Zveza ekoloških gibanj | Darja Verbič |
 
Civilnih iniciativ, katerih predstavniki so po duši okoljevarstveniki oziroma se ubadajo s težavami, povezanimi z varstvom okolja, je v Sloveniji okrog 150. Niti državna niti lokalna oblast jim najpogosteje nista naklonjeni. Po eni strani zato, ker jim iniciative držijo ogledalo, v katerem je videti, da za to poklicani ne rešujejo okoljskih težav, po drugi strani pa zato, ker so med iniciativami tudi amaterske, takšne, ki jih usmerjajo osebni interesi, interesi kapitala ali posamezne politične opcije. Karel Lipič, predsednik Zveze ekoloških gibanj Slovenije (ZEG), pravi, da pozna akterje večine iniciativ.
 
Karel Lipič

Karel Lipič

Iz najbolj delovnih so pognala društva, 41 društev in 18 neprofitnih zavodov pa je združenih v ZEG, ki je aktivna ne le na domači, temveč tudi na mednarodni okoljski sceni. Karel Lipič, nekdaj tudi kandidat za ljubljanskega župana, je brez dlake na jeziku naštel nekaj črnih točk v slovenski okoljski politiki.
Najprej politiki. Politične stranke, tiste na oblasti in tiste v opoziciji, po njegovem mnenju ne uresničujejo obljub, ki jih v času pridobivanja volivcev zapišejo v svoje programe. »Napredek je opazen na kvantitativnem področju: v začetku devetdesetih let so stranke v program zapisale stavek ali dva, ki se je dotikal varovanja okolja, zdaj nekatere zapišejo že deset strani. A izplena ni.« Prav tako ni sreče z okoljskimi ministri. »Najslabše je v tem mandatu, ko ocenjujem, da gre za totalni razkroj,« je ogorčen Karel Lipič. Ne bo ga čudilo, če nas bo Evropa zaradi slabega dela, povezanega z varovanjem okolja, še kaznovala. »Po 15 letih se država, občine, regije in komunalna podjetja niso sposobni dogovoriti, kje in koliko bo deponij odpadkov. Včasih se mi zdi, da se pogovarjamo kot otroci; na leto imamo dva do tri strokovne posvete, sprejmemo sklepe, potem pa se ne zgodi nič. Odpadke prevažamo po Sloveniji, trgujemo z njimi, za vsem pa stojijo močni gospodarski lobiji. Direktorat, ki naj bi koordiniral aktivnosti, pa molči.« Strank, ki se deklarirajo kot zelene, je preveč, delujejo neusklajeno in nepovezano. »Njihovi člani delajo iz pisarn in ne poznajo terena; v takšnih kaotičnih razmerah ne moremo doseči tistega, kar dosegajo Zeleni v Nemčiji, Avstriji ali Franciji.« napoveduje Karel Lipič.˝

Prednost naj ima plin

Po Lipičevih besedah se bije bitka, kaj bo Nacionalni energetski program vseboval in česa ne. ZEG podpira gradnjo šoštanjskega bloka termoelektrarne, ker meni, da bo za tretjino manj emisij, da rabimo stabilno elektriko in da gre za sodobno napravo. Nasprotujejo pa gradnji drugega bloka krške nuklearke in menijo, da potrebujemo plin. »Noben zemeljski plin še ni eksplodiral,« zagotavlja Karel Lipič, »zato nismo proti terminalom tam, kjer nimajo stika z morjem (in posledično onesnaženost) in je vanje vgrajena sodobna tehnologija. Če bi na Obali prišlo do gradnje plinske elektrarne, bi lahko »pokrili« elektriko in ogrevanje tega dela Slovenije, delo pa bi dobilo 150 ljudi.«
»Pri komunalnih odpadkih,« pravi Lipič, »premiki so, a so prepočasni. Še vedno 75 do 80 odstotkov odpadkov zakopljemo.« Zato se jim zdi termični sežig – poleg zbiranja, ločevanja, reciklaže – najboljša rešitev. Celjski sežigalnici bi se morali pridružiti še najmanj dve, v Mariboru in v Ljubljani, takšni, ki bi istočasno proizvajali elektriko in energijo za ogrevanje. Karel Lipič pravi, da je v zadnjem desetletju obiskal najmanj 12 sežigalnic v Avstriji, Nemčiji in Švici, in tam, kjer so postavljene na robu mesta ter imajo vgrajeno sodobno tehnologijo, ni težav.

Sevanja in posegi v prostor

Težav, povezanih z ioniziranimi in neioniziranimi sevanji, se po mnenju Karla Lipiča premalo zavedamo. V tem času 10 civilnih iniciativ opozarja na trase daljnovodov (Krško–Beričevo, Pince–Cirkovci), ki ogrožajo najmanj 100 objektov in prebivalcem povzročajo rakasta in druga obolenja. »Toda država, predvsem pa monopolist Eles, se obnašata ignorantsko. Sklicujeta se na zakonodajo in odloke iz leta 1996. Resda je naša zakonodaja na tem področju dobra, a dovoljuje, da je bazna postaja od objekta oddaljena 15 metrov (v Evropi 100 do 150 metrov), daljnovod moči 400 kilovoltov pa do 35 metrov (v tujini 100 do 200 metrov). V teh členih si prizadevamo, da bi se naša zakonodaja približala evropski. Na tem področju divja že prava mala vojna …«
Tako hudo še ni pri posegih v prostor, čeprav ministrstvo za kmetijstvo že glasno opozarja, da na račun pozidav dnevno izgubimo šest do osem hektarov rodovitne zemlje. Samooskrba s hrano je po zdajšnjih podatkih v Sloveniji le tretjinska in »ne smemo postati lačni ali odvisni od tuje hrane«, poudarja Karel Lipič. Bolj moramo paziti tudi na naše nacionalne, regijske in pokrajinske parke, kjer je »doma« največja biološka raznovrstnost v Evropi, a jo z nepremišljenimi posegi v prostor, onesnaženjem vode in zraka lahko hitro uničimo.

Dokument ostal v predalu

Zveza ekoloških gibanj je, pravi Lipič, napisala predlog nacionalnega programa s področja kemijske varnosti za nevladne okoljske organizacije, a je dokument ostal nekje v predalu Urada RS za kemikalije. In to kljub temu, da je v Sloveniji najmanj 120 kemičnih podjetij, »za vsako izmed njih pa bi lahko našli kakšen greh«. Omenil je primer Heliosa, ki proizvaja barve za premaze cest, zebre ipd. »Cestna podjetja na leto odložijo od 150 do 200 ton tovrstnega nevarnega odpadka in mi nimamo drugega instrumenta kot opozarjanje, kaj bodo tovrstni odpadki predstavljali čez nekaj let.«
Čeprav postajajo promet in emisije, povezane z njim, okoljski problem številka ena, se ga je Karel Lipič v pogovoru dotaknil na koncu. »Podatek, da zaradi onesnaženosti zraka zaradi emisij, ki jih povzroča promet, letno umre 3.000 ljudi, je alarmanten. Pri reševanju težav smo nemočni, saj smo cestne koridorje dovolili, ko smo vstopili v Evropsko unijo. V zadnjih desetih letih se je, na primer, na trasi avtoceste med Lendavo in Razdrtim cestni promet povečal dva- in polkrat. Lahko pa uredimo alternativne načine prevoza in skušamo preprečiti, da bi se reke avtomobilov dnevno zgrinjale v središča mest (predvsem Ljubljane). S tega vidika se nam zdi načrt ljubljanskega župana Zorana Jankovića, da v središču prestolnice gradi parkirne hiše, slab in nesprejemljiv.«