| Papirna industrija | | Branko Rožič | |
Kriza, ki je udarila v svetovni ekonomiji ob koncu leta 2008 kot posledica množice manjših in večjih piramidnih iger, ki jih je gnala želja po hitrih zaslužkih, trdo in neusmiljeno preureja na globalnem trgu razmerja med nami, ki preveč porabimo in premalo naredimo, ter onimi, ki preveč naredijo in premalo porabijo. V razmerah popolne odprtosti trga, zmanjšanja domačega povpraševanja in padca domačega družbenega bruto proizvoda, je znotraj gospodarstva oz. predelovalnih dejavnosti načeloma relativni zmagovalec tisti, ki svoje izdelke ali storitve prodaja pretežno na tujem trgu. Vse, kar mora zagotoviti, je ustrezna konkurenčnost, ki jo lahko doseže s stroškovno učinkovitostjo ali pa s produktnimi inovacijami.
Kje smo se tu v letu 2010 umestili slovenski papirničarji, ki smo bili tudi v tem letu, tako kot vsa leta doslej, »obsojeni« pretežno na izvoz? Pokazalo se je, da so bili finančni rezultati, ki smo jih dosegli v letu zmerne gospodarske rasti, slabši od leta 2009, ki je bilo leto splošnega gospodarskega zastoja, vendar je bilo za dejavnost eno najuspešnejših. Razlogov za to navidezno nelogičnost je več, navedel jih bom le nekaj.
Slovenski papirničarji, ki v svetovnem trgu zavzemamo približno takšen delež proizvodnje, kot ga ima naše prebivalstvo v svetovni populaciji, nimamo veliko možnosti ubirati svojo pot, kadar se bistveno spreminjajo razmere na trgu, pa naj si bo to zaradi spremenjene ponudbe ali/in povpraševanja, merjenja moči velikih ali vpeljave novih kapacitet na trg. Za leto 2010 na splošno lahko rečemo, da je bilo leto dobaviteljev papirni industriji. Cene vseh vrst vlaknin so na začetku leta šinile kvišku in postavile slehernega proizvajalca ali skupino v Evropi pred izziv, kako bo pokril ta stroškovni udarec. Pri tem so bile posamezne podskupine dejavnosti različno izpostavljene. Najbolj tokrat proizvajalci časopisnega papirja, katerim so se istočasno s podražitvijo surovin še zmanjšale cene zaradi porušenega razmerja med ponudbo in povpraševanjem in nesmiselnimi potezami velikih skandinavskih proizvajalcev. Lahko ocenim, da se je lansko leto prvič zgodilo, da v papirnicah visokih podražitev vlakninskih materialov ni bilo moč v dobršnem delu in tudi ob morebitni zakasnitvi prenesti preko končnih proizvodov na trg. Tu se je velika vertikalna koncentracija znotraj posameznih produktnih skupin v danih razmerah pokazala za prodornejšo in učinkovitejšo kot majhne, samostojne enote, ki so lahko uspešne le, če imajo inovativen nišni proizvod. Prav tako strošek energije, ki v papirnicah predstavlja podoben delež kot delo. Gre predvsem za zemeljski plin, ki je pri slovenskih papirničarjih temeljil na v letu 2010 povsem nekonkurenčni, tako imenovani oljni formuli, in se je približal rekordnim vrednostim iz leta 2008 itd. Ne glede na to, da je bile proizvodna dinamika v letu 2010 bistveno višja kot leto pred tem, so bili finančni rezultati, ki smo jih slovenski papirničarji dosegli, bistveno slabši. Ob tem je potrebno omeniti, da so svetovni koncerni praviloma poslovali lansko leto uspešneje kot leto pred tem, predvsem to velja za skandinavske proizvajalce.
