Vedno obstajata dve plati medalje – EOL 61

Na splošno okolju prijazno plastiko lahko razdelimo na tri tipe:
bioplastika (narejena iz naravnih materialov, kot je na primer koruzni škrob),
biorazgradljiva plastika (narejena iz tradicionalnih petrokemikalij, ki so zasnovane tako, da se hitreje razgradijo),
reciklirana plastika (običajna plastika, narejena iz recikliranih materialov).
Teorija o bioplastiki je preprosta – če bi lahko plastiko izdelali iz okolju prijaznejših materialov, bi se lahko hitreje razgradila. Najbolj poznani materiali so narejeni iz koruznega škroba (Ever Corn in NatureWorks). Določene bioplastike skoraj ne moremo ločiti od tradicionalne plastike, narejene iz petrokemikalij, saj izgleda identično. Po podatkih izdelovalca NatureWorks izdelava bioplastike prihrani dve tretjini energije, ki bi bila potrebna za izdelavo tradicionalne plastike. Poliaktid (polimlečna kislina) naj bi tako proizvedel kar 70 odstotkov manj toplogrednih plinov med razgrajevanjem na odlagališču. Dobra stran bioplastike je tudi možnost kompostiranja – razpadejo na naravne materiale, ki se zmešajo z zemljo. Nekateri bioplastični materiali lahko razpadejo že v nekaj tednih. Molekule škroba počasi absorbirajo vodo, zaradi česar razpadejo na manjše delce, ki jih nato prebavijo bakterije.

Življenjski cikel bioplastike

Biorazgradljiva plastika razpade na ogljikov dioksid, metan, vodo, anorganske spojine ali biomaso s pomočjo mikrobne asimilacije. Da se plastiki lahko reče biorazgradljiva, se mora ta razgradnja meriti s standardiziranimi testi v določenem časovnem obdobju, odvisno od izbrane metode odlaganja. V ZDA se za certificiranje plastike kot biorazgradljive uporabljajo standardizirani testi ASTM D6400, v Evropi pa EN 13432. Tudi drugod po svetu že obstajajo podobni standardi in certifikati. Belgija pa je edina, ki ima oznako za kompostiranje »The OK Compost Home«, ki zagotavlja, da je embalaža razgradljiva v domačih kompostnikih.
Kot že omenjeno, tisto, kar se razgradi na odlagališčih, ni nujno dobro. Odlagališča so največji vir metana, toplogrednega plina, ki je kar 72-krat bolj škodljiv kot ogljikov dioksid, zato znanstveniki opozarjajo, da moramo upoštevati direktno povezavo biorazgradljivosti s kemijsko strukturo in ne z izvorom surovih materialov surovin.

Slabosti bioplastike

Okoljska vprašanja niso lahko rešljiva. Ukrepi, ki so v določenih pogledih prijaznejši do okolja, mu lahko v drugih škodujejo. Pomembno je, da na stvar gledamo celostno, preden z »okolju prijaznejšimi« materiali naredimo več škode kot koristi. Bioplastika in biorazgradljiva plastika sta že od vsega začetka zelo kontroverzni. Izdelovalci ju hvalijo kot rešitev problema kopičenja plastike. Trdijo, da se z njeno uporabo zmanjšajo izpusti toplogrednih plinov za 30 do 80 odstotkov in da bi z njeno uporabo lahko tudi podaljšali rok trajanja živil. A vedno obstajata dve plati medalje, zato ima tudi bioplastika svoje slabosti:

1. Določena bioplastika ob svojem razgrajevanju proizvaja metan (CH4), toplogredni plin, ki je bolj škodljiv kot ogljikov dioksid in zelo vpliva na globalno segrevanje.
2. Bioplastika in biorazgradljiva plastika ne razpadeta vedno takoj. Nekatere se razgradijo le ob točno določenih pogojih, pri visokih temperaturah. Razgrajevanje takšne plastike lahko traja več let, strupeni ostanki pa lahko ostanejo tudi po tem času.
3. Bioplastika je narejena iz rastlin, na primer koruze, zato se zemlja, ki bi se lahko uporabljala za pridelavo hrane, uporablja za rast surovin za proizvodnjo bioplastike, za spodbujanje tega pa države namenjajo tudi visoke subvencije. Predvideva se, da naj bi bila do leta 2014 kar ena četrtina obdelovalnih površin ZDA namenjena gojenju rastlin za proizvodnjo biogoriv in bioplastike, kar bi lahko posledično pomenilo tudi rast cen hrane.
4. Večina bioplastike (kot na primer poliaktid) je narejena iz gensko spremenjene koruze. Večina okoljevarstvenikov je enotnih, da so gensko spremenjene rastline same po sebi škodljive za okolje.
5. Bioplastiko in biorazgradljivo plastiko je težko reciklirati. Čeprav večini ljudi delujeta PLA in PET podobno, ju je, če se med seboj pomešata, nemogoče reciklirati.

