Preveč je nespameti, spodbud pa malo – EOL 58

Predvsem je ob vzpostavljanju novega sistema ravnanja s komunalnimi odpadki v ospredju vprašanje, ali z njim Slovenija lahko postane družba recikliranja. Bo kdaj sposobna sama reciklirati, predelati, termično obdelati odpadke? Kje smo danes in kje bi lahko z nekaterimi konkretnimi rešitvami bili jutri? S kakšnimi težavami se danes soočajo podjetja in katere so tiste rešitve, s pomočjo katerih bi lahko težave odpravili? Kaj pesti komunalna podjetja, pa tudi tista, ki odpadke zbirajo in predelujejo?

Slavko Dvoršak, Gorenje Surovina, d. o. o.:
Ocena stanja: Podjetja, ki se ukvarjamo z zbiranjem in predelavo odpadkov, se večkrat srečujemo s problemom, da se v Sloveniji prepočasno implementira evropska zakonodaja in se podjetjem omejuje delovanje na trgu. Eden od primerov omejevanja delovanja so tudi določila v osnutku Uredbe o ravnanju s komunalnimi odpadki, ki je v pripravi in predvideva, da lahko ločeno zbrane frakcije komunalnih odpadkov prevzemajo samo izvajalci javne službe. Ti v večini primerov sploh nimajo tehnoloških možnosti za zbiranje, sortiranje in predelavo ločeno zbranih frakcij komunalnih odpadkov. S tem določilom pa je podjetjem, ki se ukvarjamo z zbiranjem in predelavo industrijskih odpadkov in smo že prisotni na ekoloških otokih proizvodnih podjetij, kjer prevzemamo ločeno zbrane frakcije industrijskih odpadkov, odpadno embalažo ter druge vrste odpadkov, prepovedan prevzem komunalnih odpadkov in njim podobnih odpadkov iz industrije, obrti in storitvenih dejavnosti, vključno z ločeno zbranimi frakcijami, navkljub vsem tehničnim in tehnološkim možnostim, znanju in večdesetletnim izkušnjam na tem področju. Tudi proizvodna podjetja, pri katerih zaradi proizvodnje nastanejo industrijski odpadki, odpadna embalaža ter komunalni in drugi odpadki, ne bodo mogla izbirati med različnimi prevzemniki odpadkov in jim bo onemogočeno, da se odločijo za najboljšega ponudnika glede kakovosti storitev in stroškov. S tem jim bo odvzeta pravica, da se lahko svobodno odločijo v skladu s tržnim gospodarstvom in prosto konkurenco za najugodnejšega prevzemnika komunalnih in njim podobnih odpadkov. Tudi akcije ločenega zbiranja odpadnega papirja, ki ga izvajajo osnovne šole in s katerim v prvi vrsti osveščajo otroke o pomembnosti ločenega zbiranja odpadkov, hkrati pa s prihodkom od prodaje odpadnega papirja pokrivajo del stroškov izleta, ne bodo več tako uspešne. S predlogom uredbe bodo morali zbrani odpadni papir prepustiti izvajalcu javne službe, ne pa ga prodati najboljšemu ponudniku, ki ima dovoljenje, tehnologijo in znanje za predelavo. S tako neučinkovitim ukrepom vlade v Sloveniji gospodarskih družb ne spodbujajo k ločevanju odpadkov, prav tako pa dražijo njihovo poslovanje in posledično delujejo negativno na rast celotnega gospodarstva.
Rešitev: Rešitev je določena že v 1. členu Zakona o javnih gospodarskih službah (ZGJS). Dejstvo je, da je celovito ravnanje z odpadki mogoče izvajati povsem tržno, kar vključuje tudi prevzem komunalnih odpadkov od gospodarskih družb. Tako je empirično dokazano, da se navedena storitev lahko zagotavlja na trgu. To pa pomeni, da je pričujoči osnutek uredbe v neskladju z ZGJS, saj določa, da morajo vse gospodarske družbe prepuščati odpadke izvajalcem javnih služb. Prevzemanje in predelava komunalnih in njim podobnih odpadkov iz industrije bi moralo biti podvrženo prostemu trgu, saj se lahko le na ta način izboljšuje kakovost storitve in s tem tudi negativni vpliv odpadkov na okolje.

