| Prsti vseh uperjeni proti vsem | | mag. Vanesa Čanji | |
| Revija EOL je konec januarja organizirala okroglo mizo z željo prispevati k temu, da bi se, ker potekajo pogovori sedaj intenzivno na vseh ravneh, našle najboljše rešitve za delovanje trga odpadne embalaže. Sodelovali so: Matej Stražiščar (Slopak), mag. Kristijan Mlinar (Dinos), mag. Barbara Avčin Tržan (MOP), mag. Jana Miklavčič (Inšpektorat za okolje in naravo), Leon Behin (Zbornica komunalnega gospodarstva), Igor Petek (Snaga Ljubljana), Slavko Marš (Simbio Celje), Dejan Zver (Gorenje Surovina in UNIREC), mag. Dušan Marc (Publicus), Mateja Mikec (Interseroh), Ivan Hajnšek (Snaga Maribor), Janja Leban (Gospodarska zbornica Slovenije) in Matej Oset (Pivovarna Laško). Okroglo mizo je vodila odgovorna urednica revije EOL, mag. Vanesa Čanji, direktorica Fit medie. | |
Celotno besedilo tega članka si lahko ogledate v  pdf obliki.
Z naslednje povezave si lahko prenesete Na voljo za ogled je nekaj video utrinkov |
zvočni zapis
EOL: Namen okrogle mize je dati javnosti, ki je za problem vse bolj zainteresirana, relevantne, aktualne informacije, kje se je znašel sistem prevzemanja odpadne embalaže, predvsem pa, kako doseči, da bodo v njem uveljavljena načela transparentnosti, odgovornosti in kredibilnosti dogovorov. Leto 2011 je pokazalo, da ta načela v sistemu bistveno manjkajo. Prosim za kratka, jasna stališča. Vsi se pogosto srečujete, tako da zakulisja in strokovna ozadja dobro poznate. Začeli bi z načelom transparentnosti. Ni jasne informacije, koliko je odpadne embalaže sploh na trgu. Sistem ni od včeraj. Formalne in neformalne informacije so zelo različne. Zakaj ni jasne informacije in komu je v interesu, da se netransparentnost, o kakšni velikosti trga govorimo, nadaljuje? Ocenjuje se, da je številka, s katero se je do sedaj operiralo, veliko prenizka. Prosim najprej za mnenje gospodarske zbornice v imenu zavezancev.
Janja Leban: Zakonodaja na tem področju jasno opredeljuje, kaj je dolžnost zavezancev. Eno je poročanje carinski upravi, drugo pa je sklenitev pogodb oziroma prenos obveznosti na družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Tako kot poročajo carinski upravi, bi morali poročati tudi družbam za ravnanje z odpadno embalažo. Vprašanje v zvezi s tem je, ali je meja poročanja 15 ton ustrezna ali ne. Ampak sistem je postavljen, zakonodaja je že od leta 2000, okoljske dajatve iz tega naslova pa od leta 2006, zato bi pravzaprav pričakovali, da bi lahko trg ocenili na podlagi obstoječih podatkov.
EOL: Kdo naj bi to ocenil?
Janja Leban: Tisti, ki imajo podatke: carina in MOP. Ključna akterja na tem področju sta Agencija za okolje in MOP. Dolžnost MOP je, da poroča EU, koliko odpadkov oziroma odpadne embalaže dajemo na trg.
EOL: Žogica na ministrstvo. Zakaj ministrstvo tega ne oceni?
