Usmeritve dobre, uredba nejasna – EOL 59

Cilj uredbe je namreč doseči kar najvišje stopnje recikliranja in v kar največji možni meri zmanjšati izkoriščanje dodatnih naravnih virov. Dolgoročni cilj je Evropo spremeniti v družbo recikliranja, takšno, ki se bo izogibala nastajanju odpadkov, neizogibne odpadke pa bo, kjer je to mogoče, uporabila kot vir.
Dejstvo namreč je, da se odpadki, ki nastajajo v evropski industriji in pri evropskih potrošnikih, namesto da bi bili zakopani na odlagališčih, v čedalje večjem obsegu predelujejo v sekundarne surovine in nove proizvode. Potem ko v preteklosti ni bilo jasnih in usklajenih meril o tem, kdaj je odpadek zgolj samo odpadek in kdaj surovina, so nekatere države članice EU razvile lastne regulativne okvire za predelane materiale, ki po oceni evropske komisije niso vedno združljivi. Kot je še zapisano v poročilu Evropske komisije, nedavno sprejeta uredba EU 333/2011 s prilogami določa, da na primer čistih in varnih odpadnih kovin ne bo treba opredeliti kot odpadek, če proizvajalec uporablja sistem zagotavljanja kakovosti ter z izjavo o skladnosti za vsako pošiljko odpadnih kovin dokaže, da izpolnjuje vsa potrebna merila. Z novo uredbo je določeno tudi, da morajo biti, preden odpadna kovina izgubi status odpadka, zaključeni vsi postopki mehanske obdelave (rezanje, drobljenje, čiščenje in odstranjevanje škodljivih snovi), ki so potrebni za pripravo odpadne kovine za končno uporabo v jeklarnah ali livarnah. Za pridobitev čiste odpadne kovine, ki izpolnjuje merila za prenehanje statusa odpadka, je treba, na primer, razstaviti stare avtomobile, odstraniti tekočine in nevarne spojine ter obdelati kovinske dele.

Petstopenjska hierarhija ravnanja z odpadki

Okvirna direktiva o odpadkih gradi na že uveljavljenih načelih okoljsko varnega ravnanja z odpadki ter določa petstopenjsko hierarhijo ravnanja z odpadki, ki spodbuja preprečevanje, pripravo za ponovno uporabo, recikliranje in druge postopke predelave odpadkov. Odlaganje odpadkov na odlagališčih, ki je v večini držav članic še vedno najpogostejša oblika odstranjevanja gospodinjskih odpadkov, pa bi bilo treba uporabljati le kot zadnji možni »izhod«, še poudarja Evropska komisija. Po njihovem nova uredba za industrijo recikliranja zagotavlja pravno varnost in omogoča enake konkurenčne pogoje, odpravlja »nepotrebne upravne« obremenitve sektorja recikliranja, prispevala pa naj bi še k oskrbi evropskih podjetij s surovinami. Uredba bo začela veljati po objavi, predvidoma oktobra letos in se bo po preteku šestmesečnega prehodnega obdobja neposredno uporabljala v vseh državah članicah. Komisija trenutno pripravlja še podobna merila za baker, papir, steklo in kompost, ki so za trge za recikliranje v EU še posebej pomembni. Politika EU želi ravnanje z odpadki dvigniti na višjo raven in uvaja pojem upoštevanja življenjskega cikla, s čimer želi zagotoviti, da prinaša vsak ukrep skupne koristi. Kako pa o novi uredbi razmišljajo nekatera znana slovenska predelovalna podjetja, kakšne prednosti oziroma pomanjkljivosti prinaša po njihovem in kje vidijo priložnosti oziroma ovire za nadaljnji razvoj podjetja?

