostarno več, kot je bilo sprva načrtovano, saj želimo narediti čim več na izvoru nastanka odpadkov. In na koncu ugotovimo, da lahko npr. ljubljanski MBO, dimenzioniran na 150.000 ton, pokrije približno 750.000 prebivalcev. Pač pa tamkajšnja kompostarna ne more pokrivati takšnega obsega prebivalcev. S tistimi, ki jim bomo z odločbami podelili kohezijska sredstva, bomo dosegli dogovor, da bodo njihove kapacitete dostopne tudi drugim po cenah, ki jih imajo investitorji.
V tem času imamo na ministrstvu razgovore glede reševanja teh težav v Novem mestu, v Logatcu, na Obali in na Severnem primorskem. S tem projektom je potrebno nadaljevati. Po novem je ministrstvo pobudnik razgovorov o odlagališčih, ki so se morala zapreti. Imamo kar nekaj odlagališč, ki izpolnjujejo pogoje za obratovanje do leta 2015, za naprej pa ne in jih velja v tem prehodnem obdobju, ko še nimamo zgrajenih zadostnih kapacitet za obdelovanje odpadkov, zapolniti.

Boste torej modificirali politiko pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenj za odlagališča?
Eden prvih sestankov, ki sem jih imel kot minister, je bil pogovor z obema takratnima generalnima direktorjema direktoratov na okoljskem delu ministrstva, direktorjem ARSO in glavno okoljsko inšpektorico. Vprašal sem jih, ali vemo, kako naprej po zaprtju teh odlagališč. Pripravili smo enostaven in jasen seznam odprtih vprašanj in določili, kdo je za kaj odgovoren. Iniciatorji sestankov s predstavniki odlagališč smo mi. Pomembno je, da z upravljavci odlagališč ne čakamo drug na drugega.
Ni pa modro, da v tem vmesnem obdobju polnimo sodobna odlagališča, sofinancirana s kohezijskimi sredstvi, z na pol sortiranimi odpadki. Pomembno je vzpostaviti slovenski zemljevid okoljske infrastrukture, ki ga moramo začeti koristiti kar najbolj premišljeno. S tem je povezana Uredba o cenah komunalnih storitev. Kasneje bomo odprli tudi Uredbo o odpadni embalaži.

Ste že dokončno dogovorili Uredbo o cenah komunalnih storitev?
Ne, ne še dokončno. Srečal sem se s predstavniki Zbornice komunalnega gospodarstva, ki so ministrstvu že posredovala svoj predlog. Skupaj se trudimo, da se uredba čimprej uskladi.

Bo znotraj šestih mesecev ponovne zamrznitve cen komunalnih storitev uredba zagotovo sprejeta?
Bo.

Področje zraka, zlasti PM10 delcev, se najbrž ne bo dalo rešiti brez odločnih ukrepov. Kako resno boste zagrizli v reševanje tega perečega problema?
Pred kratkim sem bil v Parizu, kjer je OECD organiziral srečanje okoljskih ministrov. Predstavili so svoj pogled do leta 2050 in opozorili, da so ključni problem prašni delci. Razlogov je več: koncentracija prebivalcev v mestih, danes je 50 % prebivalstva v mestih, do leta 2050 naj bi jih tam živelo že 70 %. V prihodnosti naj bi bili prašni delci vse pogostejši vzrok umrljivosti ljudi. To ni problem, ki bi se rešil sam od sebe. Z njim se je treba resno in odgovorno soočiti.
Na našem ministrstvu smo že oblikovali skupino za Zasavje, drugi dve skupini pa pripravljata ukrepe za Ljubljano in Celje. Ključni viri prašnih delcev so ogrevanje, promet in industrija. Doslej smo pisali Bruslju in odgovarjali na njihova neugodna vprašanja, sedaj bomo naredili akcijski načrt za vsako slovensko mesto posebej.

Si upate zagristi tudi v nepopularne ukrepe, če bo potrebno?
Ne samo, da si upamo, moramo. Kazni bodo sicer visoke.