Stanje je več kot alarmantno – kaj zdaj? – EOL 67

EOL: V veljavi je Uredba o določitvi najvišjih cen komunalnih storitev. Najprej prosim za kratko analizo stanja komunalnega gospodarstva. Ali je res, da so podjetja na samem robu?

Leon Behin: Mislim, da se bomo vsi strinjali, da so cene komunalnih storitev skoraj dvajset let pod različnimi tenderji, kar pomeni zelo administrativno določanje in predvsem zaviranje njihove rasti. Če so do leta 2005 komunalna podjetja še lahko cene usklajevala z inflacijo, po tem času zaradi raznih sprememb metodologij določanja cen to ni bilo več mogoče. Realne stroškovne cene komunalnih storitev ni bilo mogoče vzpostaviti, povrh vsega pa je kup zakonodajnih predpisov v tem obdobju zahteval spremenjene standarde storitev, izvajanje določenih novih segmentov storitev ipd. Omeniti velja drastično spremembo leta 2010, ko se je uvedla najemnina za infrastrukturo. Pri nekaterih manjših podjetjih, kjer je veliko infrastrukture in majhen odjem surovin, predstavlja najemnina glavnino, tudi 60 odstotkov cene same storitve.

Stanje je več kot alarmantno. Polovica slovenskih komunalnih podjetjih ne dosega niti 50 odstotkov dejanske stroškovne cene. Če letos ne bo uveden nov način obračunavanja cene, bodo posledice neprijetne: insolventnost, nedelovanje sistemov oz. druge večje težave.

EOL: Kaj pa ostalih 50 odstotkov? Vemo namreč, da nekatera komunalna podjetja delujejo tudi z dobičkom. Zakaj nekaterim uspe?

Leon Behin: Večina komunalnih podjetjih opravlja veliko dejavnosti. Nekatera so sicer specializirana za izvajanje ene službe, npr. vodooskrbe, večina podjetij pa v Sloveniji dejansko opravlja več dejavnosti. Poleg dejavnosti varstva okolja, kamor štejemo oskrbo z vodo, odvajanje in čiščenje odpadnih voda ter ravnanje z odpadki, upravljajo še nekatere druge dejavnosti, ki so tržne, saj so bila prisiljena poiskati nove vire prihodkov.

EOL: Kar je pohvalno.

Leon Behin: Kar je zelo pohvalno in v neki meri stimulativno. Problem pa je, da je ta dopolnilna dejavnost danes že 30, 40, celo 50 odstotkov vseh prihodkov družbe in je težko reči, da so to še javna podjetja. Ves dobiček teh podjetij iz tržne dejavnosti se preliva v pokrivanje izgube. V kolikor tega ne bi bilo, bi bila velika večina teh podjetjih že zdavnaj v močnem likvidnostnem in poslovnem krču.

EOL: Gospod Kremžar, kako razmišljate v občinah? Ali se mora komunala v osnovni dejavnosti pokriti sama ali pa boste pritiskali na komunalna podjetja, naj se obnašajo tržno, s čimer bi lahko cene komunalnih storitev ostale nizke?

Leopold Kremžar: Zgodba, v kateri smo sedaj, ima tisoč slabih in samo eno dobro plat. Večina komunalnih podjetij je dejansko prišla do dna in izčrpala vse rezerve. Komunalna dejavnost bi morala biti javni interes. To ne pomeni, da komunalna podjetja ne smejo biti dobra in komercialno uspešna z dodatnimi dejavnostmi. Obratno. Javni interes je ta, da je pokrita glavna služba. Če pa lahko javno podjetje ustvarja še dodatne storitve, naj jih ustvari, ampak na način, da se to vrača v osnovno dejavnost.

EOL: Poglejmo posamezne primere. Gospod Cvikl, prihajate iz javnega podjetja Vodovod kanalizacija Celje. Kje ste, pod ali nad vodo?

Marko Cvikl: Dejansko smo nekje na ničli. Dejavnosti so pravzaprav vse pod ničlo. Morda bi poudaril še eno zadevo. Ko govorimo o tržni dejavnosti javnih podjetij, se ne zavedamo, da je le-ta v večini omejena na izvajanje investicij, katerih investitor je občina oz. lokalna skupnost. Dobiček se ustvari iz tega, da je občina investitorica neke investicije, katere izvajalec je javno podjetje. Tu ne gre za nič drugega kot za tiho subvencijo občine javnemu podjetju, saj bi javno podjetje v 100-odstotni lasti občine lahko izvajalo to investicijo brez dobička po nižji ceni in bi občina za tako investicijo plačala manj. Tu gre za čisto zatiskanje oči.

