| Termična obdelava odpadkov v Sloveniji | | Bojan Stojanović | |
| Po termični obdelavi odpadkov je Slovenija med zadnjimi v Evropi, vendar pa je Celje zgradilo toplarno, objekt, v katerem odpadke sežigajo in zagotavljajo energijo oziroma toploto. Celjski toplarni naj bi se pridružila, načrti so takšni, tudi niso od včeraj, dva precej večja objekta za termično obdelavo v Mariboru in Ljubljani. Strokovne ekipe delajo, čeprav še marsikaj ni dogovorjeno in jasno. Slovenija bo povečevala delež ločenih zbranih odpadkov, vendar objektov za predelavo ni dovolj. Kaj bo torej s termično obdelavo? Katero mesto bo sledilo Celju? Na okrogli mizi so sodelovali mag. Bernarda Podlipnik, Ministrstvo za okolje in prostor, dr. Niko Samec, Fakulteta za strojništvo v Mariboru, Janez Peterman, Toplarna Celje, dr. Marko Notar, TE-TOL Ljubljana, Valter Nemec, Snaga Ljubljana, in Branko Kosi, Snaga Maribor. | |
V Sloveniji je sprejeta odločitev, da bosta poleg celjske toplarne zgrajena še dva objekta za termično obdelavo odpadkov, in sicer v Ljubljani in Mariboru. Ljubljanski TE-TOL naj bi imel možnosti za pridobitev evropskih sredstev za izgradnjo toplarne v višini 100 milijonov evrov. Ali to drži in kako daleč so ti projekti?
Mag. Bernarda Podlipnik: Izhodišče za razmišljanje o potrebnih obratih za energijsko izrabo odpadkov je krovna direktiva EU o ravnanju z odpadki iz leta 2008. V Sloveniji je začela veljati decembra 2010. Direktiva še ni v celoti prenesena v naš pravni red, saj za samo implementacijo pripravljamo posebno Uredbo o ravnanju z odpadki, ki naj bi začela veljati marca. Direktiva od nas zahteva spoštovanje ciljev na področju ločenega zbiranja odpadkov ter snovne in energetske izrabe odpadkov.
Ministrstvo je pred kratkim izvedlo študijo masnih tokov odpadkov in oceno količin odpadkov, ki jih je potrebno obdelati s termično obdelavo. Iz posredovanih odpadkov izhaja, da imamo takšnih odpadkov približno 200.000 ton, kar predstavlja energetski potencial v višini 135 MW. Zmogljivost trenutno edine sežigalnice, ki je v Celju, je 15 MW, kar pomeni, da moramo v Sloveniji postaviti objekte za izkoristek preostalih 120 MW. Ministrstvo ocenjuje, da bi lahko preostali potencial izkoristili v dveh dodatnih objektih, ki bosta predvidoma locirana v Ljubljani in Mariboru.
Proces izgradnje objektov za toplotno obdelavo (TOO) pomeni premik od dosedanjega pojmovanja in gledanja na odpadke kot na izključno občinsko zadevo. V procesu zagotavljanja goriva za te objekte bodo morale sicer sodelovati vse občine oz. vseh osem planiranih RCERO centrov, a skupaj z državo in njenimi institucijami, saj govorimo o skupni masi in skupni razpoložljivi energetski vrednosti teh odpadkov v celotni Sloveniji. Poleg tega je po Zakonu o varstvu okolja sežig odpadkov državna javna služba, kar pomeni, da je vse, kar je povezano s sežigom odpadkov, povezano z aktivnostjo države. Seveda brez občin ne gre, vendar morajo biti aktivnosti države in občin usklajene. Iz zakona izhaja tudi, da mora biti investitor v TOO država, ki mora tudi voditi vse postopke do dovoljenja za obratovanje. Če pa pride do prenosa javne službe na lokalno skupnost, kot je to bilo v primeru Celja, potem je potrebno s koncesijskim aktom Vlade RS prenesti koncesijo na lokalno skupnost. Vendar to ne pomeni, da se država odveže vseh obveznosti, ampak le prenese določene pristojnosti na lokalno skupnost. Dobro je, da imamo že na razpolago študije Ljubljane in Maribora. Pri pripravi DIP bomo vse te dokumente v celoti uporabili, razen tam, kjer so novi podatki, ki jih bomo novelirali. Izredno pomembno je tudi, da imamo zagotovila občin glede razpolaganja s potrebnimi zemljišči, saj je za pripravo kohezijske vloge potrebno imeti sprejet državni prostorski načrt, ki vključuje vsa potrebna zemljišča. Danes potrebujemo dokončno odločitev ministra in vlade o začrtani poti, kar bo tudi osnova za oblikovanje strokovne ekipe, ki bo projekta vodila in implementirala v zadanih rokih.
