Naj bo ekologija trend, poza. Briga me. – EOL 59

Miha Artnak

Zakaj Miha Artnak ni običajen? Ker je The Miha Artnak. »The« sicer še ne stoji v osebni izkaznici, »bi mi pa bilo zelo všeč, saj v tujini to ime že uporabljajo. Zdi se mi kot naziv, kot npr. doktor, poudarja, da verjamem v svoja dela. Poudarjam, da ne verjamem samo vase, ampak tudi v človeštvo. Sporočam, da sem se našel, sporočam, da se mi ni treba ukvarjati z egom, ker je ta vedno prisoten. Na ta način ga lahko vedno ignoriram in naj se drugi ukvarjajo z njim. Tisti, ki me poznajo, »ful štekajo«, kaj se grem.«

Zakaj Miha Artnak še ni povsem običajen? Ker je desetletje, kot sam pravi, del tropa volkov, »ki je nato postal pleme in dobil svojo identiteto«. Je član skupine ZEK, skupine grafičnih oblikovalcev, ki je zrasla iz grafitarjev in street artistov. Fantje vedo, kaj hočejo. »ZEK ima filozofijo, da ohranja svojo identiteto nedotaknjeno, da ne štanca in da mu ne more nihče diktirati, kaj naj dela in kako, saj bi s tem izgubil kredibilnost. Stvar je zelo preprosta: zaupajte nam, potrudili se bomo, da naredimo presežek,« je dejal Miha pred leti za Mladino in zdaj ponovil: »Ne držimo se principov, ki bi nas omejevali. Če je posredi omejevanje, pomeni, da to postane stil, stil pa je v bistvu dolgčas.«

In še en razlog, zakaj Miha Artnak ni povsem običajen: v sebi – kljub mladosti – nosi precejšnjo odgovornost do okolja. »Stvari ne mečem po tleh, raje jih spravljam v žep. Vest bi me pekla, če bi ravnal v nasprotju s tem. Zadnjič smo šli pod most; s seboj sem imel plastenko, ki pa sem jo pozabil tam. Vrnil se bom, da jo vzamem s seboj … Govoriš nekaj, na drugi strani pa pozabiš, kaj je treba storiti. Groza me je.«

Komur se ime Mihe Artnaka ni vtisnilo v spomin v vlogi člana ZEK, si ga je zagotovo zapomnil kot soavtorja projekta Vrečka na vrečko (skupaj z društvom Eco Vitae in oblikovalskim studiom Lukatarina). V okviru evropskega tedna zmanjševanja odpadkov so konec lanskega leta v mestni občini Ljubljana zbirali stare plastične vrečke in rabljene lončke za enkratno uporabo – zbranih je bilo okrog 40.000 plastičnih vrečk in 7.500 plastičnih lončkov –, iz katerih so nato nastale različne umetnine. Mihova pošast Lovka na lovce je prezimila v tovarni Rog, zdaj pa straši na mestu, kjer je nakupovalnih vrečk vedno na pretek: pred nakupovalnim središčem BTC opozarja mimoidoče, naj premislijo, preden vzamejo novo ponujeno plastično vrečko. Pošast torej ponazarja simbol potrošništva in problem ločevanja odpadkov. »Prilagodila se je okolju in zato preživela. Izpodriva nas z vrha prehranjevalne verige. Morda ji celo uspe. Odvisno je od nas. Razmnožuje se z nepredstavljivo hitrostjo in ne pozna milosti,« umetnino pojasni Miha Artnak.

Umetnik in oblikovalec, kot se naziva, pa se iz prej zapisanega, da ne mara omejevanja, pri svojem delu ni »vrgel« samo v ekologijo. Pravzaprav se je zelo dolgo sploh ni dotikal. »Od doma sem vzgojen, da je treba ločevati odpadke,« in zdaj, ko se po mestu vozi s kolesom in vidi na kupe plastenk, natančno ve, kakšen je občutek, če je ljudem za to vseeno. Zato je v svoje oblikovanje vpeljal zeleno, ekološko razmišljanje. »V generaciji oblikovalcev, s katero se družim, je ekološko razmišljanje zelo prisotno. Razlikujemo pa se industrijski in grafični oblikovalci. Prvi se morajo pri svojem delu držati zapisanih ekoprincipov in jih odkljukati, grafični oblikovalci pa imamo na voljo druge možnosti. Delamo z oziroma na ekopapirju, izogibamo se dodatnih plastificiranj, že vnaprej razmišljamo, kako bo z reciklažo ipd. Postopoma in nenasilno želimo skozi oblikovanje vpeljevati ekološke blagovne znamke, kajti pri vseh naročnikih tovrstno razmišljanje ni prisotno. Prek oblikovanja imam možnost komunicirati s širšo javnostjo. Vplivam lahko tudi na ekonomiste, pravnike idr., ki imajo možnost npr. spremeniti kakšen zakon. Na ta način, če nič drugega, odpreš razpravo, opozarjaš na problem, ki ga sam ne moreš rešiti, spodbujaš ljudi, ki so kompetentni in imajo moč in vzvode spreminjanja, da se jih ta problem dotakne in bodo skušali kaj spremeniti. Pravim, predajam štafeto.«

Zelo blizu mu je »refill« način: prineseš svojo posodo in si na točilnem pultu »natankaš« mleko, sok. Če ne bi bilo druge izbire, bi bilo seveda sčasoma manj plastenk. »Ni srednje poti, ni »easy way out« – odrekanje ima svoje prednosti.« Vesel bi bil, če bi vodo polnili v tetrapak. »Razmišljal sem, da bi to predlagal kakšni pivovarni, a vem, kakšen odgovor bi dobil: da še ni porabljen denar, ki je bil vložen v plastenke. Kapitalizem torej zadržuje samega sebe, ne more vlagati, dokler se mu ne povrne prejšnja naložba. Zato se ne razvijajo novi, časom primerni izdelki, temveč se »štanca«, drži se uveljavljenih principov in na ta način prihrani milijone. Meni pa bi bilo všeč, če bi ekologija postala trend. Pravzaprav postaja trend. Lahko postaja poza, briga me. Naj ljudje pozirajo z ekologijo, če s tem delajo dobro.«

Potrdi, da je planet zasvinjan. »Z ljudmi,« je takojšen odgovor. Zato meni, da je ekološka prihodnost kolektivna moč. Izobraževanje. Mladi se morajo bolj zavedati, kakšen je na zunanji pogled svet, ki ga prevzemajo. »Če se s helikopterjem pelješ nad smetiščem, dobiš občutek, da je to mesto samo po sebi. Ki se širi, kot se širi vsako mesto. Na voljo sta dve poti: živeti na smetiščih, piti umazano vodo, imeti različne bolezni – se torej skozi generacije prilagajati in preživeti v takem okolju ali pa krivdo za zdajšnje stanje prevzeti nase in se usmeriti v skrb za čisto okolje. Imam predstave, kaj bi bilo »fajn«, da bi bilo. Veliko razmišljam o tem, želim vplivati na prihodnost, a vem, da ne smem razmišljati sam. Potrebna je vzgoja oz. kritična distanca do tistih, ki se obnašajo neekološko. To ni sovraštvo; obsojati moramo dejanja, ne ljudi. Ekološke rešitve so, a bi veliko stale. Kapitalizem pač ima svojo ceno.«

Še to. Pošast Lovka na lovce se bo junija iz BTC preselila v Koper. Povabilo, da jih obišče, je prišlo še iz Bruslja. »Ker se ne maram ponavljati, bomo projekt zaključili,« pravi Miha Artnak. »No, o. k., če bi me poklicali iz New Yorka …«