»Ni več dileme, ali poln tank ali poln krožnik« – EOL 66

Dejan Židan

V sprejetih strateških dokumentih MKGP, pa tudi širše, je v zadnjem letu ponovno zelo veliko slišati o primarni funkciji kmetijstva. Kaj vas je vodilo k tako močni izpostavitvi te nesporne vloge kmetijstva – ali ni ta naloga nekaj samo po sebi umevnega in široko prepoznanega?
Če pogledamo nazaj, je v začetku formiranja skupne kmetijske politike (SKP), in sicer od leta 1957 dalje, namenjenih 80 odstotkov vsega denarja takratne skupine držav za ta sektor. Hrane je bilo premalo, bila je predraga in nekakovostna, zato se je v kmetijstvu podpiralo povečevanje proizvodnje. V osemdesetih letih so nastali viški v pridelavi, kar je vodilo k spremembi razmišljanja – kako zmanjšati intenzivnost, povečati trajnostni pomen kmetovanja, ozeleniti proizvodnjo, varovati naravne vire, pojavile so se neproizvodne podpore. V nekem trenutku pa povprečni kmetijec, tudi znotraj uradništva, v kmetijskem resorju ni znal več povedati, zakaj dela v kmetijstvu – govoril je o večnamenskosti kmetijstva, varovanju narave, socialni funkciji, ni pa povedal, da je potrebno narediti vse za zagotovitev zadostne proizvodnje hrane. Zdaj se to spet spreminja, kar kažejo tudi poudarki nove SKP. Pri rangiranju njenih ciljev je na prvem mestu zadostna količina hrane, ki je kakovostna, varna, po možnosti geografsko vezana. Prišli smo namreč do enačbe, ki je ne znamo razrešiti – hitrost števila prebivalcev je začela prehitevati zmožnost pridelovanja hrane. V EU se srečujemo z dodatnim fenomenom: gremo v ozelenitev (kar pomeni manjšo količino pridelane hrane), se pa hkrati srečujemo s podnebnimi spremembami, ujme danes povzročijo škodo na velikih površinah, tudi celih državah, ne več samo lokalno. Zaradi tega mora kmetijska politika delovati v smeri zagotavljanja zadostne količine hrane ob sočasni trajnostni rabi.

Med okolju prijaznejše oblike kmetovanja spada ekološko kmetovanje. V letu 2010 je bilo v ekološko kontrolo vključenih 2,9 odstotka kmetij s 6,5 odstotka kmetijske zemlje. Zakaj po vašem mnenju ne bomo dosegli sicer izredno smelih ciljev Akcijskega načrta za ekološko kmetijstvo (ANEK), da bi v letu 2015 imeli v Sloveniji 15-odstotni delež ekoloških kmetij, 20 odstotkov kmetijske zemlje in 10-odstotni delež ekoživil slovenskega porekla od celotne prodane količine hrane? Kaj je povzročilo težave? So zatajili proizvajalci ali kupci, ki ne povprašujejo dovolj po teh proizvodih?
… ali pa so zatajili načrtovalci ANEK. Tudi to je potrebno vedeti, da morajo biti cilji usklajeni z okoljem, kjer delujemo, in sprejemljivi za neko širšo javnost, ne samo za ozek krog strokovnjakov. Zato sedaj delujemo v smislu odpravljanja ovir, ki po našem mnenju stojijo na poti širitve ekološkega kmetovanja. Ključnih mehanizmov, ki smo jih vpeljali, je več. 1. 1. 2012 uvajamo dodatna plačila za kmetije v prehodnem triletnem obdobju. V fazi preusmeritve s konvencionalnega na ekološko kmetovanje namreč prihaja do prilagajanja proizvodnje, zmanjšanja količin, večjih stroškov, pridelek pa še vedno ni ekološki in ne dosega primernih cen. V treh letih preusmeritve je tako veliko kmetij poslovno omagalo. Izjemno vesel sem tudi, ker so stroka, administracija in NVO delovale usklajeno in je sedaj vlada sprejela Uredbo o ZeJN, ki je pomembna zaradi dveh aspektov: obvezne rabe lesa v javnih zgradbah (Slovenija je izjemno gozdnata dežela in na ta način smo odprli trg lesarjem) in pri ekološki proizvodnji obveznega 10-odstotnega deleža ekoloških živil v javnih naročilih. V prehodnem obdobju velja 5-odstotni delež. Zakaj prehodno obdobje? Stroka ocenjuje, da 10-odstotnega deleža lastne proizvodnje ekoloških živil trenutno ne bi zmogli zagotoviti. Če bi »silili« javne zavode, naj naročajo ekološko hrano iz tujine, bi v celoti zgrešili smisel ekoproizvodnje. Ta je, da ne onesnažuješ okolja, največji onesnaževalec pa je v proizvodnji hrane transport. Ne moremo namreč tolerirati vožnje ekološke hrane 1.000 km ali več, saj to potem ni ekološki način razmišljanja.

