Podzemne vode in kmetijstvo | Jasna Kontler – Salomon |
 
Z ljudmi je navadno tako, da se dobrin, ki so nam na voljo, v polni meri zavemo šele, ko spoznamo, da bi jih nekega dne utegnilo zmanjkati. To gotovo velja za vse dobrine, povezane s čistim okoljem. Stanje voda, še posebej podzemnih zalog pitne vode, je eno poglavitnih okoljskih meril. Med dejavniki, ki to ogrožajo, je tudi kmetijstvo. V kolikšni meri kmetijstvo pri nas res ogroža vodno bogastvo in kako uspešno si prizadeva, da bi škodljive vplive zmanjšalo? To je le nekaj vprašanj, ki smo jih postavili direktorju Kmetijskega inštituta Slovenije, dr. Andreju Simončiču.
 
dr. Andrej Simončič

dr. Andrej Simončič

Že četrt stoletja spremljate razmerje med slovenskim kmetijstvom in okoljevarstvom. Kako se je v teh letih spreminjal ta odnos?
Prav gotovo je okoljevarstvena zavest v kmetijstvu danes na precej višji ravni, kot je bila pred leti, vsekakor pa lahko trenutne razmere, kar se tiče vpliva kmetijstva na okolje, ocenimo kot dokaj dobre. Toda tudi pred petnajstimi in dvajsetimi leti stanje ni bilo slabo, vsaj če ga ocenjujemo po merilih takrat veljavne zakonodaje. Od tedaj pa so se stvari na tem področju še nenehno izboljševale.

Ali je k temu izboljšanju poleg večje skrbi za okolje morda prispevalo tudi opuščanje kmetovanja na nekaterih območjih, podobno kot je propad nekaterih industrijskih proizvodenj prispeval k boljšemu zraku v nekaterih slovenskih krajih?
Ne, absolutno ne. Izboljšano skrb za okolje v kmetijstvu lahko pripišemo predvsem večji okoljski zavesti ljudi. Ljudje smo čedalje bolj skeptični do vseh stvari, ki niso naravne. Na izboljšanje kaže tudi to, da so površinske in tudi podzemne vode, ki so odvisne predvsem od vplivov kmetovanja, iz leta v leto bolj čiste in da je v kmetijskih pridelkih čedalje manj ostankov fitofarmacevtskih sredstev.

Ali se pri omenjenih izboljšavah razmere v posameznih slovenskih regijah oziroma na posameznih območjih, da se izognemo preveč politično zveneči oznaki, bistveno razlikujejo? Opažate kje izrazito večjo okoljsko zavest?
Vsekakor so precejšnje razlike med ruralnimi in urbanimi središči. Na območjih, kjer so pretežno kmetje, je tudi večja možnost neljubih dogodkov oziroma neugodnih vplivov na okolje. To pomeni, da je največ težav v murskem in v dravsko-ptujskem bazenu. Tam so večinoma problem nitrati v podzemnih vodah in tudi ostanki fitofarmacevtskih sredstev iz preteklih let. To so predvsem čisti atrazin in atrazin v kombiniranih pripravkih, ki jih sicer – če govorimo o čistem atrazinu – ne uporabljamo že od leta 1997, oziroma od leta 2002.

Stroko skrbi Kidričevo zaradi atrazina

Kako dolga pa je razgradna doba teh snovi?
V bolj površinskih vodah jih skoraj ni več, v globinskih vodah pa jih še najdemo. Trenutno je od skupno dvesto odvzemnih mest še sedem ali osem takšnih, kjer še najdemo omenjene snovi. Brunšvik, Šikole, Kidričevo – to je nekaj krajev, kjer so razmere slabše kot drugod. Trenutno nas najbolj skrbi Kidričevo, kjer je koncentracija atrazina še vedno na ravni izpred petih, šestih let. To pomeni, da še vedno od nekod prihaja v podzemno vodo atrazin kot aktivna snov in ne zgolj kot razgradni produkt.

Torej nekdo atrazin kljub prepovedi še uporablja ali pa sumite na kakšno neurejeno odlagališče?
Na začetku smo bili prepričani, da je to povezano s prinašanjem teh škropiv iz Hrvaške ali Madžarske, ker sta obe omenjeni državi te pripravke prepovedali šele pred dvema letoma. Zdaj tudi tega ne bi smelo biti, zato so tudi na ministrstvu za okolje in agenciji za okolje čedalje bolj prepričani, da gre za nesanirano divje odlagališče.