Za oba projekta imamo na voljo 100 milijonov evrov evropskih sredstev. MOP računa, da bosta oba projekta na trgu stala okoli 150 milijonov evrov, pri čemer bodo občine zagotovile zemljišča in komunalno ureditev zemljišč, katerih vrednost ocenjujemo na 25 milijonov evrov, razliko pa bo pokrila država iz državnega proračuna. V vsakem primeru pa bo investitor v objekte TOO država, bodisi preko direktnega financiranja bodisi preko sofinanciranja občin.
V Ljubljani dve potencialni lokaciji
Dr. Marko Notar: Ljubljanski TE-TOL bi bil zelo vesel, če bi prejeli ta sredstva. Do tega zapleta je morda prišlo zaradi tega, ker je TE-TOL pred velikim investicijskim ciklom, v katerem je prioriteta parno-plinsko postrojenje, glede katerega se dogovarjamo z Evropsko investicijsko banko. Glede na to, da je znesek, o katerem govorite, približno takšen, je možno, da je v medijih prišlo do napačnega sklepanja in so si razložili, da so ta sredstva namenjena objektu energetske izrabe odpadkov.
Trenutna Uredba o načinu opravljanja javne gospodarske službe govori, da je objekt energetske izrabe odpadkov državna javna služba. Seveda EU dopušča izjeme, kot je bilo v primeru Celja, ko je bila ta koncesija s strani države prenesena na Mestno občino Celje in konzorcij občin, ki sodelujejo v projektu RCERO Celje. Tudi Ljubljana je v proces izgradnje TOO vstopila s podobnim izhodiščem, in sicer že leta 2006, ko smo pripravili že kar nekaj dokumentov: študijo o lokaciji, DIP in predinvesticijsko zasnovo, kjer pa so se zadeve malce zatikale, kajti takrat še ni bilo končne odločitve o sami velikosti objekta, saj ni bilo ocene skupnih masnih tokov »ostanka« odpadkov. Nova EU Direktiva o odpadkih drastično znižuje delež lahkih frakcij v gorivu za TOO in danes ugotavljamo, da smo v naši predinvesticijski zasnovi količine precenili vsaj za 50 odstotkov.
Ljubljana je sicer primerno območje za postavitev objekta TOO. V dolgoročnem urbanističnem načrtu MO Ljubljana sta predvideni dve potencialni lokaciji, ena neposredno ob samem TE-TOL in druga pri logističnem centru Spar na Letališki ulici. Ljubljana je primerna lokacija tudi zaradi faktorja R1 (recovery ali energijska izraba odpadkov), ki ga EU v nasprotju s faktorjem D10 (klasične sežigalnice, brez energetske izrabe) nadgrajuje, saj to pomeni, da odpadke izkoristimo za pridobivanje toplote in električne energije. Ljubljana je primerna lokacija zato, ker je možno objekte R1 graditi le tam, kjer so možnosti daljinskega ogrevanja. Takšnih okrožij v Sloveniji pa ni prav veliko, zato je odločitev ministrstva za te lokacije najbolj logična.
V TE-TOL se že nekaj časa strokovno pripravljate na naložbo.
Dr. Marko Notar: Da. A všeč nam je, da je ministrstvo predstavilo terminski načrt izgradnje dveh objektov za TOO, ki naj bi bila končana do leta 2015, in prevzelo vajeti v svoje roke z implementiranjem prvega koraka, tj. pripravo Državnega prostorskega načrta (DPN), ki je temelj za vse ostale aktivnosti. Zelo sem vesel, da se je MOP oz. država poistovetila z besedo »investitor«. To pomeni, da moraš v državnem proračunu odpreti proračunsko postavko, ki je v tem trenutku še ni. Občine, ki bodo zainteresirane za financiranje tega objekta in pokrivanje manjkajočih sredstev, o katerih smo govorili prej, prav tako še nimajo za ta projekt namenjenega niti enega evra in nobene postavke, hkrati pa so proračuni za 2011 že sprejeti, kar pomeni, da bo potrebno delati rebalanse proračunov oz. te postavke uvrstiti v proračune za 2012. Na tem področju vidim velike težave in časovno past. Dokler teh sredstev ni oz. zanj ni postavk, tudi iz kohezijskega sklada ne moremo pričeti črpati sredstva. Podjetja, v našem primeru TE-TOL, pa niso sposobna financirati takšnega projekta, tudi v prehodnem obdobju ne.
Potrebno se je zavedati, da v TE-TOL že več kot štiri leta na tem projektu dela usposobljena ekipa. V tem času se je naučila pridobivati evropski denar in tehnične specifikacije, ki jih je potrebno upoštevati. S tem, da objekt za TOO ne bo »green field« investicija, temveč bo ta okoljski in termoenergetski objekt potrebno umestiti v sam sistem. Zato na tem mestu pozivam MOP, da se v neki fazi odloči in prepusti vodenje projekta stalni strokovni ekipi TE-TOL, ki se že dlje časa ukvarja s tem projektom, kot je bilo storjeno v primeru Regionalnega centra Barje.