Milica Maslo, strokovna svetovalka uprave za področje varstva okolja, Okolje Piran, d. o. o.:
Ocena stanja: Operativni program ravnanja s komunalnimi odpadki, ki ga je MOP dal v javno razpravo marca letos, je dobra osnova, da bo Slovenija postala družba recikliranja. Vsekakor pa je za trajnostno ravnanje z odpadki nujno potreben medresorski pristop. Ko bo v gospodarstvu obveljal princip »od zibelke do zibelke«, to je ponovne uporabe in reciklaže odpadkov, in ne od »zibelke do groba«, to je odlagališča; ko bo proizvajalcem in vsem, ki se ukvarjajo z embalažo, postalo pomembno, da mora biti izdelek v embalaži za ponovno rojstvo bodisi izdelka bodisi embalaže v nov izdelek ali embalažo; ko bodo potrošniki razmislili tudi o tem, preden izberejo izdelek – takrat bo Slovenija na dobri poti v družbo recikliranja. Absurdno je tudi, da domači proizvajalec PET embalaže uvaža odpadno PET embalažo iz Italije po višji ceni, kot jo slovenski trgovci z odpadno embalažo izvažajo v Italijo. To isto embalažo potrošniki plačajo pri nakupu izdelka, komunalna podjetja brezplačno predajo DROE, potrošnik pa še enkrat plača ravnanje z njo komunalnemu podjetju, ki komaj pokrije, ali pa sploh ne, stroške zbiranja in prevoza KOE. Nihče se ne hvali z dobički iz tega naslova, le komunalnim podjetjem ravnanje s KOE prinaša izgube. Trgovci, embalerji in DROE verjetno poslujejo mnogo bolje. V teh razmerah se številnim prebivalcem upira ločevanje odpadkov, kar je poleg ustrezne infrastrukture ena temeljnih predpostavk izgradnje družbe recikliranja.
Rešitev: Stroški in dobički iz naslova recikliranja bi morali biti pravičneje porazdeljeni. Trenutno sta v tej verigi šibka člena potrošnik in zbiralec KOE, saj večinoma nosita stroške ravnanja s KOE. To je zadeva, ki mora biti sistemsko bolje urejena, sicer bo potovanje v družbo recikliranja dolgotrajnejše. Ker pa je Slovenija majhna tudi po količini odpadkov za reciklažo in predelavo, bi bilo verjetno smotrno, da država spodbuja reciklažo in predelavo doma, tudi s subvencijami v vseh primerih, ko je to ekonomsko in okoljsko upravičeno.

Marko Zidanšek

Mag. Marko Zidanšek, direktor, SIMBIO, d. o. o., Celje:
Ocena stanja: Kot predstavnik izvajalca javne službe zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov opažam, da je ravnanje s komunalnimi odpadki gotovo eno najbolj zapletenih oziroma težjih področij ravnanja z odpadki. Da bi postali družba recikliranja, se pravi družba, kjer bi se izogibali nastajanju odpadkov in uporabljali odpadke kot vir, se nam na določenih segmentih še precej zatika, na primer pri ceni komunalnih storitev. Zaradi težnje po doseganju ciljev, kot je »postati družba recikliranja«, se namreč pojavljajo nove storitve, na primer zbiranje kosovnih odpadkov na odpoklic, rjavi zabojniki in odvoz bioloških odpadkov, rumeni zabojniki za embalažo, ročno in strojno sortiranje ter kompostiranje, ki vplivajo na podražitev izvajanja javne službe. Zaradi vladnih ukrepov o zamrznitvi cen komunalnih storitev pa je sicer upravičeno višanje cen največkrat onemogočeno. Po drugi strani pa višja cena za občane, ki ločujejo odpadke, ni stimulativna. Primeri tujih praks kažejo, da se tudi tehtanje odpadkov – kot ena od metod spodbujanja ločevanja odpadkov – v praksi ni obneslo. Rezultat je bil namreč takšen, da je na tistih območjih poraslo število divjih odlagališč oziroma so nastale precejšnje težave s kanalizacijo, zato so ljudi raje še naprej osveščali o odgovornem ravnanju z odpadki.
Rešitev: V osveščanju tudi sam vidim priložnost, da postanemo družba recikliranja. Slovenija že ima rešitve, da lahko sama reciklira, predela in termično obdela odpadke ter jih snovno in energetsko ponovno uporabi. V Savinjski regiji to na primer omogoča RCERO Celje. Delež ločeno zbranih odpadkov pri nas relativno hitro narašča in upada delež odloženih odpadkov, kar nam je uspelo z vzpostavitvijo infrastrukture, ki skuša biti čim bolj prijazna občanom (npr. zbiranje odpadne embalaže po sistemu od vrat do vrat), in sočasnim nenehnim vlaganjem v osveščanje in izobraževanje javnosti o deležu, ki ga lahko prispevajo sami k varovanju okolja. Rezultati ločenega zbiranja in posledično recikliranja bodo vidni na dolgi rok, v prihodnosti, zato občani sami po sebi nimajo posebne motivacije za ločevanje, razen lastne ekološke osveščenosti.

