| Aktualno | | Branko Rožič1 | |
Ko sem pred petnajstimi leti začenjal na Količevem, so mi takratni italijanski lastniki pri izdelavi srednjeročnega razvojnega plana podjetja dali napotilo, da naj uporabimo ceno 1 DM za kg premaznega kartona. Da je to cena, ki je veljala v bližnji preteklosti in bo z visoko stopnjo gotovosti ostala v veljavi tudi v srednjeročnem obdobju. Takrat smo pri izdelavi podobnih izdelkov v podjetjih uporabljali primerna povečanja tako na stroškovni kot na cenovni ravni, tokrat pa nič. Finančni rezultat srednjeročnega plana se je seveda izšel; zarezati smo morali v določene stroškovne strukture, si pomagati z višjo količino in aktivnostmi na trgu in strukturi produkta.
Ne le v omenjenem srednjeročnem obdobju, tudi v vseh petnajstih letih je veljalo, da se cena ni premaknila od te vrednosti navzgor, v večini obdobja je bila celo pod to vrednostjo. Tako smo tudi trenutno pri ceni 0,5 € za kg premaznih kartonov, ki so izdelani na osnovi vračljivega papirja, z nekaj odstopanja navzgor ali navzdol, odvisno od trga in produktov. Podobno cenovno usodo je delila oziroma še vedno deli celotna papirna, kartonska in celulozna dejavnost. Temeljni razlog za to leži predvsem v tem, da sta celuloza in vračljivi papir, ki v strukturi papirnic predstavljata delež od 30 do 60 % vseh stroškov, podvržena visokim cenovnim nihanjem. Posledično se je to odražalo na končnih cenah papirjev in kartonov, ki so bile na dolgi rok praktično nespremenjene, čeprav je trg zahteval in tudi dobil vse višjo dodano vrednost izdelkov in so se ostali stroški pridno dvigovali. Naj omenim samo dva največja, stroške dela in energije, ki sta v stroškovniku papirničarjev udeležena z obakrat po 10 do 20 %. Bruto plače so se iz 567 € na zaposlenega v letu 1995 povečale na 1.475 € v letu 2009, torej gre za 160-odstotni dvig (v Sloveniji v tem obdobju za 108 %, v predelovalnih dejavnostih za 106 %) oziroma 7,1 % povprečno na leto. Cena zemeljskega plina, ki je večinski energent pri proizvodnji toplotne energije, pa je od leta 1998 do danes narasla za 220 % ali po povprečni letni stopnji 10,2 %. Vse te dvige stroškov so morali papirničarji pokriti z ekonomijo obsega, povečanjem produktivnosti, modernizacijo in uveljavitvijo izdelkov višje dodane vrednosti. Ta razkorak med ceno prodajnih produktov in posameznimi pomembnimi stroški je tudi eden od temeljnih vzrokov, da slovenski papirničarji posebno v zadnjih letih ne beležimo rasti bruto dodane vrednosti na zaposlenega, ki s povprečjem dejavnosti 40.000 € na zaposlenega nikakor ne zadošča za kapitalsko intenzivno proizvodnjo, kar proizvodnja papirja in kartona vsekakor je.
Kitajska je zgradila preveč zmogljivosti
Zakaj naj bi se v prihodnje cena papirjev in kartonov povišala? Ali se bodo s tem spremenila tudi ustaljena razmerja med stroški in cenami? Bi višja cena prinesla tudi boljši finančni rezultat? Pomeni to, da se bodo vremena papirničarjem, tako slovenskim kot tudi evropskim, razjasnila? Bojim se, da ne. To svojo skrb bom skušal utemeljiti z dvema globalnima dejavnikoma, ki bosta močno, v posameznih primerih pa tudi usodno vplivala na posamezne proizvajalce. To sta selitev kapacitet iz razvitega v manj razviti del sveta ob še vedno izkazovani 0,5 do 1 % dolgoročni letni rasti svetovne porabe papirjev in izvedba zaščitnih ukrepov na področju klimatologije, ki naj bi temperaturo segrevanja ozračja do leta 2050 zadržali do 2 °C povečanja glede na predindustrijsko dobo, do leta 2020 pa jih je EU označila s sedaj že znamenitimi petimi dvajseticami (dve predstavljata letnici, tri pa realne cilje).