Barbara Avčin Tržan: Ministrstvo lahko oceni, ministrstvo tudi ocenjuje. Evidenco vodi CURS. Ravno prihajam s sestanka, ki smo se ga udeležili MOP, CURS, ARSO in inšpektorat. Pogledali smo malo tudi nazaj, na kronologijo, zakaj se je sploh postavila meja 15 ton (do te meje zavezancem ni treba poročati ARSO). Pred tremi leti se je celo zvišala z 10 ton na 15 ton. CURS je naredil analizo in ugotovil, da je razlika med njihovimi podatki in ARSO samo 3 %, tako da mogoče problem malo prejudiciramo. Torej, analiza je bila narejena, in to takrat, ko je bila meja 10 ton in ko je bilo v sistemu 210.000 ton embalaže. Zdaj, ko smo šli na 15 ton, je embalaže nekaj čez 200.000 ton. Iskali smo probleme glede na primerljive sisteme v Evropi, kje se bo našla tista količina, ki jo zaznavamo, da je na trgu. In sicer jo zaznavamo glede na komunalne odpadke in glede na to, kakšen delež sprejemajo družbe.
EOL: To pa je?
Barbara Avčin Tržan: Eno je, da zavezanci družbam in CURS ne poročajo istega. Drugo je, da bomo poskušali dobiti v sistem, vsaj z vidika poročanja, vse zavezance pod 15 ton. Potem bomo pogledali, ali bomo to mejo 15 ton zniževali. Dogovorili smo se, da bomo gospodarska zbornico, obrtna zbornica, MOP, inšpektorat in ARSO v poročevalskem obdobju za leto 2011 javno pozvali vse zavezance, naj poročajo o vsem, kar imajo. Potem bomo videli, kaj je dejansko na trgu.
EOL: Je ta poziv obligatoren za vsa podjetja?
Barbara Avčin Tržan: Za tiste, ki imajo med 5 in 15 tonami, je obvezno, za tiste z manj kot 5 tonami, ni. Iščemo, kje je tista količina odpadne embalaže. Drug problem, ki smo ga danes odprli in se pojavlja že dalj časa, je, da zavezanci družbam prijavljajo mnogo manj kot CURS. Zdaj je tako: CURS lahko pošlje svojo inšpekcijo in zavezanca lahko inšpekcija pregleda ter kaznuje. Za tisto pa, kar zavezanci poročajo družbam, se ve, da so zavezanci njihove stranke. Družbi ni v interesu, da bi pregledala svojo stranko in jo opozorila – ti me goljufaš, premalo mi poročaš. Tudi tukaj izgubljamo količine. Pri velikih in pri majhnih. Se pa pojavlja, česar do danes nismo vedeli, navaja pa to carinska inšpekcija, da včasih zavezanci raje prijavljajo več. Vsaj mala podjetja raje prijavljajo več, kot da bi prišla v prekršek. Družbe za ravnanje z odpadno embalaže so objavile podatke, da je 30, celo 40 % več odpadne embalaže, kot je zavezanci prijavljajo ARSO. Mislim, da je ni. Sigurno pa so rezerve glede na primerljive sisteme v Evropi.
EOL: Se pravi, v letošnji prvi polovici polletja bomo imeli glede na te pozive že čistejšo sliko …
Barbara Avčin Tržan: Poročevalsko obdobje je zdaj do 30. marca. Januarja je pravi čas, da vsem, ki jih v preteklih letih nismo dodatno pozivali, pošljemo poziv prek vseh medijev, naj poročajo. Obrazec imajo na spletni strani ARSO.
EOL: Ali družbam za ravnanje z odpadno embalažo ni v interesu, da pridemo do pravih številk?
Mateja Mikec: Vsekakor bi se navezala na to, kar je rekla Barbara Avčin Tržan. Mislim, da je veliko problemov pri zavezancih. Družbe za ravnanje z odpadno embalažo želimo od zavezancev čim večje količine. Zdaj pa je vprašanje, kako zavezance prisiliti ali motivirati, da bodo čim večje količine prijavljali v sistem. Mislim, da mnogo zavezancev strošek ravnanja z odpadno embalažo razume, kljub našim trudom v osebni komunikaciji, kot neke vrste obdavčitev. In se seveda skušajo v zaostrenih gospodarskih razmerah temu izogibati. Vemo, da je prehrambena industrija zelo pod pritiskom cen in ji je to kar velik strošek. Več bi morali narediti za osveščanje in obveščanje. Če lahko majčkeno potegnem povezavo z obveznostmi prebivalcev – ne samo prebivalci, tudi podjetja morajo vedeti, da je ta strošek namenjen zbiranju. Da bomo to lahko naredili, bomo morali vsekakor preseči te debate, ki jih imamo – kje kdo pobira, zakaj kdo pobira, zakaj eden zasluži …
EOL: K temu še pridemo. Zdaj ostanimo pri zavezancih. Skupina Laško je eden večjih zavezancev. Poročate realno, goljufate, se hočete stroškom izogniti? Kakšna je filozofija zavezancev?