Kakšno je vaše stališče glede kakovosti kmetijskih zemljišč v Sloveniji? In kaj menite o tem, da vsa tla verjetno niso najbolj primerna za pridelavo hrane za ljudi? Ali MKGP razmišlja o klasifikaciji kmetijskih zemljišč tudi z upoštevanjem vidika degradiranosti prsti zaradi industrijske onesnaženosti?
Degradiranih območij v Sloveniji je več kot 10. Občutek, da država ni imela dovolj dobrega načrta, kaj bi z njimi, je resničen. Krivcev seveda praktično ni več moč najti. Prišel pa je čas za ukrepanje: na MKGP si to predstavljamo tako, da za posamezna degradirana območja preko tehnoloških navodil določimo ustrezne tipe proizvodnje, kar je naloga strokovnih služb. Pojavljajo se tudi ideje, ki jih je treba še strokovno ovrednotiti, da bi morda na teh območjih imeli drugačen odnos do OVE.

V Strategiji izkoriščanja biomase iz kmetijstva in gozdarstva v energetske namene med ukrepi predvidevate za investitorje v bioplinarne obvezno pridobitev soglasja za gradnjo ali širitev s strani MKGP. Kakšen je vaš namen pri vpeljavi tega inštrumenta?
V Sloveniji je tako kot v marsikateri drugi državi en sektor posegel v drugega. Denimo gospodarski sektor, katerega del je energetika, je posegel z OVE v področje proizvodnje hrane in kmetijstva, čeprav na tem področju nima vseh potrebnih znanj oziroma izkušenj. Naše stališče je, da OVE morajo biti prisotni tudi v kmetijstvu. Iščemo dopolnilne dejavnosti za slovenske kmete, saj je kmetijska proizvodnja dohodkovno in proizvodno nestabilna ob klimatskih spremembah. Ta dejavnost lahko da kmetiji neko varnost, vendar pa ne sme grobo posegati v primarno funkcijo kmetijstva, tj. proizvodnjo zadostne količine hrane za državljane.

Slišati je mogoče celo očitke, da v Strategiji niso zadostno upoštevane strokovne podlage oziroma izvedene študije.
Strategijo je večina stroke sprejela, z izjemo tistih nosilcev interesov, ki menijo, da je potrebno graditi BPE povsod. Tudi na ravni EU je prišlo do relativno hude restrikcije, saj je Evropska okoljska agencija (EEA) zavzela stališče, da je bila strategija širjenja OVE napačna, da lahko OVE naredijo tudi dosti škode in da predvidenih učinkov ni bilo. Od evropskih inštitucij EEA zahteva, naj korigirajo stališča na tem področju. Nemčija je bila praktično nosilec ideje o OVE. Če pogledamo Bavarsko, je na živinorejskih kmetijah skoraj vsak hlev obložen s fotovoltaičnimi ploščami ali pa ima malo bioplinarno. Kmet na ta način dobi dodatno subvencijo, kar je prav. Nemčija je že spremenila stališče, sprejela je novo energetsko politiko, kjer je glede OVE v kmetijstvu restriktivna. Ni več dileme, ali poln tank ali poln krožnik – treba je zagotoviti, da je krožnik poln. Lobistične skupine bodo vedno imele svoje interese, kar je tudi prav. Ni pa prav, če jim država podleže. Edini možni pristop, ki ga zagovarjamo, je naslednji: tudi v kmetijstvu je možnost za OVE, ki morajo biti usklajeni z velikostjo kmetije in temeljiti na odpadkih iz kmetijstva. V Sloveniji velika večina tistih, ki razmišljajo o OVE, skuša grabiti po resorju, ki ga nima – želijo na kmetijska zemljišča, zmanjka pa jim poguma, da bi posegli v prostor, ki ima izrazite naravne danosti, tj. gozd. Vesel bom tudi, če preberejo stališče EEA in evropska priporočila, ter spremljajo, kaj se dogaja po drugih evropskih državah.