EOL: Ali bi lahko vaše podjetje pridobilo določena tržna sredstva mimo investicij občine, o kateri ste govorili, da bi ohranilo nižjo ceno komunalnih storitev?

Marko Cvikl: Ne. Iz preprostega razloga, ker je bilo naše javno podjetje ustanovljeno z namenom izvajanja javne službe. Tržne dejavnost izvajajo tržna podjetja. Pametno je, da sta ti dve dejavnosti zaradi čiste situacije ločeni med sabo.

EOL: Gospod Gašparac, imate podobno situacijo. Pokrivate več občin in Hydrovod je javno podjetje. Razmišljate enako kot gospod Cvikl?

Antun Gašparac: Podobno. Potrebno je upoštevati posebnosti okolja, ki ga pokrivamo. Hydrovod namreč pokriva kočevsko regijsko področje od leta 1959, kar pomeni, da imamo lepo tradicijo.

EOL: Kako vam gre finančno?

Antun Gašparac: Ne morem se ravno pohvaliti. Trenutno pokrivamo območje petih občin, ki so naše lastnice. Značilnost našega področja so majhne, redko poseljene občine. Po površini smo definitivno med največjimi vodovodi v Sloveniji, mogoče med tremi, štirimi največjimi. Žal na tem področju živi samo približno 30.000 uporabnikov. Terensko smo izredno razgibani. Če hočemo z vodooskrbo pokriti čim več uporabnikov, potrebujemo ogromno omrežja. In sedaj odgovor na vaše vprašanje. Po številkah bi lahko rekli, da smo pod vodo. Smo izredno gospodarni na področju dopolnilne dejavnosti, h kateri smo prisiljeni, če hočemo preživeti in ohranjati likvidnost. Približno polovico sredstev dobimo na trgu. To ni prav in strinjam se z gospodom Cviklom, da smo ustanovljeni za izvajanje osnovne dejavnosti, torej smo javno podjetje. Situacija, ko več zaslužimo z dopolnilno kot osnovno dejavnostjo, je skregana z logiko.

EOL: Kako je v Kostaku, ki je delniška družba in se ukvarja s širšo paleto komunalnih in drugih dejavnosti?

Jože Leskovar: Cilj naših delničarjev je, da ustvarjamo dobiček. 80 odstotkov prihodkov ustvarimo s tržno dejavnostjo, 20 odstotkov pa z gospodarskimi javnimi službami. Od skupnega števila 300 zaposlenih jih je na komunalni dejavnosti nekaj manj kot 90. Je pa komunala zelo pomemben del našega sistema. Imamo podobne probleme, o katerih smo že govorili. Trudimo se, da čim več naredimo na trgu. Določene cene nismo spreminjali že šest, sedem let. Zakonodaja in sodobne tehnologije zahtevajo višjo raven storitev. Koncesijo za opravljanje gospodarskih javnih služb smo dobili v obdobju, ko so bile cene blokirane. Ceno smo želeli kasneje ob sprejemanju novih pravilnikov in uredb uskladiti s stroški, ampak nismo uspeli, razen pri ravnanju z odpadki, kjer je bila ravno takrat možnost povečanja. Naš velik problem je v tem, da je država zahtevala zaprtje odlagališč v letu 2007. Ko smo ga zaprli, smo začeli odvažati odpadke v Novo mesto, kar je za nas pomenilo približno 70 odstotkov višji strošek odlaganja. Ceno pa nam je država blokirala, čeprav je bila njena zahteva, da moramo voziti odpadke v Novo mesto.

EOL: Za komentar bom kasneje prosila gospoda Dejaka, a prej prosim gospoda Burnača za sliko, kako je v Mariboru.