Matej Oset: Hvala za to vprašanje. Mislim, da tista druga alineja ni ravno naš cilj, se pravi, da bi se izognili neki obveznosti, ki je pač obligatorna. Poglejte, delujemo v nekem gospodarskem okolju, ki postaja zelo nekonkurenčno. Dejansko je eden izmed teh stroškov zagotovo embalažnina. Skupina Laško je do ministrstva za okolje prišla z vrsto iniciativ, tudi do gospe Avčin. Ne govorim samo o stroških iz naslova embalažnine, ki za nas sicer predstavlja strošek v višini 500 tisoč, 600 tisoč evrov letno, ampak predvsem o drugih stvareh. Mislim na obveznosti, ki so nenormalno visoke, konkretno koncesnine, ki nas zadevajo. Čeprav to danes ni tema. Tu smo ponudili alternative. Skratka, do tega ni prišlo. Ne pričakujemo, da se bo strošek za embalažnino zmanjševal, kvečjemu se bo v prihodnje povečeval. Naša iniciativa pa je seveda sedaj usmerjena v drugo smer. Kaj dolgoročno narediti s to embalažo? Ali je možna preusmeritev iz okoljsko obremenjujoče nepovratne embalaže v povratno? Govorim za konkreten segment pijač. Tu smo določene ukrepe že naredili, je pa seveda to povezano z določenim investiranjem.
EOL: Zdaj smo najprej še pri poročanju, zato teme ne širimo preveč. Povratna ali nepovratna embalaža je pomembna tema, vendar je danes ne bomo odpirali. Torej trdite, da zavezanci načeloma poročate carinski upravi in svojim družbam za ravnanje z odpadno embalažo iste številke?
Matej Oset: Absolutno. Podvrženi smo ne samo eni inšpekciji, podvrženi smo številnim inšpekcijam. Konec koncev smo trošarinski zavezanec. Se pravi, da nas CURS pregleduje z dveh strani. Poleg tega imamo številne nadzorne organe, ki nas spremljajo na raznih nivojih. Težko bi si predstavljali nedovoljene zadeve.
EOL: Kako pa zbornica spodbuja člane k verodostojnemu poročanju? Imate znotraj zbornice kakšne vzvode?
Janja Leban: Kakršnekoli seminarje organiziramo na temo okolja oziroma ravnanja z odpadki, vedno in povsod poudarjamo obveznost poročanja. To je ključno. Je pa res, da so podjetja s poročanjem zelo obremenjena. Po eni strani poročajo CURS, po drugi strani pa družbam za ravnanje z odpadno embalažo. Potem pa ta meja, ko govorimo o 15 tonah. Treba je vedeti, da so bila podjetja dolžna poročati tudi za te količine, med 5 in 10 oziroma 5 in 15 tonami, Agenciji RS za okolje.
EOL: Komunalna podjetja lahko primerjate informacije z druge strani. Kako razmišljate v zbornici komunalnega gospodarstva?
