| Obraz | | Sebastijan Kopušar | |
| Mateja Mikec ima prodoren pogled, s katerim se zavrta v sogovornika, ga zaiskri ob posebej duhovitih domislicah, ob napadu smeha pa se v njem razleze koroška toplina. Prodorne so tudi njene zamisli. Direktorica Interseroha, družbe za zbiranje in ravnanje z odpadnimi surovinami, je po kritiki računskega sodišča, ki je sedanji način zbiranja odpadne embalaže označilo za slabo zastavljen, vrgla rokavico Ministrstvu za okolje in prostor ter konkurenčnim družbam. Pripravila je svoj predlog, kako urediti to področje. Predlog je bil že deležen različnih odmevov, a direktorica je vztrajna. | |
Kaj je glavna težava dosedanjega sistema zbiranja in ravnanja z odpadno embalažo v Sloveniji?
Ministrstvo za okolje in prostor pušča družbam, ki organizirajo zbiranje in predelavo odpadne embalaže, bistveno preveč svobode pri doseganju nacionalnih ciljev. Ministrstvu je vseeno, ali družbe embalažo zberejo v gospodarstvu, industriji in trgovini ali v gospodinjstvih. Ker pa je zbiranje embalaže v gospodarstvu bistveno cenejše, jo družbe za ravnanje z odpadno embalažo iz gospodinjstev zberejo le toliko, kolikor je nujno. V Sloveniji pospešujejo zbiranje embalaže iz gospodinjstev bolj ali manj samo komunalna podjetja, ki pa so pri tem preveč prepuščena sama sebi. Poleg tega komunalna podjetja, ki upravljajo lastno deponijo, odpadno embalažo raje odlagajo skupaj z drugimi odpadki na deponijo, saj je to za zdaj ceneje kot ločeno zbiranje.
In kaj je jedro vašega predloga za izboljšanje dosedanjega sistema?
Recept je zelo preprost. Embalažo, ki jo proizvajalci ali uvozniki dajejo na trg, bi morali deliti po vrsti materiala in glede na to, ali je prodajna ali transportna embalaža. Poleg tega bi morali embalažo iz plastičnih in kovinskih materialov razdeliti glede na velikost ali prostornino, saj se na primer 0,5-litrska pločevinka piva pojavlja v komunalnem sektorju, 200-litrski sod pa v nekomunalnem sektorju. Na tak način bi dobili delitev na “drobno” embalažo, za katero bi bil pristojen komunalni sektor, in “veliko” embalažo, za katero bi bili pristojni zbiralci odpadkov. “Drobna” embalaža, ki nastaja v gospodinjstvih, obrti in storitvah, povzroči tudi bistveno višje stroške zbiranja in predelave kot “velika” embalaža, ki nastaja v industriji in trgovini, zato bi morali določiti različno embalažnino. Ministrstvo bi moralo družbam za ravnanje z odpadno embalažo postaviti ločene cilje za zbiranja “drobne” embalaže in za “veliko” embalažo. Na tak način bi preprečili, da se večji del embalaže zbere v industriji in trgovini. Pri ločenih ciljih bi se morale družbe za ravnanje z embalažo potruditi in komunalna podjetja stimulirati k zbiranju večjih količin “drobne” embalaže iz gospodinjstev.
Kakšni so odzivi na vaš predlog?
Tako pri konkurenci kot tudi v ostali strokovni javnosti že dalj časa vlada nezadovoljstvo v zvezi z načinom organiziranosti slovenskega sistema ravnanja z odpadno embalažo. Kljub temu pa na predlog, da v okviru gospodarske zbornice ustanovimo delovno skupino strokovnjakov iz vseh družb za ravnanje z odpadno embalažo, nismo dobili odzivov. Ministrstvo se poskuša distancirati od problemov in se ne spušča v vsebinska vprašanja, zakaj sistem ravnanja z odpadno embalažo slabo funkcionira. Poleg tega je, naj mi na ministrstvu oprostijo izraz, naivno pričakovati, da bo gospodarstvo oziroma da bodo zavezanci sami rešili nastale probleme. Potrebno je razumeti, da je interes gospodarstva en sam: zaradi zaostrenih gospodarskih razmer želijo čim nižje stroške ravnanja z embalažo ter boljši ali najmanj enakopraven konkurenčen položaj v odnosu do drugih podjetij. To pa je v nasprotju z nujo večanja količin ločeno zbrane embalaže iz gospodinjstev, saj je to zelo drago.