Ključno je tudi sodelovanje med MOP in MG v segmentu obnovljivih virov energije (OVE). Na primer na Danskem, kjer v energentu definirajo med 35 do 40 odstotkov biorazgradljivega dela, ki ga deklarirajo kot OVE. Tudi v Sloveniji bi morali slediti podobni poti. V pripravi so lokalni energetski koncepti, kjer se lokalne skupnosti izjemno trudijo zagotoviti spoštovanje cilja 20-20-20, skratka, nabrati določen segment OVE. Popolnoma jasno je, da v Ljubljani ne moremo doseči ciljev na področju OVE z izkoriščanjem sončne energije, saj je med 75 do 80 odstotkov dni v Ljubljani prisotna inverzija, tudi poleti, kar pomeni, da je potrebno začeti razmišljati o drugih segmentih. Segment izkoriščanja energije odpadkov je potrebno načeti v pogovorih z MG, da tudi oni začnejo resneje razmišljati o klasifikaciji te energije.
Ključna je izgradnja centrov za ravnanje z odpadki
Dr. Niko Samec: Ključnega pomena pri delovanju objektov TOO so prispevna območja. Če vsa potrebna infrastruktura (mreža desetih RCERO, op. p.) ne bo zgrajena pravočasno in če vsi ti centri ne bodo proizvajali zadostnih količin lahke frakcije, namenjene energetski izrabi, potemtakem teh objektov sploh ne moremo začeti graditi. Lahko se zgodi, da bo potrebno vnaprej pogodbeno določiti prispevna območja ter količino in strukturo odpadkov, ki bo šla v TOO. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bodo morali ti objekti primorani sami iskati tiste surovine, ki so primerne za TOO.
Mag. Bernarda Podlipnik: Že v primeru Celja smo definirali prispevno območje in frakcije odpadkov, ki jih je potrebno dostavljati v Toplarno Celje. V primeru državne javne službe teh odpadkov ni mogoče npr. izvoziti v Italijo. V primeru naših treh postrojenj mi zagovarjamo koncept enotnega sistema, saj vsak objekt potrebuje remont in vzdrževanje. Zato bodo morali vsi trije objekti delovati kot en sistem, da lahko eden drugemu priskočijo na pomoč, ko je eden izmed njih neoperativen. Podobno je zamišljen koncept pri regijskih centrih za ravnanje z odpadki. Za delovanje takšne sheme je potreben zelo velik političen in strokoven konsenz. Ob pomanjkanju konsenza bo celoten sistem le še ena neučinkovita zgodba.
Valter Nemec: Slovenija je leta 2001 uvedla takso za odlaganje odpadkov. Ta taksa je bila takrat mišljena kot vir sredstev za izgradnjo bodočih sežigalnic. Kasneje se je ta sredstva preusmerilo k občinam. Ko pa je bil sprejet odlok o državni javni službi sežigalnic, pa je bilo v njem znova predvideno, da bodo sredstva iz takse namenjena financiranju izgradnje sežigalnic. V kolikor se sredstva iz takse ne bodo uporabila za izgradnjo objektov RCERO, bodo po mojem mnenju ta sredstva namenjena izgradnji objektov za TOO. Verjamem, da še ni zaprta celotna finančna konstrukcija. A vseeno ne vidim hujšega problema, saj sežigalnice potrebujemo in brez njih ne moremo doseči ciljev na področju ravnanja z odpadki. Z izgradnjo treh sežigalnic bomo končno celovito uredili sistem ravnanja z odpadki v Sloveniji.
Mag. Bernarda Podlipnik: MOP lahko ta dva projekta uvrsti v načrte razvojnih programov in proračun takrat, ko imamo potrjen DIP (Dokument identifikacije investicijskega projekta). Ministrstvo za finance nam pred tem ne pusti odpreti proračunske postavke. Za aktivnosti v letu 2011 po naših ocenah potrebujemo okoli milijon evrov. Ta sredstva ima MOP pripravljena na drugih postavkah in aktiviranje ne bo problem. Ko bo potrjen DIP, bo to dokument, na podlagi katerega bo Ministrstvo za finance odprlo posebno proračunsko postavko. Ko bo projekt dovolj daleč, bomo tudi občine, ki bodo sodelovale v projektu, pozvali k otvoritvi posebnih proračunskih postavk. Ključni korak pa je v vsakem primeru sprejetje državnega prostorskega načrta (DPN) in prostorskega akta za posamezna zemljišča, saj brez tega ne moremo pričeti z nobenimi deli. Pogoj za sprejetje prostorskih aktov pa je potrjen DIP. Ti procesi so prioritetni za MOP.