Leon Behin: Govorimo o dveh segmentih. Eno je embalaža, dana na trg, je predmet embalažnine. Tukaj govorimo o drugi številki, kot je številka, ki jo komunalna podjetja poberejo pri občanih v okviru izvajanja svoje službe. V prihodnje, po naših ocenah mogoče že v letu 2012, sigurno pa v letu 2013, bo padel mit o številki 200.000 ton odpadne embalaže na slovenskem trgu. Gre za enostavno zgodbo. V lanskem letu je bilo zbrane 80 do 85 tisoč ton embalaže pri izvajalcih javne službe. V tem letu je ocena med 105 in 110 tisoč ton, zraven pa se bo dodala še embalaža iz obdelave mešanih komunalnih odpadkov, ki pa po ocenah predstavlja zelo pomemben delež tako imenovanih ločenih frakcij. Seštevek teh količin, če bi se in se bodo v prihodnje odpadki obdelovali na učinkovitejši način, kaže, da se bo že v letu 2013 količina približala nekje med 170 in 180 tisoč tonami. Če dodamo še industrijsko embalažo, bomo počasi postali fenomen, da več embalaže zberemo, kot jo licenciramo. Nimamo evidentirane spletne prodaje in ne drugega vnosa iz tujine v Slovenijo. Dejstvo je, da so komunalna podjetja tista, ki lahko evidentirajo samo pobrano embalažo, koliko jo je v resnici na koncu. Ne morejo pa v ničemer pomagati pri tem, koliko je dane embalaže na trg in ali je ta podatek res transparenten in točen. Mešamo hruške in jabolka. Mogoče v tem primeru še veliko bolj, ker govorimo o embalaži, dani na trg in za katero se plačuje embalažnina, in o zbrani embalaži. To sta dva podatka.
EOL: To je jasno, ampak lahko vaša zbornica oziroma vsa komunalna podjetja v Sloveniji pridejo do transparentnega informacijskega sistema, da se ne bi več delalo pod mizo in nad mizo? Boste v letu 2012 naredili kaj na tem področju?
Leon Behin: Konkretni cilji so povezani s sodelovanjem z embalažerji oziroma z MOP. Potrebno je postaviti enovit sistem poročanja, tako da pride samo do enih podatkov. Kot je kolegica že povedala. CURS poročajo ene podatke, druge podatke poročajo ARSO o embalaži, odpadkih in tako naprej. Vsebine teh podatkov niso primerljive, to je treba pošteno povedati. Potem seveda ne pridemo do prave številke. V kolikor bi bil en organ, bi imeli nedvoumne številke.
EOL: Torej, kaj misli ministrstvo?
Barbara Avčin Tržan: Tega organa zagotovo ne bo.
EOL: Zakaj?
Barbara Avčin Tržan: Še vedno carinska dajatev spremlja blago, ki pride na trg v Sloveniji. ARSO spremlja poročila, kar se tiče odpadkov. Govorimo pa o blagu, ki gre na trg. Ti dve evidenci bomo pogledali, ju primerjali. Že prej sta bili primerjani. Naredili bomo dopolnitev tudi s tistimi zavezanci, ki so dali samo izjavo na ARSO, niso pa zavezanci za okoljsko dajatev. To pomeni, da bomo najprej pogledali tiste, ki so pod 15 ton, kakšna je količina. Šli bomo v intenzivno akcijo, da poročajo o tem vsa podjetja, ki dajejo embalažo na trg. Če date 500, 600 ton ali pa 3 tone, poročajte nam, koliko date na trg, da bomo videli, koliko je sploh embalaže. Treba je narediti analizo, koliko je res zavezancev. Najprej, koliko jih je, nato kakšne so tiste količine, da se jih državi še splača zajeti in pobirati to okoljsko dajatev.
EOL: Se pravi, da bo ta skrbni pregled v letu 2012 …
Barbara Avčin Tržan: … in dodatni poziv. Upam, da tudi preko gospodarske in obrtne zbornice, da dejansko dobimo realno številko, kaj in kako.
EOL: Če se pred poletjem to omizje ponovno sreča, bomo imeli na mizi mnogo realnejše podatke, drži?
Barbara Avčin Tržan: Rok za poročanje je 30. marec.