Kaj vas žene, da nastopate tako odločno, saj embalažnim družbam sedanje razmere menda celo ustrezajo?
Morda je moj položaj res malce shizofren. Sem direktorica podjetja, ki se ukvarja z ravnanjem z odpadno embalažo. Lahko bi si rekla, zakaj se pritožujem, saj imamo dovolj prostora, da lahko poslujemo po domače. Vendar smo nemško podjetje z njihovimi poslovnimi merili, kot odgovorna oseba pa ne morem pristati na poslovanje v nejasnih razmerah, ki omogočajo malverzacije in prelivanje denarja. Ne moremo pristajati na polovične rešitve, četudi nekomu prinašajo večje zaslužke.
Kdo je tisti, ki ima največje zaslužke? Ali obstaja podjetje, ki je morda blizu Ministrstvu za okolje in prostor ter na nek način lobira za status quo?
Najbolj profitirajo veliki slovenski trgovci. Z njihove strani je naše podjetje doživelo že precejšnje pritiske, mene bi najraje izbrisali z zemlje, ker ves čas sitnarim. A mi je to postalo že všeč. V velikih slovenskih trgovskih centrih nastajajo velike količine odpadne embalaže, v največjem trgovskem podjetju kar okoli petina vseh količin odpadne embalaže, ki jo zberemo v Sloveniji. Ta količina ima v sistemu za doseganje okoljskih ciljev precejšnjo težo. Če jo ponudiš neki družbi za ravnanje z odpadno embalažo, je ta uspešna in dosega okoljske cilje, to pa ima določeno vrednost. Po eni strani kot material, po drugi strani pa kot način za doseganje uspešnosti. In tukaj je v ozadju denar.
In ta denar ne prihaja na Interseroh?
Tekst sem pripravila kot svoje osebno stališče. Obstaja sicer splošno prepričanje, da kot direktor zagovarjaš samo kratkoročne interese podjetja, kar pa je zelo kratkovidno. Dejstvo je, da imam kot direktorica izjemno dober pregled nad razmerami in dogajanjem. Družbe za ravnanje z odpadno embalažo smo tiste, ki vodimo in nadzorujemo te procese, jih najbolj razumemo in bi jih morale tudi ustrezno opravljati. Imamo zelo močan položaj v slovenskem prostoru, tega pa ne bi smeli zlorabiti. Ker je trg konkurenčen, bi morala država postaviti pravila igre.
Je to vaše vztrajanje pri načelih že malce trma in značajska lastnost?
Zagovarjam načelo, da ljudje nismo na svetu samo za to, da živimo, ampak da prinesemo neko spremembo. Odgovornost vseh, ki imamo izobrazbo, znanje in določen položaj, je prinašanje pozitivnih sprememb. Dejstvo je, da s svojim delovanjem trčiš v interesne sfere nekoga drugega. Nujne so interference, potem je samo še vprašanje, kakšna je amplituda teh interferenc.
Kaj pa zaslužek in uspeh, nista to poslovna afrodiziaka?
Finančni učinki, ki jih prinaša delo, so prijetni, ključna pa je kreativnost, prinašanje sprememb, spreminjanje sveta na bolje, kakorkoli se to zdi idealistično. Hvala bogu, da je na svetu nekaj ljudi, ki to vidijo kot svojo dolžnost. Ne gre samo za podjetje, gre tudi za družbo, v kateri živimo, zato moramo delovati na način, da stvari spreminjamo.
Kako mora človek zastaviti kariero, da se znajde na vrhu podjetja, kot je Interseroh?
