Ogljično označevanje živil na pohodu, a s precej dvomov – EOL 54

V Sloveniji še nimamo sistema označevanja prehrambnih izdelkov z informativnimi nalepkami in opozorili, ki bi kupcu posredovali podatke o količini nastalih toplogrednih plinov hrane. Toda znanih je že kar nekaj tujih primerov tovrstnega označevanja živil. Martin Hickman, dopisnik britanskega časopisa The Independent, poudarja, da največji delež ogljikovega dioksida v ozračje prispeva hrana, ki je na naše police prispela z letalskim prevozom. Večinoma je nanj vezana sveža zelenjava in sadje. V primerjavi z ladijskim transportom prispeva okoli 177-krat več emisij toplogrednih plinov. “Vodilne blagovne znamke hrane vse bolj uporabljajo prepoznavno črno oznako za ponazoritev ogljičnega odtisa izdelka. Do konca tega leta bo omenjeni logotip postal druga najpogostejša etična oznaka v britanskih trgovinah. Rezultati so presenetljivi, saj količina emisij CO2 v splošnem tehta več kot sam izdelek in tu so lahko precejšnje razlike med različnimi blagovnimi znamkami ali vrstami istega izdelka. Velik podpornik tega sistema označevanja izdelkov je največja britanska veriga supermarketov Tesco. Ta bo na vseh svojih 70.000 prehrambnih linijah izdelkov uvedla etikete z ogljičnim odtisom. Doslej je na njihovih prodajnih policah mogoče kupiti že 114 izdelkov z nalepko o emisijah CO2, vključno s polposnetim mlekom (800 g CO2 na 0,56 l), pomarančnim sokom (1,1 kg CO2 na liter) in WC-papirjem (1,1 g CO2 na list), ogljične oznake pa bodo v prihodnosti dodali tudi na testenine ter sladkor Tate & Lyle. Proizvajalec sodeluje z britansko organizacijo Carbon Trust, ki je v sodelovanju z Defro, BSI in ostalimi nevladnimi organizacijami razvila standard PAS 2050, po katerem poteka sistem označevanja izdelkov². Za njihovo shemo označevanja se zanima že precej podjetij, ki želijo potrošnike opozarjati, da mislijo resno s politiko zmanjševanja ogljičnega odtisa oziroma izpustov, jih seznaniti o potrošniških posledicah in jim zagotoviti primerjalne podatke različnih izdelkov znotraj izbrane kategorije izdelkov za najbolj zeleno rešitev.”

“Določeni izdelki dejansko dajejo podatek o količini CO2, ki se sprosti pri proizvodnji in pakiranju. Tako je mogoče primerjati npr. sveže stisnjen pomarančni sok z njegovim koncentratom, ki za hlajenje in transport porabi manj energije. Pri obeh sokovih več kot 90 % deleža ogljičnega odtisa predstavlja proizvodnja (predvsem zaradi neorganskih gnojil), distribucija 1 %, skladiščenje pa 7 oziroma 5 %. Kupci najbolje prodajanega britanskega čipsa Walkers in pekovskih izdelkov Kingsmill lahko z etiket razberejo, da polnozrnat kruh ustvari 15-krat več ogljikovega dioksida kot majhen zavitek čipsa.” Hickman v nadaljevanju pojasnjuje, da je čips Walkers eno redkih živil, ki ima že dovolj dolgo uveljavljeno oznako ogljičnega odtisa, tako da lahko dokaže zmanjšanje CO2 za 7 % od leta 2007. Zmanjšanje izpustov so dosegli zlasti z vpeljavo svojih dostavnih tovornjakov na biodizel, usposabljanjem osebja o manjši porabi goriva pri vožnji in zmanjšanjem teže embalaže. Podjetje zdaj raziskuje tudi, ali je mogoče krompirjeve olupke uporabiti za izdelavo embalaže čipsa. “Za proizvajalce so pomembne tri bistvene prednosti označevanja izdelkov z ogljičnimi oznakami: manjša poraba energije, ki omogoča prihranek denarja; pomembno opozorilo vladi, da mora v prihodnje v poslovni sektor uvesti energijsko varčne zahteve. Tista podjetja, ki se ukvarjajo neposredno z javnostjo, opažajo, da bodo s tem pritegnila aktivne potrošnike, ki svoj zapravljeni denar vidijo kot neke vrste ‘ekonomsko glasovanje’. Pritisk potrošnikov v državah v razvoju sicer zmaguje nad izkoriščanjem delavcev in nad uporabo testov na živalih, vendar pa to nikoli ne bo nadomestilo za ustrezno ogljično obdavčitev. Razvoj ogljičnega označevanja izdelkov je zato treba spodbujati.”

