| Namakanje v kmetijstvu | | Martin Šteharnik | |
| Voda je osnovni vir življenja in eden najpomembnejših elementov na Zemlji. Posledično je voda izjemnega pomena tudi v kmetijstvu, saj je le-ta eden največjih porabnikov vode. Problematika vode je v tej panogi povezana tako z živinorejo kot tudi z rastlinsko pridelavo. Kmetijstvo in rastlinska pridelava pa nista edina porabnika vode za namakanje. | |
V raziskovanje, ki ga spremljamo na Statističnem uradu Republike Slovenije, so vključene poročevalske enote, ki so upravljavci velikih in malih namakalnih sistemov in imajo vodna dovoljenja, porabniki s področja turizma, rekreacije ter upravljavci igrišč za golf.
Z letnim raziskovanjem o namakalnih sistemih zbiramo podatke o površini zemljišč namakalnih sistemov, vodnih virih načrpane vode za namakanje, količini načrpane in porabljene vode za namakanje, načinu in vrstah namakanja, površini namakanih zemljišč in vrstah namakanih kultur glede na površino zemljišč in porabo vode.
Z raziskovanjem pridobljeni podatki so podlaga za prikaz in podrobnejšo analizo trenutnega stanja, sprememb in razvoja namakanja v kmetijstvu, zato so nepogrešljivi pri vodenju tako kmetijske kot vodnogospodarske politike. Z vključitvijo Slovenije v Evropsko unijo se je povečala tudi potreba po izmenjavi in primerjavi statističnih podatkov z državami v EU.
Največji vodni vir so zbiralniki
Po podatkih, pridobljenih iz letnih raziskovanj, je bila v opazovanem obdobju največja poraba vode v letu 2009, in sicer 1,9 milijona kubičnih metrov, kar je za slabih 12 odstotkov več kot v letu 2008 in za slabih 18 odstotkov več kot v letu 2010. Poraba vode se je v opazovanem obdobju spreminjala zaradi vpliva različnih dejavnikov, kot so: količine padavin in njihove razporejenosti, spreminjanja kmetijskih kultur, izgradnje novih, predvsem zasebnih, in opuščanje starih namakalnih sistemov.
Iz podatkov lahko razberemo, da so zbiralniki daleč največji vodni vir, saj v opazovanem obdobju zagotovijo okoli 66 odstotkov porabljene vode, drugi največji vir so tekoče vode z 22 odstotki in podtalnica s slabimi 10 odstotki ter zanemarljiv odstotek ostalih virov.
Tukaj velja omeniti povodje Jadranskega morja in porečje Vipave, kjer je bilo v letu 2010 porabljeno kar 877 tisoč kubičnih metrov vode. V povodju Donave pa so najpomembnejši vir namakanja tekoče vode, še posebej v porečjih Krke in Savinje. Pri prvem porečju skoraj 60 odstotkov poročevalskih enot uporablja vodo tudi iz vodotokov, pretežno za pridelavo jagod in zelenjave, medtem ko pri drugem porečju vir iz tekočih voda uporablja manjši odstotek uporabnikov, vendar le-ti porabijo toliko več in to skoraj izključno v pridelavi hmelja.
Podatke o namakanju različnih kultur zbiramo na Statističnem uradu Republike Slovenije za preteklo leto, medtem ko lahko za zemljišča, pripravljena za namakanje, določimo le način potencialnega namakanja (oroševanje – stabilni, oroševanje – mobilni in kapljično – stabilni ter kapljično – mobilni).
V Sloveniji imamo približno 7.700 hektarjev površin, ki so pripravljene za namakanje, od tega se jih letno namaka okoli 50 odstotkov. Kar 77 odstotkov vseh površin je bilo namakanih z oroševanjem, 23 odstotkov pa je predstavljalo kapljično namakanje.
Kapljično namakanje je najučinkovitejše
Iz različnega načina namakanja se lahko odraža tudi napredek v kmetijstvu, okoljski osveščenosti in seveda težnja po zmanjšanju stroškov.
Pridobljeni podatki kažejo, da je kapljično namakanje učinkovitejše, porabi manj vode in je dolgoročno bolj ekonomično. Samo v zadnjih treh letih se je povečala površina zemljišč, ki so pripravljene za namakanje s kapljičnim sistemom z 840 hektarjev v letu 2008 na skoraj 2.400 hektarjev v letu 2010.
Iz tabele je razvidno, da se je v letu 2010 površina namakanih zemljišč zmanjšala, predvsem zaradi pridelave hmelja, saj je le-tega več kot 300 hektarjev manj, kar je posledica večje količine padavin in namakanje ni bilo potrebno. V opazovanem obdobju smo lahko opazili, da se povečuje površina v sklopu »druge namakane površine«, kamor spadajo rekreacijska območja, predvsem igrišča za golf.
Da je namakanje neposredno povezano s količino padavin, ni potrebno posebej poudarjati. Za idealne razmere se smatra, da je evapotranspiracija nižja od količine padavin. Kadar je v rastni dobi to slabo zagotovljeno, je potrebno vodo dodajati z namakanjem. Do občutnega pomanjkanja vode rastlinam v rastni dobi prihaja predvsem na našem najbolj kmetijskem območju – v Prekmurju.
Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje je glede na dolgoletno povprečje (1971–2000) razvidno, da v začetku aprila povprečna evapotranspiracija preseže povprečno količino padavin in ta razlika narašča približno do sredine julija. Od takrat se postopoma zmanjšuje in v začetku septembra povprečna višina padavin zopet preseže izhlapevanje.