Danilo Burnač: Problem je, da smo seveda prisiljeni izvajati tržno dejavnost. Zakaj? Zato, ker ta trenutek država, ki ima mačehovski odnos do komunale, v bistvu pričakuje, da bomo s tržnimi dejavnostmi pokrili izgubo. Država nam cen ne potrjuje. Kot izvajalec smo prisotni v 19 občinah. Imamo enoten oskrbni sistem, ki je največji v državi. Cene se v večini lokalnih skupnostih niso spremenile od leta 2004. V tem času je indeks cene električne energije 180, indeks cene goriv dizelskega goriva 179. To predstavlja glavni strošek v strukturi cene vode. Občine v zadnjih letih ne investirajo ničesar. Na primeru Mariborskega vodovoda bom povedal, kaj se je zgodilo s spremembo računovodskega standarda z ukinitvijo t. i. sredstev v upravljanju s 1. 1. 2010. Pri 1.362 km sistema, ki ga imamo, smo še v letu 2005 zamenjali 45 km v investicijskem vzdrževanju, leta 2010 9 km, lansko leto pa še samo kilometer cevovodov. To pomeni, da bi rabili 1.360 let za obnovo sistema. Država si ne more dovoliti, da bomo zniževali standarde storitev in oskrbe uporabnikov. To je neodgovorno.

EOL: Slišali smo, da država nalaga določene obveznosti komunalnim podjetjem, hkrati jim zamrzne ceno. Gospod Dejak, najbrž ste seznanjeni s temi problemi, ki niso od včeraj?

Bojan Dejak: Stališče okoljskega ministrstva v kakršnikoli organizacijski obliki je, da pač onesnaževalec plača in seveda plača polno ceno. Tudi če gre za individualne uporabnike, se mora na koncu ta račun iziti. Ravno tako se mora seveda upoštevati investicijsko vzdrževanje, amortizacijo, investicije. Sistem mora biti dolgoročno vzdržen.

EOL: Očitno ni.

Bojan Dejak: To je na eni strani. Na drugi strani politika cen komunalnih storitev posega v najširše sloje prebivalstva in tudi to je seveda problem socialne politike. Stališče našega ministrstva je, da se preko cen komunalnih storitev ne da reševati socialnih problemov, država ima za to na razpolago druge mehanizme. Pri tem pa je treba pogledati zgodovino od leta 2001 dalje, ko smo imeli obdobja občasnih zamrznitev cen. V vmesnem obdobju je prišlo do zelo velikega odstopanja cen med občinami oz. izvajalci javnih služb. Država je ugotovila, da takšni dvigi cen vplivajo na inflacijo, ki pa je tretji problem.

EOL: Gospod Dejak, na okoljskem ministrstvu so nove investicije bolj izjema kot pravilo. Se kdo pri vas resno vpraša, kaj je narobe in kaj je treba spremeniti, ali na ministrstvu vidite, da je komunalni sistem v krizi? Slišali smo, da obstoječe komunalno omrežje propada.

Bojan Dejak: To se seveda sprašujemo vsak dan. Kar sem želel uvodoma povedati, je, da moramo upoštevati vse smernice, ki tu delujejo. Če gledamo z okoljskega vidika, so naši interesi s komunalnimi podjetji in z občinami pravzaprav enaki. Če pa gledamo s širšega vidika države, so še drugi vidiki, ki so očitno toliko močni, da nam preprečijo izoblikovati politiko komunalnih cen, ki bi bila na dolgi rok vzdržna, na drugi strani pa bi omogočala neko mehko kontrolo, s katero bi lahko zasledovali te druge cilje.

EOL: Okoljsko ministrstvo je v zadnjih letih občinam in posredno komunalnim podjetjem naložilo nove obveznosti. Ali imate ob tem širši, celosten pogled, ali je implementacija teh zahtev dejansko v njihovi moči? Vtis je, da te slike nimate.

Bojan Dejak: Tukaj sta dva odgovora. Za investicije imamo v tem trenutku izredno veliko subvencij in imamo izredno obširni investicijski ciklus, ki bo zakoličil večino potrebne infrastrukture za naslednjih 50 let. Drugi del odgovora pa je, da smo naredili analizo situacije komunalnih podjetij …

EOL: Kdaj ste naredili analizo?