Marsikaj še ni jasno

»V prvi vrsti uredbo pozdravljamo predvsem z vidika birokracije dokumentov, ki nastaja, kadar je odpadek tretiran kot odpadek in ne kot sekundarna surovina,« pojasnjuje član uprave podjetja Dinos, d. d., Kristijan Mlinar. Ocenjuje namreč, da uredba poenostavlja postopke pri definiciji odpadka: »Določenih materialov v prihodnje ne bomo obravnavali kot odpadek, ampak kot surovino. To pomeni, da vsi potrebni okoljski dokumenti, na primer evidenčni listi, odpadejo.« Prepričan je, da bo odslej lažje tudi čezmejno premeščanje odpadkov, saj sekundarne surovine pomenijo vložek za železarne, jeklarne, papirnice; s tem pa se bo odslej trgovalo kot z ostalim trgovinskim blagom. Hkrati dodaja, da je v nedavno sprejeti uredbi še veliko nedorečenih stvari.
Kaj natančno bo nova uredba prinesla, ne vedo niti v podjetju Acroni, d. o. o. »Dejstvo je, da se bo trg razdelil na dva dela, in sicer na tisti del, ki bo trgoval z odpadnim železom in jeklom kot odpadkom, in drugim, ki bo trgoval z železom kot s surovino za recikliranje, v primeru, ko bodo izpolnjeni vsi pogoji za status surovine,« pojasnjuje svetovalka za nevarne snovi v podjetju Acroni, d. o. o., Erika Vidic. »Prav gotovo se bo z uredbo izboljšala kakovost pošiljk z odpadnim jeklom in železom za recikliranje, saj v uredbi določena dovoljena skupna količina nečistoč znaša ≤ 2 mas. % (to so neželezne kovine, zemlja, prah, izolacijski material, steklo, guma, plastika, blago, les, cevi, napolnjene s cementom, beton …). S tem se bo zmanjšalo obremenjevanje okolja, saj bo potekal nadzor nad tovrstnimi pošiljkami. V procesu proizvodnje jekla je namreč izplen veliko večji, če se uporablja kakovostno odpadno jeklo. Seveda pa je vprašanje, kakšno ceno bo za to potrebno plačati.«
V podjetju tudi ne vedo, kako bo z uvozom jeklenega odpadka iz držav, ki niso članice EU. »Možen je uvoz jeklenega odpadka kot surovine (v tem primeru je potrebna registracija), lahko pa se uvozi kot odpadek in nato prekvalificira v surovino,« pravi Vidičeva, ki prav tako predvideva, da bo več dela na področju urejanja dokumentacije. Kot še dodaja, je jeklarsko industrijo skrbela še uredba REACH, ki ureja področje kemikalij. Sprejemala se je sočasno z uredbo o odpadnih kovinah, vendar je stopila v veljavo nekoliko prej. Uredba namreč zahteva registracijo vseh snovi, ki so na trgu. »Dilema je bila, ali bi v primeru izpolnjevanja statusa surovine morali registrirati tudi jekleni in železni odpadek. Kljub bojazni za ta velik finančni zalogaj, ki bi ga prinesla registracija posameznih elementov v odpadnem jeklu (Fe, Cr, Ni, Mo), se je izkazalo, da je odpadno jeklo izvzeto iz registracije, če izpolnjuje pogoje, opisane v drugem členu uredbe REACH,« je še dodala Erika Vidic.

Administriranje naj ne otežuje pretoka surovin

»Sprašujemo se, ali bo v skladu z uredbo dovoljeno trgovanje z železnimi odpadki, pripravljenimi za ponovno uporabo, tudi s fizičnimi osebami in podjetji, ki nimajo dovoljenja za zbiranje oziroma predelavo odpadkov, v kolikor bo odpadek, pripravljen za ponovno uporabo, ustrezal vsem zahtevam kakovosti glede vhodne kontrole, postopkov predelave in zahtevam kakovosti za končni proizvod; takšen odpadek v skladu z določili te uredbe namreč ni več odpadek, ampak proizvod, in bi se torej lahko s tem proizvodom prosto trgovalo,« pravi Dejan Zver iz podjetja Gorenje Surovina, d. o. o. Prepričan je, da bo ob učinkoviti uporabi uredbe nastajalo veliko administrativnih ovir, kar bo najverjetneje preprečilo hiter pozitiven učinek uredbe in množično uporabo navedenih določil. Ocenjuje, da bo uporabno vrednost uredbe in zahtevnost postopkov pokazal čas, saj bo potrebno pogosto in fleksibilno sodelovanje državnih oziroma za to pristojnih organov pri vpeljevanju določil uredbe: »Država mora del sistema nujno prepustiti podjetjem, ki se z določenimi vrstami odpadkov ukvarjajo na tehnološko dovršen in inovativen način. Tako bo razbremenila lasten sistem in dosegala boljše rezultate na tem področju. Prav tako je nujno, da bo ob sami praktični izvedbi sistem deloval pragmatično, kajti nujno je, da sistem ponovne uporabe zaživi v praksi, saj je za nekoga odpadek dragocen in koristen predmet.« Glede na to, da bodo s tem odpravljene nekatere administrativne ovire pri pošiljanju tovrstnih odpadkov med državami članicami, zaradi česar podjetja pričakujejo povečan pretok teh surovin, pa Dejana Zvera skrbi le, da bi administrativni postopki kljub temu otežili pretok odpadnih kovin. Sicer je prepričan, da lahko tovrstna sprememba zakonodaje, s povečanjem deleža ponovno uporabljenih odpadkov, močno vpliva na dvig sistema ravnanja z odpadki, takoj za zmanjševanjem odpadkov na izvoru. Proizvajalec mora ob tem zagotoviti sistem zagotavljanja kakovosti, saj lahko le tako dokaže, da izpolnjuje v uredbi določena merila. »Za doseganje tovrstnega sistema kakovosti bo potrebno vzpostaviti določene mehanizme, ki smo jih v družbi Gorenje Surovina že začeli uvajati,« dodaja Zver.