Matej Stražiščar: Zagotoviti moramo, da imamo na trgu vsi enake pogoje. Dejstvo je, če ugotavljamo, da so ocene o količinah embalaže, dane na trg, bistveno večje, se pravi, da govorimo o oceni 300 tisoč ton, embalažnine pa poberemo za 200 tisoč ton, 40 % embalaže manjka. 40 % embalaže, dane na trg, ne nosi stroškov. To pa je pomemben poseg v konkurenčnost nekaterih podjetij v primerjavi z drugimi. To je v bistvu ena prvih reči, ki jih zagovarjamo v EU, se pravi, da imamo prost pretok blaga in storitev, da delamo pod enakimi pogoji na trgu. Če imamo 40 % manka oziroma luknje, potem 60 % gospodarstva, ki daje embalažo na trg, financira preostalih 40 %. In to ni prav.
Janja Leban: Mi bomo zagotovo pozivali družbe, naj sklepajo pogodbe z zavezanci na podlagi tistih podatkov, ki jih zavezanci oddajo v CURS.
Dušan Marc: Če mi dovolite, bom majčkeno skočil v preteklost, vezano na teh 15 ton. Takrat sem bil na ministrstvu. V tistem času je že bila opravljena analiza in pač moram pritrditi temu, kar je izrekla Barbara. Prav je, da se ponovno naredi analiza, naj se ugotovi, kaj danes dejansko pomeni 15 ton. Takrat se je želelo razbremeniti manjša podjetja. Moramo vedeti, da teh 15 ton odstotkovno ne pomeni velikega števila majhnih podjetij, ki imajo 15 ton. Všteta so tudi tista, ki imajo 300 kg, in tako naprej. Skratka, moram reči, da še danes temu deležu pač verjamem. Delež teh pod 15 ton je, se opravičujem, v celi zgodbi o embalažnini, ravnanju z odpadno embalažo in o tem, o čemer danes debatiramo, zanemarljiv …
EOL: Matej Stražiščar je rekel, da gre za 40 %, to ni zanemarljivo.
Dušan Marc: Sicer teh 40 % nisem čisto razumel, vendar sem bliže mišljenju, da je težava v polnosti te vreče, ki jo polnimo z embalažnino. Vedeti je treba, kaj je čas prinesel. Vedno strožje okoljske zahteve, višje zahteve po ločenem zbiranju in povečevanju količin embalaže. Družbe morate vedeti, kako ste štartale in kako so se oblikovale prve embalažnine. Bojim se, da je ta embalažnina prenizka in je vreča premajhna. Ne pa to, da danes rečemo, da je naenkrat 40 % »free riderjev«, vključno s tistimi malimi. Po mojem mišljenju to ni pravo razmišljanje.
EOL: Torej dvoje izhodišč. Eno je, ali je embalažnina prenizka, drugo pa, ali ste družbe pripravljene dejansko pogledati prave formularje, ki jih dobi državni organ, in podpisovati tovrstne pogodbe.
Mateja Mikec: Strinjam se z gospo Avčinovo, da dejansko ne moremo imeti družbe istih evidenc kot država preko carinske uprave.
EOL: Zakaj?
Mateja Mikec: Nisem strokovnjak na tem področju. Ampak to, kar zavezanci poročajo na CURS, je poročanje za plačilo neke okoljske dajatve, davščine. Kot razumem celo zadevo, je to davčna tajnost. Poskušali smo dobiti podatke po posameznih podjetjih, koliko poročajo na CURS, da bi jih primerjali z našimi podatki. Pa jih nismo dobili. Imamo samo kumulativne podatke vseh naših zavezancev, količine. Je pa tukaj vsekakor možno sodelovanje med družbami in CURS. Če ocenjujemo, da kakšen zavezanec v primerjavi z drugimi zavezancem ne poroča ustrezno, pa ne samo glede embalaže, ampak tudi na drugih segmentih, opozorimo CURS. CURS je dober mehanizem, kako vzpostaviti nadzor nad količino poročanja.
EOL: Ali menite, da bi oslabilo vašo konkurenčno prednost ali pogajalsko moč z vašimi zavezanci, če bi sklepali pogodbe z istimi številkami, kot jih zavezanci poročaji carinski upravi?
