| Kemija in okolje | | Jasna Kontler – Salomon | |
| Letošnje leto je razglašeno za leto kemije. Torej vede, ki po eni strani omogoča vsestranski razvoj, po drugi strani pa povzroča velike skrbi. Spomnimo se, na primer, kolikokrat rečemo, da je v neki hrani preveč kemije, ali kolikokrat se bojimo učinkov, povezanih s kemijskimi procesi in ob tem nastalimi nevarnimi odpadki, na naše okolje in zdravje. A v odnosu javnosti do Kemijskega inštituta (KI), ki deluje v središču Ljubljane, ni zaznati tovrstnih strahov. Morda tudi zato ne, ker je delovanje KI ves čas zelo odprto. Ta raziskovalna institucija pa ima srečo tudi s svojimi vodilnimi kadri. Prijazni in komunikativni je lahko skupna oznaka vsaj za zadnje tri direktorje – prof. dr. Staneta Pejovnika, sedanjega rektorja ljubljanske univerze, dr. Petra Venturinija, sedaj vodje razvoja v Heliosu, in aktualnega direktorja KI, prof. dr. Janka Jamnika, našega sogovornika. | |
Dejavnost Kemijskega inštituta je zelo raznovrstna. Kolikšen delež imajo okoljsko naravnane raziskave? Bi teh lahko imeli več?
Na pamet bi ocenil, da je med vsemi našimi raziskavami okoljskih kakšna petina. Največ jih je v okviru naših projektov s področja razvoja novih materialov. Morda jih bo v prihodnje še več, vendar obstoječih raziskovalnih usmeritev in s tem tudi profilov posameznih laboratorijev ni enostavno spreminjati.
Katere pa so vaše vodilne okoljske raziskovalne teme?
Ena od naših pomembnih okoljskih raziskovalnih tem je ravnanje z različnimi odpadki, prav tako sodijo na to področje različne meritve voda, kjer imamo tudi že nekaj mednarodnih certifikatov, nizkoogljične tehnologije, gorivne celice oziroma litijeve baterije. Potem imamo študije o izkoriščanju sončne energije, v to skupino lahko uvrstimo tudi del naših projektov s področja analizne kemije.
Se lahko zgodi, da bodo tisti, ki so pri nas doslej naročali okoljske projekte, te zavestno zanemarili, če bo še bolj pritisnila gospodarska kriza?
Sam se tega ne bojim. Obstajajo znaki, da se odnos do okolja pomika celo v drugo smer, namreč da nas kriza dela ekološko bolj ozaveščene. Da se prepričamo o tem, niti ni potrebno gledati, kaj se dogaja v znanosti. Poglejmo le, kako so se ob zadnjih lokalnih volitvah okrepili nemški zeleni …
Toda Nemčija je med tistimi članicami EU, ki so tudi že na dobri poti, da se reši iz krize. Druge članice, tudi Slovenija, pa so od izhoda še precej daleč. Pri nas o preporodu zelenih ali kakšnem drugem pomembnem ekološkem osveščanju verjetno bolj težko govorimo?
To je res. V novih članicah ta ekološka zavest gotovo ni tako izrazita, ne moremo pa reči, da je ni. Rekel bi, da je glede tega povsod opazen pozitiven trend.
Omenili ste odpadke, ki jih človeštvo proizvaja vse več in so že sami po sebi zelo velik okoljski problem. Še toliko bolj pa nevarni odpadki. Kako učinkovite rešitve problemov z odpadki si lahko v tistem delu, ki je povezan z raziskavami, obetamo v prihodnosti, v kolikšni meri so jim raziskovalci kos že danes?
Glede odpadkov je, generalno povedano, mogoče biti učinkovit na dveh ravneh. Najprej tako, da omejimo že samo produkcijo odpadkov, tu lahko raziskovalci veliko prispevamo z razvojem tehnologij, ki proizvajajo manj odpadkov. Druga možnost za zmanjšanje problemov z odpadki je ta, da so iz samorazgradljivih materialov. Tretje, kar pa ni samo naloga raziskovalcev, je osveščanje ljudi. Kar se tiče inštitutskih nevarnih odpadkov, je dobra novica ta, da je teh vedno manj, saj pri naših raziskavah uporabljamo vse manjše količine kemikalij. Nove tehnologije to omogočajo. Razen tega pa kemikalij, ki jih vendar potrebujemo, nimamo več na zalogi – nekoč je bilo to nujno, ker jih ni bilo mogoče vedno kupiti – temveč jih sproti naročamo. In kaj naredimo s tistimi nevarnimi odpadki, ki jih imamo? Nekoč smo jih uničevali, oziroma nevtralizirali, kar v naši hiši. Toda medtem je prišlo do specializacije in tudi mi dajemo določene vrste odpadkov – to so zelo majhne količine – posameznim specializiranim firmam. Nekatere takšne snovi pa znamo sami najboljše nevtralizirati in v takem primeru to še vedno naredimo sami oziroma tovrstne usluge ponudimo tudi drugim.
