| Intervju z Aleksandro Velkovrh, glavno inšpektorico RS za okolje in prostor | | Mag. Vanesa Čanji | |
| Inšpektorji seveda ne morejo biti priljubljeni, s svojim korektnim delom pa si lahko zaslužijo spoštovanje. Za to si prizadeva glavna inšpektorica RS za okolje in prostor, Aleksandra Velkovrh, ki želi razbiti dva ukoreninjena mita: »inšpektorat za to ni pristojen« in »se ne da«. Z usklajenimi inšpekcijskimi pregledi odlagališč so lani dvignili precej prahu. A ne bodo popustili, zatrjuje. Občine in komunale bodo morale izpolniti predpise. Letos bodo z usklajenimi pregledi nadaljevali, in to v kratkem. Čistke napovedujejo na področju bioloških odpadkov in črnih odlagališč. | |
V zadnjem letu ste pospešeno izvajali inšpekcijske preglede komunalnih podjetij oziroma odlagališč. V javnosti so odjeknile kazni in zapiranja. Prosim, podajte pregled, komu ste doslej izrekli denarne kazni in koliko odlagališč ste zaprli?
Lani smo začeli z usklajenim nadzorom vseh odlagališč, imamo jih okoli 30. Ugotovili smo, da ima večina odlagališč dovoljenje IPPC za odlaganje oziroma so v postopku pridobivanja dovoljenja kot obstoječi zavezanci, kar pomeni, da lahko odlagajo. Dve odlagališči sta bili izjema. Prva je Špaja dolina v Grosupljem, kjer je bilo dovoljenje že enkrat zavrnjeno. Tam je prepovedano odlaganje že od leta 2009. Zelo podobna situacija je na odlagališču Ostri vrh v Logatcu, kjer so že presegli kapaciteto, za katero so prejeli okoljevarstveno dovoljenje, zato tudi tam prepovedujemo odlaganje. Na praktično vseh ostalih odlagališčih pa ugotavljamo, da ni zagotovljena predhodna obdelava odpadkov, zato smo začeli izrekati finančne kazni, s katerimi želimo zavezance prisiliti, da bodo uvedli predpisane postopke.
Ko bo sprejet sveženj novih uredb s področja komunalnih odpadkov, bomo spomladi nadaljevali s ponovnim usklajenim pregledom vseh odlagališč. V tem hipu smo že pripravljeni na vnovičen usklajen inšpekcijski nadzor vseh odlagališč, če so že zagotovili obdelavo odpadkov. Globe smo izrekli torej skoraj vsem in skoraj vsi, če ne že res vsi, so globo tudi plačali.
Kam gre ta denar?
Denar gre v proračun, enako kot denar, ki ga za kazni pobere policija. Žal to ni namenski denar.
Poglejmo primer Kocerod. Maja naj bi začeli s poskusnim obratovanjem, vendar do takrat koroškim javnim komunalnim podjetjem, z izjemo dravograjskega, grozi izvršba. Zakaj je smiselna izvršba, če se ve, da je zagon Koceroda predviden v maju?
Predpisi za ustrezno ravnanje z odpadki so v veljavi že kar nekaj časa. Šele ko smo začeli izvajati usklajeni inšpekcijski nadzor, so se zbudila komunalna podjetja in tudi občine. Tu moram poudariti, da za stanje na odlagališčih niso zmeraj odgovorna le komunalna podjetja. To je last občine in ona mora poskrbeti za potrebne investicije. Čeprav sedaj izrekamo kazni direktorjem komunalnih podjetij, gre tu predvsem za odgovornost občin, ki niso zagotovile ustrezne infrastrukture. Opažamo, da se je od prvega usklajenega inšpekcijskega nadzora naprej marsikaj zelo pospešilo: okoljsko ministrstvo pripravlja potrebne uredbe, zganile pa so se tudi komunale in občine. Z župani, marsikje so po lanskih volitvah novi, imamo številne razgovore. S pretnjo inšpekcijskih nadzorov in denarnih kazni držimo komunale in občine v pripravljenosti, da se bodo stvari res premikale. Stvari ne bomo izpustili iz rok, zato napovedujemo v pomladnih mesecih ponovni usklajeni inšpekcijski nadzor in ponovno izrekanje denarnih kazni, kjer bo to potrebno.
Ali niso ti intervali usklajenega inšpekcijskega pregleda prepogosti? Je realno, da lahko občine oziroma javna komunalna podjetja stvari, ki so vendarle povezane z nemajhnimi investicijami, premikajo tako hitro?
Predpisi so znani že nekaj časa in v tem času bi se občine morale pripraviti. Ugotavljamo, da se stvari ne premaknejo, dokler ne pričnemo z inšpekcijskimi postopki in konkretnimi ukrepi oziroma denarnimi kaznimi. Res sedaj govorimo o nekajmesečnih rokih, zavedamo se tudi tega, da so investicije velike. Ampak predpisi veljajo in ker veljajo, ni stvar inšpektorja, da ugotavlja, koliko so izvršljivi. Ko so predpisi sprejeti, se morajo stvari urediti v skladu z njimi.