Če bi MOP koordiniral vse te aktivnosti, seveda z vso pomočjo mestnih občin oz. njihovih javnih podjetij in strokovnih služb, potem mislim, da bo ministrstvo odigralo svojo vlogo. Glavna naloga MOP-a je, da priskrbi in zagotovi sredstva, kar je tudi največ, kar lahko MOP v trenutni zasedbi stori. Določanje moči postrojenj, način prenosa energije z namenom zagotavljanja optimalnega izkoristka pa mora biti v domeni tistega, ki bo ta sistem tudi upravljal. Ko bo sprejet prostorski akt, lahko začnemo s postopkom podelitve koncesije tistemu izvajalcu javne službe, ki bo s postrojenjem tudi upravljal.
Pojavlja pa se vprašanje statusa proizvedene energije, ki ga ureja Ministrstvo za gospodarstvo in bo moralo biti dojemljivo za tovrstno energijo.
Branko Kosi: Maribor je do sedaj naredil dva koraka. Naredili smo idejno zasnovo DIP, ki smo jo že poslali na MOP, ter določili zemljišče, kjer naj bi toplarna stala. Zemljišče je v centru mesta, kar pomeni dober odjem toplote, hkrati pa je zelo dobro logistično povezano. V letu 2010 smo pričeli z aktivnostmi in skupaj z MOP ustanovili delovno skupino ter naredili osnutek DPN, ki ga Maribor še ni sprejel. Pred novim letom smo od MOP dobili terminski plan projekta in dobili informacije glede dinamike izvedbe projekta.
Glavno težavo vidimo v zagotavljanju zadostne količine odpadkov za sežig, zato pozdravljamo odločitev MOP glede vodilne vloge države v tem procesu, saj je problematiko odpadkov potrebno reševati na nivoju države. Sistem ravnanja z odpadki je velika slika, sestavljena iz množice puzzlov. Če en puzzle manjka, tudi slika ni celovita. Četudi Vlada sprejme DIP, prav gotovo ne bo sprejela predinvesticijskih zasnov (PIZ), če do takrat ne bodo znani resursi za izgradnjo objektov za TOO in postavljeni roki za izgradnjo celotne mreže RCERO. O teh projektih se pogovarjamo že skoraj celotno desetletje in zadnji dogodki oz. aktivnosti MOP nam vlivajo upanje, da bomo dejansko začeli te projekte tudi realizirati. V Sloveniji imamo dovolj izkušenih ljudi in strokovnjakov, da lahko ta projekt speljemo na vzorčen način.
Ognjemet ob novem letu bruha dioksine, a se nihče ne razburja
Slovenija je zaradi svojih geografskih danosti izredno občutljiva na dodatne okoljske pritiske. Že sedaj se v mestih soočamo s prekomernim onesnaženjem zraka, sedaj pa bodo v mestih locirane tudi bodoče toplarne, ki jih velikokrat povezujejo z rakotvornimi dioksini. Kako se lahko izognemo negativnim posledicam sežiga odpadkov? Kako boste zagotovili, da bo izbor tehnologije ustrezal principu BAT in da bo hkrati ta tehnologija primerna tudi za naše specifično okolje (razgibanost terena, kotline)?
Branko Kosi: O tehnologiji še nismo veliko razmišljali, ker je to zaenkrat še državna javna služba. Po mojem mnenju je pri izboru tehnologije pomembno le, da bomo lahko zagotavljali čim bolj popolno zgorevanje. Na voljo imamo določene tehnologije, ki so že preizkušene, poznamo pa tudi njihove slabosti. Druga stvar pa so novejše ali popolnoma nove tehnologije, ki obljubljajo marsikaj, niso pa preverjene. V katero smer bomo šli v Sloveniji, bomo še videli.