Po izobrazbi sem metalurginja, svojo kariero pa sem začela v Slovenskih železarnah, ko so bile te sredi prestrukturiranja v začetku devetdesetih let. Nekaj časa sem bila komercialna direktorica podjetja znotraj sistema železarn, ki prodaja vijake. Še vedno se šalim, da smo po razpadu jugoslovanskega trga vijake po Evropi prodajali samo Kitajci in jaz. Ob tem ostrem prehodu na evropski trg sem se naučila, da moraš živeti od rezultatov svojega dela in da trg presodi, kako dober si. Tukaj ni milosti in sociale. Ta borba za trg, za kupce, me je zelo zaznamovala. Kasneje sem odšla v Petrol, k čemur je prispevala želja po osebni rasti, saj mi je novi delodajalec omogočil šolanje na MBA. Petrol je izbral ekologijo kot svoje razvojno poslovno področje. Strategija Petrola so bile investicije v okoljsko infrastrukturo, izpeljala sem tri velike projekte. Eden je bil vstop kot družbeniki podjetja Aquasystems v mariborsko čistilno napravo. To je bila zelo poučna lekcija, ki mi je koristila pri izvedbi čistilne naprave v Murski Soboti. Ko sedaj spremljam njeno delo, vidim, da smo projekt dobro zastavili.
Se je od svojih poslovnih otrok težko posloviti?
Seveda. Sploh če delaš s srcem, kar je tudi pogoj, da si lahko uspešen. Delo mora postati del življenja. V Petrolu sem zagotovo pustila košček srca. Ampak takšno je življenje. Sem zelo dinamična oseba in se težko ustavim, zato sem iskala nove izzive. Petrol me je začel na nek način dušiti, bila sem na položaju, ki mu Nemci pravijo Traumjob, sanjska služba. Kdo bi hotel več in rinil v neznano? Vendar vsaj zame to ni prava strategija v življenju. Takrat se je začel ustanavljati Slopak. Še sedaj se spomnim, ko mi je Janez Lotrič (nekdanji prvi mož Petrola, op. p.) poslal kopijo uredbe o ravnanju z odpadno embalažo. Takoj sem razumela, da to pomeni popolno spremembo slovenskega koncepta ravnanja z odpadki, da se spreminjajo finančni tokovi, da bo družba za ravnanje z odpadno embalažo imela zelo pomembno vlogo pri ravnanju z odpadki. Videla sem, da se v Evropi razširjena odgovornost ravnanja z odpadki širi tudi na druge vrste odpadkov, zato je bila to dobra priložnost. Takrat smo s Petrolom skušali prevzeti Dinos, vendar se je ta obranil in se povezal z nemškim partnerjem, kar je bila po mojem zanje dobra odločitev. Dala sem tudi pobudo, da pristopimo k Slopaku …
In končali pri Interserohu …
Zamisel o družbi za ravnanje z odpadno embalažo mi je bila zelo všeč kot projekt, hkrati je začel Interseroh razmišljati o širitvi v druge evropske države, zato smo se nekako našli. Moj izziv je bil narediti alternativo Slopaku, zaradi česar me je nekaj ljudi spraševalo, če sem čisto pri sebi (smeh). Jasno mi je bilo, da je Slovenija odprt trg, ki se vse bolj zaveda pomena konkurence, in da bi bil monopol zelo slab. Trg nas je sprejel zelo pozitivno. Pri embalaži imamo več kot dvajsetodstotni tržni delež, imeli bi še višjega, če nam Slopak ne bi postavljal umetnih ovir. Z nami dela več kot petsto strank, uglednih podjetij, zato je tudi naša odgovornost do njih, da smo pri delu uspešni. Je pa dejstvo, da smo v interesni sferi nekoga drugega. A kot sem že dejala, zame je uspeh sprememba, spreminjanje stvari. Ne lep avto ali dobra hiša, pač pa puščanje sledov. Da greš komu na živce …
Radi izzivate?
(Sprva se samo nasmeje.) Pravzaprav da, včasih grem komu na živce, ampak hkrati me jemljejo resno. Ker sem dobro izobražena, poznam sodobne menedžerske prijeme. In imam srečo, da imam zelo dobre sodelavce, nisem one man band, ampak lahko rečem, da imam sanjski kolektiv.
Je to torej vaš “traumjob”?
O, da. Pri delu uživam, resnično uživam. Pa tudi dovolj zahtevno je, vanj moram vložiti vse svoje napore.
