| Aktualno | | dr. Aleš Smrekar1 | |
Narava se je glede na letošnjo ne prevročo in ne presuho pomlad pokazala v vsej svoji lepoti in naravno okolje je polno zelenila. Marsikatero človekovo nepremišljeno dejanje je prav zaradi tega zakrito očem. Evforični 15. april, ko smo čistili Slovenijo svoje nesnage, je že krepko za nami in tudi spomin po vznesenih besedah organizatorjev in politikov počasi bledi, zelenje pa vse bolj zakriva tista divja odlagališča, ki so ostala. Na eni izmed očiščenih lokacij je nekdo zapisal na tablico: Tu je odlagališče bilo in nikoli več ne bo! Akcija, ki so jo mladi v društvu Ekologi brez meja pripravljali več kot pol leta, je po vseh objektivnih in subjektivnih kriterijih uspela. Pred samim dnevom D so vzpostavili digitalno evidenco divjih odlagališč odpadkov z 12.000 zabeleženimi odlagališči in skupno 700.000 m3 odpadki na površini 45 ha. 270.000 nas je na tisto toplo sončno soboto uspelo s 7.000 odlagališč odstraniti kar 70.000 m3 predvsem komunalnih odpadkov, torej za površino desetih nogometnih igrišč en meter na debelo.
Gradbenih odpadkov se skoraj nismo dotaknili in prav nelegalno odloženi gradbeni odpadki predstavljajo enega večjih, trenutno skoraj nerešljivih problemov. Več kot polovica vseh odlagališč je obremenjenih tudi z gradbenimi odpadki, le 7 % pa samo z njimi. Gradbeni odpadki marsikdaj skrivajo v sebi tudi nevarne odpadke (na primer kritino in instalacijski material), ki neposredno zelo ogrožajo naše okolje, zlasti prst in vodo. Prav gradbeni odpadki so primer, kako ne znamo ali pa morda le ne želimo rešiti tega problema. Tudi v bližnji prihodnosti ne moremo pričakovati očiščenja. Zakonodaja je naložila inšpekcijskim službam veliko odgovornost, ki pa ji očitno niso kos. Poglejmo na konkretnem primeru. Ozaveščen občan prijavi občinskemu inšpektorju, pristojnemu za okolje, novo odkrito divje odlagališče odpadkov. Na njem so mešani odpadki, torej nekaj komunalnih, nekaj gradbenih, vmes še za vzorec nevarnih. Občinski inšpektor si ogleda divje odlagališče in ugotovi, da ni prevladujočih komunalnih odpadkov ter zato ni pristojen za reševanje navedene problematike. Zadevo preda v obravnavo pristojnemu državnemu inšpektorju, ki si v praksi le redko sploh ogleda prijavljeno odlagališče. Če pa si ga, ugotovi, da ni pristojen za reševanje problema, ker so prevladujoči odpadki komunalnega izvora, med katere uvršča tudi ostanke odslužene kopalnice. In zakaj gledata dva različna inšpektorja na isti kup nesnage s tako različnimi očmi? Morda zato, ker na ta način prelagata odgovornost s sebe, morda zato, ker je za sanacijo komunalnih odpadkov odgovorna občina, za sanacijo gradbenih pa država, morda pa res le zato, ker je zakon tako nejasno napisan, da sta resnično možni tako različni interpretaciji. Sanacija divjih odlagališč je prevelik finančni zalogaj tako za občine kot za državo, zato je morda obojim prav, da vsaj niso identificirani kot reševalci problemov. Nekatere občine si sicer prizadevajo, da bi sanirale čim več divjih odlagališč, vendar je to povezano z izjemno zapletenimi postopki, sanacijskimi načrti, javnimi razpisi. Odpadki pa se kar kopičijo. Svetle izjeme vsekakor so, verjetno jih je več med večjimi in bolje organiziranimi občinami, ki s strokovnimi službami lažje obvladujejo problem. Včasih tudi najdejo povzročitelje, ki jim nato odredijo, da odložene odpadke za seboj ustrezno pospravijo. Nekatere občine tudi odstranjujejo odpadke. Še zlasti pohvalno je, da razbremenjujejo svoja lastniška zemljišča in tako dajejo zgled drugim lastnikom. Zakonodaja namreč nalaga lastnikom, da morajo skrbeti za svoja zemljišča in če jim ne uspe identificirati povzročitelja morebitnega onesnaženja, morajo sami poskrbeti za sanacijo degradiranega prostora. Drugim občinam, tudi ne prav majhnim, ki imajo nakopičene številne okoljske probleme in nimajo niti občinskih inšpektorjev za področje okolja, odstranjevanje divjih odlagališč odpadkov peša.