Dr. Marko Notar: Kdor malce spremlja emisijske vrednosti sežigalniške direktive, lahko dobro vidi, da je sežigalniški lobi oz. lobi konstruktorjev čistilnih naprav zadeve pripeljal do takšnega nivoja, da bi se lahko čistilne naprave menjale vsakih pet let. Ker so lobirali za še nižje emisijske norme, ki so se dejansko izredno znižale, tehnika pa je tem zgodbam sledila, se danes pogovarjamo o čistilnih napravah na nano tehnologiji oz. o čiščenju na molekularnem nivoju. Kot kemijski strokovnjak vam lahko zagotavljam, pa nisem zagovornik sežigalništva, da so tehnike in tehnologije danes speljane do tega nivoja, da so emisijske vrednosti onesnaževal praktično na takšnih nizkih nivojih, da jih še sodobni instrumenti komaj zaznajo. Za prispodobo naj povem, da je koncentracija dioksinov ob milenijskem ognjemetu v Londonu presegla koncentracije, ki jih klasična sežigalnica proizvede v 100 letih! Vsak ognjemet ob novem letu pusti v zraku toliko dioksinov, kot jih povprečna sežigalnica v 50 letih, pa se nihče preveč ne razburja. To so obstojni organski onesnaževalci, ki ostanejo v okolju. Kar je potrebno javnosti predstaviti, je, da se emisije na enoto proizvoda ali proizvedene energije skozi zgodovino zmanjšujejo. TE-TOL bo del premogovne tehnologije nadomestil z odpadki. Pred tremi leti smo že 60.000 ton premoga nadomestili z adekvatno vrednostjo biomase, s čimer smo pomembno zmanjšali emisije CO2. Podobno pa bomo dosegli z novim postrojenjem za sežig odpadkov, pri čemer se bodo še dodatno zmanjšale emisije organskih onesnaževalcev.
Mag. Bernarda Podlipnik: Opraviti imamo s postrojenjem, ki bo v tehničnem in tehnološkem smislu zelo dovršeno. Bistvo problema je, kako bo potekal postopek investicije, kako natančna bosta vgradnja in izgradnja postrojenja, kako kvaliteten bo nadzor nad izvajanjem del itd., saj smo že bili priča projektom, ki so bili financirani s strani EU, a izredno slabo izvedeni, zato tudi dlje časa niso mogli pridobiti uporabnega dovoljenja. Zato je ključnega pomena 100-odstotno profesionalna ekipa, ki bo skrbela za vse najmanjše detajle projekta in zagotovila, da se bo projekt izpeljal, kot je v osnovi začrtan in predviden.
Tehnologija plazme ni nič drugega kot klasično sežiganje
Dr. Niko Samec: Po mojem mnenju bo umestitev teh objektov dejansko pripomogla k izboljšanju okolja v Ljubljani in Mariboru, kar je tudi namen uvajanja teh tehnologij. Dejstvo je, da se bo struktura odloženih odpadkov bistveno spremenila, s čimer se bo zmanjšala generacija deponijskega plina, kar je danes največji problem. Tisti del odpadkov, ki ga ni možno na ekonomsko in okoljsko upravičljiv način snovno izrabiti, je pa kalorično bogat, se bo sedaj izrabil energetsko. Ni namen uvajanja objektov TOO, da bi na vsak način zagotovili neke ustrezne količine in nato proizvajali energijo. V prvi vrsti gre za prizadevanje za snovno reciklažo, ker pa po njej vedno ostane določen del energetsko bogatih odpadkov lahke frakcije, je te najbolj smotrno energijsko izkoristiti v takšnih objektih TOO.
Tehnologij za TOO je danes veliko. Imamo klasični sežig na rešetki, v rotacijskih pečeh, v lebdečih slojih, imamo oksidacijsko in plazemsko uplinjanje, pirolizo itd. Skratka, ogromno postopkov, katerih skupni imenovalec je proces gorenja. Proces zgorevanja naj bi bil popoln, kar pomeni, da ne prihaja do nastanka produktov nepopolnega zgorevanja, ki bi obremenjevali okolje. Lahko rečem, da so emisijski predpisi glede dovoljenih vrednosti škodljivih snovi v dimnih plinih iz sežigalnic najstrožji, bistveno bolj strogi kot za ostale termoenergetske objekte. V kolikor je zagotovljeno, da takšni objekti delujejo v skladu s predpisi, v skladu z njimi pa morajo delovati, pomeni to, da najmanj obremenjujejo okolje.
Kar se tiče tehnologije, je potrebno povedati, da morajo v prvi vrsti zadovoljevati najstrožje okoljevarstvene predpise. Zagotavljati morajo tudi visoko stopnjo obratovalne zanesljivosti in ustrezno ekonomiko tako investicije kot obratovalnih stroškov. Zagotavljati mora tudi ustrezno mero fleksibilnosti pri strukturi odpadkov, odstopanja v kurilni vrednosti in vsebnosti vlage, pri vsem tem pa zagotavljati maksimalno mogoče popolno zgorevanje snovi, ne glede na način sežiga. Zelo me moti, ko slišim razne promocijske prispevke v časopisju, kako je tehnologija plazme ali uplinjanja nekaj povsem drugega kot klasično sežiganje, pravzaprav pa gre za isto zadevo. Pri plazemski tehnologiji se proizvaja plin, ki pa še vedno nekje zgori ali se celo preusmeri v sistem plinskega ogrevanja. V vsakem primeru pa govorimo o procesu zgorevanja.