Obseg kmetijske proizvodnje je močno odvisen od vremenskih in podnebnih razmer. Te so bile po letu 2000 zelo spremenljive, kar se je neposredno izrazilo predvsem v nihanju rastlinske pridelave. Katere ukrepe za prilagajanje podnebnim spremembam ste že izvajali in katere boste v prihodnje?
Kot prvi resor smo zadnji dve leti izvajali Akcijski program prilagajanja podnebnim spremembam in zanj namenili nemalo finančnih sredstev. Glede na izraženo politično voljo države, da gre v letu 2011 s celovitim programom prilagajanja podnebnim spremembam naprej, je bil naš akcijski načrt dvoletni (2010–2011). Med ostalim smo financirali raziskave v smislu iskanja sort in podpornih tehnologij. Kako bo naprej, ne morem oceniti, odvisno je od rebalansa proračuna. Šibko plat tega načrta in tudi upravičen očitek strokovne javnosti je predstavljala dolžina trajanja načrta, saj vsebinsko in izvedbeno ne moremo temeljiti na letnih programih, gre za dolgotrajnejše projekte. Moramo najti sistem, ki pa ga v tem trenutku nimamo, kako tovrstne študije in akcije peljati na večletni, vsaj petletni ravni.

V Portorožu je bila nedavno podpisana Deklaracija za trajnostni razvoj slovenskega turizma, ki k enotnemu ukrepanju in partnerstvu zavezuje vse sektorje turističnega gospodarstva: javni, zasebni in civilni sektor. Kmetijstvo in živilska panoga sta pomembna tvorca integrirane ponudbe (skrb za krajino, lokalna prehrana, turistične kmetije), pa vendar vas ne zasledimo med podpisniki te deklaracije. Kako to?
Tudi mene zanima, zakaj nas niso povabili, očitno jih je treba tega naučiti, kakor jih je treba tudi, da je prvi korak k trajnostnemu turizmu s stališča prehrane hrana iz lastne okolice. Če se nekdo z nami pogovarja o trajnem povezovanju kmetijstva, krajine in turizma, hkrati pa najdemo na mizah marmelado iz 300 km in sok iz 500 km oddaljene destinacije, pomeni, da nima razčiščenih pojmov o tej temi.