Te ugotovitve niso prijetne za večino slovenskih papirnic. Kažejo namreč, da se zmanjšuje stroškovna prožnost podjetij zaradi rasti stalnih stroškov, kar omejuje možnost prilagajanj v času visokih nihanj na trgu, to pa je vitalnega pomena pri poslovanju na globalnem trgu, in odsotnost produktnih inovacij, ki bi dvignile dodano vrednost. Pri tem prst, ki bi bil morebiti uperjen v državo in njeno (ne)ekonomsko politiko, niti nima veljave. Izjema je cena zemeljskega plina, ki je bila in je še bistveno višja kot pri naših evropskih konkurentih in je povezana s prodajo zemeljskega plina v Sloveniji. Tu gre primarno za udejanjanje primernih podjetniških strategij, ki utrjujejo konkurenčnost in ki nujno temeljijo na dani ekonomski politiki države v upanju, da se za pretežne izvoznike ne bo poslabšala. Vse kaj drugega je enostavno račun brez krčmarja in izgubljanje časa.
V podjetju Količevo Karton, ki je v lasti avstrijske skupine Mayr-Melnhof, smo v preteklem letu poslovali dobro, saj smo ob rekordno proizvedeni in prodani količini 232.000 ton premaznih kartonov za 11 odstotkov presegli količino iz leta 2009, pa tudi soliden finančni rezultat leta 2010 ni izostal. Zasluga za to gre predvsem visokemu povpraševanju po naših proizvodih, to je po premaznih kartonih, ki so izdelani tako iz vračljivega papirja kot tudi iz svežih vlaken. V danih razmerah smo uspeli del podražitev surovin in energije prenesti na končne proizvode, preostalo pa je do zaključka uspešnega leta tako kot vedno predstavljal sklop operativnih in investicijskih mer. Za letošnje leto načrtujemo bistveno višja vlaganja v posodobitev opreme in spremembo proizvodnega programa, kot je to običaj pri nas. Mnenja smo namreč, da lahko samo na ta način primerno odgovorimo na spremembe, izzive in priložnosti, ki jih globalni trg vedno ponuja in jih pokrijejo ostali udeleženci na trgu, če jih ne mi.
Ogromni svetovni trg izdelave kartonov, ki znaša skoraj 45 mio ton, je tretjinsko razdeljen med Evropo, Ameriko in Azijo in ima skupaj skoraj 500 kartonskih strojev, od tega jih je 140 v Evropi. Že res, da je imel v preteklem letu višjo rast, kot pa je njegovo dolgoletno povprečje, vendar je bistveno oceniti, iz katerih kapacitet se dodatno povpraševanje napaja. Tu je že nekaj let na sceni Kitajska, kjer se hitro nadomeščajo stari neproduktivni kartonski stroji z novimi, ki imajo vgrajeno najnovejšo, povečini zahodnoevropsko tehnologijo, in ki pri širinah 8,4 metra kot za šalo dosegajo vrtoglave proizvedene (in prodane) količine. Podobni trendi in rekordi se beležijo na ostalih skupinah papirnih proizvodov. Tudi to je zaenkrat res, da večina na trg danih količin ostaja na Kitajskem in pokriva njihovo še vedno dvomestno rast porabe papirjev in kartonov, vendar pa v tem trenutku celo bistveno pospešena izgradnja novih kapacitet ne predstavlja za Stari svet na srednji in dolgi rok nič dobrega, saj postajajo s svojo visoko konkurenčnostjo zelo močan regulator na svetovnem in evropskem trgu. To v bistvu pomeni, da bodo iz Evrope odtekale še večje količine zbranega vračljivega papirja, kar bo dolgoročno stabiliziralo njegovo ceno na visokem nivoju, sem pa bodo prihajale vse večje količine končnih proizvodov, ki bodo trg uravnavale na način, da bo pritisk na cene za vse več evropskih proizvajalcev nevzdržen.
Prenova procesov in produktov z ustreznimi vlaganji je pri evropskih, predvsem pa pri slovenskih papirničarjih eksistenčno nujen in neodložljiv, ne glede na lastništvo in stopnjo vertikalne integracije. Samo to je lahko naš odgovor, ki nam bo omogočil preživetje in razvoj v tržno nestabilnih časih, ki pa so že naša stalnica.
