| Kolumna | | Franci Lenart | |
| Katerega okoljskega ministra bo prinesel Božiček? | |
S padcem sedanje vladne garniture so dani pogoji, da prihajajoči Božiček prinese petega okoljskega ministra, odkar smo v Sloveniji v okoljski pravni red vpeljali pojem izrabljeno motorno vozilo. Čeprav ena od filozofij prava (npr. deontologija po Kantu) temelji na stališču, da je namen zakonov zapisati moralne dolžnosti, imam občutek, da smo zakonodajo s področja izrabljenih vozil privzeli skupaj s članstvom v Evropski uniji bolj kot dolžnost, morala pa je ostala nekje na hribovitem Balkanu.
Z dnem vstopa Slovenije v Evropsko unijo je bil takratni okoljski minister zadolžen za implementacijo Direktive o izrabljenih avtomobilih v slovenski prostor. Pred tem so odslužena vozila brezskrbno ležala po njivah in gozdovih, okoljsko bolj osveščena pa so se poskušala reinkarnirati v nove kovinske izdelke v delavnicah avtoodpadov ali zbiralcev starega železja, z vsemi nevarnimi snovmi vred, ki se v avtomobilih nahajajo. Evropski red je pred nas postavil mnogo strožja pravila, zato smo v Sloveniji pred dnevom »x« s testnim projektom poskusno poskušali razgraditi »stara bremena«, tj. odslužena vozila, ki se nahajajo v naravi in nimajo znanega lastnika. Izkušnje projekta so vodile k oblikovanju gospodarske javne službe za ravnanje z izrabljenimi vozili. Le-ta je Slovenijo razdelila na štiri geografske enote in v njih določila štiri centre za razgradnjo izrabljenih vozil. Pravzaprav jih več tudi ni izpolnjevalo strogih tehničnih pogojev razpisa in čez noč so ostali brez svojega posla številni zbiralci starega železa in večji ali manjši avtoodpadi. Za ublažitev navedenih tegob je poskrbel še isti okoljski minister ter s spremembami Pravilnika o ravnanju z izrabljenimi vozili omogočil usposobljenim avtoodpadom izvajanje njihove osnovne dejavnosti – odvzem avtomobilskih delov za ponovno uporabo in predajo ostanka vozila v center za razgradnjo.
Težko bi trdil, da smo v takratnem obdobju presegali zastavljene okoljske cilje ali da je posel cvetel. »Začasni« koncesionarji, kot smo se imenovali takratni izvajalci gospodarske javne službe, smo pač pridno zbirali in razgrajevali izrabljena vozila, če so morali to uslugo takrat plačevati zadnji lastniki ali pa jo je plačevala država. Zbrali in razgradili smo 10 odstotkov od pričakovanih 45.000 izrabljenih vozil letno in se tolažili z mislimi o porodnih težavah nastajajočega sistema. Delno so naše tegobe blažile prevzete količine »starih bremen«, saj so lokalne skupnosti končno našle sogovornika in izvajalca pri čiščenju javnih površin in odstranjevanju zapuščenih vozil. Zavzeto pa smo stremeli k doseganju stopnje predelave vozil in presegali na začetku imaginarnih 80 odstotkov.
Nad našim delom so budno bdele strokovne službe Ministrstva za okolje in na delovnih srečanjih smo kaj kmalu pričeli izpostavljati naša videnja in vzroke o bistveno manjšem številu prevzetih izrabljenih vozil, kot so to napovedovale začetne projekcije zakonodajalca. V obratnem sorazmerju z izdanimi potrdili o razgradnji vozil so namreč naraščale »izjave o lokaciji« in neusmiljeno polnile skromne arhivske prostore ministrstva. Izjava o lokaciji je dokument, predviden z uredbo za tiste lastnike motornih vozil, ki svojih jeklenih konjičkov v tekočem koledarskem letu niso želeli registrirati in so jih s pomočjo tega dokumenta lahko začasno odjavili iz prometa. S tem, da so navedli tudi lokacijo, kjer se to vozilo začasno nahaja. Kar naenkrat se je v Sloveniji pojavilo več kot 10.000 vozil, ki jih je bilo potrebno začasno umakniti iz prometa, zato so pristojni inšpektorji to anomalijo preverili na terenu in se hitro vrnili v pisarne praznih rok. Uredba namreč ni povsem jasno določala, katera zakonodaja je pristojna za odjavljena vozila: Zakon o cestnem prometu ali okoljska zakonodaja, in tudi kazni za napačno navedene podatke v izjavi ni bilo možno enostavno naložiti in izterjati. Pa saj prejšnja uredba sploh ni imela kazenskih določil. In Pravilnik o ravnanju z izrabljenimi vozili tudi ne. Lovopusta je bilo konec.