Tega očitno niso odkrili pri lanskoletni vseslovenski čistilni akciji. Ga boste zdaj skušali odkriti vi ali kdo drug?
Lahko bi ga, vendar to ogromno stane. Takšno odločitev mora sprejeti MOP, mi bi v tem primeru seveda ponudili svojo pomoč. S svojim znanjem bi lahko nakazali, kje kaže iskati omenjeno odlagališče.

Kaj pa lahko v takšnih primerih naredi kmetijska inšpekcija?
Tu je več problemov. Prvi je v tem, da je kmetijska inšpekcija kadrovsko omejena, pokriva pa ogromno območje. Drugi problem so pristojnosti. Naša inšpekcija nima neposrednih pristojnosti na področju voda, saj je za podzemne vode pristojno ministrstvo za okolje, za pitno vodo pa ministrstvo za zdravje.

Slovenija ne sme omejevati kmetijske pridelave

Verjetno pa bo vsaj skrb za pitno vodo morala sčasoma postati skupna skrb in torej tudi skupna pristojnost, saj bo, po napovedih, pitna voda ena največjih dobrin v tem stoletju. V Sloveniji se poleg tega, da imamo veliko gozdov, radi pohvalimo tudi z velikimi zalogami pitne vode. Pitna voda seveda predpostavlja določeno kvaliteto te vode. Ji je ta kvaliteta tudi dolgoročno zagotovljena vsaj glede vplivov kmetijstva nanjo?
Slovenija je majhna in zelo gorata. Razmeroma majhen ravninski del, kjer so tudi največji podzemni bazeni pitne vode, bi si želeli prisvojiti praktično vsi. Promet, industrija, stanovanjska naselja in kmetijstvo – vsi se drenjamo na teh najbolj občutljivih območjih, kar gotovo ni dobro za dolgoročno zagotavljanje zdrave pitne vode. Dokler bo tako, bo obstajalo tudi tveganje, da pride do neljubih dogodkov oziroma do negativnih vplivov na podzemno vodo. Zato je zelo pomembno, kakšna je naša zakonodaja, kakšna so pravila obnašanja, vse to pa še vedno kaj prida ne pomaga, če nimamo ustrezne zavesti prebivalcev. Kar se zakonodaje tiče, pa mora ta biti tudi dovolj življenjska, da dopušča življenje in normalne aktivnosti na teh vodozaščitnih območjih. Skratka, potrebujemo kompromis, ki bo dopuščal, da bo Slovenija še vedno poseljena ter bodo kmetje lahko še vedno kmetovali tam, kjer so kmetovali njihovi predniki, saj se drugam tudi ne morejo umakniti. Teh ubogih 200.000 hektarjev in kar okrog 80.000 kmetov našemu kmetijstvu že tako ne zagotavlja konkurenčnosti z Evropo. Z nadaljnjimi omejitvami pridelave pa nam tako ne bi preostalo drugega, kot da opustimo kmetijska zemljišča in pustimo, da jih preraste gozd.

To pa si seveda malokdo želi …
Verjetno res. Predvsem pa je pomembno to, da so, naj ponovim, razmere pri nas zelo dobre. Mi kljub vsemu večinoma pijemo kvalitetno in kemijsko neobdelano vodo, ki je tudi daleč nad evropskim povprečjem. Poskrbeti moramo, da ohranimo takšne razmere, kot so sedaj v podtalnicah, in jih po možnosti še izboljšamo. Za to se moramo potruditi vsi, ki imamo kak vpliv na kmetovanje, poseljenost, industrijo in tudi na promet. Vendar ne moremo pričakovati rezultatov brez ustreznih naložb. Trenutno še vedno polovica Slovenije nima urejene kanalizacije. Ob tem pa se je naša država zavezala, da bo do leta 2015 vsa vodna telesa, vse podzemne vode, spravila v dobro kemijsko stanje. Trenutno so še tri ali štiri vodna telesa s slabo oceno za kemijsko stanje – Mursko in Dravsko polje, Savinjska dolina, v zadnjem letu ali dveh pa tudi območje izvira reke Krke, kjer je kraški svet in kjer je zelo težko ugotoviti vzrok onesnaževanja, še zlasti ker tam sploh ni zelo intenzivnega kmetovanja.