Pri plastičnih vrečkah se je, kot se zdi, že začelo dogajati oboje. Manj jih je in vse večji del je iz razgradljivih materialov. Problem je le, da so tovrstne vreče dražje …
Drži, to lahko potrdim kot občan in raziskovalec. Vesel sem, da je vsaj tu slovenska akcija ozaveščanja lepo uspela, da nam zdaj v trgovinah ponujajo vse manj vrečk in da je med temi vse več razgradljivih. Včasih za to niti ne vemo in se nam zato lahko zgodi to, kar se je meni, ko sem zadnjič kupil neko zemljo v vrečah in jih pustil na soncu. Čez nekaj mesecev sem ugotovil, da vreč ni več, da so tam le še njihovi ostanki, zemlja pa je razsuta. Najprej sem pomislil, da so mi to naredili neki vandali, nato sem se zavedel, da so bile vreče pač razgradljive, sonce pa je pospešilo proces. Kar pa se omenjene višje cene tiče, menim, da lahko na to gledamo kot na davek na lepše okolje. Mislim, da se je problem plastičnih vrečk začel uspešno reševati tudi zato, ker so te vrečke, če so nekje odvržene, tako opazne.
Kako uspešni pa smo na splošno in v Kemijskem inštitutu še posebej v spopadu s strupenimi in še drugače nevarnimi odpadki?
Sam se bolj bojim tistih odpadkov, ki jih ne vidimo in zato običajno sploh ne vemo, da nas ogrožajo. To so predvsem nanodelci. Tudi tisti, ki nastajajo pri gorenju fosilnih goriv, ki jih torej najdemo v okolici termoelektrarn in tudi v naših domovih.
Bolj prikriti pa so takšni delci verjetno v zdravilih?
Seveda, in tam jih je tudi težje razkriti, ker ima kapital pač svojo moč.
Farmacija tudi pri nas reže kruh mnogim raziskovalcem. Koliko to že vpliva na vašo neodvisnost? Lahko kdaj tudi tako, da bi lahko bilo to tudi etično sporno? So tu kakšne varovalke?
O tem lahko govorim samo na primeru našega inštituta. Pri nas tovrstnih etičnih varovalk nimamo. Verjetno smo ta aspekt pogledov na raziskave tudi malo zanemarili. Toda sam vendar upam, da imajo vsi naši raziskovalci in ne zgolj naši tovrstne varovalke vgrajene tudi sami in se ob raziskavah torej najprej vprašajo, če so take, da bodo v splošno korist.
Tudi sami ste se kot raziskovalec pretežno ukvarjali z okoljsko naravnanim raziskovalnim področjem – shranjevanjem električne energije. Nešteto raziskovalnih skupin po vsem svetu tekmuje, kdo bo odkril čim manjši, čim lažji in čim bolj učinkovit način hranjenja te energije. Kako v tej konkurenci kaže našim raziskovalcem?
To je res področje, kjer razvoj poteka z velikim tempom in kjer se rezultati raziskav skoraj neposredno prenašajo v gospodarstvo. Naši raziskovalci imajo pri tem dokaj vidno vlogo. Sam pri teh raziskavah sicer nisem več aktivno prisoten, sem pa še vedno vključen v diskusije in še vedno me tudi vabijo na mednarodne konference. Še leta 2003 nas ni bilo na evropskem zemljevidu raziskovalnih skupin na področju shranjevanja električne energije. Pridružili smo se jim lahko preko Max Planck inštituta v Stuttgartu. Zdaj pa smo že med tremi ali štirimi vodilnimi skupinami s tega področja v Evropi.
Zelo uspešen pa je – tega vi sami nikoli ne prikrivate – tudi KI v celoti. Čemu to pripisujete?
Temu, da imamo vse več dela, vsak dan ga je več. Kdor pa ima veliko dela, mora nekega dne dočakati tudi rezultat. Mi smo ga že. Vzdušje v Ki je izvrstno, trenutno nas v naši hiši moti le še prevelika utesnjenost, a tudi pri tem smo že na poti reševanja, saj nameravamo zgraditi prizidek k obstoječi stavbi. Težje pa se bomo uspešno soočili s tistim, kar nas moti izven hiše – splošna nestabilnost naših političnih razmer, ki lahko dolgoročno škoduje tudi uspešnim.