Bojan Dejak: Analizo smo naredili lansko jesen in ugotovili, da so komunalna podjetja z vso dopolnilno dejavnostjo, ki je bila prej omenjena, po vseh ekonomskih kazalnikih boljša od povprečja v gospodarstvu, razen v enem kazalcu, in sicer v produktivnosti. Komunalna podjetja so v tem obdobju ob sorazmerno nenaraščajočih prihodkih dodatno zaposlovala, zato se jim je produktivnost znižala.

Danilo Burnač: To ne drži! Javna podjetja se že obnašamo poslovno, sledimo poslovni odličnosti, ekonomičnosti, zmanjšujemo število zaposlenih. Samo na primeru Mariborskega vodovoda vam bom povedal: danes imamo 17 odstotkov manj zaposlenih kot pred tremi leti, prihodke pa smo obdržali na istem nivoju.

Leon Behin: Tukaj lahko gre za manipulacijo. Dejstvo je, da je komunalna dejavnost tukaj specifična. Če so cene blokirane štiri leta, mi povejte, kako se lahko ustvarijo večji prihodki na teh dejavnostih? Drugič, stroški rastejo, ker rastejo stroški energentov in vsega ostalega. Tretjič, količina prodane surovine na t. i. monopolnem trgu v zadnjih letih pada. Pada število kubičnih metrov prodane vode na prebivalca, pada posledično število kubičnih metrov odpeljane vode in čiščenja vode na prebivalca, pada količina odpadkov na prebivalca … Po drugi strani pa so to delovno intenzivne panoge, v katerih z rastjo standarda storitve ne moreš sorazmerno zmanjševati števila zaposlenih.

EOL: Komunalna podjetja torej trdite, da je vaša konkurenčnost na ustrezni ravni. Vas ti argumenti prepričajo, gospod Dejak?

Bojan Dejak: Ko smo poskušali z uredbo spraviti cenovno problematiko z ministrstva za gospodarstvo k nam, kjer bi izvajali neke vrste mehko kontrolo, se je ministrstvo za razvoj sklicevalo na nizko produktivnost komunalnega gospodarstva in na potrebo po reorganizaciji komunalnega gospodarstva. Te argumente so ilustrirali s številkami. Naj jih nekaj omenim: pri nas imamo več kot 200 izvajalcev javnih služb, od teh je 100 takih, ki pokrivajo samo eno občino. Se pravi, tukaj je določen prostor za reorganizacijo, ki seveda ni odvisna samo od ministrstva niti od samih komunalnih podjetij, ampak od reorganizacije komunalnega sistema v državi. Tega reda v državi nimamo. Komunalne dejavnosti bi morale pokriti regije, kjer bi se lahko najbolj učinkovito izvajala komunalna služba. Dokler gledamo na to, da moramo pokriti stroške najslabšega proizvajalca, potem je marsikje problem … Če bi vzpostavili drugačno tržno strukturo, vsaj postopoma, bi delali lažje.

EOL: Gospod Vrtačnik, če prav razumemo, na vašem ministrstvu niste zadovoljni s tem, kako delajo komunalna podjetja?

Peter Vrtačnik: Nekaj je tu napačno. A najprej se moramo zmeniti, ali govorimo o podjetjih ali o storitvah? Govorimo o storitvah. Ker gre za javno službo in so monopoli, na našem ministrstvu to področje reguliramo. Po podobnem principu smo vzpostavili model daljinskega ogrevanja, nafte … Zelo podobno smo delali tudi skupaj z MOP do leta 2008, ko smo menili, da je to področje treba sistemsko urediti in da ga ne gre obravnavati po zakonu o kontroli cen, ki je tipično interventni zakon in s katerim posežemo, če je kaj narobe. Z letom 2008 oz. 2009 se je naš minister odločil, da se v to področje ne bomo več vključevali in naj to ureja MOP v skladu s svojim pravilnikom o oblikovanju cen. Nekatere občine so ta pravilnik upoštevale, druge ne.

Naše stališče je, naj to področje sistemsko regulira okoljsko ministrstvu, ki je za to pristojno. Instrument zamrznitve cen smo uporabili, ker je zaradi povišanja cen komunalnih storitev UMAR skočil v zrak. Uporabili smo zakon o kontroli cen in leta 2009 za pol leta izdali uredbo o določitvi cen, kar smo uskladili z MOP. Zahteva vlade je bila, da se vzpostavi neka kapica, ki smo jo iskali kar nekaj časa. V prejšnji vladi ni bilo posluha za novo uredbo, upam, da jo bomo sedaj spravili skozi vladno proceduro. V tej uredbi so merila in tudi ta kapica, ki zagotavlja postopno dvigovanje cen komunalnih storitev in preprečuje prevelike šoke podražitev. Pred tem je ponekod prišlo do enormnih podražitev, zato je služba za spremljanje inflacije ugotovila, da je treba postaviti mejo.