Janez Peterman: V Celju smo opravili več študij, pri čemer nam je pomagala Univerza v Mariboru, v katerih smo pregledali vse različne tehnologije, ki so bile na trgu. Pregledali smo tudi nekaj mednarodnih študij, ki so preučevale kvantitativne in kvalitativne parametre takšnih objektov. Odločili smo se za tehnologijo dvostopenjskega sežiga na rešetki, ki je bila najboljša rešitev glede na velikost objekta in vstopne snovi. Ugotavljamo, da smo se odločili dobro in da obratujemo v skladu s pričakovanji. Nam je sicer bistveno, da predvideno onesnaževanje oz. izpusti ne ogrožajo okolja in da delujemo v skladu s standardi. Potrebno pa se je zavedati, da pri vsakem sežigu prihaja do izpustov. Tudi pri sežigu biomase se pojavljajo dioksini, vprašanje pa je, kakšne vrste dioksinov in v katero skupino spadajo (strupeni ali nestrupeni). Nivo izpustov se da regulirati s povečevanjem ali zmanjšanjem količine aditivov, kar pa je povezano tudi z višjimi stroški. Tehnologija se neprestano izboljšuje, dopolnjuje in izpopolnjuje, tako da je potrebno pri vseh investicijah v objekte TOO imeti pripravljena tudi dodatna sredstva za dograjevanje in izpopolnjevanje tehnologije.
Dr. Marko Notar: V primeru Ljubljane se je izredno pomembno zavedati, da ima Ljubljana po definiciji MOP status ranljivega okolja. To pomeni, da je trenutna obremenjenost z zračnimi onesnaževali takšna, da mora Ljubljana v svojem sanacijskem načrtu dokazati, da bo v določenem časovnem obdobju zmanjševala emisije. Zato je objekt TOO v Ljubljani tudi tehnično zahteven zalogaj, saj ne moremo povečevati emisije, če jih na drugi strani ne manjšamo. To v primeru TE-TOL pomeni, da bomo večji del premoga zamenjali z zemeljskim plinom in odpadki, biomaso pa smo že vpeljali.
Branko Kosi: Mislim, da bi morali na obeh lokacijah eno leto pred začetkom del narediti analizo ničelnega stanja in izmeriti vse trenutne emisije v tla, zrak in vodo. S tem dokumentom bi nato veliko lažje zagovarjali delovanje objekta, saj bi bili jasno vidni njegovi vplivi na okolje, bodisi pozitivni bodisi negativni, s čimer bi dosegli, da v razpravi z javnostjo ne bi bilo prostora za demagogijo in pavšalne ocene. Izdelava analize ničelnega stanja je tudi del presoje vplivov objekta na okolje.
Pri obdelavi in ravnanju z odpadki v državi vlada stihija
Večina objektov za toplotno obdelavo odpadkov vključuje kompleksno tehnologijo, ki je tudi izjemno draga. Cena za povprečno toplarno z vsemi pripadajočimi objekti se giblje tudi do 100 milijonov evrov, kar je zelo velika investicija, a tudi tako visoki zneski še ne zagotavljajo najboljše tehnologije. Kdaj se takšna investicija povrne občini? Ne bi bilo ceneje odpadke bolje ločevati, vzpostaviti sortirnice, kjer bi uporabne frakcije ločili, preostanek pa odložili?
Mag. Bernarda Podlipnik: Poglejmo kar primer iz prakse. Povprečen Slovenec na leto proizvede okoli 400 kg odpadkov. Če pogledamo primer Komunale Radovljica, ki za odlaganje teh odpadkov na Jesenicah plačuje 120 evrov na tono, ločeno pa zbere 10 odstotkov odpadkov, pomeni, da je letni strošek na posameznika okoli 43 evrov. Če pa mi je omogočeno, da ločeno zberem vsaj 200 kg odpadkov, preostanek pa še dodatno sortiram in obdelam, nam ostane le še okoli 50 kg odpadkov, ki se jih ne da drugače obdelati kot s sežigom ali odlaganjem. V primeru, da bi jih odložili, bi bil strošek 6 evrov na občana. Če to vse skupaj seštejemo in pomnožimo s številom komitentov komunal, vidimo, da se jim že sedaj splača imeti objekt za mehansko in biološko obdelavo odpadkov in sežigalnico, saj se stroški ravnanja z odpadki drastično znižajo. Pri tej kalkulaciji nismo upoštevali še vseh okoljskih stroškov, ki jih povzroča odlaganje in obremenjevanje prihodnjih generacij. S tega vidika so tako vse špekulacije, da je to drago ali da so stroški izgradnje previsoki, neutemeljene, saj je potrebno le pogledati strošek, ki ga plačujemo sedaj, in kakšen strošek bomo povzročili naravi, če bomo na takšen način odlagali še naprej.