Z uradovanjem naslednjega ministra ni bilo nič kaj bolje. Na številnih sestankih smo koncesionarji skupaj z ministrstvom do onemoglosti secirali nesrečno izjavo o lokaciji in iskali rešitve o omejevanju nenadzorovanega odjavljanja izrabljenih vozil iz prometa. Hkrati smo bentili tudi nad legalnimi (to so tisti z dovoljenjem ARSO za odvzem delov za ponovno uporabo) in nelegalnimi avtoodpadi brez dovoljenj in zbiralci sekundarnih surovin, preko katerih je tekel masni tok pričakovanih upehanih jeklenih konjičkov. Zadnji lastniki vozil so s pridom izrabljali možnosti, ki jim jih je ponujala izjava o lokaciji. Papir pač prenese vse.
Preko 30.000 izjav je bilo letno povezanih z neresnično navedenimi podatki o lokaciji vozila. Zadnji lastniki so izrabljena vozila raje za simbolično plačilo prepuščali zbiralcem sekundarnih surovin, ti pa so vozila razgradili skladno s svojimi normami in pridobili želene količine surovin. Moralne vrednote zakonodaje so jadrale na valovih balkanske tramontane.
V navedenem obdobju ministrovanja pa je prišlo vsaj do preoblikovanja »začasnih« koncesionarjev. Leta 2003 je MOP uspešno izvedel razpis za podelitev koncesij za razgradnjo vozil, a so zahtevnim zakonskim, tehničnim in organizacijskim pogojem v Sloveniji ustrezali le še trije centri za razgradnjo. Razgradnje vozil s kontroliranimi morebitnimi emisijami v okolje ter transparentno sledljivostjo masnih tokov in doseganjem zahtevanih ciljev stopnje predelave žal ni možno zaupati komurkoli.
Naslednji minister na področju izrabljenih vozil ni pustil vidnejših sledov. Čeprav smo koncesionarji še vedno vztrajali na potrebnih spremembah zakonodaje, ki bi omogočile večji zajem izrabljenih vozil ter s tem večjo okoljsko učinkovitost, se je ministrstvo zadovoljevalo z doseganjem stopnje predelave vozil, razgrajenih v centrih koncesionarjev, saj so bili ti podatki dovolj referenčni za opis stanja ravnanja z izrabljenimi vozili. O količinah smo v poročilih za Bruselj raje molčali. Tudi ugotovitve Računskega sodišča o zbiranju in predelavi izrabljenih vozil niso pripomogle k izboljšanju stanja. Namesto da bi minister posegel po korekcijah moralnih zapisov (kot zakone definira Kant), so ga odnesle kante.