EOL: Naj bi bila to zadnja zamrznitev? Šest mesecev hitro mine.

Peter Vrtačnik: Mislim, da bomo dobili kar nekaj ustavnih pritožb in da bomo vse izgubili. Javni interes je, da je javna služba pod neko regulacijo, zato je treba napraviti model, po katerem se izračunajo cene. Vso skrb glede računanja cen in preglede prenesemo na občine. Upam, da bomo uredbo sprejeli.

Leon Behin: Sedaj so problem cenovni skoki, ko UMAR opozarja na vpliv na inflacijo, ker se cene dvajset let določajo administrativno.

EOL: Kakšen skok bi bil sedaj, če smo konkretni?

Leon Behin: Vsi, ki smo kdaj imeli opravka z energetiko, smo že v letih 2008–2010 predlagali, da se cene komunalnih storitev določajo po identični metodologiji fiksnega in variabilnega dela. Fiksni predstavlja infrastrukturo in fiksne stroške, variabilni pa dejanske cene stroškov energentov in ostalih surovin. Po dvajsetih letih rešujemo zaostanke, zato govorimo o odstotkih 300, 400, 500.

Poglejmo praktični primer. Danes plača gospodinjstvo cca 65 centov stroška čiščenja kubika vode. Če bi hotel doseči ekonomsko ceno, bom rekel zelo minimalistično, bi bila 80 centov na kubični meter, ki je še vedno za 40 odstotkov nižja kot v Avstriji za isto infrastrukturo. Ta rast cene na gospodinjstvo je v odstotkih visoka, na osebo pa to pomeni 1,5 evra na mesec. In to so tiste realnosti, o katerih se je potrebno danes pogovarjati. Ne smemo operirati z odstotki. Prepričan sem, da UMAR vpliva povišanja cen ni natančno izračunal.

EOL: Gospod Behin meni, da UMAR ni imel realnih številk. Gospod Dejak, ali veste, s katerimi številkami je operiral UMAR, ko je dal vladi pobudo za novo zamrznitev?

Bojan Dejak: UMAR je operiral s podatki zamrznitve iz leta 2009 in takrat je prišlo v enem letu, mislim, da do 9,6-odstotnega povečanja cen komunalnih storitev.

Leon Behin: Nesmiselno in nepošteno je govoriti v odstotkih. Na 1.000 evrov je 2 odstotka čisto nekaj drugega kot na 1 evro. Drugič je potrebno vedeti, zakaj tak odstotek skoka cen. 70 odstotkov cene storitve danes predstavlja fiksni del, ki ga nismo imeli v pretekli ceni, in to pomeni toliko in toliko rasti. Na to nimamo vpliva. To smo »kasirali« leta 2010 in je prihodek občine. Nam je čisto vseeno, kako občina z njim razpolaga. V končni fazi gre za njeno infrastrukturo in če bo slab gospodar, bo čez pet let brez vode in tako naprej. Tisto pa, kar lahko naredimo kot izvajalci javne službe, je cena izvajanja storitve. Ta odstotek je izredno majhen, pogovarjamo se o 10, 20, 30, 35 odstotkih.

Danilo Burnač: Vse ni tako črno. Cene za gospodarske družbe se bodo znižale. Na primeru Maribora bom povedal; 77 centov je imelo sedaj gospodarstvo osnovno ceno, brez državnih taks, gospodinjstva pa 53 centov. Na segmentu gospodinjstev bomo dvignili ceno s 53 na 55 centov, v gospodarstvu pa se znižuje s 77 na 55 centov.

EOL: Gospod Dejak, slišali ste vse argumente, kako boste predstavili ta akutna vprašanja vladi?