Ogljično označevanje živil poleg Britanije uvajajo tudi nekatere druge evropske države. Švedska prodajalna s hitro prehrano Kette Max svojim gostom omogoča, da se seznanijo s podnebno bilanco vseh jedi, ki so na njihovem jedilniku (hamburgerji, solate, priloge, sadje, pijače in celo omake). Perutnina, korenje in krompir, za posladek pa gozdne jagode – takšen bi bil na Švedskem idealen podnebju prijazen obrok. Tudi švicarsko podjetje Migros analizira vrednosti emisij živil, ki nastanejo pri proizvodnem procesu, vendar pa za razliko od švedskega podjetja teh podatkov ne sporoča potrošnikom. Zelo iznajdljiva je druga največja francoska trgovska veriga Casino. Njihovi kupci lahko pridobijo okoljske informacije o živilu kar preko svojega mobilnega telefona, ki ga približajo kodni številki na embalaži izdelka, kar jim omogoča takojšnjo povezavo z internetno stranjo o podatkih izdelka (reciklaži izdelka, toplogrednih plinih itd.). V Nemčiji pa so do takega načina označevanja precej zadržani, saj so mnenja, da v bližnji prihodnosti ne bo mogoče izdelati sistema, ki bi za tisoče prehrambnih izdelkov redno in pravilno ugotavljal izpuste toplogrednih plinov. Tudi Euan Murray iz britanskega podjetja Carbon Trust dvomi, da bi sčasoma lahko bili vsi izdelki ustrezno označeni z ogljičnim odtisom, a dodaja, da ljudje te označbe na izdelkih vse bolj opažajo in da zato želijo kupovati čim bolj etično. Ekološke oznake na živilih naj bi pri državljanih zbujale slabo vest in spodbujale nakup živil, ki manj škodujejo naravi.⁴

Švedski urad za živila je izdal priporočila⁵ za podnebju prijazno prehranjevanje in na vrh ‘črnega seznama’ živil uvrstil (goveje) meso in mlečne izdelke. Ta skupina ima največji vpliv na okolje, saj govedo pri prebavljanju proizvaja velike količine metana. Na kilogram govedine nastane od 15 do 25 kg CO2. Pridelava mesa je tudi energijsko najbolj potratna in zahteva največjo količino vode. Strokovnjaki zato namesto govejega mesa svetujejo perutnino, ki povzroči samo desetino škodljivega toplogrednega plina na kilogram, namesto paradižnika pa korenje, ki povzroči 90 odstotkov manj škodljivih plinov. Visoke emisije povzroča tudi alkohol (330-mililitrsko pločevinko Coca-Cola, ki sprosti 170 g CO2, primerjajmo s pivom, ki sprosti okoli 430 g CO2 na pol litra). Ni torej mogoče zanikati dejstva, da uživanje mesa pomeni načeloma večje izpuste CO2 kakor uživanje vegetarijanske prehrane, po drugi strani pa je nedavna angleška raziskava pokazala, da prav nekatere vrste zelenjave in žitaric (npr. soja, riž, beluši) zahtevajo zelo intenzivno obdelavo kmetijskih površin in temu primerni so veliki izpusti v okolje (nasadi, gnojenje, namakanje, pobiranje, spravilo pridelkov, odvoz odpadnih snovi idr.).

O tem, ali se ogljično označevanje izdelkov namerava vključiti v (evropsko) okoljsko zakonodajo ter kakšno je stališče gospodarstva, smo vprašali Službo za varstvo okolja GZS. Antonija Božič Cerar poudarja, da je smiselno razviti enoten pristop k vrednotenju ogljičnega odtisa, da le-ta ne sme zasenčiti informacije o drugih pomembnih okoljskih vplivih (npr. zaščita voda, tal, biodiverziteta) ter da je treba zaenkrat k tovrstnemu označevanju pristopati previdno. “Evropski proizvajalci prehrambnih izdelkov so na julijski okrogli mizi ugotovili, da ne obstaja enoten pristop oziroma metodologija za ocenjevanje in posredovanje okoljskih informacij po prehrambni verigi in potrošnikom. Glede na razvoj različnih metodologij in označb ter izkušnje pri tovrstnem označevanju morda pritiski in želje prehitevajo orodja, ki so na voljo. Medtem ko v posameznih državah žea razmišljajo, kako bi vključili ogljični odtis v okoljsko zakonodajo, pa je precejšen del strokovne javnosti zadržan , tako  z vidika okolja kot tudi zaščite potrošnikov. Stališče gospodarstva je, da je smiselno odločitev proizvajalcev za označevanje ogljičnega odtisa proizvodov prepustiti prostovoljni osnovi, tako kot je prostovoljna odločitev za vzpostavitev ISO 14001, EMAS, EN 16001, evropsko označevanje ecolabel idr. Pričakovati je, da se bo večji red vzpostavil z uveljavitvijo mednarodnega standarda ISO 14067 za ogljični odtis proizvodov, za katerega je že izdelan osnutek (slovenski predstavniki ne sodelujejo v mednarodni komisiji ISO, ki pripravlja ta standard). Z uveljavitvijo skupnega mednarodnega ISO standarda se bo vzpostavil enoten mednarodni sistem izračunavanja, certificiranja in komuniciranja s potrošniki in tudi akreditiranja organizacij, ki bodo te izračune in posredovane informacije preverjale. Osnutek ISO 14067 predvideva uporabo metodologije ocenjevanja življenjskega kroga izdelka v skladu z mednarodnima standardoma ISO 14040 in 14044, pri čemer je ocenjevanje omejeno le na popis parametrov, ki prispevajo k toplogrednemu učinku. Vendar pa tudi ob uveljavitvi omenjenega standarda ni pričakovati, da bi lahko različna proizvajalca iste skupine izdelkov imela povsem enoten pristop k preračunu (sprejemljiva bodo odstopanja v vrednosti izračuna okoli 30 do 50 odstotkov).”

