Nova Uredba o zelenem javnem naročanju | | mag. Irena Prodan1 | |
Po letu dni snovanja, dogovarjanja in usklajevanja vladnih resorjev je bila Uredba o zelenem javnem naročanju potrjena na seji vlade v decembru 2011 (Uradni list RS, št. 102/2011 z dne 13. 12. 2011). Opredeljuje temeljne in dodatne okoljske zahteve za 11 prioritetnih skupin oziroma predmetov javnega naročanja: električno energijo, živila, pijače, kmetijske pridelke za prehrano in gostinske storitve, pisarniški papir in higienske papirnate proizvode, elektronsko pisarniško opremo, avdio in video opremo, hladilnike, zamrzovalnike in njihove kombinacije, pralne stroje, pomivalne stroje, klimatske naprave, stavbe, pohištvo, čistila, storitve čiščenja in storitve pranja perila, osebna in transportna vozila ter storitve avtobusnega prevoza in pnevmatike. | |
Z zelenim javnim naročanjem se zagotavlja zmanjšanje negativnih vplivov javnega sektorja na okolje, spodbuja razvoj tega segmenta trga in inovacije na tem področju. To pomeni, da bomo javni naročniki od sedaj kupovali več okoljsko sprejemljivejših izdelkov in nove zelene tehnologije. Daje tudi vzgled gospodarskemu sektorju in državljanom, zagotavlja pa se gospodarnejša raba javnih sredstev, in sicer s spodbujanjem uporabe metodologije za oceno stroškov v celotnem življenjskem obdobju. Uredba o zelenem javnem naročanju določa minimalne temeljne okoljske zahteve, priporočila za doseganje višjih okoljskih standardov, način vključevanja okoljskih zahtev v postopke javnega naročanja in način dokazovanja, da ponudnik oziroma blago, storitev ali gradnja izpolnjuje okoljske zahteve.
Naročniki lahko slednje vključijo v opis predmeta javnega naročila, tehnične zahteve, pogoje za ugotavljanje sposobnosti ponudnika, merilo za izbor najugodnejše ponudbe in pogodbena določila.
V prehodnem obdobju, tj. do 31. 12. 2012, bodo morali javni skladi, javne agencije, javni zavodi, javne gospodarske službe in javna podjetja temeljne okoljske zahteve vključevati le med merila za izbor najugodnejše ponudbe, kar za ponudnika predstavlja možnost, da dobi njegova ponudba zaradi boljših okoljskih lastnosti pri ocenjevanju in v primerjavi z drugimi ponudbami dodatne točke. Ostali naročniki (organi državne uprave in občine) bodo morali okoljske zahteve vključevati tako med merila za izbor najugodnejše ponudbe kot med zahteve (tehnične specifikacije, pogoji za ugotavljanje sposobnosti, pogodbena določila).
Na predpis, ki je uzakonil obvezni delež lesa v gradnjah javnih objektov in tudi delež pohištva v njihovi opremi, so željno čakali v gozdarsko-lesnem sektorju, saj naj bi jim prav zelena javna naročila pomagala pospešiti proizvodnjo, ki tone v težavah. Ob vsem bogastvu slovenskih gozdov in potencialu lesa bo tako država s predpisanim najmanj 30-odstotnim deležem lesa v javnih zgradbah naposled dala jasno sporočilo o vsestransko koristni in tudi nujni večji rabi lesa.
Z uredbo o zelenem javnem naročanju je torej predviden delež obvezne rabe lesa v gradbeništvu, pri prenovah objektov in njihovem opremljanju. V prvem letu veljavnosti (velja od 1. januarja 2012) bo predpis o obveznih 30 odstotkih vgrajenega lesa veljal za centralne državne ustanove in občine, za javne zavode pa je predvideno enoletno prehodno obdobje. Les, ki ga bodo uporabljali izvajalci, bo moral biti zakonito pridobljen, certificiran. Prav tako pri njegovi predelavi v papir.
S to uredbo je predpisan tudi obvezni delež ekološko pridelanih živil v naročilih javnih ustanov in gostinskih storitev. Tako bodo morali naročniki po novem zagotavljati vsaj pet odstotkov živil (do 31. 12. 2013), proizvedenih po pravilih za ekološko pridelavo. Po dogovorjenem dveletnem prehodnem obdobju naj bi bil do konca leta 2013 ta delež najmanj 10-odstoten. Pri tem uredba ne določa minimalnega deleža integriranih živil, ker bi to šolam in vrtcem povzročalo preveč težav pri preverjanju.
Boris Fras, predsednik Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije
Sprejeta Uredba o zelenem javnem naročanju kaže stanje duha na Slovenskem. Čeprav bi lahko naši kmetje, ki pridelujejo ekološka živila, zagotovili več slovenskih ekoloških živil, se je odstotek ustavil na 10. Pri tem se pojavlja še problem uvoza tujih ekoloških živil, kjer naši dobavitelji dobavljajo tujo robo in s katerimi se cenovno slovenska ekološka živila ne morejo primerjati. Na tujih plantažah lahko namreč pridelajo več, imajo poceni delovno silo, kar bistveno zmanjša ceno proizvoda. Glavni kriterij pri javnem naročilu pa je najnižja cena.
Čeprav si trgovci zelo želijo prodajati ekološka živila slovenskega izvora, pa hkrati pritiskajo na kmeta in mu nalagajo bremena, ki jih ne more nositi. Zato kmetje ne vidijo prednosti v prodaji trgovcem, saj lahko svoje pridelke prav tako prodajo na tržnicah, brez dodatnih pritiskov in obremenitev s strani trgovcev. V šolah se referenti za organizacijo šolske prehrane, kuharji in drugi sicer zanimajo za slovenska ekološka živila, vendar kaj, ko končna odločitev ni njihova, cena pa je tudi tu pomemben faktor. Se pa trudimo z nekim dodatnim organiziranim pristopom omogočiti, da bi se tudi to izboljšalo in bi se lahko na ta način seveda skozi leta povečala tudi ekološka pridelava slovenskih kmetov, ki so sposobni pridelati več. V teh korakih moramo biti bolj ambiciozni in pogumni ter si prizadevati za ohranitev in razvoj pridelkov slovenskega izvora.
Mag. Sonja Klopčič, predsednica uprave in generalna direktorica podjetja SVEA, d. d.:
Namen uredbe, da s postavitvijo ustreznih kriterijev kakovosti blaga, storitev in gradenj zmanjša negativne vplive na okolje in z javnim naročanjem daje zgled ostalim naročnikom, pozdravljam. Seveda še posebej pozdravljam usmeritve, ki dajejo prostor lesu – naravnemu materialu z odličnimi lastnostmi tako glede gradnje kot zdravega in prijetnega bivanja. Za nas se s tem odpirajo možnosti za povečano prodajo lepljenih nosilcev, ki jih izdelujemo iz kakovostnega slovenskega smrekovega lesa in se uporabljajo za nosilne konstrukcije, ostrešja, mostove in nadstrešnice. Je pa to priložnost tudi za našo proizvodnjo pohištva, ki ga izdelujemo tudi za bolnišnice, domove upokojencev, študentske domove in druge objekte. Upam, da bo to spodbuda za slovensko lesno industrijo in da ne bo edina, saj se moramo celotne verige iz gozda do izdelka lotiti bolj sistemsko in celostno. V bodoče moramo naravnim virom, ki so nam na voljo, z inovativnostjo in oblikovanjem dodajati še večjo vrednost za uporabnike.