| Knjige o okolju | | Jože Volfand | |
Sonaravno vrednotenje pokrajine na primeru Šaleške doline
Najpomembnejši znanstveni prispevek strokovne, znanstvene monografije Sonaravno vrednotenje pokrajine na primeru Šaleške doline, knjiga je izšla v zbirki Ekotehnologije in trajnostni razvoj, izdajatelj je Visoka šola za varstvo okolja v Velenju, je inovativna prilagoditev metod sonaravnega vrednotenja pokrajine na primeru degradiranega območja. Takšno je mnenje recenzentke. Avtorica dr. Natalija Špeh, sicer dekanica Visoke šole za varstvo okolja, v knjigi obravnava območje nad zalogami lignita v zahodnem delu Šaleške doline. Gre za tako imenovano Jamo Šoštanj, ki je po zalogah premoga še zanimiva, a zaenkrat nedotaknjena. Bi pa to območje ne ostalo nedotaknjeno, če bi pred poldrugim desetletjem realizirali investicijski program Jame Šoštanj. Če bi se takrat odločili za eksploatacijo lignita, bi tega podeželja s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči ne bilo več, prav tako ne dela mestnega naselja Šoštanj, ne naselij Topolšice in Florjana in še marsičesa ne. Intenzivno odkopavanje premoga, hlastanje po energiji, degradiranje jezer, uvoz rudarjev iz delov nekdanje Jugoslavije in raznovrstne posledice, ki jih je kot razvojno, ne le okoljsko degradacijo čutila Šaleška dolina, bi se še kopičile, če se ne bi prebudila zelena vest. Tako se najhujše ni zgodilo, poznejši posegi v prostor oziroma geografsko okolje pa so bili bolj premišljeni. Stroka je metodološko predlagala drugačne, to je trajnostne in sonaravne možnosti regionalnega razvoja. Knjiga Sonaravno vrednotenje pokrajine je nekakšna geneza premislekov, kako holistično dedektirati del prostora in utemeljiti, kateri ekonomski, pokrajinski in socialni vidiki morajo usmerjati manjše ali večje posege v prostor. Prostor, ki mu lahko zaradi posegov grozi večplastna degradacija.
Avtorica predstavlja sonaravni model za vrednotenje naravnega kapitala. Pri tem navaja, da so bili za potrebe sonaravnega vrednotenja izdelani metaforično poimenovani računalniški programi in znanstveno-raziskovalne tehnike in metode, kot so sonaravni barometer, sonaravni kompas, sonaravna armaturna plošča in okoljski odtis. Pri metodoloških podlagah za sonaravno vrednotenje pa so pri raziskavi upoštevali holistični pristop, to je ekonomski metodološki pristop, pokrajinskoekološki (okoljski) in sociogeografski metodološki pristop.
V vsebinskih sklepih pa so se na podlagi raziskave potrdile hipoteze o specifičnosti pokrajine nad zahodnim delom velenjske premogovne kadunje in možnosti potencialnega degradacijskega procesa, ki bi ga povzročil poseg v prostor. Z eno besedo – dragocena knjiga.
Čiščenje odpadnih voda
Skrbi podatek, pravi prof. dr. Aleksandra Lobnik kot recenzentka knjige Čiščenje odpadnih voda, avtorja sta Milenko Roš in Gregor Drago Zupančič, da je zaradi naglega zmanjševanja količine vodnih virov kakovost 20 % površinskih voda resno ogroženih, 60 % virov podtalne vode prekomerno izkoriščenih in zato se voda v 21. stoletju pojmuje kot »belo zlato«. Avtorja pa v uvodu razložita, da je za področje čiščenja odpadnih vod in obdelave blata, ki nastaja na čistilnih napravah, malo slovenske literature. To najbolje vedo vodje, upravljavci ter operaterji na komunalnih, skupnih in industrijskih čistilnih napravah in kolegi, ki se ukvarjajo s čiščenjem odpadne vode. Vendar pa je vrednost strokovne knjige Čiščenje odpadnih voda, četudi ali prav zato, ker je izrazito specializirano, znanstveno monografska, v njeni informativnosti in uporabnosti. Kdor se ukvarja s čiščenjem odpadnih voda, mimo te knjige ne more. Tisti, ki se ukvarja s čistilnimi napravami in okoljem, pa jo mora poznati. Že zaradi holističnega pristopa. S pregledom, kdaj se je začela oblast z normami spravljati nad nemarnost ljudi. Na primer. Leta 1372 je Edvard III. v Angliji izdal razglas, da metanje odpadkov, gnoja, izcedkov in ostalih škodljivih snovi v Temzo ni več dovoljeno. Še več. Kmalu so celo sprejeli parlamentarni zakon o preprečevanju odmetavanja izcedkov in odpadkov v jarke, reke in vodo.
Avtorja želita prikazati razvoj čiščenja odpadnih voda, lastnosti odpadnih vod, merjenje pretoka in vzorčenja odpadnih vod, najpomembnejše postopke čiščenja odpadnih vod, obdelavo blata, ki nastaja pri biološkem čiščenju ter dezinfekcijo vode po čiščenju. V ospredju pa so seveda različne vrste čiščenja odpadnih vod. Sistem je poznan. Od predčiščenja in primarnega čiščenja do sekundarnega oziroma biološkega čiščenja s pritrjeno in razpršeno biomaso, potem pa še terciarni postopki čiščenja (odstranjevanje dušikovih in fosforjevih skupin) …
Standardi za varstvo okolja so skorajda vsako leto zahtevnejši, ne vsako desetletje. To se je pokazalo tudi pri razvoju čiščenja odpadnih voda. Upravljavci čistilnih naprav v Sloveniji so že nekaj let v zadregi, kaj narediti z blatom. Po Direktivi o odpadkih ga na deponijah ni več mogoče odlagati, termična obdelava za zdaj poteka samo v Celju, kmetijski predpisi pa se glede odlaganja prav tako ožijo. Medtem ko nekateri sistemi čiščenja odpadnih voda postajajo vse manj uporabni, avtorja zelo povzdigneta uporabo membran oziroma vpeljavo membranskih sistemov. Po njunem je najbolj zanimiva uporaba sistema membranskih bioloških reaktorjev (MBR).
Dve poglavji v knjigi Čiščenje odpadnih voda sta zelo sveži: Napredni postopki čiščenja (globinska filtracija, membranska filtracija, odsorpcija, izganjanje plinov, ionska izmenjava, napredni oksidacijski procesi) in Obdelava blata iz bioloških čistilnih naprav.
Znanstveno monografijo Čiščenje odpadnih voda je izdala Visoka šola za varstvo okolja v Velenju, strani je 330.