Bojan Dejak: To zgodovino vsi poznamo, ker smo se v tem letu že srečali na to temo. Kompromisni predlog uredbe o metodologiji smo uskladili, mislim, da pravzaprav v vseh točkah, razen v točki tega dovoljenega skoka cen. Se pravi finančnega stabilizatorja. Mi smo, še brez finančnega stabilizatorja, poskušali uredbo uveljaviti v lanskem avgustu, a nas je UMAR ustavil, kot je povedal gospod Vrtačnik. Jeseni smo naredili test zahtevane analize, predlagali novo vsebino uredbe in z njo šli na vlado. Vlada je takrat ugotovila, da to niso več tekoči posli, in je odločanje preložila na novo vlado. Nova vlada je imela svojo prvo sejo, zato ministru nismo mogli predlagati, da bo prva stvar, ki jo bo naredila nova vlada, sprostitev cen komunalnih storitev.

EOL: Lahko zagotovite, da se bodo cene po preteku šestih mesecev sprostile?

Bojan Dejak: Ni nujno, da bo uredba veljala šest mesecev. Lahko se podaljša tudi na dvanajst. Teoretično bi lahko šli že na naslednjo sejo vlade, saj imamo medresorsko usklajen sporazum. Usklajeni smo z Združenjem občin Slovenije, s Skupnostjo občin Slovenije in tudi z Zbornico komunalnega gospodarstva. Ob zavedanju, da je odprto vprašanje stabilizatorja. Torej ni nujno, da ta zamrznitev traja šest mesecev.

EOL: Zakaj ste omenili, da lahko traja tudi dlje?

Bojan Dejak: Danes zjutraj sem bil pred prihodom na okroglo mizo pri ministru, ki se je zavzel, da bi imeli skupni sestanek v praktično enakem okviru, kot ga imamo sedaj, kjer bi opredelili nadaljnje korake. Če se strinjamo, da nova uredba vodi v pravo smer, lahko proces pospešimo. Če pa bomo šli spet v sistemske razgovore, ni nujno, da bo trajalo samo teh šest mesecev, zato sem omenil dvanajst mesecev. Veste, ti meseci izjemno hitro tečejo.

EOL: Kje je torej žogica? Pri kom?

Franc Lenarčič: Moramo si naliti čistega vina. Obstoječi pravilnik je dopuščal odprt lov in tukaj občina ni mogla govoriti, če si dosledno bral pravilnik. Kdo je predlagal ceno? Predlagal jo je izvajalec. Ta je zaprosil za strokovno mnenje glede cene.

Leon Behin: Ne brez potrdila lokalne skupnosti …

Franc Lenarčič: Mogoče prej, ampak po tem pravilniku ne. Pravilnik nič ne pravi o tem, da bi moralo biti kakršnokoli soglasje občinskega sveta. Poleg tega je pravilnik govoril o stroških, ki so vključeni, nič pa ni povedal, koliko naj bo zaposlenih. Eni, ki so bili neučinkoviti, so lahko imeli visoko ceno. Da ne govorim o osnovnih sredstvih, s katerimi se storitve izvajajo. O tem ni bilo nikjer govora. Na ministrstvo smo dobivali v potrditev cene podobnih občin z večkratnimi razlikami, in to v delu, ki se tiče samo izvajanja. Ne v infrastrukturi, o čemer je tu govora. V infrastrukturi so bile razlike še večje. Zakaj so bile v infrastrukturi takšne razlike? Zaradi tega, ker je bila infrastruktura predimenzionirana. Nekje so koristili evropska sredstva in so investicijo še dodatno napihnili, s predpostavko, da bo prebivalstvo v prihodnje rastlo.

Marko Cvikl: Prej je bilo rečeno, da pravilnik pravzaprav dopušča dvig cen brez privolitve lokalne skupnosti. Tu gre za čisto neresnico. Pozitivno strokovno mnenje si lahko pridobil brez soglasja lokalne skupnosti, ceno pa si lahko uveljavil šele, ko si imel oba izpolnjena pogoja. Eno je torej pozitivno strokovno mnenje, drugo pa soglasje lokalne skupnosti.

EOL: Torej ni šlo za nekontroliran dvig.

Marko Cvikl: Ne, dvig je bil povsem kontroliran. In še ena stvar. Iluzorno je pričakovati, da bomo s standardi določili, koliko zaposlenih bo lahko oskrbovalo toliko in toliko tisoč ljudi. S standardi lahko določimo, kakšna mora biti kvaliteta, ki jo moramo zagotavljati. To že imamo določeno. Organiziranost in racionalnost poslovanja podjetja pa morajo kontrolirati ustrezni organi nadzora, ki jih imenuje lastnik.

