| Voda in evropska direktiva o vodah | | Prof. dr. Mihael J. Toman | |
| Voda je najpogostejša anorganska tekočina na Zemlji in edina spojina v naravi v trdnem, tekočem in plinastem stanju. Človek ji je vedno pripisoval izjemno moč, tudi zdravilno. Vse velike civilizacije so nastale ob velikih rekah. Vodovja so določala potek človeške zgodovine in razvoj civilizacij. Za vsa verstva je voda izvor in prasnov, zibelka življenja. Po površini in prostornini obvladuje največji življenjski prostor na planetu. Vsa živa bitja so odvisna od vode, voda sestavlja pretežni del celic in organizmov in življenjski procesi potekajo v vodnem mediju. Upravičeno govorimo, da je voda življenje. | |
Voda kot medij je idealno topilo za vse snovi, te zagotavljajo pestrost življenja na planetu in različnost življenjskih procesov. Omogočajo rast, zagotavljajo hrano in hranilne snovi. V vodi pa se raztapljajo tudi takšne snovi, ki življenje zavirajo ali celo uničujejo. Torej voda omogoča življenje in prinaša tudi smrt. Smrt pa je danes večinoma povezana z delovanjem človeške družbe, usoda vodnih organizmov je obenem usoda človeštva. Razumeti vodo zato ne pomeni le poznati njene kemične in biološke lastnosti, ampak vse bolj pomeni priznati in spoznati tudi etično načelo odgovornosti do vode, kar postaja vprašanje preživetja nas in planeta Zemlja.
Voda je izhodišče za številna vprašanja, ki se danes pojavljajo v odnosu med nami in okoljem. Kaj pomeni ščititi naravno vrednoto, izbrano jezero ali reko, določeno rastlinsko ali živalsko vrsto. Nekatere stvari ja, druge ne. Na kakšni osnovi, na osnovi vrednostnih lestvic, ki jih je za svoje potrebe priredil človek? Je drobna vodna bolha enako pomembna kot jezerska postrv? Kdo nam daje pravico žrtvovati določeno reko za »zeleno energijo«, druge pa ne? Zakaj smo nekatere organizme poimenovali škodljivci, med njimi pa človeka ni? Je torej varstvo okolja ekološka utopija, dokler je pristop antropocentričen? In danes zagotovo je. Bodimo odkriti in si priznajmo, da se borimo za človeštvo in za njegovo preživetje, mnogo manj pa za Naravo ali biosfero kot celoto. Saj vendar govorimo o trajnostnem razvoju, ki pomeni zadovoljevanje trenutnih potreb, ne da bi pri tem ogrožali zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij (Svetovna komisija za okolje in razvoj, Brutlandska komisija, 1987). Torej jasno govorimo o človeških generacijah in potrebah. Zakaj nas skrbijo klimatske spremembe, zakaj topljenje ledenikov, zakaj onesnažena morja in manj rib v njih, zakaj poplave in erozije, zakaj onesnažene reke in oporečna pitna voda? Zakaj? Ker izginjajo rastlinske in živalske vrste, ker umirajo čebele? NE, ampak zato, ker to ni dobro za nas.
Vse na tem planetu povezuje voda in prav kroženje vode zagotavlja ekološko stabilnost planeta. Izhlapevanje iz morij, iz vodnih teles na celinah in kopnega vrača vodo v obliki raznovrstnih padavin nazaj na celine in v morja. Prav celinske vode so edinstven življenjski prostor z značilnimi življenjskimi oblikami. Z njimi je človeštvo neposredno povezano in od njih odvisno, zato je upravičena trditev, da je voda največja biološka dobrina. Dobrino razumemo v vsej njeni pojavnosti in pomembnosti šele takrat, ko je ni dovolj ali ko postane nevarna za zdravje in preživetje človeka. Voda pa je dobrina za vse organizme, zato so nam spremembe v življenjskih združbah rastlin in živali prvi alarm, da se moramo strezniti. Ta streznitev bi se morala že začeti. Ne v vodah, ne le z vodami, ampak prvenstveno na kopnem, v družbi in industriji, kajti vse spremembe v vodah so odraz dogajanj na kopnem. Voda je idealno topilo, voda prinaša življenje in voda prinaša tudi smrt. To naj bo naše izhodišče in etično načelo.
Prepogosto uporabljamo predpono eko
Izhodišča, ki jih kot biolog in ekolog postavljam za razumevanje voda, lahko strnem v štiri ugotovitve:
1. Voda je medij, omogoča življenjske procese, z raztopljenimi snovmi zavira ali uniči življenje.
2. Voda oblikuje in vzdržuje vodne ekosisteme, življenjske prostore vodnim organizmom. Najbolj obsežen je morski ekosistem, manj jezerski in še manj ekosistem tekočih voda. Za človeštvo so pomembne še podzemne vode.
3. Vodna okolja so recipienti, sprejemniki različnih snovi s kopnega in iz atmosfere. Morja so sprejemniki snovi, ki jih prinašajo reke. Snovi so vir hrane, energije in strupov.