Torej ne bo prehodnih obdobij?
60-dnevna prehodna obdobja so bila že odobrena. Naši prvi pregledi so bili že lani sredi poletja. Sedaj se zopet bližamo poletju, tako da so imele občine realno skoraj leto dni časa. Že takrat smo napovedali, da bomo imeli letos spomladi znova usklajen inšpekcijski nadzor, ki ga bomo začeli izvajati v kratkem.
Kdaj boste začeli nadzorovati ravnanje z biološkimi odpadki?
Pri predpisanem ravnanju z biološkimi odpadki gre za specifično področje, kjer je potrebno ločiti odpadke živalskega izvora od t. i. bioloških odpadkov. Tu smo že izrekli kazen določenemu subjektu zaradi neločevanja odpadkov živalskega izvora od kuhinjskih odpadkov. Če gre za odpadke živalskega izvora, je tu pristojen veterinarski inšpektor, saj gre za nevarnost nalezljivih bolezni. Pripravljamo se tudi na tovrstni nadzor.
Boste ta del inšpektorskega nadzora opravljali hkrati s pregledom odlagališč?
Nimamo še natančnega načrta, kako bomo to opravili. Bomo pa tudi ta nadzor izvajali usklajeno. Inšpektorji se zavedamo, da je izvajanje te določbe izredno težavno. Naj ilustriram: če doma pripravim piščanca in njegove dele odvržem med zeleni odrez, sem kontaminirala cel zabojnik. Vedno poudarjam: inšpekcija predpisov ne sprejema. Ko so predpisani, jih preprosto moramo izvajati. Pomagamo pa iskati rešitve, kako jih izvajati v praksi. Naša naloga ni, da ocenjujemo, kako življenjski so predpisi. Za to skrbi zakonodajalec, zadaj pa so evropske direktive. En tak primer je uredba o prahu na gradbiščih. Ta predpis smo sprejeli, zato moramo njegovo izvajanje nadzirati na okoljskem inšpektoratu, in sicer brez dodatnih kadrovskih ojačitev. To pomeni, da bomo morali okoljski inšpektorji nadzirati vsako malo večje gradbišče, kar se tiče prahu. Tega je precej, zlasti poleti. Kako bomo to izvajali, še ne vem. Se pa zavzemam, da izvajamo usklajene nadzore po vsej državi. S tem omogočimo usklajeno povratno informacijo zavezancev ministrstvu, ki tako dobi celovitejšo sliko stanja na terenu, kot če bi prihajali samostojni odzivi, ki se lahko izgubijo. Na ta način se lahko stvari premikajo na dobro.
Ko zavezanci vidijo, da inšpekcija celovito nadzira, potem posamezniki ne iščejo več svojih izgovorov, ampak se začnejo zavedati, da je zares potrebno zadostiti inšpekcijskim določbam. Velikokrat imam občutek, da naši zavezanci porabljajo svoje resurse – čas, denar, energijo in znanje proti inšpekcijskemu postopku, namesto da bi vso to energijo preusmerili k iskanju rešitev za izpolnitev predpisov.
V javnosti je odmeval odvzem nekaterih okoljevarstvenih dovoljenj, zlasti Lafargu. Kmalu po odvzemu dovoljenja se je v podjetju nenapovedano oglasila inšpektorica. Kljub tej reakciji vašega inšpektorata ste se zapletli v javno polemiko s tamkajšnjo civilno iniciativo in z nekaterimi mediji. Kakšen odnos imate do javnosti?
S civilnimi iniciativami, na primer z Eko krogom, smo sogovorniki. Delo inšpektorata za okolje mora biti transparentno, saj gre za področje, ki se neposredno dotika vseh nas. Komuniciramo odprto, samo danes se srečam s tremi novinarji. Javnost ima pravico do informacij, kakšen zrak dihamo, kakšno vodo pijemo, kaj se izteka v podtalnico … To so stvari vseh nas. Javno se ne ukvarjamo več le s t. i. medsosedskimi spori. Inšpekcijski postopki morajo biti javni in odprti, saj tudi niso tako hitro zaključeni. V najkrajšem času so odločitve inšpektorja za zahtevnejši nadzor zaključene v enem ali dveh mesecih.
Lafarge je vreden temeljite presoje. Inšpektorica, ki je vodila ta primer, ga je pripravila zelo kakovostno, postopek je vodila zgledno. Tudi sama sem enkrat opravila ogled podjetja. Eko krogu ves čas pošiljamo vse informacije javnega značaja, povezane s tem podjetjem. To doslej ni bila praksa, sama pa sem s soglasjem informacijske pooblaščenke to spremenila. Naš dialog je odprt. Eko krog je ves čas, tudi še pred kakšnim mesecem, zahteval samo, da se prenehajo sežigati odpadki. Ko je prišlo do odločitve upravnega sodišča, da se jim dovoljenje IPPC odvzame, smo hitro reagirali in naša inšpektorica je izvedla ustni izrek v javnem interesu, in sicer prepoved sežiga odpadkov zaradi varovanja zdravja in okolja. Če bi imeli še kakšne druge možnosti ukrepanja, bi ukrepali. Ko bodo dobili novo dovoljenje, bomo podjetje nadzirali po dovoljenju.
Kadar problemi zadevajo večje število ljudi, inšpekcijske postopke obravnavamo prioritetno. Zakonito delujemo ne glede na pritiske.
Se na vas pogosto obračajo okoljske civilne iniciative?
Okoljskim civilnim iniciativam smo sogovornik. Še pred kratkim smo imeli sestanek s Proteusom, na katerem je sodeloval tudi kmetijski inšpektorat. Obravnavali smo bioplinarno iz Črnomlja. Za sestanek smo se pripravili in pridobili vse potrebne podatke od Agencije RS za okolje. Tudi na podlagi tega mnenja smo praktično naslednji dan prepovedali vnašanje plinske gnojevke v tla. Odreagirali smo zelo hitro. Na civilne iniciative gledamo kot na sogovornike, ki nam dajejo informacije s terena. Predstavljajo segment javnosti, ki je strokoven in nas lahko na kaj opozori. Največ teh iniciativ je lociranih krajevno, kar je tudi prav, saj se problemi rešujejo tam, kjer nastajajo.
Bi pa omenila pomembno civilno iniciativo Ekologi brez meja in njihovo akcijo Očistimo Slovenijo, v kateri smo vsi skupaj zavihali rokave. Z njihovim delom smo pridobili popis divjih odlagališč, ki jih tudi z inšpekcijskimi postopki čistimo. Tako naj bi letos očistili približno 250 črnih odlagališč.
Boste tudi v prihodnje nadaljevali s sistematičnim nadzorom črnih odlagališč?
Žal smo kadrovsko in finančno zelo omejeni. Za področje okolja imamo samo 55 inšpektorjev za celo Slovenijo. Nadziramo vse zavezance IPPC, načeloma so vsa okoljevarstvena dovoljenja v naši ingerenci. Če se pošalim, skoraj vsak dan slišim za kak nov predpis, ki smo ga pristojni nadzorovati. Leta 2000 smo nadzorovali približno 200 predpisov, danes z istim številom inšpektorjev nadzorujemo izvajanje dvakrat večjega število predpisov. Nadziranje prahu na gradbiščih smo dobili čez noč, kadrovskih okrepitev pa ni. Pristojnosti nam buhtijo, kadrovsko pa smo izredno omejeni.
Trudimo se dvigovati storilnost, tako da primerjamo rezultate med posameznimi inšpektorji in območnimi enotami, če so še kje notranje rezerve. Kadrovska podhranjenost je resen problem, na katerega opozarjajo številni organi: varuh človekovih pravic, protikorupcijska komisija, odbor za okolje pri državnem zboru in drugi. Nadziramo na primer tudi ustreznost bivalnih površin žiraf v živalskem vrtu. V naši pristojnosti nadzora je tako širok spekter, da moramo nujno selekcionirati in postavljati prioritete.
Polovico dela inšpektorji izvajajo po določenih prioritetah, polovico pa reagirajo na prijave izrednih okoljskih dogodkov.
Kako skrbno nadzorujete zavezancev IPPC? Z izdajo dovoljenj IPPC je imela Slovenija precejšnje težave. Se je potem naglica z izdajanjem dovoljenj odražala na kakovosti le-teh?
Tega ne bi komentirala. Imamo pogoste nadzore dovoljenj IPPC. To so izredno kompleksna dovoljenja, ki obsegajo po 50 in več strani. Pri Lafargu, na primer, je potrebno nadzirati 128 točk. To je izredno zahteven nadzor. Pri Gorenju inšpektor za nadzor porabi kar ves teden. Na ASRO so se gotovo trudili napisati najboljša dovoljenja, kot jih pač znajo, mi pa se jih tudi po najboljših močeh trudimo nadzirati. Pri tem se vsi učimo in dobrodošle so povratne informacije. Vsi v tem sistemu smo učeča se družba.
Ali prve izkušnje kažejo, da podjetja upoštevajo ta dovoljenja?
Mislim, da se predpisanega podjetja v glavnem držijo. Je pa res, da imamo intenziven nadzor. Zavezance IPPC nadziramo vsako leto. Tega ne delamo naključno ali po prijavah, ampak imamo sistematičen nadzor. Pomanjkljivosti sicer so, vendar se sproti odpravljajo. Ekološka zavest v naši državi se dviguje. Še vedno pa prevladuje ekonomska kalkulacija. Če si zavezanec – podjetje ali občina – izračuna, da je kazen veliko nižja od dobička, ki ga dosega s kršenjem predpisa, bo predpis pač kršil. To je povsem jasno.