Trenutno upravljanje voda pri nas urejata tako vodna direktiva kot tudi Načrt za upravljanje z vodami 2009–2015. Ste kmetijski strokovnjaki sodelovali v pripravi teh dokumentov? Kako ste vključeni v njihovo izvajanje?
Čeprav z upravljalci voda formalno nismo povezani, kot sem dejal, je v zadnjih letih dejansko že prišlo do okrepljenega sodelovanja. Tako smo že sodelovali pri določanju vodovarstvenih pasov in tudi pri določevanju režima kmetovanja, ki ga je potrebno upoštevati na teh vodovarstvenih pasovih. Zlasti glede uporabe gnojil in uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Do leta 2004 je bilo to v pristojnosti občin in drugih lokalnih skupnosti, a se je izkazalo, da v to varovanje vodnih virov ni bila zajeta skoraj polovica Slovenije, zato je to znova prevzelo ministrstvo za okolje, ki pa je k tej nalogi med drugim pritegnilo tudi nas. V teh šestih letih smo uspeli pripraviti sedem novih uredb, s katerimi bomo zajeli 70 do 80 odstotkov najpomembnejših vodnih virov.

Se vam zdi, da se na kmetijstvo večkrat po krivici kaže kot na dežurnega krivca za okoljske probleme? Hitro se namreč zaključi, da je onesnažena podtalnica ali kaj drugega posledica prekomerne uporabe kemije v kmetovanju in se nato sploh ne iščejo drugi krivci.
Vaša domneva je povsem pravilna. Danes imamo zanesljive kazalce, koliko se v kmetijstvu dejansko uporabi fitofarmacevtskih sredstev. Okolje je povsem merljiva kategorija. Kljub temu nekateri radi kar na pamet govorijo, kako slabo je stanje podzemnih in površinskih voda, kako je ogrožena biodiverziteta itd. Največkrat ti »strokovnjaki« sploh ne vedo dobro, o čem govorijo, kar ugotoviš, ko jih vprašaš, če lahko trditve podkrepijo s številkami. Takrat so naenkrat v zagati. Verjetno je kmetijstvo pri nas dežurni krivec predvsem zato, ker je tako razpršeno, ker se dogaja na območju celotne Slovenije. V posameznih primerih se tudi res lahko izkaže, da je kak kmet z gnojevko ali z neustrezno uporabo fitofarmacevtskih sredstev povzročil določene težave. Vendar se navadno izkaže, da so obtožbe močno pretirane. Popolnoma nemogoče pa je povsem izključiti takšne dogodke, saj se bo med omenjenim številom kmetov vedno našlo nekaj odstotkov packov.

Koliko je pri tem nevednosti in koliko zavestne kršitve predpisov? Ali so večji problem čisti kmetje ali tisti, ki kmetujejo v prostem času?
Težko bi rekel, kdo je večji problem, vsekakor pa se v povprečju pri obeh skupinah razmere izboljšujejo. Že prejšnja okoljska direktiva nam je naložila obvezno izobraževanje vseh uporabnikov fitofarmacevtskih sredstev, brez tega izobraževanja in brez opravljenega izpita teh pripravkov ni več mogoče kupiti. Poleg tega zakonodaja nalaga, da se morajo uporabniki vsako leto udeležiti določenih predavanj s tega področja in tako izpopolnjevati svoje znanje.

Uporaba fitofarmacevtskih sredstev se manjša

Vendar vemo, da se tudi po morju vozi veliko plovil, katerih upravljalci so pridobili izpit brez preizkusa znanja …
Mislim, da je tega v kmetijstvu neprimerno manj, vsekakor lahko po dostopnih podatkih sodim, da je naša inšpekcija zelo stroga in tudi dosledna. Problem je torej le, kako posamezni kmetje upoštevajo pridobljeno znanje. To je gotovo odvisno od njihove okoljske ozaveščenosti. Tu bi se verjetno še dalo marsikaj izboljšati.

Ste strokovnjak za fitofarmacevtska sredstva. Ali lahko z razvojem v prihodnosti pričakujemo, da se bo dalo kmetijske rastline zaščititi z bistveno manjšo uporabo okolju škodljivih pripravkov?
Vsekakor se uporaba teh sredstev bistveno zmanjšuje. V zadnjih desetih letih je s trga Evropske unije odšla več kot polovica, skoraj dve tretjini fitofarmacevtskih sredstev, ki so se uporabljala v preteklosti. Lani je v EU prejšnjo direktivo nadomestila nova direktiva o trajnostni rabi fitofarmacevtskih sredstev, ki jo morajo vse članice uveljaviti do prihodnjega leta. To bo predvidoma pripeljalo do večje uporabe manj škodljivih pripravkov in tudi do ocenjevanja možnosti nekemijskega zatiranja škodljivih organizmov. Vsekakor bomo morali bistveno več delati pri spremljanju različnih oblik zaščite. Posamezna država pa se lahko vselej odloči še za ostrejša merila.