V Portorožu je razlika med povprečno evapotranspiracijo in povprečno višino padavin v poletnih mesecih še precej večja in tudi obdobje primanjkljaja razpoložljive vode rastlinam je precej daljše, saj se začne že konec februarja in nadaljuje vse do sredine septembra.
Po navedbah strokovnjakov naj bi kmetijstvo na svetu porabilo kar 70 odstotkov vseh vodnih virov (Pintar, 2007). Če primerjamo zadnje razpoložljive podatke o raziskavi javnega vodovoda za leto 2009 in namakanja istega leta, vidimo, da je bilo za slednje porabljeno le 1,2 odstotka vode, ki je bila zagotovljena za javni vodovod. Prav tako je nižja tudi poraba vode na hektar, saj le-ta znaša med 460 in 530 kubičnih metrov. Izračunane količine v okviru Slovenskega namakalnega projekta za različne vrste rastlin znašajo od 500 do 2500 kubičnih metrov na hektar.
Pri teh podatkih niso upoštevane izgube vode od črpališča do rastlin, ki lahko v najbolj neugodnih kombinacijah dosežejo do 50 odstotkov aplicirane vode (Pintar, 2007), do česar prihaja predvsem pri velikih namakalnih sistemih, ki so zastareli ali celo neuporabni, saj ni stalnega upravljavca, ki bi jih vzdrževal. Tako se pogosto pojavi vprašanje, če je zaradi velikih izgub namakanje še smotrno.
V okviru projekta Ocena vodnih perspektiv na območju Slovenije in možnosti rabe vode v kmetijski pridelavi so se poglobili tudi v perspektive rabe vodnih zadrževalnikov, ki izboljšujejo časovno razpoložljivost vode za potrebe namakanja. Raziskava je pokazala, da izmed 32 obravnavanih zadrževalnikov vodo za namakanje kmetijskih zemljišč uporabljajo le iz štirih od desetih zadrževalnikov, ki imajo namakanje opredeljeno kot eno od mogočih rab (Pernica, Vanganel, Žovneško jezero in Vogršček), a se uporabljajo daleč pod svojimi zmožnostmi. Samo z vodo iz zadrževalnikov bi lahko namakali 6.770 hektarjev kmetijskih zemljišč (Pintar in sod., 2010).
Denar za odškodnine je, za preventivo pa ga ni
Intenzivno in dolgotrajno namakanje ima seveda lahko tudi negativne učinke, in sicer (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano):
zmanjšane vodne pretoke dolvodno od območja namakanja,
povečano izhlapevanje,
porabo pitne vode iz podtalnice,
dvig podtalnice (če je vir vode za namakanje vodotok),
izpiranje hranilnih snovi,
izpiranje nitratov, herbicidov in pesticidov v podtalnico, kar poslabšuje kakovost podtalnice in vodotokov,
zasoljevanje in sodifikacijo, kar zmanjšuje rodovitnost,
posedanje tal v primerih pretiranega črpanja podtalnice; na obali to lahko pomeni vdor slane vode.
S sledenjem vremenskim podatkom, spremljanjem faze razvoja rastlin, spremljanjem količine vode v tleh, napovedovanjem potreb po namakanju in sledenjem sprememb v kemičnih in fizikalnih lastnostih tal bi se negativni vplivi namakanja na okolje zagotovo zmanjšali.
Ti scenariji se pojavijo na izrazito kmetijskih območjih z manjšo količino padavin. Slovensko kmetijstvo in okolje se s tem še ne sooča v takšni meri, saj je namakanje potrebno v manjši meri. Toda suša povzroči veliko škodo in nanjo se je potrebno pripraviti ter nameniti več sredstev za vzpostavitev učinkovitih namakalnih sistemov (suša 2000, 2001, 2003 in 2006 – 247 milijonov evrov škode, 85,9 milijona evrov odškodnin s strani MKGP in le 3,3 milijone za preventivo, namakanje) (Zemljič, 2010; Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano) in pripraviti strategijo namakanja. Na območjih, kjer je razpoložljivost vode manjša, kot so potrebe kmetijske pridelave, bo potrebno medsektorsko in medprostorsko dogovarjanje za vodo.
Viri:
ARSO. Dostopno 4. julija 2011 na spletnem naslovu: http://www.arso.gov.si.
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano [spletni vir]. Dostopno 5. julija 2011 na spletnem naslovu: http://www.mkgp.gov.si.
Pintar, M. (2007). Kmetijstvo in voda: prispevek za sejo Parlamentarne skupine Globe in Sveta za varstvo okolja Republike Slovenije, 20. marca 2007 [spletni vir]. Dostopno 6. julija 2011 na spletnem naslovu: http://ebookbrowse.com/070320-kmetijstvo-in-voda-marina-pintar-doc-d66697027.
Pintar, M. in sod. (2010). Ocena vodnih perspektiv na območju Slovenije in možnosti rabe vode v kmetijski pridelavi: ciljni raziskovalni program: končno poročilo. Ljubljana: Biotehniška fakulteta.
SURS [spletni vir]. Dostopno 4. julija 2011 na spletnem naslovu: http://www.stat.si.
Zemljič, D. (2010). Vode za namakanje je v Sloveniji dovolj [spletni vir]. V: Kmečki glas, 17. novembra 2010. Dostopno 5. julija 2011 na spletnem naslovu: http://www.kmeckiglas.com/index.php?option=com_content&task=view&id=3033&Itemid=125.
