| CERO Nova Gorica | | Avtor | |
| Izgradnjo CERO Nova Gorica usklajuje Dario Rolih, univ. dipl. inž. geoteh., vodja PE Ravnanje z odpadki v novogoriški Komunali. Vendar ni le koordinator projekta, ki ga, kot meni, izvajajo po načrtu. Kot dober poznavalec razmer na trgu odpadkov in zadreg, ki nastajajo pri izvajanju okoljskih uredb, smo ga povprašali med drugim tudi o novi uredbi, ki bo stimulirala občine z razvitim sistemom ločenega zbiranja odpadkov. Njegov odgovor je, da je precej nejasnosti. Ali so si komunale in občine, ki vozijo odpadke v regijske centre na drugo lokacijo, že zagotovile sledljivost vsakega zabojnika z odpadki? | |
Zakaj Slovenija zamuja pri gradnji regijskih centrov za ravnanje z odpadki?
Zamuja zato, ker smo se nerodno lotili gradnje centrov. Operativni načrt se je spreminjal (noveliral), spremenili so se parametri in posledično tudi izvedba. Gradnja regijskih centrov je prepuščena občinam, občine so to oddale svojim upravljavcem. Upravljavci so se naloge lotili po svoje, bolj ali manj strokovno. Ponudniki novih tehnologij so kar deževali z raznimi ugodnostmi, rezultati, stanje, kakršno je, pa zasluži strokovni premislek in dogovor, kako najbolje naprej.
Sprejete so uredbe, ki niso enake nemškim, avstrijskim in italijanskim. Tukaj se stvar nekoliko zaplete, ker vsak ponuja tehnologijo, ki jo obvlada za zagotavljanje lastne zakonodaje. Upravljavci odlagališč smo se morali hitro učiti in/ali najeti drago pomoč za samo delno rešitev naše problematike. Bodimo pošteni, kateri center pa obratuje popolno po sedanji zakonodaji? Kateri center zagotavlja vse potrebne parametre za odlaganje? Odgovorimo lahko le, kdo je najbliže temu cilju in kdo je še zelo daleč.
Kako daleč ste pri pripravah na gradnjo regionalnega centra na Primorskem? Kje se najbolj zatika?
ri nas (CERO Nova Gorica) gradnja centra poteka na projektni ravni. Za zdaj dokaj dobro. Nekaj nesoglasij nastaja pri medobčinskih pogodbah, a upam, da jih bomo uspešno rešili. K pospešeni gradnji CERO nam pripomore država z inšpekcijskimi službami in kaznimi, ki smo jih upravljavci – pravna in odgovorna oseba – že dobili.
Odlagališča morajo pridobiti dovoljenja IPPC, vendar je čedalje več strokovnih mnenj, da jih ne bodo mogla dobiti. Zakaj?
Dovoljenja IPPC so za naprave, ki povzročajo onesnaženje večjega obsega. Pri nas so to odlagališča z zmogljivostjo več kot 10 ton na dan ali s skupno zmogljivostjo nad 25.000 ton odpadkov. BREF in BAT za odlagališča odpadkov ne obstajajo. Naj bom jasen: vloge za dovoljenje IPPC so se redno spreminjale in prav tako obrazci za izpolnjevanje. Izdelovalci vloge za dovoljenje IPPC, imam srečo, da sem to bil jaz, smo se morali redno privajati novim zahtevam ocenjevalcev oddanih vlog. Prva vloga za IPPC je poleg besedila vsebovala še okoli 20 tabel za definiranje izpustov, naprav, procesov, potrdil … Dve leti po oddani vlogi smo dobili poziv za dopolnitev vloge, ki jo je pregledala druga oseba. To naj ne bi bil problem, če bi v celoti pregledali prejšnjo dokumentacijo. Očitano nam je bilo, da vloga ni v skladu z veljavno zakonodajo. Seveda, saj ni treba biti strokovnjak pri ravnanju z odpadki, da bi opazili, katere spremembe zakonodaje smo doživeli v zadnjih dveh letih. Zakaj ne bi dobili dovoljenj IPPC? Mogoče zaradi nezagotavljanja obdelave odpadkov po predpisani referenčni shemi Uredbe o odlaganju odpadkov? Drugi problem naj bi bil izdelava programa ukrepov pri preseganju parametrov za podzemne vode, ki ga mora izdelati izvajalec monitoringov v sodelovanju s podizvajalci. Glede na to, da smo šele dobili ponudbe za izdelavo programov, ni možnosti, da bo to izdelano v zahtevanem roku. O čigavi odgovornosti govorimo?
Komunalna podjetja in stroka že dolgo opozarjajo, da liberalizacija pri ustanavljanju shem za ravnanje z odpadki povzroča na trgu še več zmede in da niso jasna merila za odločanje pri izdajanju dovoljenj. Kje je po vaše glavni problem in kaj zdajšnje razmere pomenijo za izvajalce javnih storitev? Kako je s stroški?