V tem trenutku na področju obdelave in ravnanja z odpadki vlada stihija, saj tovornjaki z odpadki iz celotne Slovenije kar švigajo sem ter tja. Če bi kot država sešteli, koliko nas je takšno stanje stalo v zadnjih petih letih, bi imeli vsaj pol sežigalnice že zgrajene. Prepričana sem, da bi bili, če bi izračunali, koliko prihranimo pri stroških prevažanja odpadkov po celotni Sloveniji, kar blizu znesku, ki ga bomo investirali v izgradnjo objektov TOO.
V vsakem primeru pričakujemo, da bodo ti objekti delovali s pozitivno ničlo, kar je tudi načelna usmeritev vseh javnih državnih služb, saj na trgu delujejo kot monopolisti. Tudi če bi prišlo do večjih dobičkov, mora lastnik natančno povedati, za katere namene se bo ta dobiček porabil.
Valter Nemec: Kot ekonomist trdim, da je projekt, ki nima vgrajenega dobička, slab projekt. Pozitivna ničla je načeloma v redu, vendar je problem, da v tem primeru ni nikakršnega »odbijača« za takrat, ko gre nekaj narobe, in po Murphyjevem zakonu gre vedno nekaj narobe, zaradi česar se lahko preide v negativno poslovanje. Zame je dobiček nekaj normalnega in popolnoma pričakovanega. Seveda tukaj govorimo o minimalnih dobičkih, ki se gibljejo med 5 in 10 odstotki.
Ekonomika je zame popolnoma jasna. Z upoštevanjem stroškov, ki jih povzroča uporaba zemljišč za odlaganje in njihova kasnejša sanacija, lahko z gotovostjo trdim, da je odlaganje najdražji način ravnanja z odpadki.
Problem, ki se pojavlja pri umeščanju teh projektov v prostor, je pridobivanje okoljskih dovoljenj ter omejene in nepopolne informacije, s katerimi razpolagajo ljudje. Večina informacij, ki je prišla v Slovenijo v povezavi s sežigalnicami, temelji na študijah o sežigalnicah, ki so bile namenjene samo zmanjšanju mase odpadkov pred odlaganjem. Takrat so delovali v skladu z načelom, čim hitreje skuriti čim več, in se sploh niso zavedali okoljskih posledic. Takoj, ko so te stvari postale znane, je tehnologija ukrepala in takšno stanje sanirala. Če bi vsi energetski objekti imeli takšne zahteve, kot jih imajo sežigalnice, potem ne verjamem, da bi projekt TEŠ 6 šel skozi.
Branko Kosi: Trenutno imamo v Mariboru dve usmeritvi. Po izgubi oz. zaprtju odlagališča Pobrežje smo veliko naporov usmerili v povečanje količin ločeno zbranih odpadkov. Tako smo postavili tri zbirne centre, ki niso na obrobju mesta, temveč so locirani v samem mestu. Namestili smo veliko ekoloških otokov, tako da imamo sedaj ekološke otoke na 60 do 120 prebivalcev, kar je mnogo gostejša mreža, kot je opredeljena v zakonu.
Vsi ti napori so seveda povezani s tem, da imamo na drugi strani izredno drago odlaganje, saj ta trenutek Maribor nima formalnega odlagališča. Zato za odlaganje na drugih odlagališčih plačujemo zelo visoko ceno. V našem primeru se bodo stroški ohranili na isti ravni, katerikoli objekt za ravnanje z odpadki bomo postavili, vključno z objektom za energetsko izrabo, seveda ob pravilnem ravnanju z odpadki, upamo pa celo na malo nižje stroške, kot jih imamo sedaj.
Zavedati se moramo, da te okoljske projekte delamo zaradi naših otrok in za zagotavljanje trajnostnega razvoja naše družbe, zato ekonomika tukaj ni glavno vprašanje. Teh projektov ne izvajamo zato, da bi z njimi služili, temveč jim moramo zagotoviti življenje in opravljanje njihove primarne funkcije. Zato si moramo prizadevati, da si bodo ljudje te objekte v svojem okolju želeli, ne pa se jih branili.
Ljudje potrebujejo jasne informacije o sežigalnicah
Po zadnjih anketah več kot 80 odstotkov vprašanih glede termične obdelave odpadkov izraža srednjo ali močno skrb za okolje, skoraj 50 odstotkov vprašanih pa ne zaupa v spoštovanje predpisov. Je ta skrb utemeljena, upoštevajoč, da to področje regulira EU? Kako bo z obveščanjem javnosti?