Z novo uredbo so pričakovali olajšave

Potem ko v družbi Talum, d. o. o., s celovito okoljevarstveno politiko in sprejetimi programi že izvajajo aktivnosti s področja obvladovanja odpadkov za dolgoročno zmanjšanje količin nevarnih odpadkov in nenehno izboljšujejo sistem ravnanja s preostalimi odpadki, novo uredbo razumejo kot novo možnost za ravnanje z odpadnimi kovinami, saj se lahko podjetja za ta način prostovoljno odločijo. Družba Talum je okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadnega aluminija pridobila že konec leta 2007, saj ima v livarnah ustrezne naprave za pretaljevanje odpadnega aluminija s čistilnimi napravami. Odpadni aluminij predstavlja del vhodne sekundarne surovine, primarno surovino pa predstavlja proizveden elektrolizni aluminij in dodatni, na trgu kupljen aluminij. Družba izvaja tudi stalen nadzor nad pošiljkami odpadnega aluminija z merjenjem nivoja radioaktivnosti. »Nad pošiljkami in začasnim skladiščenjem odpadnega aluminija sta že vzpostavljena ustrezen nadzor in sledljivost, kar nam omogoča litje kakovostnih zlitin in proizvodov za uporabo v različnih industrijskih panogah,« pojasnjuje direktor Talum inštituta, d. o. o., in pooblaščenec za varstvo okolja, dr. Marko Homšak, ki je z novo uredbo pričakoval tudi večje olajšave in zmanjšanje birokratskih ovir na tem področju. »Z novo uredbo in izvajanjem meril za odločitev, kdaj določena vrsta odpadnega aluminija preneha biti odpadek, bi po naši oceni najmanj podvojili določene, že vzpostavljene postopke (čas, administracijo, kadre itd.), kar bi pomenilo dodatne stroške na enoto proizvoda,« uredbo komentira dr. Marko Homšak. »Uredba bi morda bila »uporabna« za podjetja, ki nimajo okoljevarstvenega dovoljenja ali ga nimajo namena pridobiti za predelavo odpadnega aluminija, seveda pa bodo morala vzpostaviti postopke po novi uredbi. Podjetja, ki okoljevarstvena dovoljenja za predelavo imajo, pa bi morala najti tehtne razloge za izvajanje dodatnega vzporednega postopka, ki se šele uvaja.« Zaradi navedenih ovir drugih sprememb na področju ravnanja z odpadki v podjetju nimajo namena uvajati.

Poenostavilo se bo trgovanje, finančnih ovir bo več

V Gospodarski zbornici Slovenije pa navajajo, da morajo vsi, ki sodelujejo v verigi ravnanja z odpadki, to so povzročitelji, zbiralci, prevozniki ali predelovalci odpadkov, slediti predpisanim administrativnim postopkom, ki vključujejo pridobitev registracije, dovoljenj, vodenje evidenc in poročanje, kar je neizbežno povezano z večjimi stroški. Seveda pa nova uredba po njihovi oceni prinaša tudi nekatere prednosti. »Medtem ko je po stari direktivi prenehal status odpadka šele po njegovi predelavi v proizvodnem procesu, nova direktiva prenaša to možnost na samo pripravo odpadkov, ki kot surovine z ustrezno kakovostjo vstopajo v proizvodni proces, kar bo olajšalo trgovanje s tem snovnim tokom,« je prepričana samostojna svetovalka pri GZS, Antonija Božič Cerar. Kot pojasnjuje, se bo ob izvajanju uredbe sprostilo, poenostavilo in poenotilo predvsem trgovanje in čezmejno trgovanje z izbranimi materialnimi tokovi: »V primeru prekvalifikacije materiala iz odpadka v surovino bo pošiljko spremljala izjava o skladnosti, ki bo vsebovala predvsem tehnične podatke o kakovosti in čistosti materiala namesto evidenčnega lista odpadka oziroma obrazca iz priloge evropske uredbe 837/2010, ko gre za pošiljke zelenega odpada preko meja. Seveda bo s tem odpadlo tudi vodenje evidenc o pošiljkah teh snovnih tokov.«