Kaj za vaš inštitut pomenijo napovedi vladnih interventnih varčevalnih ukrepov za področje celotnega javnega sektorja? Zdi se, da ste zaradi izjemne poslovne uspešnosti manj občutljivi za tovrstne ukrepe?
Kljub temu smo zaskrbljeni. Bojimo se predvsem takšnih ukrepov, ki bi nas motili pri delu. Za nas bi bila najhujša kompletna zamrznitev zaposlovanja. To bi bila smrt za naš inštitut in tudi za ves ostali raziskovalni sektor. Dejansko s tem ne bi nič privarčevali, saj bi zmanjšali učinkovitost dela in prihranek na enoto izdelka bi bil negativen. Razumem, da je tak ukrep še nekako mogoče upravičiti, ko gre za uradnike, a še tam bi, če bi bil minister, raje dovolil odpuščanje. Pri raziskovalcih pa je to popolnoma nevzdržno. Mi imamo dve tretjini delovnih pogodb za določen čas. Če bo obveljal napovedan ukrep, jih ne bomo mogli več podaljšati, čeprav imamo dovolj dela. To je absurdno. Potem lahko inštitut kar zapremo. Nam proračun daje le 12 odstotkov denarja, omejeval pa naj bi nas stoodstotno.
Kaj boste naredili? Boste predlagali, da se vas izvzame pri omenjenih ukrepih? Ali pa boste počakali, da vas odreši napovedana nova zakonodaja, ki naj bi zaposlenim v raziskovalni sferi omogočila tudi izstop iz sistema javnih uslužbencev?
Zaenkrat še vedno upamo, da bo vlada sama ugotovila, da raziskovalnim inštitutom ne more naložiti zamrznitve zaposlovanja. V kolikor tega ne bo, bomo pač upali na čimprejšnje spremembe raziskovalnega zakona.
Bi po povedanem lahko sklepali o želji vašega inštituta, da se vlada odpove načrtovanim reformam, oziroma da vse ostane tako, kot je?
Ne, spremembe so gotovo potrebne in jih tudi podpiramo. To velja za obe resoluciji, visokošolsko in raziskovalno, upiramo se le spremembam, ki se nam zdijo nepotrebne in nekoristne in bi nas – naj ponovim – hudo ovirale pri delu. Opažamo namreč, da trenutna klima pri nas ni naklonjena znanosti, še bolj presenetljivo pa je, da je izrazito nenaklonjena podjetništvu. Za podjetnike je ta hip v Sloveniji res hudo, še zlasti za tiste, ki začenjajo na novo. Dejstvo je, da podjetnikom na začetku poti pri nas niti v času konjunkture ni bilo lahko, zdaj pa so razmere takšne, da mnogi obupajo, še preden prav začnejo.
A moramo biti pravični in priznati, da so predvsem mali in srednji podjetniki ta čas nezadovoljni tudi drugod po Evropi in to velja tudi za tiste razvojne spodbude, ki so povezane z raziskovalno sfero – evropski parlament je nedavno, ob obravnavi sedmega evropskega okvirnega programa raziskav ugotovil, da ta pri povečevanju evropske razvojne konkurenčnosti ni tako učinkovit, kot so pričakovali, kar naj bi bilo povezano tudi s tem, da premalo spodbud namenja malim in srednjim podjetjem. Se strinjate z omenjeno oceno?
Se strinjam. Toda dodam naj, da tudi raziskovalnim institucijam ni enostavno sodelovati v evropskih okvirnih programih. V KI smo bili pri tem najbolj uspešni. To je bilo predvsem v obdobju, ko je bila Slovenija šele kandidatka za članico EU in smo raziskovalnim konzorcijem, če smo se vključili, prinesli več točk. Zdaj se je precej težje prebiti. Podjetjem verjetno še bolj kot nam.
Koraki pešcev bodo menda osvetlili mesta
Za predstavo o tem, kako izredne razvojne možnosti ponujajo litionske baterije, ki jih v našem pogovoru omenja prof. dr. Jamnik, je uporabna zanimiva novica, ki je nismo dobili od njega, temveč je v minulih dneh zaokrožila na svetovnem spletu. V Angliji menda nameravajo s pomočjo omenjenih baterij izkoristiti energijo, ki jo ustvarja človeška hoja. Zbirali jo bodo s pomočjo posebnih receptorjev, narejenih iz reciklirane gume, pritrjenih na prehodih za pešce, talnih površinah nakupovalnih centrov in drugod, kjer hodi veliko pešcev. Kinetična energija se bo hranila v litionskih baterijah in se koristno uporabila, na primer za osvetlitev javnih površin.