O vzpostavitvi slovenskega sistema certificiranja je Antonija Božič Cerar povedala, da bo verjetno preteklo še kar nekaj časa, preden se bo vzpostavil slovenski nacionalni sistem certificiranja v skladu s standardom ISO 14067. “Za posamezne skupine proizvodov se bodo najverjetneje razvila dodatna, dogovorjena panožna skupna merila, ki izhajajo iz življenjskih krogov posamezne skupine proizvodov, z večjim poudarkom na parametrih, ki imajo toplogredni učinek. Za nekatere skupine proizvodov je pričakovati, da se bodo verjetno uveljavila kar skupna evropska merila za potrebe obveščanja potrošnikov oziroma bodo le-ta dodana obstoječim merilom za pridobitev pravice do uporabe EU okoljske oznake ecolabel.”

“Vprašanje je, ali je sploh mogoče za vsak prehrambni izdelek natančno izračunati količino povzročenih emisij toplogrednega plina, saj so se izoblikovale različne vrste označb ogljičnega odtisa, z različnimi pripadajočimi metodologijami izračuna. Med njimi se potrošniki nemalokrat težko znajdejo,” pravi Božič Cerarjeva. GZS je posredovala stališče nemškega inštituta za ekologijo Öko-Institut e.v., ki je na pobudo potrošniške organizacije ANEC⁷ pripravil študijo⁶ o problematiki ogljičnega odtisa z vidika informiranja potrošnikov: “Inštitut je ogljični odtis definiral kot vsoto toplogrednih plinov, ki se seštevajo skozi celoten življenjski krog proizvoda – od nakupa in prevoza surovin ter primarnih proizvodov, proizvodnje ali pridelave, distribucije, pakiranja in uporabe do reciklaže ter njegove končne odstranitve. Študija ANEC opozarja, da je takšno izračunavanje zavajajoče – že zdaj namreč obstaja dvom v obstoječe označbe ogljičnega odtisa, kjer je zapisan ekvivalent CO2e v absolutnih številkah. Že z manjšo spremembo v dobavni verigi postane taka trditev nepravilna in zavajajoča,” pojasnjujejo na GZS. Poudarjajo, da je morebitni doprinos proizvoda k naraščanju vsebnosti toplogrednih plinov v ozračju vsekakor problematika, ki si zasluži pozornost. Vendar je smiselno, da se proizvajalci odločijo za označevanje proizvodov z ogljičnim odtisom na prostovoljni osnovi, pri čemer mora biti informacija, ki je namenjena potrošniku, zanesljiva, dosledna, razumljiva in ne sme zavajati. “Če obstajajo merila za pravico do uporabe okoljske oznake ecolabel za določen proizvod ali skupine proizvodov, je smiselno, da se tem okoljskim merilom doda še prag za ogljični odtis, če se izkaže, da je to pomemben okoljski vidik. Ob sprejemanju uredbe (ES) 66/2010 o znaku EU za okolje je bila podana pobuda, da bi se oblikovala merila  tudi za hrano in krmo. Peti člen skupne evropske uredbe zapoveduje, da bo do 31. 12. 2011 izdelana študija, na podlagi katere bo Komisija odločila, za katero skupino hrane in krme, če sploh katero, je razvoj meril za znak EU za okolje izvedljiv. Med temi merili bo gotovo vključeno merilo za ogljični odtis, če se bo ob preučitvi življenjskega kroga izdelka izkazal kot pomemben.”