Franc Lenarčič: To drži. V novi uredbi smo predlagali v primerjavi s pravilnikom vrsto sprememb, ki bi delo olajšale tako uporabnikom kot izvajalcem. Seveda ne moremo mimo tega, kar je bilo tukaj rečeno, da ta storitev toliko stane. To je dejstvo. Zdaj se pogovarjamo v zvezi z uredbo samo o tem, kdo bo to plačal. Koliko bo plačal uporabnik in koliko bo šlo iz občinskega proračuna.

Leon Behin: Mešamo jabolka, hruške in še vodo zraven. Očitno se ne pogovarjamo o isti stvari. Absolutno se strinjam, da mora nekdo imeti kontrolo. Treba je slediti stroškovni primerljivosti po določenem standardu oz. po določenih primerljivih kategorijah občin in komunalnih storitev na tem območju. To je sistem benchmarkinga, ki je bil v prvem osnutku uredbe, v drugem je bil kasneje izvzet. V zadnjem osnutku, pripravljenem za vlado, so nekatere zadeve še spremenili. Zopet so vzpostavili administrativno določanje cene.

Franc Lenarčič: To ne drži. Gospod Behin uredbo bere drugače, bere jo, kot želi. Pri nekaterih županih je zadeva takšna, da bi raje imeli prejšnji pravilnik kot novo uredbo.

EOL: Zakaj?

Franc Lenarčič: Zaradi tega, ker se ob povišanju cene skrijejo za pozitivno strokovno mnenje in rečejo, da je cene odobrilo Ministrstvo za okolje in prostor. Po drugi strani so izvajalci zdaj v situaciji, ko bodo morali odgovarjati za ceno samo občinskemu svetu, nam pa poročati. Na ministrstvu bomo vzpostavili sistem ogledala, kjer bomo objavili vse cene komunalnih storitev v državi.

EOL: Gospod Behin, v katerih elementih se komunalno gospodarstvo s predlogom uredbe ne strinja?

Leon Behin: Hudič je vedno v detajlih, pikah in vejicah. Uredba, ki je šla na vlado in je bila medresorsko usklajena, ni bila usklajena s skupnostjo občin, združenjem občin in zbornico komunalnega gospodarstva, moramo biti odkriti. Kar nekaj stvari je dobrih v tej spremenjeni verziji uredbe v primerjavi s prejšnjim predlogom, so se pa v njej pojavile nekatere druge stvari, o katerih se nismo pogovarjali.

EOL: Na primer?

Leon Behin: Pogovarjali smo se o nadzoru, o državnem ogledalu. Te državne kontrole in vsega ostalega, benchmarkinga, stroškovne primerjave, v obstoječi uredbi ni. Vsebuje ogledalo, kjer primerja cene na kubik, na kilo ipd., ne glede na gostoto prebivalstva, na starost infrastrukturnega sistema, posebnost sistema (npr. kraški sistem, nekraški sistemi). To ogledalo pomeni čisto navadno statistično primerjanje zadeve, kar ni stroškovni princip Avstrije, Nemčije in vsega ostalega benchmarkinga, ko se pogovarjamo o stroškovni učinkovitosti nivoja storitve. Menimo, da je potrebno določanje nivoja storitve prepustiti občini. Če se občina odloči, da bo vsak občan imel pri hiši tri zabojnike za odpadke, to ne more biti ista cena kubičnega metra kot pri drugem z enim zabojnikom, ki se mu prazni na tri tedne. Naslednja ključna stvar – ta uredba mora biti taka, da omogoči izračun cene in sprejemanje na pristojnem organu v roku dveh do treh mesecev, ne pa v letu, dveh, treh in tako naprej.

EOL: Katere izmed teh zahtev so za ministrstvo sporne? Zakaj jih ne sprejmete?

Franc Lenarčič: Saj so vključene. To, kar je govoril gospod Behin, je že v obstoječem pravilniku in je v uredbi povzeto.