Sheme so največkrat izbrane oziroma nastanejo na podlagi zahtev ali želja velikih proizvajalcev. Ali je ministrstvo za okolje že ovrednotilo višino priznanih stroškov ravnanja za odpadke, ki so obveznost IJS v novonastalih shemah? Naj si nekdo prebere do konca veljavne uredbe! Sheme se letos zagrizeno borijo za vsak kilogram njihovega odpadka. Le zakaj? Kitajci so odprli trg. Cena nafte in posledično plastike se je povišala, tudi papir se je spet podražil. Za druge sheme ne bom komentiral, ker se mi zdi čudno, da so pri nekaterih shemah, kjer sta dve ali več družb, vsi izbrali istega podizvajalca. Količin odpadkov pri zdajšnjem standardu ne bomo zmanjšali. Ta korak bi prepustil proizvajalcem, trgovcem in tistim, ki dajejo odpadke na trg. Največ, kar lahko naredimo, je, da zmanjšamo količino odloženih odpadkov oziroma emisije toplogrednih plinov iz odpadkov in emisije snovi v vode. Drugo je ločeno zbiranje odpadkov s sodelovanjem inšpekcijskih služb in nenehno okoljsko izobraževanje. Izvajalci javnih storitev neradi spreminjamo načine izvajanja dejavnosti javnih služb. Precej nas je investiralo v en način zbiranja in vsaka sprememba pomeni ogromne stroške, ki ne bodo priznani, in sicer vsaj še šest mesecev glede na zadnjo uredbo.
Lanska kriza na trgu z izrednim upadom cen surovin je povzročila veliko zmede. Tudi drugod, ne samo pri vas, ni bilo interesa za zbiranje in odkup embalaže. Pri vas ste imeli na skladiščenju kar 15 vlačilcev embalaže. Kako se izogniti takim zapletom?
Tu se vidi odgovornost posameznih shem. Verjetno v svojih izračunih niso predvidevali takega zloma trga, saj tudi nihče od nas ni tega pričakoval. Verjetno pa je še, da posamezne družbe v iskanju novih zavezancev ponujajo precejšnje ugodnosti glede višine embalažnine, tako da iz tega vira ne morejo kriti nepričakovanih stroškov. Iz takih zapletov se je težko rešiti z eno hitro potezo. Problem je v tem, na primer, če je papirnica zaprta in ne obratuje, nimaš kam peljati odpadnega papirja. Potrpežljivi moramo biti vsi, izvajalci javnih služb in družbe.
Komunalna podjetja so že večkrat opozorila, da bi moral okoljski zakonodajalec že pri pripravi zakonodaje slišati mnenja tistih, ki bodo izvajalci predpisov. Kaj predlagate Ministrstvu za okolje in prostor ter Agenciji RS za okolje?
Izvajalci javnih služb smo operativni in poznamo odpadke od nastanka do njihovega konca. Tudi mi smo proti temu, da gre vse na zasip in sežig. Ministrstvo bi moralo poslušati pripombe IJS, a ne samo na spletnih straneh, ker nisem prepričan, da se upoštevajo.
Kako ste sprejeli vsebino nove uredbe, ki bo bolj stimulirala občine z razvitejšim in uspešnejšim ločenim zbiranjem odpadkov?
Mislite na uredbo o okoljski dajatvi. Žal, izračun sem prenesel na računalnik in precej stvari ni jasnih. Občina, ki bo za okoli 1 odstotek slabše ločevala kot druga občina, bo prikrajšana za veliko denarja. Ali vse občine lahko enakopravno implementirajo ločeno zbiranje na svojem območju? Glede na to, da bo odpadek, ki bo odložen v eni občini, odpeljan v drug regijski center in predhodno obdelan, kako se bo zaračunala okoljska dajatev pri zmanjšanih količinah odpadkov na izhodu? Ali imajo komunale, ko pobirajo odpadke, v nalogu evidenco, kateri zabojnik pobira in koliko jih je v enemu vozilu iz ene občine in koliko iz druge. Nekatera vozila imajo črtne kode, lastno tehtnico, nekatera pa ne. Ali se meritev posameznih tehtanj ujema z meritvijo na tehtnici na centru? Želim povedati, da z izračuni lovimo procente, medtem ko je realnost na terenu velika aproksimacija. Zmeraj pridemo do tega, da moramo po zdravi pameti porazdeliti zakonsko določene parametre. Pa še to kot zanimivost. V letnih poročilih moramo poročati na tri decimalna mesta natančno. Tehtnice na odlagališčih so 50-tonske in več. Kaj mislite, kakšna je natančnost teh tehtnic? Odgovor: najmanj plus ali minus 20 kilogramov.
