| Gradbeni odpadki | | Ana Mladenovič in Vilma Ducman1 | |
Odpadek je po definiciji vsaka snov ali predmet, ki ga povzročitelj ne more ali ne želi uporabiti sam. Obstaja velika verjetnost, da je ta odpadek odlična surovina za nekoga, ki ima za uporabo tega materiala ustrezno tehnologijo, znanje in tržišče. S tem se na eni strani ohranjajo dragoceni naravni viri, na drugi pa razbremenjuje okolje, saj se s tem zmanjša potreba po deponiranju odpadkov in latentna grožnja zaradi možnega onesnaženja okolja. V skladu z načeli dobre prakse ravnanja z materiali, ki je simbolizirana kot R-R-R (Reduce-Reuse-Recycle), težimo k temu, da se življenjski krog zaključi z odlaganjem, ponovno uporabo ali recikliranjem odpadkov. Recikliranje odpadkov v nove proizvode z visoko dodano vrednostjo dodaja trem R-jem še četrtega – kot “Rebirth” (ponovno rojstvo).
Idealno področje za uporabo različnih odpadkov kot kvalitetnih alternativnih materialov je gradbeništvo, in sicer predvsem iz dveh razlogov: na tem področju je možno porabiti velike količine teh materialov, poleg tega je v primerih, ko gre za nevarne odpadke, z različnimi vezivi ali postopki možno toksične komponente dolgoročno fiksirati in imobilizirati ter s tem napraviti okoljsko in tehnološko sprejemljive kompozite.
Najbolj perspektivna sta dva tipa odpadnih materialov: drobljene gradbene ruševine, ki ob primernem selekcioniranju in predelavi predstavljajo najboljši analog naravnemu agregatu srednje kakovosti, ki se v gradbeništvu največ uporablja, ter mineralni odpadki, ki nastajajo pri industrijskih procesih in ki jih zaradi tehničnih in ekonomskih razlogov ni možno reciklirati na mestu samem oziroma vračati v proizvodni proces (odpadni livarski peski, elektrofiltrski pepeli, žlindre in drugi odpadki iz črne in barvne metalurgije, industrijski, komunalni in galvanski mulji, odpadno steklo, odpadna sadra, ciklonski prah).
Preverjanje lastnosti/kakovosti in določanje uporabnosti teh materialov
Ker so lastnosti odpadkov, ki so ključne za vrednotenje potencialne uporabe v gradbeništvu, običajno nepoznane, je najprej potrebna mineraloška, kemična in fizikalnomehanska karakterizacija materiala, pri čemer je poudarek na določitvi morebitnih nestabilnih komponent, ki bi lahko škodljivo vplivale na bodoči gradbeni kompozit. Preliminarne raziskave dajo smernice za optimalno uporabo – kje in v kakšni količini. V drugi fazi je nujna vključenost končnega uporabnika in podatek o njegovih logističnih, tehnoloških in ekonomskih možnostih za uporabo določenega odpadka v novih aplikacijah. V tej fazi se optimizira laboratorijske kompozite, ki so bili v preliminarnih raziskavah izbrani kot perspektivni, in se jih v obliki prototipa aplicira in situ, ob sodelovanju in izvedbi končnega uporabnika. Monitoring obnašanja in odziva na obremenitev okolja nam da podatke za validacijo kompozita.
Sistemi potrjevanja skladnosti za uporabo odpadkov v gradbeništvu
V veliki večini so kompoziti z odpadki na trajen način vgrajeni v objekt, kar pomeni, da zanje velja Zakon o gradbenih proizvodih, v katerega sta vključeni dve premisi potrjevanja skladnosti. Osnovna je potrjevanje na podlagi harmoniziranega standarda za določen material in/ali namen. V primeru, da harmoniziranega standarda ni, se skladnost dokazuje preko tehničnega soglasja. V nadaljevanju je poenostavljeno opisano nekaj uspešnih primerov iz prakse.
Agregat iz črne jeklarske žlindre
Iz črne jeklarske žlindre po stabilizaciji in predelavi nastaja visokokakovosten agregat, ki se zaradi visoke žilavosti in dobre mikrostrukture uporablja za obrabne asfaltne plasti in kot alternativni agregat nadomešča naravnega, ki ga mora sicer Slovenija za ta namen uvažati. Proizvajalec izvaja tekočo kontrolo po zahtevah harmoniziranega standarda SIST EN 13043 (agregati za asfalte), ima EC certifikat kontrole proizvodnje po sistemu 2+ ter za vsak proizvod Izjavo o skladnosti in oznako CE.
Lahki agregati
Številne prašnate industrijske odpadke (steklo, odpadni mulji, pepeli) je možno z enostavno in ceneno tehnologijo pretvoriti v porozne granule, ki po klasifikaciji spadajo v skupino lahkih agregatov in za katere sta na voljo harmonizirana standarda (SIST EN 13055-1 in SIST EN 1305-2), ki vsebujeta metodologijo preskušanja ter predpisujeta sistem potrjevanja skladnosti.
Mulji iz proizvodnje papirja
Pri proizvodnji in reciklaži papirja nastaja več odpadkov v obliki prahu in žlindre, ki zaradi svoje mineraloške sestave in fizikalnih lastnosti predstavljajo odlične gradbene materiale. Slovensko tehnično soglasje, v katerem so definirani in določeni ključni parametri, pomembni za uporabo teh materialov v gradbeništvu (tudi okoljski), je proizvajalcu dalo dokaz, da je iz odpadka nastal gradbeni proizvod in mu je predstavljalo osnovo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja.
Slovenija je zaradi svoje geološke danosti razmeroma dobro preskrbljena s cenenimi in kvalitetnimi naravnimi agregati za potrebe gradbeništva. To je tudi eden od ključnih razlogov, da je uporaba alternativnih materialov namesto naravnih zanemarljiva.
Zaveze o pomenu in potrebi po trajnostnem gradbeništvu, ki med drugim zajema tudi ponovno uporabo odpadkov, so danes modna govorica. Uporaba odpadkov je sicer deklarativno sprejeta kot možna opcija, v praksi pa so diskriminirani in obravnavani kot NIMBY (not in my backyard – samo ne na moje dvorišče).
Zdi se, da bi – poleg povečane informiranosti in pionirstva tistih, ki sprejemajo odločitve o vrsti in kakovosti materialov za vgrajevanje (investitor, projektant, izvajalec, nadzor) – predvsem država lahko in morala spodbuditi večjo uporabo teh materialov, denimo v okviru zelenih naročil, kjer bi kot eno od okoljskih meril pri gradnji objekta predpisala tudi uporabo določenega deleža recikliranih materialov.
1 Ana Mladenovič in Vilma Ducman, Zavod za gradbeništvo Slovenije