Svetovna proizvodnja papirja in kartona je v letu 2008, ko je dosegla rekorde, znašala 390 mio ton, pri čemer je bil med glavne tri svetovne proizvajalce delež razporejen takole: Evropa 27 %, ZDA 22 % in Kitajska 20 %. Proizvodnja celuloze je obsegala 192 mio ton, pri čemer so najmočnejše ZDA s 26 %, sledi Evropa z 22 % in Kitajska z 11 %. Posebno Kitajska je v zadnjih desetih, petnajstih letih dosegla izjemno rast, ki jo bo že v letošnjem letu postavila na drugo mesto svetovne lestvice proizvajalcev papirja in kartona. Zaprla je stotine majhnih obratov in jih nadomestila z velikimi, novimi enotami, od katerih en sam stroj proizvaja toliko kot vse slovenske papirnice, vgrajena tehnologija pa je najsodobnejša, kar je premorejo vodilni nemški in skandinavski proizvajalci, ki so skoraj brez izjeme dobitniki poslov. Tu torej ne gre za klasično selitev kapacitet, kjer bi se tovarna preselila iz npr. Evrope na Daljni Vzhod, saj ne poznam takega transfera z izjemo zaprtih tovarn z zastarelo tehnologijo. Kitajska je ne glede na rast porabe papirja, ki se pri njej že nekaj let meri z dvomestno vrednostjo in prehiteva rast BDP, zgradila presežek kapacitet, ki je ne samo prekinil uvoz iz Evrope in ZDA, temveč tudi predvsem v letih 2007 in 2008 pritisnil s svojo ponudbo na evropski trg z zelo konkurenčnimi cenami. Posledice so bile ob sicer znanih presežkih kapacitet evropskih proizvajalcev kljub dobremu povpraševanju na trgu za marsikoga usodne. V dejavnosti, kjer deluje naše podjetje Količevo Karton, to je v proizvodnji premaznih kartonov, ki so namenjeni za izdelavo kartonskih zloženk z visoko sporočilnostjo na prodajnih policah, in v kateri se v Evropi proizvede letno 8,4 mio ton proizvodov, je v zadnjih štirih letih trajno prenehalo obratovati devet kartonskih strojev od skupno dvainsedemdesetih. S tem je bilo s trga umaknjenih 4 do 5 % kapacitet, ki so bile najmanj konkurenčne, novih, tako imenovanih green field naložb, pa ni bilo v Evropi že dvajset let. V obdobjih, ko je povpraševanje visoko in se spremeni ustaljeno razmerje med ponudbo in povpraševanjem, to vodi v dvig cen. Ravno temu smo priča v letošnjemu letu, saj proizvodnja na vseh svetovnih trgih raste med 8 in 11 % glede na sicer netipično leto 2009. Cene papirjev in kartonov rastejo, potem ko so v prvem kvartalu dobesedno eksplodirale cene celuloze in vračljivega papirja in se šele zdaj umirjajo. V Evropi in svetu že večkrat viden scenarij, ki pa je vedno privedel do znižanja cen v celotni proizvodni verigi. Tokrat bi znalo biti drugače, tudi ali predvsem zaradi ciljev, ki izhajajo iz petih dvajsetic.
V tej znani formuli, s katero je na klimatskem področju EU pred dvema letoma opredelila cilje do leta 2020, bodo ob njihovi uresničitvi za 20 % znižali izpuste toplogrednih plinov glede na izhodiščno leto 1990 in povečali učinkovitost izrabe energije za 20 %, kar v bistvu pomeni, da bo za vsak evro bruto domačega produkta porabljena petina manj energije in da bodo obnovljivi viri prispevali 20 % celotne porabe električne energije v EU. Izvedba tega zadnjega dela je vitalnega pomena za evropske papirničarje, saj pomemben del obnovljivih virov poleg sonca, vode in vetra predstavlja tudi biomasa oziroma les, ki je osnovna surovina pri proizvodnji celuloze in papirja.
Papirniška panoga bo dvakrat prizadeta
Čeprav je proizvodnja celuloze in papirja velik porabnik energije, je v EU v primerjavi z ostalimi energetsko potratnimi industrijami, kot sta npr. proizvodnja elektrike in cementna industrija, pravi pritlikavec z 1,56-odstotnim deležem izpustov CO2 v celotni trgovalni shemi ETS, v katero je vključenih 932 evropskih tovarn z 2.000 mio ton letnih izpustov. Pomembna je ugotovitev, da je njena prizadetost pri udejanjanju zaščitne klimatske politike dvojna. Na eni strani se bo v tretji trgovalni periodi od leta 2013 do leta 2020 soočala z neposrednimi in posrednimi stroški izpustov CO2, kar bo po oceni CEPI, krovne organizacije evropskih papirničarjev, povečalo njihove stroške za 2 do 4 %, odvisno od njihove energetske učinkovitosti, na drugi strani pa se bo soočala z visokimi cenami lesa, saj bo povpraševanje po tej surovini zaradi doseganja okoljevarstvenih ciljev v EU-27 skokovito naraščalo, čemur smo priča že v tem obdobju.