Leon Behin: Stvar je v detajlih. Osnovno potrebno sredstvo je lahko infrastruktura. Ali bo izvajalcu komunalne službe občina določila, naj vozi s tremi ali štirimi smetarskimi vozili, kakšna naj bo njegova amortizacija, kakšne naj bodo plače zaposlenih? To ni njena naloga. Občina bo rekla: cena kubičnega metra oziroma kilograma odpadka stane toliko in toliko. Župan si ne more privoščiti, da je v njegovi občini, ki ima identično storitev, kot jo ima sosednja občina, cena storitve 30 odstotkov višja.

Leopold Kremžar: Izvajalci javne gospodarske službe boste morali lastnika prepričati, da delujete optimalno ali pa da je treba investirati več. Samo primer. Naša občina se je odločila za spremembo odvoza smeti, uvedli smo rumeno vrečo. Najprej so v komunalnem podjetju trdili, da bo storitev trikrat dražja. Občina je naredila analizo, ki je pokazala, da to ne sme biti nič dražje. V osnovi, lastnik prevzema odgovornost. On je odgovoren za to, da se storitev izvaja, saj komunalno podjetje ni odgovorno. Občina komunalnemu podjetju reče, kaj mora narediti, za kakšno ceno. Komunalno podjetje pa bo reklo, kaj zmore in česa ne. Kjer je sodelovanje pametno, stvari ne smejo biti problematične. Problemi se pojavijo takrat, ko nekdo tretji, recimo država, poseže vmes.

EOL: Predlagam, da zaključimo s tem, kaj bo čez šest mesecev. Se boste uspeli hitro dogovoriti, da se stanje začne normalizirati?

Franc Lenarčič: Mi še sedaj ne vemo točno, kaj je problem.

Leon Behin: Mi smo že pisali ministru, poslali smo prošnjo, zahtevo, da se srečamo v najkrajšem času in da to zadevo rešimo.

Bojan Dejak: Očitno sem ministra enostransko informiral, saj sem mu rekel, da so stvari med partnerji usklajene, zato je predlagal, da bi imeli skupni sestanek. Kljub vsemu je treba upoštevati časovni faktor, pripravo proračuna … Upam, da bomo imeli čim prej sestanek s komunalnim gospodarstvom, da bi pregledali, kaj je zares še odprtega. S tem, da se morate zavedati, kaj so posledice tega, če odpiramo stvari, kot so standardi, benchmarkingi … Če se bomo vrnili k tej točki, potem se stvar zelo odmika.

Danilo Burnač: Naj opozorim na nek pomemben vidik. Mi odvedemo 800.000 evrov vodnega povračila kot izvajalec javne službe na letnem nivoju in po dvajsetih letih se ni v Maribor vrnil niti evro. Ta denar Ministrstvo za okolje in prostor nenamensko porabi v drugih okoljih, je pa to denar naših uporabnikov. Država oziroma ministrstvo iz vodnega povračila na letnem nivoju zbere okoli 31 mio sredstev, ki jih nenamensko porabi v škodo standardu na lokalnem nivoju. Država ima možnost, da nam, izvajalcem, in občinam pride nasproti.

EOL: Gospod Dejak, če bi prišli do nekakšnega soglasja glede uredbe vsi partnerji, se lahko zgodi, da bi vnovič blokirali UMAR?

Bojan Dejak: To, kar smo še včeraj smatrali za usklajeno med partnerji, danes slišimo, da ni usklajeno. Tako danes smatramo, da je usklajeno z UMAR. Trenutno imamo deflacijo in UMAR pravzaprav s tega vidika najbrž ne bi nasprotoval uredbi.

EOL: Torej pravi čas za hiter dogovor?

Leon Behin: Kar se tiče zbornice, bomo imeli zelo hitro sestanek z ministrom za okolje, ki je zelo kooperativen in problematiko odlično pozna. Predhodno bomo naše pripombe uskladili s Skupnostjo občin Slovenije, potem pa jih bomo predstavili ministrstvu.

EOL: Kdaj bo to?

Leon Behin: V roku 30 dni bomo pripravili z naše strani dokončno obliko uredbe. Želim pa poudariti, da sprejetje uredbe še ne pomeni, da bodo komunalna podjetja in občine že lahko karkoli počeli. Sprejetje uredbe pomeni, da še eno leto in pol ne bomo imeli uveljavljene cene, če bo procedura taka, kar pomeni nadaljevanje agonije.