Mateja Mikec: No, vsekakor je nujno, da so vsi zavezanci enakopravni na trgu, kajne? Da bi mi gledali skozi prste kakšnim zavezancem zato, ker so naše stranke, tega si ne dovolimo.
EOL: Kakšno je stališče Slopaka?
Matej Stražiščar: Poskusili bomo dobiti podatke pri vseh družbah za ravnanje z odpadno embalažo v Evropi. Želimo dobiti statistične podatke, koliko zavezancev poroča o količinah manj kot 15 ton in kaj je to v strukturi vse embalaže, dane na trg. Glede na to, da smo države s primerljivimi BDP, lahko pridobimo natančne številke. To bo dejansko merilo, kakšen je manko iz tega naslova, na podlagi dejanskih podatkov lahko potem operiramo.
EOL: Kdaj boste to storili?
Matej Stražiščar: Pozvali bomo člane ProEuropa; ko bodo poslali podatke, jih bomo imeli.
EOL: Zakaj pa do sedaj tega niste naredili?
Matej Stražiščar: Delamo pač glede na to, kaj, kako vidimo, da se sistem razvija, kaj nam v podatkih manjka. Želimo biti proaktivni. Mejo 15 ton želimo znižati že dlje časa. Večkrat smo že apelirali, a smo dobili argumente, da so to administrativne ovire. Bomo pač zdaj prinesli podatke, kaj to v Evropi pomeni, kaj 15 ton dejansko pomeni v skupni strukturi embalaže.
EOL: Letos torej dobimo te podatke. Kaj pa pravite o višini embalažnine? Je prenizka?
Matej Stražiščar: Višina embalažnine je, vsaj kar se družbe Slopak tiče, od leta 2009 enaka. V tem času se je že samo pri komunalnih podjetjih količina zbrane embalaže dvignila s 60 tisoč ton na 85 tisoč ton. Skratka, mi za isti denar naredimo več. Če ugotavljamo, da imamo še manko 100 tisoč ton embalaže, dane na trg, za katero se embalažnina ne pobira, in če bi bili sposobni še za to embalažo pobrati embalažnino, mislim, da bi bili za to embalažnino sposobni oddelati vse. Če govorimo o tem, da 40 % denarja v sistemu manjka.
EOL: Se pravi, za to strukturo je prenizka, ker manjka teh 40 %.
Matej Stražiščar: Ker vzdržujemo 40 % neplačnikov.
EOL: Zanima me, kaj mislite v družbi UNIREC, v novi družbi za ravnanje z odpadno embalažo. Kako ocenjujete teh 40 % in kako gledate na višino embalažnine? Zagotovo veste, kaj nudi konkurenca.
Dejan Zver: Najprej bi se strinjal z mnenjem Dušana Marca, da je embalažnina prenizka za okoli 15 do 18 %. Bi pa izpostavil to, kdaj se zavezanec odloči za prehod iz ene v drugo shemo. Mislim, da si je tukaj škoda zapirati oči. Dejstvo je, da so bili namigi nekaterih, naj se manj poroča, ker bodo imeli manjši strošek. Tu so problemi, zakaj prihaja do premikov iz ene v drugo shemo.
EOL: Slišite, ostali direktorji, to je direkten očitek? Se pravi, da si z netočnimi podatki družba za ravnanje z odpadno embalažo izboljša pogajalsko pozicijo.
Dejan Zver: Trg je močan. Konkurenčnost je v tem segmentu močna. Zavezancu je interes, ne velja to za večino, ampak za nekatere, da pač znižujejo stroške tudi na ta način.
EOL: Ste lahko konkretni?
Dejan Zver: Poimensko firm ne bom navajal.
EOL: Dobro. Replika.
Mateja Mikec: No, očitki med družbami so itak del folklore. Te scene, ki jih danes vidimo … Ravno mi je prišla na misel ena ideja. Razpolagamo z metodologijo določanja količine embalaže, ki jo uporabljamo v pogovoru z zavezanci. Mogoče bi bilo smiselno glede na delovanje sekcije za ravnanje z odpadno embalažo, da bi razmislili o enotni metodologiji. Samo to. Drugače ne bi replicirala.
