Pobuda za spremembo zakonodaje | | |
Zakaj v Sloveniji nekateri stranski produkti nimajo statusa alternativnih surovin? Navedimo nekaj primerov. V proizvodnji ene tone titanovega dioksida nastane kot stranski proizvod pet ton titanove sadre. Tri tone jo izločijo kot belo sadro, dve toni kot rdečo. Pri proizvodnji armaturnih mrežic je odpadnega ostanka 800 ton, ki ga v Sloveniji ni dovoljeno odlagati na deponijo. Pri proizvodnji jekla nastaja kot stranski proizvod žlindra, ki se lahko uporablja v gradbeništvu. Več podjetij, med drugimi Cinkarna Celje, Pocinkovalnica, Aero, Swaty Comet, Štore Steel in Unior, se je organiziralo in postavilo poslansko vprašanje ministrstvu za okolje in prostor, ministrstvu za gospodarstvo in ministrstvu za promet. | |
Nekateri odpadki, ki so del proizvodnega procesa, po dosedanji zakonodaji v Sloveniji ne morejo biti uporabljeni kot sekundarna surovina, kar izkoriščajo tuja podjetja. Očitno je tudi, da v EU vlada različna zakonodajna ureditev, v Sloveniji, kot kaže, strožja. Toda nov evropski pristop, ki ga spodbuja nova okvirna direktiva o odpadkih, spodbuja prav trajnostno izkoriščanje virov, trajnostno ravnanje z odpadki ali še točneje – varuje naravne vire v življenjskem krogu materiala. Posamezne vrste odpadkov, ki so dokazano lahko alternativne surovine in bi se lahko ponovno uporabili v proizvodnji, v novih proizvodih, zdaj podjetja odlagajo na odlagališča ali morajo z njimi v izvoz. Zelo poučen je primer uporabljenih brusnih trakov. V Sloveniji jih zakonodaja obravnava kot nevaren odpadek, ki se zdaj izvaža v Avstrijo, v drugih državah EU pa jih odlagajo na deponije kot nenevaren odpadek.
V načelu od zibelke do zibelke in stališču, da je najboljši odpadek, ki ga ni, je podobnost predvsem v besedni podpori, kako je treba skrbeti za naravne vire in da se naj odpadki vračajo v proizvodne tokove. Podjetja opozarjajo na neskladja z normativi v državah v EU, ko gre za ekologijo in trajnostni razvoj, pa tudi na različno strogost nadzora. Res pa je, da v zadnjem času EU podpira podjetja, ki z inovacijami in novimi tehnološkimi postopki zagotavljajo uporabo alternativnih surovin. Seveda, če to v državi zakonodaja dopušča. Pri titanovi sadri je tako, da bi lahko belo sadro uporabili kot ekvivalentni nadomestek naravni sadri v cementarnah, rdečo sadro pa po stiskanju na filter stiskalnicah za gradnjo protipoplavnih nasipov in raznih zapolnjevanj. S podobnim izzivom se srečujejo pri vročem pocinkanju, kjer je stranski produkt izrabljena lužna kislina. Uporabili bi jo lahko kot flokutant na čistilnih napravah. Mulj bi se lahko uporabil kot primes pri izdelavi opeke. Dva odpadka iz taline – trdi cink in pepel prodajajo pooblaščenim predelovalcem, iz njih pa pridobivajo nazaj cink v ingotih za litje ali cink v prahu. Izrabljeno lužilno kislino vozijo na predelavo v Donau Cheme v Avstrijo, kjer iz nje pridobijo železov klorid in koncentrirano klorovodikovo kislino. Gre za 300 do 400 ton na leto. V podjetju Pocinkovalnica pravijo, da Italija to kemikalijo uporablja kot flokulant na centralnih čistilnih napravah ali čistilnih napravah proizvodnje papirja in usnja.
Podjetja iz celjske regije, ki so pobudo za spremembo zakonodaje sprožila preko Regionalne gospodarske zbornice Celje, ne razmišljajo samo racionalno in gospodarno, ampak kot da že dobro poznajo novo direktivo o odpadkih. Ta jasno določa okoljske cilje in razmejuje med odpadkom, stranskim proizvodom in tem, kdaj odpadek izgubi status odpadka. Vendar so menedžerske ekipe realne pri presoji razmer na evropskem trgu odpadkov in sekundarnih surovin. V Sloveniji za odpadke ni dovolj predelovalnih in odstranjevalnih zmogljivosti. Stroški ravnanja z odpadki so zaradi prevoza, zavarovanj in drugega višji za 20–50 odstotkov v primerjavi s konkurenco v bližnjih državah, zlasti v Nemčiji in Avstriji. Stroka pravi, da se ekonomika ravnanja z odpadki v zadnjih letih slabša.
Zato ne preseneča, da želi na primer Aero zmanjšanje stroškov, ki jih imajo z odpadkom pri proizvodnji samolepilnih materialov, in sicer je to kompozitni material, ki je predviden za sežig. V Sloveniji so možnosti za uporabo takega goriva recimo le v dveh cementarnah in v celjski toplarni. Po njihovem ni konkurenčnega okolja zaradi monopola. Na problem odpadkov iz peskanja, ki ne vsebujejo nevarnih snovi, opozarjajo tudi v zreškem Uniorju. V Slovenskih Konjicah morajo zapreti odlagališče komunalnih odpadkov, zato bodo morali odpadke voziti na bolj oddaljena odlagališča. Stroški bodo višji.
Konkretno vprašanje je bilo poslano na tri ministrstva: za okolje in prostor, finance in promet. Morda bi to temo uvrstil na dnevni red tudi odbor za okolje in prostor DZ, da bi tako, v siceršnji silno šibki odzivnosti države na zagate gospodarstva, prisluhnil pobudi, ki vabi k razvojnim, tehnološkim, ekonomskim in okoljskim premislekom ter inovacijam. Zdaj je čas za razvojna razmišljanja in uporaba sekundarnih surovin je v Sloveniji zapostavljena tema, zato je pobuda gospodarstva savinjskega področja pravi izziv, saj izpostavlja vprašanje, kako trajnostno uporabiti materiale.