Kako se pri tem obnaša Slovenija?
Slovenija je tu, kot še marsikje drugje, celo bolj papeška od papeža. Skratka, pri nas imamo zelo stroge omejitve.

Ali se vam to ne zdi prav?
S stališča uporabnika, s stališča nekmeta, je to verjetno prav. Toda našemu kmetijstvu s tem, da ne izkoristimo tega, kar je na voljo drugim, večkrat delamo škodo. To namreč zmanjšuje njihovo konkurenčnost v primerjavi s pridelovalci iz tujine. V tem je težava. Ob takih prepovedih je težko doseči, da bomo imeli uspešne kmetovalce in lepo obdelano krajino z raznovrstnimi posevki. Za mnoge kmetijske rastline namreč nimamo primernih fitofarmacevtskih sredstev, zato so jih kmetije prisiljeni opuščati in se usmeriti le k tistim, kjer so lahko kolikor toliko konkurenčni.

Zakaj se za fitofarmacevtska sredstva ne uporablja več izraz pesticidi? Zaradi bistveno slabšega prizvoka?
Pesticidi so širši izraz in poleg fitofarmacevtskih sredstev vsebujejo še biocide. Res pa je, da se v tujini bistveno bolj uporablja izraz pesticidi in manj sredstva za zaščito rastlin. A glede na omenjeno slovensko mentaliteto se je bolje držati izraza fitofarmacevtska sredstva.

Prej ste rekli, da bi lahko vaš inštitut precej več prispeval k varstvu okolja, predvsem pa pitne vode, če bi imeli več denarja. Kaj je poglavitni razlog, da si teh sredstev ne morete zagotoviti?
Problem je predvsem v tem, da je to področje še vedno precej nesistemsko urejeno. Na tako pomembnem področju bi morali zagotoviti drugačne razmere. V okviru javnih sredstev, ki se uporabljajo za različne namene, bi gotovo lahko našli več denarja za spremljanje in sanacijo škodljivih vplivov kmetijstva na okolje. Z organizirano javno službo, ki bi imela tudi sistemski vir financiranja, in z boljšim medresorskim sodelovanjem bi prišli tudi boljši rezultati. Morda bi vse to že imeli, če si ne bi te odgovornosti že vrsto let podajala različna ministrstva. Trenutni čas gotovo ni naklonjen ustanavljanju novih javnih služb, zato bi lahko dosegli vsaj dogovor med ministrstvi, kako bomo v prihodnje skrbeli za podzemne vode.

49-letni Andrej Simončič je odraščal v Šempetru v Savinjski dolini. V domačem kraju je obiskoval osnovno šolo, nato gimnazijo v Celju, po maturi se je vpisal na Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer je diplomiral na področju fitofarmacije pri akademiku prof. dr. Jožetu Mačku. Povedal nam je, zakaj se je odločil za študij kmetijstva: »V Savinjski dolini je bilo kmetijstvo zelo vpeto v naše življenje. V tistem času se je zdelo tudi zelo perspektivno, poznal pa sem tudi mnoge družboslovce in naravoslovce, ki po študiju niso mogli najti službe.« Po diplomi se je Simončič odločil, da bo delal na področju varstva rastlin in okolja, zato se je zaposlil na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu. Tam je bil najprej petnajst let svetovalec na področju varstva rastlin, nato je prevzel oddelek za varstvo rastlin in leta 2001 postal direktor hmeljarskega inštituta. Ob tem je na Biotehniški fakulteti končal podiplomski magistrski in doktorski študij. Za temo magisterija pod mentorstvom prof. dr. Lee Milevoj je izbral uravnavanje plevelne vegetacije na višinskih pašnikih, tema doktorata, znova pod mentorstvom akademika Mačka, pa je bila uravnavanje in vpliv plevelov v hmeljiščih. Zaradi žene, ki je ves čas zaposlena na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, je tudi sam želel v Ljubljano, zato je leta 2003 sprejel ponudbo, da postane direktor Kmetijskega inštituta Slovenije, kjer mu zdaj na tej funkciji poteka drugi mandat.