Dr. Marinka Vovk

Dr. Marinka Vovk, direktorica, EKO-TCE, d. o. o., Celje:
Ocena stanja: Ključni problem ni v pomanjkanju infrastrukture za predelavo odpadkov, ampak v ekonomiji obsega ter pomanjkanju povezav med strokovnjaki, univerzami, inštituti in podjetniki, ki bi skupaj pripravili strokovne rešitve za uporabo določenih odpadkov kot virov. Na primer za mulje iz čistilnih naprav, za odpadni tekstil, čevlje, gradbene in druge odpadke. Družbe za ravnanje z odpadno embalažo imajo težave z usmerjanjem komunalne odpadne embalaže v snovni tok predelave ali termične izrabe. Nekomunalna embalaža je še vedno kratkoročno najcenejša možnost odlaganja. Posledično smo priča, da je pri sistemih ločenega zbiranja z zbiralnicami, med mešanimi komunalnimi odpadki več kot polovica volumna odpadkov prav odpadna komunalna embalaža. Težave z recikliranjem pa so nastale pred več kot desetimi leti, ko so nekateri zaradi različnih interesov izsilili izredno nizke cene embalažnine za komunalno odpadno embalažo.
Rešitev: Rešitve, ki so ključne za prehod v družbo recikliranja, so v prvi vrsti vezane na razvoj okoljsko odgovorne družbe, ki ji ne bo vseeno, kdo sežiga odpadke za vsakim vogalom, kdo iz leta v leto povzroča divja odlagališča, ki jih čistijo okoljsko odgovorni posamezniki in tudi otroci, kar ni vzgojno. To kaže bilanca čiščenja že zadnjih dvajset let. Prehod v družbo recikliranja zahteva družbo, v kateri je zdravo in čisto okolje vrednota, odgovornost posameznika pa ena izmed pomembnih motivacij in ne breme, kot smo priča v naši družbi, ki kasni z okoljskim ozaveščanjem in etiko ob hkratnem izrazitem sindromu NIMBY. Spirala uspeha samozadostnosti in oskrbe z lastnimi viri je tudi v kreiranju novih delovnih mest na tem področju. Vendar bo potrebno preusmeriti tudi socialne transfere na skupni imenovalec razvoja družbe, ki reciklira in vidi v tem prihodnost. Pri odlaganju odpadkov niso potrebna nova znanja, razvoj novih zelenih tehnologij, prav tako ne inženirji in menedžerji, ki bi znali iz odpadnih materialov načrtovati po sistemu C2C oziroma Cradle to Cradle vrhunsko kakovostne in cenejše materiale od naravnih. Širitev koristne uporabe sega tudi v industrijske stranske proizvode, ki lahko predstavljajo nove izzive za trajnostne tehnologije.

Valter Nemec

Valter Nemec, namestnik direktorja, Snaga, d. o. o.:
Ocena stanja: Dolžnost in zaveza Slovenije kot članice Evropske unije je, da poskrbi za svoje odpadke in se ne zanaša na izvoz le-teh. Izvoz odpadkov je lahko le skrajna rešitev v specifičnih razmerah, na primer, ko je to edina možna ekonomsko in splošno sprejemljiva rešitev. Potem ko je Evropska unija sprejela petstopenjsko strategijo ravnanja z odpadki, kamor sodijo preprečevanje nastajanja, ponovna uporaba, recikliranje in predelava, energetska izraba in odstranjevanje odpadkov, moramo v prvi vrsti preprečiti nastajanje odpadkov.
Rešitev: Nastajanje odpadkov lahko preprečimo tako, da na industrijo in trgovino vplivamo tako, da bosta preprečevanje nastajanja odpadkov uvrstili med poslovne cilje, predvsem pa embalažo zasnovali tako, da bo po koncu uporabne vrednosti izdelka odpadka čim manj oziroma bo ta enostaven za reciklažo. Tak vpliv na industrijo in trgovino si lahko privoščijo le veliki trgi, Slovenija bo nato lahko samo sledila ukrepom velikih držav. Čim prej se moramo odločiti tudi, da bomo odlagali samo inertne odpadke in njihovo količino zmanjšali na minimum. Pozornost moramo usmeriti v naslednje ukrepe:

