| Jedrska energija | | Barbara Černe | |
| »Mini jedrske elektrarne, manjše kot vrtna uta in sposobne energetskega oskrbovanja 20 tisoč domov, bodo naprodaj leta 2012, napovedujejo znanstveniki iz Los Alamosa, ameriškega vladnega laboratorija, ki je razvil prvo atomsko bombo,« sta leta 2008 v ameriški reviji Observer zapisala John Vidal in Nick Rosen. Miniaturni reaktorji so tovarniško zapečateni in niso iz materialov, s katerimi se sicer izdeluje orožje, nimajo gibljivih, premikajočih delov in jih je skoraj nemogoče ukrasti, ker so vezani na podložni beton in prekriti z zemljo, so še napovedali znanstveniki. In kaj se dogaja sedaj? Bi bila potresna Japonska ob manjših rektorjih manj ranjiva? Toshiba jih bo letos testirala. | |
Potem ko je ameriška vlada licenco za tehnologijo podelila novomehiškemu podjetju Hyperion, so v podjetju pred tremi leti že prejeli prva naročila, na osnovi katerih so planirali masovno proizvodnjo elektrarn do leta 2012. »Naš cilj je proizvajati elektriko za 10 centov na kilovatno uro kjerkoli na svetu,« je pojasnil John Deal, izvršni direktor podjetja Hyperion. »Zanje bo treba odšteti približno 25 milijonov dolarjev oziroma 16 milijonov funtov. Za skupnost z 10 tisoč gospodinjstvi bo to pomenilo na primer okoli 2.500 dolarjev na gospodinjstvo,« je pojasnil Deal, ki je že pred leti zatrdil, da so prejeli okoli sto naročil večjih podjetij, na primer proizvajalcev elektrike in ponudnikov kurilnega olja. Prva potrjena naročila so prišla s strani TES, češkega podjetja za infrastrukturo, specializiranega za hidro- in termoelektrarne. »Naročili so že šest od dvanajstih načrtovanih elektrarn,« je pojasnil Deal in dodal, da naj bi prvo namestili v Romuniji. »Čakalna doba je šest let, so pa za elektrarne zainteresirani tudi na Kajmanskih otokih, v Panami in na Bahamih,« je dodal in poudaril, da je cilj podjetja osvojiti predvsem podjetja v razvoju in izolirana območja.
Štiri tisoč elektrarn do leta 2023
Podjetje Hyperion naj bi med leti 2013 in 2023 postavilo tri tovarne, ki bi proizvedle 4 tisoč mini jedrskih elektrarn. »Reaktorji, s samo nekaj metrov premera, bodo napolnjeni vsakih sedem do deset let,« je še pojasnil Deal in dodal: »Nikoli se vam ne more zgoditi Černobil, ker pri teh elektrarnah ni gibljivih delov.« Generacija po Černobilu in nesreče na območju Three Mile Islanda so namreč izbrisale jedrske konstrukcije s seznama številnih vlad, proizvajalci pa nadaljujejo z dizajniranjem, da bi zadostili potrebam po oskrbi z električno energijo, ki ne onesnažuje zraka. Tako idejo je dobil tudi Bill Gates. Kot je pisal Wall Street Journal, se namreč Gates in Toshiba usklajujeta pri prizadevanjih za razvoj jedrskih reaktorjev majhnega obsega s pomočjo TerraPower, podjetja, ki ga je pognal eden od nekdanjih direktorjev Microsofta, Nathan Myhrvold, in delno financiral Gates. Gates še posebej podpira nov tip reaktorja, bolj poznanega kot potujoči valovni reaktor (traveling wave reactor – TWR). Po besedah Gatesa lahko tak reaktor uporablja osiromašeni uran, ki je odpadni material obstoječih jedrskih reaktorjev. Meni, da bi lahko odpadni, nevarni material, ki ga trenutno odlagajo v obmestja, zagotovil elektriko za celotno Ameriko za naslednji dve stoletji. »Vsak reaktor lahko potencialno proizvede med nekaj sto vati do enega gigavata energije – dovolj, da z energijo oskrbijo manjše mesto,« je prepričan Bill Gates.