Krožni tokovi ponovne uporabe

Kljub temu, da nova krovna direktiva o odpadkih, 2008/98/ES, še ni bila v celoti prenesena v slovenski pravni red, smo v podjetju Saubermacher Slovenija d.o.o. pripravljeni na vse izzive in možnosti, ki nam jih bo ta uredba narekovala, da ponudimo trgu sprejemljive rešitve. Nova krovna direktiva o odpadkih 2008/98/ES uvaja tudi pojme, kot so stranski proizvod in pojem, kdaj odpadek preneha biti odpadek.
Sodobno gospodarjenje z odpadki odlikujejo krožni tokovi:
Krogotok ponovne uporabe:
Proizvodi se popravljajo in ponovno vrnejo v gospodarski krogotok. Učinek na celotni sistem v povezavi z ohranitvijo surovin pa je majhen.
Krogotok snovnega izkoriščanja:
Npr. kovine, steklo, papir, plastika se kot surovina ponovno uporabijo za proizvodnjo proizvodov. Zaradi velikih količin se zmanjša potreba po surovinah in končne emisije v sistemu. Ob tem se za potrošnika ne spremeni nič.
Krogotok energijskega izkoriščanja:
Odpadek postane gorivo. Energija tega goriva se uporablja za proizvodnjo drugih proizvodov. Tudi tu so velike količine in učinki na surovine in končne emisije.
Optimiran krožni sistem (max. krožni tokovi “ponovne uporabe”, “snovnega izkoriščanja” in “energijskega izkoriščanja”) lahko teoretično zmanjšajo potrebo po primarnih surovinah in zmanjšajo delež količin končnih proizvodov, ki jih ni možno ponovno uporabiti (emisije v vodi, zraku, tleh). Sodobno gospodarjenje z odpadki tako oblikuje simbiozo z industrijo, ki na eni strani razvija inovativne postopke izkoriščanja, na drugi pa oblikuje povpraševanje po sekundarnih surovinah (surovine iz odpadkov), kar omogoča oblikovanje trga in s tem tudi krožno gospodarstvo.

Koristi snovnega izkoriščanja

Prihranek: primarnih surovin, energije, zmanjšanje podnebnih vplivov izpusta CO2, količin odpadkov, ki jih je potrebno obdelati ter prihranek deponijskega prostora
Prihranek izpusta CO2 / tono materiala z recikliranjem namesto nove proizvodnje (vir: Študija Fraunhofer, Interseroh 2008)
Aluminij = ca. 95% (primarni proces 10,6 t CO₂, sekundarni proces 0,73 t CO₂)
PET = ca. 85% (primarni proces 3,01 t CO₂, sekundarni proces 0,47 t CO₂)
PE = ca. 70% (primarni proces 1,69 t CO₂, sekundarni proces 0,50 t CO₂)
Jeklo = ca. 55% (primarni proces 1,54 t CO₂, sekundarni proces 0,68 t CO₂)
Papir = ca. 55% (primarni proces 0,17 t CO₂, sekundarni proces 0,08 t CO₂)
Sodobno gospodarjenje z odpadki deluje samo ob družbeni sprejemljivosti. Zato je pomembno, da se komunikacija negativne tematike nadomesti s pozitivno (primer: odpadek kot gorivo) in gospodarjenje z odpadki kot prispevek k “življenja vrednemu okolju”.

Avtor: prok. dipl.- ing. dr. mont. Roland Pomberger, Saubermacher Dienstleitungs AG, Avstrija
Soavtor: mag. Alfred Legersteger, Saubermacher Dienstleitungs AG, Avstrija
Alen Balažic, dipl. ing. gradb., Saubermacher Slovenija d.o.o., Murska Sobota