Zadnje leto petletnega koncesijskega obdobja nam je z odhajajočim ministrom končno prineslo novo Uredbo o izrabljenih vozilih. Novo, svežo, težko pričakovano in usklajeno z zadnjimi smernicami evropskega reda. Z njo se ukinja gospodarska javna služba, obveznosti za pravilno ravnanje z izrabljenimi vozili so z države prenesene na proizvajalce in uvoznike, ki dajejo motorna vozila na trg. Njihovo skupno izpolnjevanje obveznosti se zrcali v pripravi skupnega načrta za zbiranje in oddajanje vozil v obdelavo. Dopuščena je možnost, da posamezni proizvajalci oblikujejo lastno shemo. Obrati za razstavljanje vozil so lahko samostojne enote ali del načrta, skupnega ali posamičnega. Njihovo število ni omejeno, tehnični pogoji za obratovanje omogočajo enakopravne možnosti vsem zainteresiranim. Mreža zbiralnih mest omogoča zadnjemu lastniku logistično enostavno oddajo vozila. Zahtevana stopnja obdelave vozil v obratih za razstavljanje se znižuje na račun povečane stopnje obdelave v nadaljnjih postopkih obdelave v napravah za drobljenje. Ponovna uporaba delov ima jasno postavljeno prioriteto in omogoča nadaljevanje osnovne dejavnosti avtoodpadov. Uredba ima kazenske določbe za tiste, ki bodo izrabljena vozila še naprej oddajali nepooblaščenim osebam ali obratom, kot tudi za tiste, ki bodo izrabljena vozila nepooblaščeno prevzemali v obdelavo. Vse skupaj s ciljem, da v sistem zbiranja in obdelave vozil v Sloveniji vključimo vse akterje, ki so za to dejavnost zainteresirani in izpolnjujejo predpisane zakonske in tehnične pogoje. Za doseganje najpomembnejšega, okoljskega cilja: dosegati stopnjo ponovne uporabe in predelave najmanj 85 odstotkov mase izrabljenega vozila in najmanj 95 odstotkov po letu 2015.
V mesecu oktobru intenzivno zaključujemo izdelavo skupnega načrta ravnanja z izrabljenimi vozili. Ker je skupina proizvajalcev, ki nam je zaupala izdelavo načrta, reprezentativna (vozila njihovih blagovnih znamk dosegajo več kot 65 odstotkov slovenskega trga), bo tudi skupni načrt v Sloveniji samo eden. Potrudili se bomo, da bomo vanj vključili tudi preostale proizvajalce avtomobilov. K sodelovanju smo povabili vse, ki se s podobno dejavnostjo razgradnje vozil že ukvarjajo. Gostimo mrežo zbiralnih mest, da bo sistem do zadnjega lastnika vozila čim bolj prijazen. Preverjamo okoljske sprejemljivosti obratov za razstavljanje in naprav za nadaljnjo obdelavo, da bo zadoščeno zahtevnim pogojem razgradnje. Verificiramo masne tokove in postopke za doseganje ekonomske učinkovitosti sistema. Že danes pripravljamo tehnologije, ki bodo omogočale predelavo vozil preko 95 odstotkov po letu 2015. Prepričani smo, da bomo dosegli zastavljene cilje in upravičili pooblastila in zaupanje proizvajalcev avtomobilov.
V času, ko se indijansko poletje poslavlja, me malo bega le veter, ki zna zaveti ob vsaki spremembi vremena. S katere strani bo zapihal? Hladen veter s severa ali spet tramontana z Balkana? V novi uredbi so namreč izpadla dopolnila glede izjave o lokaciji. Ta je predvidevala, da mora zadnji lastnik ob podpisu izjave o lokaciji plačati tudi kavcijo kot finančno jamstvo, da bo vozilo po preteku šestih mesecev oddano v razgradnjo ali ponovno prijavljeno v promet. Kavcija pa vrnjena lastniku. Tako pa … spet po starem. Vozila bodo zadnji lastniki še naprej odjavljali iz prometa na podlagi izjave o lokaciji, dejansko pa se bodo nahajala na neznani lokaciji pri neznanem predelovalcu.
Kadar potujem po neznanih lokacijah, si pri vožnji pomagam z navigacijsko napravo: »Zavijte levo, zavijte desno, peljite v krožišče …« In tako naprej, dokler naprava ve, kje se nahajam. Kadar pa se lokacija vozila ne ujema popolnoma s predvidevanji naprave, me le-ta opozori, da je zaposlena s preračunavanjem: »… preračunavam … preračunavam …« Vsem skupaj želim, da nam Božiček prinese Ministra, ki bo znal poskrbeti tudi za zajem čim večjih količin izrabljenih vozil, in nam ne bo treba še naprej v nedogled preračunavati, na kateri lokaciji se nahajajo izrabljena vozila.