Potrebe po energiji narasle za 2,7 odstotka
Svetovne potrebe po oskrbi z energijo bodo do leta 2015 narasle za okoli 2,7 odstotka, od takrat pa do leta 2030 pa kar 2,4 odstotka letno, ocenjujejo v Mednarodnem združenju za energijo. Certificiranje in gradnja manjših reaktorjev bo zahtevala podobne večletne licenčne postopke kot pri velikih elektrarnah. »Naj bo velik ali majhen reaktor, ovire, ki jih morate preskočiti, so enake,« je dejal Hans Holgher Rogner, šef ekonomike planiranja v Mednarodni agenciji za atomsko energijo. »Ob vsakem poskusu gradnje kakršnekoli jedrske elektrarne se odpre Pandorina skrinjica intervencije družbe.« Do danes ni noben proizvajalec potreboval certifikata za majhen reaktor, upoštevajoč ameriško komisijo za jedrsko energijo. Za pridobitev uradnih uporabnih dovoljenj bo najbrž treba počakati od tri do pet let, podobno je to potrebno pri velikih reaktorjih,« je povedal Scott Burnell, predstavnik komisije. Toshiba pa na primer dela na reaktorjih, ki bi proizvedli 10 megavatov in 50 megavatov, tako imenovani 4S: super, safe, small in simple, kar z drugimi besedami pomeni odlični, varni, majhni in enostavni. Po besedah predstavnika podjetja Keisuke Ohmorija jih bodo letos po ameriški odobritvi testirali v vasi Galena v centralni Aljaski. Za zagotavljanje toplote in elektrike na Galeni uporabljajo dizelsko gorivo, ki se je v zadnjem letu podražilo za 48 odstotkov.
Problem so radioaktivni odpadki
Veliko držav sveta (zlasti v Afriki in Aziji), ki do sedaj niso uporabljale jedrske energije, bi v prihodnosti želelo uporabljati tudi jedrsko energijo, ker na ta način pridobijo vir energije, ki ne izpušča toplogrednih plinov; gorivo za jedrske elektrarne pa ne temelji na nafti ali premogu. Mnoge izmed teh držav se nahajajo v regijah sveta, kjer ne obstaja zanesljivo in veliko elektroenergetsko omrežje. To so ciljne države in področja za male jedrske elektrarne. »Pri malih jedrskih elektrarnah je podobno kot pri velikih, v skladu z obstoječo domačo in mednarodno zakonodajo bo potrebno poskrbeti za radioaktivne odpadke. V nekaterih primerih (pri tako imenovanih jedrskih baterijah) pa vse jedrske odpadke, ki nastanejo pri menjavi goriva in obratovanju, prevzame dobavitelj elektrarne in jedrske odpadke vrne v deželo izvora,« pravijo na Ministrstvu za gospodarstvo RS. Tudi v tem primeru vsi transporti goriva in obsevanega goriva padejo pod ustaljeno varnostno prakso prevoza radioaktivnih odpadkov. Proizvajalec garantira prevzem goriva in stalen nadzor nad njegovim ravnanjem. Nedavno je o tem pisal ameriški tednik Time.
V zdajšnji zakonodaji ni majhnih jedrskih elektrarn
Mini jedrske elektrarne so namenjene področjem sveta, kjer oskrba z energijo ni zanesljiva in kjer ne obstajajo veliki in razviti elektroenergetski sistemi, kot so na primer v Evropi. Na takšnih področjih je cena energije veliko višja kot v Sloveniji, menijo na ministrstvu. »Ciljna cena električne energije iz mini elektrarn je 10 centov na kWh, kar je veliko več, kot je današnja cena električne energije iz običajnih električnih elektrarn. Cena električne energije iz jedrske elektrarne Krško je med 2 in 3 centi na kWh, največje jedrske elektrarne v ZDA pa proizvajajo električno energijo po ceni pod 2 centa na kWh,« pojasnjujejo na ministrstvu. »Cena elektrike iz mini jedrskih elektrarn je veliko višja in ni primerljiva s ceno električne energije na prostem trgu v Sloveniji. Mini jedrske elektrarne primarno niso namenjene evropskemu ali ameriškemu tržišču. Dodaten pritisk na ceno za takšne elektrarne v Sloveniji in Evropi predstavlja tudi obstoječa zakonodaja, ki ne predvideva majhnih in mini jedrskih elektrarn. Trenutno ni realno, da bi kjerkoli v EU, kjer obstaja enotni trg z električno energijo, imeli mini jedrske elektrarne, ki bi proizvajale elektriko po ceni nad 10 centov za kWh,« še dodajajo na ministrstvu.