Bioplastika je relativno nov material in trenutno zaseda manj kot 1 odstotek celotnega embalažnega trga. Predvsem zaradi sociološko-političnih pritiskov po uporabi trajnostnih materialov je v zadnjih letih veliko govora na temo bioplastike in njeni primerjavi s plastiko, ki se lahko reciklira. Bioplastika je v zadnjih nekaj letih zaradi svoje funkcionalnosti in dostopnosti postala zelo privlačna za proizvajalce. Na drugi strani pa skeptiki opozarjajo, da bi bila masovna proizvodnja bioplastike občutno predraga, prav tako pa bi lahko zaradi nepravilnega odlaganja ogrozila celoten reciklirni krog.

Prihaja druga generacija bioplastičnih materialov

Dejstvo je, da je prva generacija bipolimerov za svojo izdelavo porabila ogromne količine energije, bila pa je tudi omejena v svoji aplikativnosti. Vendar je bilo od takrat storjenega že veliko, tako da je druga generacija biomaterialov že bolj vsestranska in robustna.
Za razliko od prve generacije bioplastičnih materialov je druga generacija, ki je na voljo danes, veliko bolj sposobna posnemati lastnosti petrokemične plastike. Dr. Liliya Serazetdinova, vodja pri InCrops Enterprise Hub s sedežem na Univerzi East Anglia v Veliki Britaniji, razlaga: »Najnovejši razvoj embalažnih tehnologij na rastlinski osnovi prinaša uporabo polietilena in polipropilena na rastlinski osnovi. Takšni materiali so kemijsko identični petrokemikalijam in kot taki omogočajo tudi recikliranje na enak način.« Braskem, vodilni brazilski proizvajalec petrokemikalij, že proizvaja polietilen na rastlinski osnovi, slediti pa so mu začeli tudi drugi proizvajalci. Podjetje bo leta 2013 začelo tudi z izdelavo polipropilena na rastlinski osnovi.
Na trgu pa se pojavlja še en material na rastlinski osnovi PHA, polimer na mikrobni osnovi. Trenutno se za njegovo proizvodnjo uporabljajo sladkorji visokega kakovostnega razreda. Zaradi mikrobne osnove pa bi bila proizvodnja takšnih polimerov dejansko mogoča iz kakršnihkoli surovin na naravni osnovi, zato dr. Serazetdinova predvideva, da bo ta tehnologija iz leta v leto pomembnejša.
Tudi eden izmed prvih polimerov na naravni osnovi, poliaktid, se vedno bolj uporablja v različnih tržnih sektorjih, kjer je embalaža primarnega pomena. Večina trenutno uporabljenih bioplastičnih materialov v embalažni industriji je narejenih na škrobni osnovi, vendar se kaže potencial tudi za uporabo drugih surovin. Uporaba raznolikih surovin bo zelo vplivala na rast uporabe bioplastike.
Hasso von Pogrell, upravljalni direktor European Bioplastics: »Ricinusova semena za proizvodnjo oleinske kisline za poliamide so inovativen primer uporabe surovin.« Na voljo so že tehnologije, ki omogočajo pretvorbo ogljikovega dioksida v polimere, razvilo jih je podjetje Cardia Bioplastics. Tudi dr. Serazetdinova je prepričana, da bodo takšne tehnologije kaj kmalu doživele tudi komercialno rast, saj so zahteve po tehnologijah za predelavo odpadkov vedno večje.
Steve Davies, direktor trženja in odnosov z javnostmi pri NatureWorks LLC, enem izmed vodilnih proizvajalcev bioplastike na svetu, katerih znamko Ingeo uporabljajo veliki proizvajalci po celem svetu, med drugim tudi Danone za svoj jogurt Activia, je povedal, da je njihov Ingeo narejen iz rastlinskega sladkorja, fermentiranega v mlečno kislino, ki je glavna sestavina uporabljenega poliaktida. »Preprosto povedano, spreminjamo toplogredne pline v polimere. Naša surovina je ogljikov dioksid.« Tak proces omogoča izdelovalcem embalaže in lastnikom znamk širok razpon možnosti za znižanje celostnega okoljskega odtisa svojih izdelkov. Bioplastika postaja vedno bolj vsestranski material, saj se jo lahko ekstrudira, termično obdela, potiska, vari in lepi. Najbolj pogosto so z bioplastiko pakirani zelenjava, sadje, meso, sladkarije, brezalkoholne pijače ter mlečni izdelki. Izkazali so se kot izredno primerni za embalažo za enkratno uporabo. Nekoliko manj se uporablja za pakiranje kozmetičnih izdelkov. Velike multinacionalke se tako že odločajo za uporabo biopolimerov na rastlinski osnovi, najbolj znan primer je Coca-Colina plastenka »PlantBottle«, ki jo v 30 odstotkih sestavljajo biomateriali (sladkorni trs in melasa) in je 100-odstotno razgradljiva. Za uporabo biopolimerov so se odločili tudi pri Nestléju (voda Evian) in Pepsi. Pri Pepsi so naredili korak dlje, saj je njihova plastenka »Green Bottle« v celoti narejena iz bioplastike (trave, ličja in borovega lubja).
Pričakovati je, da se bodo cene bioplastike sčasoma prilagodile trgu in bodo takšne tehnologije postale prijaznejše tudi za manjša podjetja. S tem naj bi se tudi povišal odstotek uporabe bioplastike. Trenutno razpoložljivost materialov ne zadostuje za znižanje stroškov njene izdelave, zato dejansko še ni mogoč prehod na izključno uporabo bioplastike. Veliko podjetij že dela na razvoju nanovlaken in nanokompozitov za okrepitev biopolimernih slojev pa tudi za pridobitev dodatnih funkcij. Napredki so vidni tudi v razvoju bioplastike, ki bo omogočala pakiranje vročih živil. Prva generacija biopolimerov je bila občutljiva na temperaturo in se je v stiku z vročo substanco stalila.
Seveda pa ostaja vprašanje, ali je bioplastika dolgoročna rešitev. Zagovorniki tradicionalne plastike trdijo, da lahko uporaba bioplastike kontaminira celoten reciklirni krog plastike in tako povzroči več težav, kot bi jih dejansko rešila. Letna poraba polimerov v zahodni Evropi je približno 50 milijonov ton in po mnenju univerze iz Utrechta bi lahko bioplastika nadomestila kar 85 odstotkov celotne porabe. Toda zaenkrat še nimamo proizvodnje za takšne potrebe.