Pri tem imajo posamezne države znotraj EU-27 povsem različna izhodišča glede trenutnega stanja in tudi poti do 20-odstotnega deleža obnovljivih virov v skupni porabi električne energije. Namen tega članka ni zahajati v tovrstne podrobnosti, vendar naj navedem primera dveh držav. Velika Britanija, ki ima s 6,6-odstotnim deležem obnovljivih virov v proizvodnji električne energije enega najmanjših deležev v EU-27, stavi na energijo vetra, ki naj bi zapolnila dve tretjini primanjkljaja, les, v glavnem v obliki sekancev in peletov, pa preostalo tretjino. To pomeni, da bodo za dosego tega cilja povpraševali letno po dodatnih 45 mio m3 lesa v obliki sekancev, iz katerega se sicer lahko naredi 10 mio ton celuloze, kar predstavlja 5 % svetovne proizvodnje oziroma celotno trenutno letno proizvodnjo te surovine v Braziliji, ki je eden največjih svetovnih proizvajalcev. Trenutno ima Velika Britanija 28 projektov z električno močjo več kot 50 MW v različnih izvedbenih fazah, vse pa računajo na oskrbo z lesom iz vzhodne Kanade, juga ZDA, Brazilije in baltskih držav. Pa sem navedel samo primer ene države. Naši sosedi Avstrijci npr. že sedaj za potrebe energetike proizvedejo 2 mio m3 lesa v obliki sekancev, kar je 70 % celotnega letnega poseka vseh lesnih struktur v Sloveniji.
Da se na tem področju že izvajajo premiki, naj navedem najavo pomembnega proizvajalca celuloze, papirja in kartona iz Brazilije o pričetku investicije treh proizvodnih linij v količini 1 mio ton letno peletov pri vsaki, s skupno vrednostjo 800 mio $; 90 % količin je že pogodbeno zakupljenih od evropskih proizvajalcev električne energije.
Vse to bo vodilo neizogibno v višje cene celuloze in posledično papirjev in kartonov, saj so površine in tehnologija za rast in pripravo podobne v obeh primerih, četudi kakovost lesa ni zamenljiva za obe uporabi. Višje cene še toliko bolj, če se bo udejanjila dolgoročna napoved rasti količin papirja in celuloze, ki na izhodiščno leto 2000 predvideva do leta 2050 pri papirjih rast 49 %, pri celulozi pa 26 %, kar predstavlja 0,8- oziroma 0,5-odstotno letno rast.
Slovenske papirnice so usposobljene za težke čase
Kaj to pomeni za evropske papirničarje, je jasno. Dolgoročno relativno višje stroške za surovine in energijo bodo skušali prenesti na trg z višjimi cenami izdelkov. Dejansko bo to uspelo le z večjimi, dobro organiziranimi ter učinkovitimi enotami, majhni, razen tistih, ki proizvajajo nišne produkte z visoko dodano vrednostjo, pa bodo morali zapreti svoja vrata. Ta proces, ki se je tudi do sedaj seveda že izvajal, bo poslej samo še intenzivnejši. Višje cene, žal, ne bodo prinesle same po sebi tudi boljši poslovni rezultat, pač pa še večjo konkurenco in selekcijo na trgu. Tisti, ki bo obstal in utrdil svoj položaj na trgu, pa bo brez dvoma finančno uspešnejši.
Kje se tu umeščamo slovenski proizvajalci? S 700.000 ton letne proizvodnje v šestih papirnicah nismo tako majhni, da bi nas zaradi tega lahko skrbelo. V kolikor bomo proizvodno in energetsko zadosti učinkoviti, za kar po mojem imamo znanje in usposobljenost, ter bomo uspeli v razvoju in trženju produktov, smo lahko uspešni v teh zahtevnih časih. Seveda veljajo tudi tu različna pravila za podjetja, ki so organizirana koncernsko in so v tuji lasti, od tistih, ki so na trgu povsem samostojna in pretežno v domači lasti. Na Količevem smo letos zaenkrat uspešni tako glede količine kot tudi poslovnega rezultata, naslednje leto pa je predaleč za kakršnokoli oceno.
1 – Branko Rožič, direktor Količevo Karton