Dr. Marko Notar: Ljubljanski paket ravnanja z odpadki je sestavljen iz treh »škatel«. V prvi »škatli« bomo iz odpadkov pobrali ven vse tisto, kar nam narekuje evropska zakonodaja in kar mislimo, da je smiselno reciklirati. V drugo »škatlo« bomo vnesli malce biokemije in biologije. S tem bomo izločili vse tisto, kar lahko spravimo v neko formo CO2 ali bioplina. In tretja škatla je tista, zaradi katere smo danes tukaj in glede katere smo se vsi poenotili. To je priprava energenta iz tistega, iz česar nimamo več kaj početi. Ugotovili smo, da ima Slovenija 200.000 ton potencialnih odpadkov primernih za sežig, ki smo jih pretvorili v 135 MW, od tega jih nekaj že imamo.
En sodoben energetski objekt, ki bo deloval v skladu s standardom R1, bo sredstva za delovanje pridobival s prodajo proizvedene elektrike in toplote, ki bosta predstavljali največja prihodka, hkrati pa bo objekt služil s prodajo same storitve. A o tej temi bo potrebno resno spregovoriti z Ministrstvom za gospodarstvo, saj npr. Toplarna TE-TOL z vsakim proizvedenim MW iz premoga naredi 20 evrov izgube. In to ne po naši krivdi. Cena energenta zaradi poplav v Avstraliji strmo raste, toplota pa je državno reguliran pojem in je v neki košarici. Elektriko nam regulira evropski trg, v tem trenutku 50 evrov po MW. Kaj nam torej sploh še ostane kot vpliv na ekonomiko nekega takega objekta? Ostane nam le še tretja postavka, o kateri se bomo morali resno pogovoriti, in to je »gate fee«, kot se temu reče v žargonu.
TE-TOL je v smeri komuniciranja z javnostjo naredil zelo veliko, celo več od potrebnega, zato menim, da je »teren« v tem segmentu zelo dobro pripravljen.
Branko Kosi: Konkretnih aktivnosti, razen ko smo se pogovarjali o lokaciji, še nismo izvedli. Želimo pa predstaviti, da je ta projekt v službi ljudi, da se bodo končno vse zadeve na področju ravnanja z odpadki v Mariboru uredile in da je ta projekt rdeča nit tega reševanja. Zavedamo pa se, da bomo morali čim več komunicirati in s čim bolj odprtimi kartami, ko se bo projekt dejansko začel izvajati.
Valter Nemec: V vseh kohezijskih projektih je posebno poglavje predvideno izključno za komunikacijo in obveščanje javnosti. V Snagi smo se tega že lotili, vsaj pri našem delu priprave goriva, in mislim, da imamo to področje dobro pokrito. Seveda pa je razlika med obveščanjem javnosti in ustvarjanjem javnega mnenja. Nismo pa še pričeli z aktivnostmi na terenu, s četrtnimi skupnostmi, z njihovimi sveti in z ljudmi, ki živijo na tem območju. To nas torej še čaka. Pomembno je, da bomo imeli pravi čas pripravljene materiale, ki bodo namenjeni širši javnosti. Za strokovno diskusijo bomo morali materiale še priskrbeti.
Potrebno se je zavedati, da imamo v Sloveniji velik problem z odpadki, saj so odpadki na nek način socialna kategorija, ki mora biti poceni ali pa celo zastonj. Ko pa je neka zadeva poceni ali celo zastonj, v bistvu subvencioniraš bogate. Kdo namreč proizvaja več odpadkov, revni ali bogati? Dokler ne bomo spremenili odnosa do smeti in odpadkov in sprejeli načela, da odpadki niso smeti, do takrat lahko zelo težko pričakujemo pozitivne spremembe.
Mag. Bernarda Podlipnik: V obveščanje javnosti se bo morala vključiti tudi sama država oz. MOP. Komunikacija bo seveda pomemben del projekta, saj so vsi kohezijski projekti pospremljeni s tem poglavjem. Menim pa, da bo potrebno na splošno intenzivirati komunikacijo na področju ravnanja z odpadki, da vendarle ljudem zelo plastično povemo, kaj je trajnostni pristop k ravnanju z odpadki, katere so pravice in dolžnosti potrošnika in potem tudi pravice in dolžnosti izvajalcev javnih služb in ne nazadnje, lokalnih skupnosti. Zelo pomembno je, da gredo informacije z enega mesta, z enotno argumentacijo in da bodo vsi slišali eno zgodbo, saj mislim, da ljudi iritira, ko ne dobijo celovite slike.
Janez Peterman: Zelo pomembna sta transparentnost in pogovarjanje z bližnjo in daljno okolico. Izredno pomembno pa je tudi, da v komunikaciji ni arogantnosti. Večino časa pogovor namreč ne poteka s strokovnjaki, zato je potrebno ljudem projekt predstaviti na njim razumljiv način. Kakor hitro pride do zapleta s strokovnimi izrazi, ljudje dobijo občutek, da se jih želi zavesti.