Analiza trga

Podjetje za raziskavo trga Frost & Sullivan je pred kratkim objavilo analizo trga bioplastičnih materialov. V svojem poročilu so zapisali, da je pričakovana rast do 475,5 milijona evrov do leta 2016. Raziskava predvideva, da bodo pospešile rast konstantno dvigajoče cene naftnih derivatov in vedno večje zahteve po okolju prijaznih izdelkih. Bioplastika naj bi nadomestila predvsem plastiko za enkratno pakiranje živil, ki po raziskavi predstavlja 12 odstotkov celotnega embalažnega trga.
Okoljsko ozaveščeni potrošniki se vedno bolj zavedajo problemov, ki jih predstavljajo odpadki, kar naj bi bil tudi vzrok za vedno pomembnejšo vlogo bioplastike pri pakiranju živil in zdravil. Prav tako naj bi se uporaba bioplastike povečala tudi pri pakiranju kmetijskih in vrtnarskih izdelkov.
Evropska odbora COPA (Odbor za agrikulturno organizacijo EU) in COGEGA (Odbor za agrikulturno sodelovanje EU) sta objavila oceno potencialne uporabe bioplastike, ki naj bi dosegla 2.000.000 ton letno v Evropi.

Viri:
http://www.explainthatstuff.com/bioplastics.html
http://www.sustainableplastics.org/spotlight/biodegradable-plastics-true-or-false-good-or-bad
http://www.process-worldwide.com/management/markets_industries/articles/322123/index2.html
http://www.packagingeurope.com/Magazine/index.html#/30/