1. Postaviti moramo mrežo za ponovno uporabo odpadkov, predvsem tistih izdelkov, ki še zmorejo opravljati svojo funkcijo, pa so v gospodinjstvu postali zastareli, staromodni ali pa smo jih enostavno prerasli. Taka dejavnost morda ni komercialno zanimiva, jo pa lahko družba, ki mora zagotavljati tudi socialno funkcijo in ima na razpolago vrsto socialnih instrumentov, zanesljivo vzdržuje z razpoložljivimi sredstvi.
2. Potrebno je reciklirati odpadke, za katere imamo v bližini zagotovljene objekte predelave (papirnice, steklarska industrija, jeklarne, predelava aluminija, predelava PET) in kompostirati ali predelovati biorazgradljive odpadke. Ti objekti so lahko racionalni že pri manjših količinah odpadkov.
3. Ostala nam bo vrsta odpadkov, ki jih ni mogoče racionalno reciklirati. Vsi ti odpadki imajo običajno visoko energetsko vrednost in jih bomo zato namenili za soproizvodnjo električne in toplotne energije. Slovenije si ne znam predstavljati brez takih objektov. Na opisani poti so seveda ovire, vendar verjamem, da jih je s strpnim dialogom in pozitivno energijo mogoče prestopiti.

Sheme izvažajo odpadne surovine, reciklažna pa jih uvažajo

Marko Omahen

Marko Omahen, direktor, Omaplast d.o.o.:
Trenutno stanje: Ne ali je lahko, Slovenija bo morala postati družba recikliranja. Težava je v tem, da smo prepozno začeli z vlaganjem v okoljske projekte in da se premalo zavedamo tovrstne problematike. Ko govorimo o reciklaži, je pomembno, da ločimo zbiranje in sortiranje ter dejansko reciklažo oziroma predelavo. Osnova je ustrezno zbiranje in sortiranje. Stanje na tem področju je v Sloveniji slabo, saj niso izvedene nikakršne konkretne investicije. Vsa podjetja, ki zbirajo in sortirajo odpadke, so osredotočena na industrijska dvorišča, kjer je logistika enostavna in vrednost surovin visoka. Nasprotno je pri komunalnih frakcijah, saj se jih vsi izogibajo. Težava je v tem, da nimamo niti enega modernega avtomatiziranega obrata za sortiranje odpadkov. Zbirni in sortirni centri, ki jih gradimo, niso osnovani na najsodobnejših tehnologijah. Včasih imamo občutek, kot da se gradi takšne centre samo zato, da se porabi sredstva in zadosti zahtevam EU. Večinoma takšni centri tudi delujejo z zelo nizko produktivnostjo, saj niso tržno motivirani. Takrat, ko bo na tej prvi fazi reciklaže postavljen učinkovit, tehnološko dovršen sistem za ločevanje odpadkov, bomo lahko rekli, da smo na pravi poti. Kar pa se tiče dejanske reciklaže, lahko rečemo, da nikoli ne bomo predelali vsega, saj zaradi ekonomije obsega to ni smiselno. Obratov za reciklažo je v Sloveniji dovolj, vendar imajo težave s premajhnimi količinami sortiranih frakcij, ki jih lahko dobijo na trgu. Slovenija je edina država v Evropi, ki ima sheme, ki ne podpirajo domačih predelovalcev. Zanimivo je, da imajo vsa slovenska reciklažna podjetja boljši ugled, položaj in pogoje za nakup pri tujih družbah za ravnanje z embalažo. Slovenske sheme izvažajo odpadne surovine, reciklažna podjetja pa iste vrste surovin uvažajo iz tujine, ker jih doma ne moremo dobiti. Pri takšnih pogojih je jasno, da nobeno privatno podjetje ne želi investirati v reciklažo. Delovna mesta tako prepuščamo Kitajcem.
Rešitev: Pot k uspehu je v investicijah. Izza pisarniških miz, brez infrastrukture in tehnološko dovršene opreme ne bomo nikoli uspeli obvladovati odpadkov.