| OBRAZ | | Darja Verbič | |
| Petra Matos brez razmišljanja prizna: pred lanskim aprilom je Slovenija ni poznala. No, poznali so jo tisti, ki so hodili na njena predavanja, na katerih je predstavljala izkušnje s svojih potovanj in trajnostni način življenja, pa tisti, ki so se z njo pogovarjali in jih je zanimal takšen način življenja. Že pred lansko akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu pa je simpatična geografinja kot ena od vodij skoraj 300.000 prostovoljcev, ki so sledili društvu Ekologi brez meja, postala tako poznana, da je bila kasneje izbrana za ime leta na Valu 202. | |
Za osvežitev spomina: lanska akcija, izpeljana po vzoru Estoncev, ki so se čiščenja svoje dežele lotili leta 2008, je doživela uspeh. Na tak uspeh ob snovanju niso upali pomisliti, pravi po skoraj letu dni Petra Matos. »Zbrali smo se neizkušeni entuziasti, ki smo želeli nekaj dobrega narediti za Slovenijo, pri čemer smo vedeli, da smo sami nemočni. Če je uspelo Estoncem, zakaj ne bi uspelo tudi nam? Težave z onesnaženostjo so velike, a pred njimi zatiskamo oči; združeni, smo si dejali, lahko veliko naredimo. Pomembno je (bilo), da smo se akcije, v nasprotju z Estonci, lotili zelo piramidalno: povezali smo se z vsemi krovnimi organizacijami in se spustili do občin, društev in šol na lokalni ravni. Akcija ni imela tekmovalnega značaja – zbrati toliko in toliko ton smeti –, temveč smo z njo želeli pokazati, da lahko skupina nepoznanih ljudi, skupina brez finančnih sredstev, nekaj naredi, če poskrbi, da se povežejo ljudje z istim ciljem.«
Ob močni medijski podpori so 17. aprila 2010 iz vseh koncev Slovenije prihajala sporočila o številu prostovoljcev, kubičnih metrih zbranih odpadkov, odkritih divjih odlagališčih, posajenih sadikah itd. »Medijska podpora je bila ključnega pomena,« priznava Petra Matos. Javnomnenjske raziskave so namreč pokazale, da je kar 99 odstotkov Slovencev poznalo akcijo. »Tovrstne akcije letos ne bo, saj so rezultati lanskega dela v naravi še vidni, poleg tega pa je teh skoraj 300.000 sodelujočih prostovoljcev najboljša inšpekcija, ki opozarja na pomen varovanja okolja. Po opravljenih raziskavah 90 odstotkov ljudi lahko ozavestiš, 10 odstotkov pa se požvižga na opozorila in bi jih bilo za njihove nedovoljene posege v naravo treba kaznovati. Kot, na primer, v Avstriji, kjer ti preprosto vzamejo avto, če z vozilom pripelješ odpadke na neurejeno odlagališče, pa še podjetje ti zaprejo …«
Pred društvom Ekologi brez meja je letos nova akcija, pravzaprav kar dve, pa še na tretjo se intenzivno pripravljajo. Že marca se je začel vseslovenski Popis divjih odlagališč 2011. Akcijo vodi Petrin mož Janez, njen cilj pa je posodobiti register divjih odlagališč, ki po besedah dr. Dušana Pluta z ljubljanske Filozofske fakultete ogrožajo vodno oskrbo, bivalno okolje, naravovarstvena in turistično-rekreacijska območja. Petra Matos meni, da bodo register, ki predstavlja začetek sistematičnega reševanja problematike divjih odlagališč, sestavljali skupaj »z vsemi možnimi nevladnimi organizacijami, od planinske in turistične zveze do tabornikov, skavtov, lovcev, ribičev itd., in da bo pokazal, katera območja so bolj ekološko obremenjena in kje se je posledično najprej treba lotiti dela.« Na izziv, da bodo kot lani spet delali tisti, ki z odpadki ne onesnažujejo okolja, je odgovorila, da »resda nismo osebno odgovorni, toda če ne bom prijavila odlagališča, na katerem so na primer sodi z nevarno snovjo, ki lahko povzročijo ekološko katastrofo, bom odgovorna.« In nadaljuje: »Imamo redarje, ki sankcionirajo nepravilno parkiranje, nimamo pa redarjev, ki bi sankcionirali nepravilno odlaganje odpadkov. Pot do tega cilja moramo prehoditi in akcije, kot se je zgodila lani in kot so zasnovane letošnje, spreminjajo javno mnenje. Želim, da se nam bo čim prej zdelo nepredstavljivo, da ne bi, kot na primer Nemci, ločevali odpadkov. Saj nismo nič drugačni od njih, le sistem moramo prilagoditi … A kako, če tudi v parlamentu ni ločenega zbiranja odpadkov!«
Aprila starta akcija, poimenovana Star papir za novo upanje. Nič novega, bi lahko rekli, saj se star papir zbira že v večini šol, pa tudi z ločenim odpadkom se ga zberejo kar lepe količine. Posebnost akcije je v tem, da bi člani društva Ekologi brez meja radi k sodelovanju privabili tudi podjetja in posameznike. »Naš cilj je zbrati 10.000 ton papirja; cena za tono je 65 evrov in hiter izračun pokaže, da naj bi se zbralo kar nekaj denarja,« pravi Petra Matos. Usmeriti jih želijo v dva dobrodelna sklada: v Sloveniji naj bi učenci in dijaki sami izbrali, komu želijo nameniti pomoč, s pomočjo dela sredstev pa naj bi zrasla šola v afriškem Malaviju. Na ta način želijo slovenski ekologi in vsi, ki jim ni vseeno, v kakšnem okolju živimo zdaj in v kakšnem bodo čez desetletja naši vnuki in pravnuki, spodbuditi razmišljanje o pomenu varovanja okolja ne le v svoji vasi in državi, temveč na svetu.
Tretja akcija, ki zaposluje Petro Matos in člane ekološkega društva, je akcija Očistimo Balkan, ki se bo zgodila 24. marca 2012. Konferenca na to temo bo aprila pri nas, v Rimskih Toplicah; organizacija lanske akcije in zaključno poročilo o njej pa sta takšna, da se lahko drugod po Balkanu zgledujejo po njiju in delu članov našega društva Ekologi brez meja.
In še leto zatem? Petra Matos ve, da skozi življenje ne bo šlo vseskozi prek prostovoljstva. Za pot in bivanje v indijski ekološki vasi, kjer sta z možem prebila šest tednov, sta uporabila denar, ki sta ga prislužila s študentskim delom (tudi potovanja sta si plačevala na ta način), denar, ki sta ga dobila za poročna darila, pa sta porabila za to, da sta lahko osem mesecev prostovoljno delala pri organizaciji akcije Očistimo Slovenijo.
Zdaj se društvo Ekologi brez meja uspešno prijavlja na razpise Evropske unije in na ta način razpolaga z nekaj sredstvi.
»Ekološko vas, kakršno sem spoznala v Indiji, bi potrebovala tudi Slovenija. Moj cilj je torej ustanovitev vasi, kjer bi bilo mogoče bivati po principih trajnostnega načina življenja. Vas v Indiji je bila odlična šola: spodbuja posameznika in njegov razvoj, uporablja se zgolj sončna energija (tudi za pogon električnih koles), naravna čistila, kompostna stranišča … Pogozdovali smo izsekana območja. Izjemno racionalno se troši voda, saj je 90 odstotkov vodnjakov v teh krajih že izsušenih. Odpadkov, razen bioloških, ni, te pa smo uporabljali za kompost. Rezultat: od leta 2000, kolikor trajajo njihova prizadevanja, se je nivo podtalnice dvignil za sedem metrov. Noro!« je navdušena Petra Matos, ki zdaj, kot na svojih nekdanjih potovanjih, sledi trenutnim priložnostim. »Nikoli nočem vnaprej vedeti, kam grem, pač pa se prepustim toku – s tem, da vem, kdo in kaj sem ter kaj so moje vrednote. Za zdaj imam za takšno življenje še dovolj energije.«