Dejan Zver: Vrnil bi se na debato okrog količin, o katerih se poroča. Danes smo slišali več razlogov, zakaj pride do odstopanj, ki so verjetno empirično dokazljiva oziroma bodo vsaj v naslednjih letih, ko bo sistem vzpostavljen. Kot je bilo rečeno, če dejansko 40 % ali pa 30 % embalaže v mešanih komunalnih odpadkih manjka, je to enormna količina. Ko bodo regijski centri za ravnanje z odpadki začeli obratovati, bo prišla na trg. Potem bo empirično dokazano, da bo 300 tisoč ali 350 tisoč ton embalaže, licencirane pa bo 200 tisoč. In potem?
EOL: Kdaj naj bi prišlo do tega skoka?
Dejan Zver: Verjetno takrat, ko bodo regionalni centri začeli obratovati in ko bodo izvajalci začeli dosledno ločeno zbirati. Vemo, da je ločevanje na nekaterih delih še vedno v povojih. Sedaj se pogovarjamo o tem, da različna komunalna podjetja različno zbirajo odpadno embalažo. Vemo, da se je tam, kjer so se odločili za ločeno zbiranje od vrat do vrat, zbrana količina embalaže drastično povečala. Če pridemo v naslednjih letih do tega, da se bo to povečanje pokazalo, bomo imeli empirične podatke, da je na trgu več embalaže, kot je licencirane. Potem se bomo lahko začeli spraševati, zakaj je, no, sprašujemo se lahko že danes, zakaj je do tega prišlo. Razlogi so vsaj trije. Prvi so tako imenovani »free riderji«, drugi, kot je rekel gospod Behin, je spletna prodaja. Mislim, da ni zanemarljiva. Sedaj lahko govorimo o tem, da je to zanemarljivo, ampak trend naraščanja prodaje preko spleta je očiten.
EOL: Menite, da bi kdo moral to analizirati in sistemsko ukrepati?
Dejan Zver: Absolutno.
EOL: Kdo? Koga vidite kot institucijo, ki bi naj …
Dejan Zver: Govorimo o problematiki, ki se pojavlja v širšem okolju, zato mora debata seči v mednarodno okolje. Kako zdaj urejati internetno prodajo v prostem pretoku blaga skozi EU, to je vprašanje.
EOL: Ste na MOP zaznali ta problem?
Barbara Avčin Tržan: Smo, vendar ne pri embalaži. Pri električni in elektronski opremi je huje. Vendar je to težko zajeti v neko zakonodajno zanko. Cela EU išče rešitve. Celo pogovarjajo se o neki skupni informacijski bazi za Evropo. Predvsem za električno odpadno opremo, analogija bo za odpadno embalažo. Ko sem pri besedi, bom rekla še nekaj. Družbe ponavljajo, da manjka 100 tisoč ton embalaže. Dala bi jim dober nasvet glede na medsebojno prevzemanje zavezancev in strank. Verjamem, da so toliko sposobne, da lahko v teh 100 tisoč tonah najdejo še nove zavezance in najprej poberejo še vse »free riderje«. Za določene vsi vemo …
EOL: Vi pa jim jih boste pokazali z vašo analizo.
Barbara Avčin Tržan: Ne bomo jih pokazali poimensko. Kršitve, ki jih bo zaznal inšpektorat, ne bodo javno objavljene. Če govorimo o 100 tisoč tonah, ali ni naloga družb za ravnanje z odpadno embalažo, da jih kot dobri gospodarji najdejo na trgu?
Igor Petek: Že prej sem hotel povedati, kje se bo našla ta embalaža. Bistvena je uredba, ki se pripravlja, uredba o komunalnih odpadkih. Ima relativno jasen cilj, kaj morajo zbrati javne službe. Vse javne službe. Ti cilji praktično zavezujejo k uvedbi zbiranja odpadne embalaže od vrat do vrat. Izkušnje kažejo, da se po izvedbi takšnega zbiranja pojavi 300 do