Poraščenost Slovenije z gozdovi je velika, skoraj 60-odstotna. Letni prirastek je ocenjen na dobrih 8 mio m3, lani smo posekali 3,37 mio m3 lesa. Po ocenah Zavoda za gozdove bi morali za trajnostni način gospodarjenja s tem naravnim virom na leto posekati 5,3 mio m3, dosegli pa smo le 63-odstotni delež možnega poseka. Tako se zaloge povečujejo, gozdovi se starajo, lesnopredelovalna industrija je v kritičnem položaju. V lesarstvu je bilo nekoč zaposlenih 40.000 ljudi, danes jih je le še 13.000. Kje prihaja do tega kratkega stika in kako ukrepa MKGP kot pristojna institucija na tem področju za povečanje povezanosti in posledične konkurenčnosti celotne gozdno-lesne verige, kar bi najbrž pripeljalo tudi do bolj trajnostne rabe slovenskih gozdov?
Imate prav. Gozdno-lesna veriga je najboljši primer, kaj se zgodi, če država ni pozorna na vse člene neke verige. Včasih je bilo zaposlenih v lesarstvu 40.000 ljudi, sedaj se bojimo, da bo vsak čas prišla številka na 10.000. Da je veriga v pristojnosti dveh ministrstev (MKGP in MG), ni opravičilo. Namreč, na MKGP smo pristojni za gozd, za žage samo v obliki dopolnilne dejavnosti pri kmetih, ostalo pokriva MG.
Naj bo to prednost – in tako smo združili delovanje obeh ministrstev v Akcijski skupini za gozd -les. Akcijski načrt je v fazi finalizacije, sprejeti ga mora nova Vlada. Dogovorili smo se, da že ob nastajanju načrta izpeljemo del aktivnosti, kjer je to mogoče, dosegli smo sprejetje Uredbe ZeJN, da odpremo trg in povzročimo ustvarjalni nemir po celotni verigi navzdol. Sprejem Uredbe ni bil enostaven, saj se z njo niso vsi strinjali. Drugi korak je usposabljanje tistih, ki upravljajo z gozdom, izboljšanje mehanizacije; razpisi potekajo in črpanje sredstev je dobro. Administriranje je na tem področju preobsežno. Potrebno bo odpraviti podvajanje dovoljenj, saj mora gozdar za isto zadevo dobiti dve dovoljenji, s strani sektorja za gozdarstvo in sektorja za okolje. Tako je čiščenje administrativnih ovir nujno. Če pride do združitve sektorjev kmetijstvo in okolje, je ena izmed prioritet odpraviti administrativne ovire. Naš kmet ne razume, zakaj se mora pri nas za neko opravilo, ki ga lahko v Avstriji, Nemčiji ali na Finskem opravi relativno enostavno, bosti z administracijo pol leta. Tudi sam kot minister tega ne razumem. Gre za napako v sistemu, ki jo je treba odpraviti. Zagotoviti moramo investicijska sredstva za usposobitev žag. V tem trenutku se ukvarjamo z zanimivo razpravo, ali naj namenimo investicijska sredstva za postavitev novih žag ali posodobitev obstoječih, kajti teoretične kapacitete dosedanjih žag so bistveno višje od potreb. Tukaj potrebujemo ekspertno oceno za pravilno usmeritev investicijskih spodbud v prihodnosti. Ministrstvo za gospodarstvo je izpeljalo razpise za razvojni preboj lesarstva. Verjamem, da je to pametno naložen denar. Če povzamem, delamo korake naprej, ker pa smo zadnjih 20 ali 30 let naredili vse, da verigo onesposobimo, tudi učinki sprejetih ukrepov ne bodo vidni takoj.

Torej podpirate integriranost okoljske in kmetijske politike?
Absolutno. Do tega procesa je prišlo tudi na ravni EU. Pogosto so se vodile razprave, ali naj obstajajo ločene politike – kmetijska s svojim denarjem, okoljska s svojim. Potem se je ugotovilo, da postane stanje nepregledno, če je preveč ločenih politik. Takrat se ta denar ne uporablja dovolj ciljno in fokusirano in pridemo do sistema, ki ga nihče več ne obvlada. V celoti podpiram odločitev, da se politike okoljsko osvestijo. Ozelenila se je predvsem kmetijska politika. Nekatere države so to izkazale tudi na formalni ravni z združitvijo dveh resorjev – kmetijstva in okolja. Ne zaradi tega, ker se to lepo sliši, ampak ker so procesi hitrejši, manj je administriranja, kar se pa varovanja okolja tiče, je večja tudi učinkovitost. Povsem napačna je ideja, da dosti papirjev pomeni večje varovanje okolja. Dosti papirjev pomeni zelo učinkovito oviranje. Pomembno je tudi to, da gre življenje v praksi svoja pota, in ne tako, kakor si to zamišlja administracija.