4. Voda je biološka dobrina. Jo razumemo dovolj, jo pravilno vrednotimo in spoštujemo?
Temeljna napaka je v tem, da smo vse, kar je okoljskega, poimenovali z besedo ekološko in da smo vsemu, kar naj bi bilo dobro, pridali predpono eko. To seveda ne vzdrži in je vir številnih dezinformacij in manipulacij. Ekologija je namreč temeljna biološka veda, ki raziskuje odnose med organizmi in njihovim okoljem. Varstvo okolja pa je aplikacija ekoloških in drugih naravoslovnih znanj, obenem pa tudi socioloških, pravnih, filozofskih in drugih. Prav zato je tudi varstvo voda danes vse bolj v skrbi za človeško populacijo, je tema civilnih združenj in gibanj ter občasno joker političnih strank pred volitvami. Da omenim le najpogostejše teme, kot so varstvo pred poplavami, zagotavljanje čiste pitne vode, ustrezna kakovost morij in jezer za kopanje, zadosti rib v morjih za prehrano kljub onesnaževanju, taljenje ledenikov zaradi globalnega segrevanja itd. Kje je torej v tem skrb za Naravo, za biosfero in njeno pestrost? Ali ni skrb za t. i. biodiverziteto in ohranjanje vrst, skrb za čisti gorski potok, za kopalne vode morja le skrb, povezana s človekom in njegovim počutjem? V odgovoru bodimo iskreni in ugotovili bomo, da je trajnostni razvoj etično vprašljiv, kajti etično načelo odgovornosti je vprašanje preživetja nas in planeta Zemlja, zato je le tržno in kapitalsko razmišljanje uničevalsko. Dokler bomo govorili o upravljanju narave, gospodarjenju z gozdom, gospodarjenju z vodnimi viri, zatiranju škodljivcev in še čem, ne bo prave odgovornosti do življenja. Še vedno gospodarimo na način, da tudi v naravi prepoznamo dobre in slabe člene, tako kot v človeški družbi. Odgovornost in spoštovanje se prične doma, nadaljuje v šoli in konča v politiki.
Zavezuje nas okvirna direktiva o vodah
Na kateri stopnji okoljske miselnosti smo v Sloveniji? Deklarativno na visoki, dejansko na izjemno nizki. Ankete pokažejo, da 90 % državljanov skrbi za prihodnost okolja. Verjetno lastnega življenjskega, saj si drugače ne morem razlagati številnih črnih deponij, izlitja nevarnih snovi v vodotoke, pretirano rabo (pa tudi zlorabo) zaščitnih sredstev za rastline, veliko vsakodnevno porabo vode v gospodinjstvih. Tudi na nivoju države ni dosti bolje. Še vedno je prisotno organsko onesnaževanje rek, izlitja nevarnih snovi in strupov so praviloma nekaznovana, saj je povzročitelj po pravilu neznan. Fizične spremembe strug potokov in rek s soglasjem strokovnih služb ministrstva so nekaj vsakdanjega, tudi na območjih Nature (slika Regulirana struga potoka Gračnice pri Rimskih Toplicah) in celo v edinem nacionalnem parku, Triglavskem narodnem parku (slika Fizične spremembe na pritoku v Bohinjsko jezero). Bregove potencialno poplavnih vodotokov oblačimo v kamenje in beton in samo povečamo hitro odtekanje vode, ki ogrozi nižje ležeča območja. Alarm nastane šele takrat, ko tudi del slovenske prestolnice zalije reguliran potok. Nižinske vodotoke reguliramo, kanali postanejo evtrofni (hranljivi) zaradi kmetijske dejavnosti v prispevnem območju. Močan energetski lobi v državi, v katerem še živi misel, da voda teče v prazno, če je ne zajezimo, načrtuje izgradnjo elektrarn na največji še ohranjeni nižinski reki Muri, na številnih potokih pa male hidrocentrale, ki drastično spreminjajo ekološko stanje vodotokov, za katerega smo se kot država zavezali, da ga bomo do leta 2015 izboljšali, če že ne dosegli dobrega ekološkega stanja. Tudi hranljivost številnih vodnih teles, predvsem v severovzhodni Sloveniji, je še vedno kruta resničnost, ki se izraža v evtrofnosti, cvetenju toksičnih cianobakterij, ki ogrožajo tudi vire podtalnic v tem delu Slovenije, torej ne le naravo, ampak tudi ljudi. Opozorila strokovnjakov in civilne družbe, da je vse to povezano tudi z zdravjem prebivalcev, večinoma naletijo na gluha državna ušesa.
Kaj nas torej čaka? Omenil sem že, da nas zavezuje okvirna evropska direktiva o vodah, v kateri je nekaj pomembnih datumov. Naj spomnim le na nekatere. Do marca 2010 smo morali Evropski komisiji posredovati poročila o pripravljenih programih ukrepov in načrtov upravljanja z vodami, zdaj pa smo v fazi izvajanja programa ukrepov. Kako poteka to izvajanje, nisem pristojen komentirati, vem pa, da je december leta 2012 tisti datum, ko moramo podati poročilo o izvajanju ukrepov. Strokovna javnost in civilna združenja z nestrpnostjo pričakujemo to poročilo. December 2015 je namreč rok za dosego ciljev. Doseči moramo dobro ekološko stanje (razen tam, kjer je to zaradi objektivnih razlogov nemogoče) in veljati bodo začeli novi programi ukrepov in načrtov upravljanja voda (NUV) na osnovah omenjene evropske direktive o vodah.
Bomo uspeli? Ne vem. Kaj nas čaka, če ne bomo? Kazni. Kdo bo plačal? Država Slovenija. In kdo je to? To ni ena oseba, kot je to želel biti francoski kralj Ludvik XIV, to smo državljani Slovenije. Preprosto, plačali bomo predvsem naš odnos do okolja in Narave.