Iz vsega zapisanega bi moralo ministrstvo, pristojno za okolje, prevzeti pobudo nase. Šele po več kot dveh mesecih po akciji Očistimo Slovenijo je prišlo do predaje katastra 12.000 divjih odlagališč Ministrstvu za okolje in prostor. Kateri so naslednji koraki, ki bi jih moralo Ministrstvo za okolje in prostor narediti na tem področju? Nedvomno so v društvu Ekologi brez meja dokazali svoje velike moralne in strokovne vrline, ki bi jim morale odpreti vrata v ta vrtiček. V začetku 21. stoletja ne moremo in ne smemo pričakovati, da bo to delo še naprej teklo na prostovoljnih temeljih. Ministrstvo bi moralo zagotoviti zadostna sredstva za uradni zagon in nadgradnjo tega katastra. Nekaj deset ljudi, ki so se v preteklih mesecih izurili za to delo, bi moralo na terenu verificirati od kogarkoli že najdena in vnesena odlagališča odpadkov. Na podlagi preverjenih parametrov bi morali s strokovno metodologijo pripraviti prednostni vrstni red čiščenja odlagališč za vsako občino posebej. Jasno je, da nihče nima dovolj denarja, da bi lahko naenkrat uredil to problematiko, vendar se je tega lotiti lažje, če se ve, kje so najbolj pereči problemi. Morda je temu vzrok, da lahko le na prste ene roke preštejemo občine, ki so društvo Ekologi brez meja zaprosile za baze divjih odlagališč odpadkov v svojih občinah.
Zavedati se moramo, da je skupna količina odloženih odpadkov na divjih odlagališčih nedvomno precej večja, vendar bi bil ob upoštevanju nakazanih aktivnosti storjen zelo velik korak v smeri reševanja obravnavane problematike.
Že na zadnji akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu se je marsikdo spraševal, ali s svojim delom odvezuje državo in lokalno skupnost od reševanja tega problema. Nikakor ne sme biti sporočilo aprilske akcije, česar nismo odstranili letos, lahko storimo v prihodnjih akcijah. Tovrstne akcije se ne smejo ponavljati, saj mora biti sistem tako dobro nastavljen, da ne bomo imeli več priložnosti za tovrstno “zapravljanje” spomladanskih sončnih sobot. Da pa to ne bo le iluzija, mora vsak od 270.000 prostovoljnih pobiralcev odpadkov usmeriti svoj žar v dvigovanje vrednot posameznikov, saj se v zadnjem času dogaja, da informiranost o okoljskih problemih sicer narašča, a pada vrednost tovrstnih vrednot. Za urejeno in zdravo okolje je poleg države namreč odgovoren tudi vsak posameznik skozi svoja ravnanja in zavestne odločitve.
Pred kratkim smo lahko sledili zanimivi predstavitvi o greenwashingu, na kateri se je avtorica spraševala, ali je lažno komuniciranje okoljske odgovornosti praksa slovenskih podjetij. Ali se ob tem primeru lahko vprašamo kaj podobnega tudi za številne občine in ministrstva v Sloveniji? Pa tudi na posameznike ne smemo pozabiti!
1 dr. Aleš Smrekar, Geografski inštitut Antona Melika,
Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti
