| Okrogla miza | | Jože Volfand, Peter Mesarec | |
| Zagate v sistemu ravnanja z odpadno embalažo in ločeno zbiranje odpadkov. To je bil naslov okrogle mize, ki je potekala na Ministrstvu RS za okolje in prostor. V pogovoru so sodelovali: Tatjana Bernik, Inšpektorat RS za okolje, mag. Katja Buda, MOP, dr. Lucija Jukič Soršak, MOP, Matej Stražiščar, ODEM GIZ, Ilija Kitič, Slopak, Andrej Sotelšek, Slopak, Rudi Horvat, Saubermacher Slovenija, Janko Kramžar, Snaga Ljubljana, Janez Karo, Simbio, Matej Resnik, Interseroh, Brigita Šarc, ARSO, Jure Fišer, Surovina Maribor, Samo Jereb, Računsko sodišče RS, Jerneja Vrabič, revizorka Računskega sodišča RS. V prejšnjih številkah revije EOL smo večkrat pisali o nesporazumih, do katerih je prihajalo v sistemu ravnanja z odpadno embalažo. Še posebej, ker se predpis Ministrstva RS za okolje in prostor o prevzemanju odpadne embalaže po tržnih deležih ni izvajal, izrečene pa so bile grožnje, da bo odpadna embalaža ostala neprevzeta. Vrsto neurejenosti in nedoslednosti je ugotovilo Računsko sodišče. | |
EOL: Ali se predpis Ministrstva RS za okolje in prostor za prevzemanje odpadne embalaže po tržnih deležih izvaja in če ne, zakaj ne? Ali ima država oziroma MOP orodja, da uveljavi tisto, kar sprejme? Kdo torej lahko zagotovi, da se predpisi izvajajo? Nekateri menijo, da je država omejena pri sankcioniranju, zato sprašujemo, kako na to gleda inšpektorat za okolje. Na okoljskem področju je več uredb, kako lahko država oziroma MOP zagotovi izvajanje predpisov in s tem pravni red. Druga tema pa je, kaj bi morali zdaj storiti – ne samo zaradi ugotovitev Računskega sodišča RS – da bi bili učinkovitejši pri izvajanju ločenega zbiranja odpadkov. Ali je prav, da v sedanji situaciji tako liberaliziramo trg odpadne embalaže in odpadkov, da nastajajo številne nove sheme? Najprej torej vprašamo, ali se predpis o tržnih deležih izvaja in ali je država sankcionirala tiste, ki ga niso izvajali.
Tatjana Bernik: Inšpekcija predvsem izvaja nadzor nad izvajanjem zakonodaje, ministrstvo pa spremlja, koliko se predpis implementira. Problematika, ki ste jo načeli, je zelo široka, zakonodaja je zelo ohlapna. Dopušča različne interpretacije in se zelo hitro spreminja. Inšpektorat je večno kadrovsko podhranjen in se kljub skrbnemu načrtovanju dela težko prilagajamo spremembam, ki jih prinaša zakonodaja. Verjetno – enako pravi analiza računskega sodišča RS – so določene rezerve tudi pri našem delu. Nastaja vtis, kot da je Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo eden od glavnih predpisov, ki ga nadzira naša inšpekcija, vendar nadziramo izvajanje 365 predpisov in vsi so napisani tako kot ta embalažni predpis. Nadziramo okoljska dovoljenja, vsebino okoljskega dovoljenja, in če vključuje potrebne elemente. Vpliva na delovanje lokalnih nadzornih organov, ki so vključeni v nadzorovanje ravnanja z odpadki, pa nimamo. Ne moremo vplivati na to, zakaj agencija ni izdala pravočasno pravih obrazcev za evidenčne liste. Težava je večplastna.
EOL: Ali lahko rečemo, da se izvaja predpis MOP o prevzemanju po tržnih deležih?
Mag. Katja Buda: Deleže smo prvič objavili lani na podlagi razpoložljivih podatkov, ki smo jih obdelali skupaj z agencijo. Pridobili smo jih od carinske uprave in iz poročil, ki so jih poslale družbe. Prepričana sem, da je to bil najboljši način. Tudi uredba ne daje navodil, kako to narediti. Objavili smo deleže, Slopak nekaj čez 80 odstotkov, Interseroh nekaj čez 10 odstotkov, Surovina takrat še ni delovala, saj smo delali po podatkih iz leta 2008. Marsikdo je izvajal močan pritisk, zakaj ne uredimo tega področja. Ko smo ga poskušali urediti, pa to ljudem ni bilo všeč. Slišali smo komentarje, da so deleži narobe izračunani in podobno. Zato smo se še nekoliko poglobili v celotno tematiko. Ob podpori inšpektorata smo ugotovili, da pogodbe med izvajalci javnih služb in shemami niso podpisane, Slopaku je na primer manjkalo 7 pogodb, Interserohu 49. Uredba o odpadni embalaži je v nekaterih členih tako jasna, da ni dvoma. Po podatkih, ki smo jih dobili z inšpektorata in agencije, se v teh deležih leta 2009 ni pobiralo.
Iz napak pri embalaži smo se marsikaj naučili
Brigita Šarc: Zanimivo je, da do lanskega leta ni bilo nobenih težav. Dovoljenja so bila dobro napisana, inšpekcijski nadzori so bili dobri, pritožb nismo dobivali. Lani pa se je stvar sesula; ne zato, ker smo z MOP določili deleže, saj smo jih določili po najboljšem vedenju in po tem, kar smo lahko ugotovili iz posredovanih poročil. Tudi letna poročila, ki jih dobimo na agencijo, so marsikaj pokazala. Podatki iz dveh virov nikoli niso primerljivi. S spremembo uredbe je začelo veljati, da poročajo družbe za tiste zavezance, za katere so bile obveznosti prenesene na družbo. Prvo leto, ko smo dobili poročila obeh družb, smo ugotovili, da so podatki še slabši, zato nismo vedeli, kaj so zagotovili zavezanci in česa niso. Prst je poleg tega, da kaže na nas, treba usmeriti proti družbam in proti zavezancem po uredbi. Ko smo za leto 2007 dobili poročila od družb za posameznega zavezanca o tem, kakšne količine so prenesli na posamezno družbo in kaj so prijavili carinskemu uradu, smo ugotovili, da se podatki ne ujemajo, da posamezni zavezanci ne zagotavljajo ravnanja, kot ga določa uredba, ker povsod zamolčijo majhen in ponekod tudi velik del obveznosti.
Z drugimi okoljskimi dovoljenji, ki jih vodimo, so bili nekateri zavezanci stisnjeni v kot, ker vseh 2000 in več zavezancev inšpektorat ne more nadzorovati. Mislim, da bi morali biti tudi drugi vzvodi, da se zavezance pripravi za delo v skladu z zakonodajo in da zagotovijo ustrezno ravnanje za vso embalažo, ki jo dajo na trg. MOP je pripravil vzvod za spremembo uredbe o okoljski dajatvi za embalažo; zavezanec bo moral sam izjaviti carinskemu uradu, komu in kaj je predal v zagotavljanje po tej uredbi. Mogoče je res nekaj krivde pri agenciji, ker nekaterih poročil ni mogla tako hitro obdelati, kot bi si nekateri želeli, in smo res šele ob koncu leta 2009 objavili podatke, kaj se je dogajalo leta 2007. Žal je tudi pri nas več različnih prioritet. Iz podatkov, kar jih imamo, je treba narediti nekaj dobrega za naprej, morda tudi pri spremembi uredbe o embalaži. Uredbe, ki smo jih v zadnjem času sprejeli, nakazujejo, da smo se iz napak pri embalaži veliko naučili. Ni vse tako črno, embalaža se predela, da gre v prave tokove, je pa gospodarska kriza naredila svoje.
EOL: Iščemo torej rešitve za boljši sistem in upoštevamo razmere na trgu. Odgovornost je vsekakor deljena. Dajmo priložnost še shemam, sistem se je sesul lansko leto. Kaj je treba narediti, da bi stvari bolje potekale?
Andrej Sotelšek: Zbodlo me je, ko je Šarčeva rekla, da so podatki v zadnjih letih nezanesljivi glede zavezancev. Pred štirimi ali petimi leti smo opozarjali, da bo v naslednjem letu odstotek embalaže, dane na trg, padel za 11 odstotkov, ker se bo pojavila konkurenca, kot se je zgodilo v Nemčiji. Družbe so lahko izbirale in so začele taktizirati. Eno embalažo so oddajale enemu, drugo drugemu in seštevki niso več tisto, kar so bili prej. Kontrola je bila zato neprimerno težja. Prav tako se je zgodilo tudi pri nas.
Brigita Šarc: Če dovolite, agencija ne dobi podatkov o embalaži, dani na trg, mi dobimo podatke o odpadni embalaži. Ko je bila uvedena okoljska dajatev, so podatki o embalaži, dani na trg, komaj dobili pravo veljavo. Vemo, kako so zavezanci delali prvo leto pri poročanju o ravnanju z embalažo: ko še ni bilo okoljske dajatve, so morali zavezanci sami poročati in podatki so bili ocenjeni na palec. Ko je Slopak začel delovati leta 2004, so podatki v letih 2003 in 2004 pokazali padec, ker je vsak začel natančneje računati zaradi okoljske dajatve. Podatki o embalaži, dani na trg, so se izboljšali, čeprav je, kot danes ocenjujemo, en segment izpadel pri okoljski dajatvi Carinskega urada – to so končni uporabniki brez prehodnega dobavitelja. Količina za leto 2008 znaša 215.000 ton, verjetno pa to ni celotna količina embalaže na trgu leta 2008.
Ko govorimo o odpadni embalaži, se moramo zavedati, da so zavezanci pred spremembo pravilnika stolpe v poročilih kar prepisovali. In tako nekateri še vedno delajo, še vedno pošiljajo taka poročila. Vendar tokrat upoštevamo kot verodostojne podatke družb in poročila zavezancev, ki jih ni na nobenem seznamu družb in spadajo v kategorijo tistih, ki jim ni treba sestavljati poročil in dajati izjav.
Inšpektorat bo letos preveril vse komunale
Andrej Sotelšek: Kar se tiče zbrane odpadne embalaže, je bilo pri Slopaku tako, da smo od prvega leta 2004 zajeli z embalažnino 115.000 ton. Potem je zrasla številka na 185.000 ton, letos pa je embalažnina padla na 140.000 ton, ker je toliko zavezancev šlo drugam. To je povzročilo že zelo izrazite probleme ob koncu leta 2008, leta 2009 pa prav katastrofalne. Čeprav se nam je tržni delež zmanjšal s 100 na približno 70 odstotkov, lani pa na 75 ali 80, je količina embalaže, ki jo je pobral Slopak, konstantno naraščala. Čeprav smo pobrali za 25.000 ton manj embalažnine, smo leta 2009 pobrali in dali v predelavo 102.000 ton, toliko kot leto prej. Ker je ob tem padla še vrednost materialov, sredstva niso več zadostovala. Zato smo si najbolj prizadevali za določitev deležev družbe. Padel nam je delež zajetja, stalno pa se povečuje delež zbrane embalaže. Leta 2009 smo zbrali 47.000 ton, v letih 2008 in 2009 smo zbrali 102.000 ton; od tega 42.000 komunalnih, kar je 27 % več kot leta 2008, čeprav nam je delež padel za 20 odstotkov. Mislim, da je MOP z objavo deležev aprila lani in da bomo prek carinske uprave dobili tekoče deleže, naredil zelo veliko. Problem je, kako zagotoviti izvajanje te delitve.
Lani smo določili 83 odstotkov za Slopak in 13 odstotkov za konkurenčno družbo in vrednosti se niso spremenile. Imamo 70-odstotni tržni delež in toliko dobimo tudi embalažnine, pobiramo pa 90 odstotkov in smo že razmišljali o omejitvi. Samo od enega komunalnega podjetja nismo prevzeli deleža, pa še to samo zato, ker nas je tri leta prej goljufalo. Na svoje je prodajalo 2/3 tistega, kar je predelalo, 1/3 pa je dalo nam. Lani januarja so želeli, da poberemo vse, kar se je nabralo na zalogi, in ko smo rekli, naj počakajo deset dni, smo dobili odločbo sodišča brez možnosti pritožbe, da v treh dneh poberemo vso embalažo tega komunalnega podjetja. Če tega v treh dneh ne naredimo, bomo morali plačati kazen 30.000 evrov takoj in naslednjič, ko ne prevzamemo vse embalaže na poziv tega komunalnega podjetja, pa se bo kazen stopnjevala do 300.000 evrov. To komunalno podjetje je na sodišču takoj dobilo odločbo. Imena podjetja ne želim izpostaviti.
Podatek, da sedem pogodb ni podpisanih, je napačen. Od šestih komunalnih podjetij imamo s tremi pogodbe, s tremi pa ne, čeprav smo tudi tiste, s katerimi nimamo pogodbe, pozvali, naj nam dajo na razpolago odpadno embalažo, da jo bomo prevzeli brez vseh pogojev, samo povedo naj, kje je zbiralno mesto. Vendar teh šest komunalnih podjetij z nami ni želelo delati. Z naše strani je vse urejeno, vsi imajo predlog naše pogodbe, pogoji so za vse enaki. Povsod smo povedali, da bi radi prevzeli svoj delež, ki ga imamo, tj. 83 odstotkov iz lanske objave.
EOL: Kakšen je postopek, če komunalno podjetje zavrne podpis pogodbe?
Tatjana Bernik: Lani smo na podlagi Računskega sodišča RS ugotovili, da je treba poostriti nadzor pri vseh javnih podjetjih in preveriti, kakšno je njihovo razmerje do teh družb, zato da bomo letos lahko preverili vsa komunalna podjetja. Zavedamo pa se, da je prekršek, če pogodbe niso podpisane, in v teh primerih niso bila kriva komunalna podjetja, ampak družbe, ker so v svojih pogodbah postavljale pretirane pogodbe. Zato se lani za to sankcioniranje nismo odločili.
Mag. Katja Buda: Dovolite dopolnitev. Uredba je precej natančna in izvajalec javne službe, ki nima pogodbe, uredbo krši. Na gospodarski zbornici smo imeli sestanek z zbornico komunalnega gospodarstva. Ugotovili smo, da teh pogodb ni in da je treba sankcionirati izvajalca javne službe. Takrat so se sami branžno dogovorili za določene aktivnosti, vendar ne vem, ali so to težavo uredili. Najprej smo se z inšpektoratom za okolje dogovorili, da bomo težavo uredili z opozorili, pozneje pa bo treba kaznovati.
Tatjana Bernik: Še vedno se veliko komunalne odpadne embalaže odlaga, ločevanje pri izvoru je še vedno pomanjkljivo. Vendar to ni naloga inšpekcije in vedno znova poudarjamo, da pooblastila upravljavcev odlagališč še zdaleč niso izčrpana. Tej moji ugotovitvi je pritrdil tudi predstavnik JP Vrhnika, ki je povedal, da so tudi pri njih rezerve. Kar kmalu so izboljšali odstotek zbrane odpadne embalaže. Tudi ocenjevalci odpadkov, ki imajo javno pooblastilo, delajo napačne ocene. S tem zavajajo in prispevajo k deležu odpadne embalaže, ki se odlaga. Na tej podlagi smo pripravili načrt za letošnje leto in upam, da ga bomo izvedli.
Andrej Sotelšek: Ko ste rekli, da komunalna podjetja niso želela podpisati dogovora, ker pogoji niso bili sprejemljivi, bi bilo prav, če bi rekli, da gre za Interseroh. Naši pogoji so namreč za vsa komunalna podjetja enaki, kot so bili pred šestimi leti, in ne postavljamo nobenih pogojev. Samo sporočiti nam morajo zbirno mesto, kjer lahko vzamemo odpadno embalažo.
Niso problem le tržni deleži, pač pa stroški prevzemanja
Matej Resnik: Nadomeščam direktorico Matejo Mikec, ki je danes na žalost odsotna. Zelo nas veseli, da se srečamo na tako strokovni ravni. V Interserohu smo prepričani, da problem ni samo v deležih oziroma prevzemanju po deležih. Naši podatki navajajo, da je imel Interseroh leta 2009 v svojem sistemu 35.200 ton embalaže, od tega smo pobrali leta 2009 19.300 ton, in sicer 12.300 v industriji, trgovini in 7.000 od izvajalcev javne službe. Po naših podatkih je bilo v Sloveniji leta 2009 prevzete 48.000 ton odpadne embalaže. Račun pokaže, da je naš prevzeti delež 14,6-odstoten, kar je več, kot nam je pripisalo ministrstvo. Očitno težava ni v deležih. Vprašati se moramo, ali smo sploh sposobni prevzemati po deležih pri izvajalcih javnih služb glede na stroške administracije in birokracije. Drugič, kar pravi tudi Računsko sodišče RS v porevizijskem poročilu, bi moral MOP poleg objave deležev postaviti tudi standarde za vse udeležence v ravnanju s komunalno odpadno embalažo. Tretjič, sam delež je napačno izračunan. Vemo, da so bili uporabljani razpoložljivi podatki, ki združujejo nekomunalno odpadno embalažo in komunalno odpadno embalažo, ne glede na to, da je jasno, da se ta delež nanaša samo na pobiranje komunalne odpadne embalaže. To je po naše ključen problem. Nekoliko nas moti, da se ministrstvo in vsi drugi premalo pogovarjamo o tem, kaj je dejansko naš cilj: zbrati čim več odpadne embalaže in preostalih ločenih frakcij. To pomeni, da bomo čim manj odlagali. Strogo vztrajanje pri deležih in prevzemanju po deležih tega ne bo rešilo. Vprašati je treba izvajalce javne službe, kako si predstavljajo prevzemanje po deležih, saj imamo poleg ravnanja z odpadno embalažo v Sloveniji tudi druge sisteme, na primer za električno in elektronsko opremo, baterije, sveče, gume in zdravila. Kako se bodo komunalna podjetja sposobna pripraviti na te frakcije? Mislim, da so ta vprašanja ključna.
EOL: Zakaj niste imeli podpisanih pogodb?
Matej Resnik: Res je, nobena družba nima vseh podpisanih pogodb. Očitno sistem, glede na to, kaj je v Sloveniji, ne funkcionira. Tudi Interseroh je napredoval pri reševanju tega problema in je podal predlog o pogodbah s pogoji. Na kaj smo naleteli? Ustaljena praksa ni bila najboljša, treba se je obnašati gospodarno, tako kot se morajo tudi naši zavezanci.
EOL: Ali torej pogodbe niso bile podpisane iz ekonomskega razloga?
Matej Resnik: Ne, ni ekonomski razlog, vendar se moramo obnašati racionalno in gospodarno. To ni vedno ekonomski razlog.
EOL: Kaj pravi inšpektorat?
Tatjana Bernik: Pripombe, da so razlogi v pogodbah nerazumni in prehudi, ne morejo biti razlog, da JP niso pristopila k podpisovanju pogodb.
Matej Resnik: Izpostavil bom podjetje Simbio oziroma RCERO Celje: pri nas so pravila jasno postavljena in prenašamo jih tudi na druge izvajalce javnih služb.
Ilija Kitič: Sistemska težava je odločitev, da bomo celotno ravnanje z odpadki reševali z deljeno ali podaljšano odgovornostjo. Tako morajo zavezanci oziroma tisti, ki dajo nekaj na trg, prevzeti odgovornost in ustanoviti kolektivno shemo. Embalaža je bila učni primer za vse drugo. Pokazala je, da se zavezanci skladno obnašajo, če se zavedajo svoje odgovornosti. Se je pa lani pokazalo, da se zavezanci odločajo skoraj izključno na podlagi cene. Cena, ki jo zavezanci plačujejo z embalažnino, zajema prevzemanje odpadne embalaže, ki jo moramo vsi prevzemati. In če to ni primerljivo, tudi cena ne more biti primerljiva. Če se pogovarjamo s komunalnimi podjetji, je naša osnovna naloga prevzemati vse, kar se ločeno zbere. Stroški so naša in ne njihova težava. In tudi količine stalno naraščajo, kar je dobro in je predvsem zasluga izvajalcev javnih družb, ki postavljajo vse več ekoloških otokov. Tudi obveščenost je vedno boljša in odgovornost deljena. Javni sektor je zagotovil, da se zbere vedno več odpadne embalaže. In zdaj nastopi gospodarstvo oziroma zavezanci, ki so odgovorni, da zagotovijo ustrezno ravnanje, pri tem pa se zadeve zapletejo. Ne gre obtoževati samo ljudi, ki delajo na drugi strani in postavljajo predpise. Če bi mi imeli pripombe in če bi videli, da jih lahko podamo, bi to tudi storili. Veliko različnih okoliščin nas je pripeljalo do sem. Eno pa velja: gre za odgovornost zavezancev. In če na tem področju ne bomo naredili več, da se bodo ljudje začeli zavedati, da ne morejo samo prenesti odgovornosti na neko družbo in se prenehajo zanimati za težave, ne bo sprememb. Če bo poročanje pomanjkljivo, storitve ne bodo primerljive. In če bo cena odločala o kakovosti storitve, ki je sami ne uporabljajo, bo seveda slabša kakovost storitev.
Lani nismo ustavili prevzemanja, saj smo se zavedali, da bi si s tem nakopali izredno veliko težav in da se ne bi mogli nikoli oprati krivde. Šli smo zavestno v minus in smo zbrali več, kakor je bila naša dolžnost. Vendar je bila taka naša odločitev, odločitev lastnikov, ki so zavezanci, odločitev, da prevzamejo ta rizik, ker vedo, da je to njihova odgovornost. Če pa se lastnik ne zaveda te odgovornosti in ni nikogar, ki bi nadziral dejavnost, je cena tista, ki odloča. V tujini se vedno bolj kaže, da cena ne sme biti edini kriterij in da je treba natančneje določiti, kaj se zgodi in kakšna je odgovornost. Osnova je odgovornost zavezancev, da organizirajo in zberejo denar.
Gospodarstvo želi cenejšo organiziranost, država naj določi enake pogoje za vse
EOL: In kako na to gleda Surovina?
Jure Fišer: Moja vloga pri tem je večplastna. Govorim lahko v imenu lastnika Surovine – družbe Gorenje. Zavezanca zanimajo le čim nižji stroški. Jasno je, zakaj so se težave pokazale šele letos. Dokler je bilo dobro, je bilo dobro za vse. Zavedati se je treba, da smo se lani srečevali z res izjemno slabimi tržnimi razmerami, tako da so industrijske družbe v Sloveniji dosegle vsaj 35-odstoten padec proizvodnje. Zato je obseg embalaže, ki jo dajo na trg, nižji. V takih razmerah dajejo proizvajalci pod drobnogled vse stroške. Negospodarno je pričakovati, da se lahko obnašamo, kot da imamo vrečo brez dna in da smo lahko neučinkovito organizirani.
Izvajalec, ki je v preteklosti 100-odstotno obvladoval vso embalažo v Sloveniji, je bil z vzpostavitvijo sheme nepravično izključen iz fizičnega obsega teh tokov. To je povzročilo občutek prikrajšanosti, ki je Surovino prisilil, da je šla v svojo shemo, ker je samo tako videla osnovo za optimizacijo svojih resursov. Surovina ima dvajset lokacij v Sloveniji in odlično pokriva celotno državo. Včasih je imela skoraj 40-odstotni tržni delež in je bila v trenutku pahnjena v situacijo, ko ne more več prevzemati fizičnih tokov embalaže. Vse to je povzročilo željo po tem, da s podporo lastnika oblikujemo svojo embalažno shemo, saj smo prepričani, da smo lahko veliko bolje organizirani kot pa vmesni igralci na trgu, ki v fizičnem obsegu nič ne delajo.
Taka je bila naša motivacija, da smo želeli vstopiti v zgodbo. Surovina želi učinkovitejšo organiziranost in nižje stroške predelave. Ker veliko investiramo v različne predelovalne kapacitete na različnih lokacijah, smo sposobni shemo voditi ceneje kot drugi na trgu. V teh razmerah bomo pridobivali tržne deleže, čeprav nam očitajo, da jih pridobivamo na račun izogibanja stroškom, ki so povezani s komunalnimi podjetji. Vendar se stroškom ne izogibamo, saj si želimo ta masni tok. Celo predlagamo, da bi izravnalna shema začela čim prej delovati, da bi se tržni delež določal sprotno ali pa vsaj na tri mesece in da stroški ne bi bili v preteklih podatkih. Vsi pa se moramo vprašati, ali ta sistem v resnici postavljamo prijazno in stroškovno učinkovito za zavezance. Mislim, da imajo vsi zavezanci počasi dovolj stroškov, ki jih nalaga država, ker niso osamljeni, poravnavati je treba še stroške dela, davke in davčne pristojbine za okolje.
Govorim o tem, da ni potrebno, da bi imeli zavezanci visoke stroške embalažnine, ampak se lahko z učinkovito organizacijo dosežejo nizki stroški. Zavedamo se, da morajo tudi sheme biti zavezane konkurenčnosti, saj so le tako stroški za zavezance lahko nižji.
Matej Stražiščar: Govorim v imenu zavezancev. Če želimo biti konkurenčni, moramo od države doseči enake pogoje za vse. Ker smo se odločili, da bomo v okviru strategije uveljavljali deljeno odgovornost, gospodarstvo in zavezanci potrebujemo jasno podobo o sedanjem in prihodnjem dogajanju v Sloveniji. Če se je država odločila, da bo omogočila delo več shemam, je najmanj, kar zahtevamo mi, ki financiramo te sheme, da delujejo pod enakimi pogoji. Samo tako bomo imeli jamstvo, da bodo cene, ki jih primerjamo, konkurenčne pod enakimi pogoji. Gre za pogoje dela. Če vsi delajo pod enakimi pogoji, se lahko prosto odločimo za eno ali drugo družbo na podlagi cene. Okoljsko ozaveščeni bodo pa še pogledali, kolikšen delež odpadkov so zbrali in koliko so jih predelali. Če je cena za tako dejavnost različna in če podjetja delajo pod različnimi pogoji, lahko zavezanec gleda samo svoj kratkoročni cenovni učinek. Potem bo imela država težavo, ker bo spet izkazovala, da delež, ki je bil predpisan, ni bil dosežen. Zato smo bili prvi zavezanci, ki smo pozdravili tako odločitev in zahtevali, da se dodatno poroča na carinskih obrazcih tudi o tem, kateri družbi se oddajajo deleži, da spodbudimo nadzor nad poročanjem. Ne želimo skrivati in prelagati svojih obveznosti, ampak želimo zadeve urediti v celotni državi.
Zakaj se ločeno zbiranje ne dosega v dovolj velikem deležu? Inšpekcija za okolje ne more nadzirati, kaj se dela v gospodinjstvih, za to bi morali na lokalnem nivoju vzpostaviti komunalno inšpekcijo. Če lahko ob sobotah in nedeljah pišejo listke za napačno parkiranje, zakaj ne vzpostavijo tudi nadzora nad ločenim zbiranjem odpadkov, kar je delo lokalnih služb?
EOL: Imamo ustrezno regulativo za to?
Tatjana Bernik: Imamo oziroma župani imajo, vendar denar prinesejo kazni, ne smeti.
Matej Stražiščar: Nasprotovanje bi bilo pri ljudeh. Zahtevamo jasno izvajanje strategije, saj lahko le tako planiramo delo. Te sheme moramo financirati, konkurenca mora biti poštena, vsi delajo v enakih okoliščinah. Le tako lahko sheme med seboj primerjamo. Vsakokratne debate, kdo je kaj naredil in kdo ni, ne rešujejo težav.
EOL: Brigita Šarc je rekla, da je prav, da prst usmerimo tudi v zavezance.
Matej Stražiščar: Pri vsaki obveznosti boste našli ljudi, ki se bodo obveznostim izogibali. To je povsod po svetu; kjer so sheme obveznosti, je tudi nekaj odstotkov tako imenovanih prostostrelcev.
EOL: Ocenjujejo, da je v Sloveniji zelo veliko prostostrelcev, zlasti na področju električne in elektronske opreme. Kako urediti ta problem?
Matej Stražiščar: Enako. Imamo carino in pristojbine, o katerih je treba poročati, in carinski organi so bistveno bolje kadrovsko popolnjeni. Lahko preverjajo, kako se poroča po teh shemah. Če imamo lahko mi tri mesece carinski nadzor zaradi embalaže in trošarin in še česa, naj preverjajo še sheme in kako se izvajajo predpisi.
EOL: Kako razmišljate na MOP?
Dr. Lucija Jukič Soršak: Poudarila bi problem, ki ga še nismo izpostavili. Slopak pravi, da so imeli lani licencirane embalažnine za 156.000 ton embalaže. Tudi Interseroh omenja 35.200 ton licencirane in 19.300 ton zbrane embalaže. Uredba določa, da mora vsaka družba za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) zagotoviti predpisano ravnanje za licencirano embalažo. To pomeni, da bi morala embalažnina, ki jo poberete, zadostovati za stroške v Interserohu za 35.300 ton, imate pa težave že z 19.300 tonami. Prav tako je pri Slopaku.
Če se ravna približno s polovico licencirane embalaže, bi moralo zavezance skrbeti, kam gre preostali denar. Zavezanec plača ureditev 200.000 ton embalaže, zdaj pa je težava že z manjšo količino.
Andrej Sotelšek: V račun vzamemo 100.000 ton zbrane embalaže in izračunamo, da bomo za to embalažo izvajalcem javne službe in pooblaščenim zbiralcem plačali 100 evrov na tono. In če je na trg danih 200.000 ton, za katere dobimo embalažnino, je potem embalažnina 50 evrov na tono. Strošek embalažnine je pol manjši na tono, kot je strošek predelave. Za 100.000 ton potrebujemo 10 milijonov evrov, dobimo jih tako, da obremenimo 200.000 ton in je embalažnina 50 evrov.
Ključ je preprečevanje nastajanja embalaže
Rudi Horvat: Razočaran sem nad današnjo debato. Problematika, o kateri smo se pogovarjali v preteklosti, leta 2006 in 2007, se je nanašala na to, da so komunalna podjetja sama prodajala embalažo. Danes pa prihajamo do tistega, o čemer sem govoril, ko sem kritiziral sistem, ki je nastajal leta 2000. Tako imenovani francosko-španski sistem, pri katerem je bilo breme komunalne embalaže pozabljeno do leta 2009, je povzročil, da je prišlo do tako velikih cenovnih nesorazmerij. Analize so pokazale, da je 60 odstotkov skupne embalaže komunalne. Ko smo pa shemo začeli, je bilo 90 odstotkov nekomunalne, 10 odstotkov pa komunalne embalaže, ker je bilo deponiranje cenejše. Še danes je v Novem mestu 65 evrov.
Nemško ministrstvo je povečalo okoljske cilje z 61 odstotkov na 63, kar pomeni, da je embalažni sistem le del celotnega sistema. Če bomo parcialno gledali samo vsak svoje, nastane konflikt interesov, ki se že kaže. Imamo podaljšano odgovornost, država ne poravnava vseh stroškov kot celotna Evropa in bo uvedla odgovornost proizvajalca. Tukaj je navzkrižje interesov. Prodajalec je v zelo težkem položaju. Bremena ni prenesel v ceno, zato ceno embalažnine plačuje iz lastnega dobička in njegov interes je to urediti s čim manjšimi stroški. Tukaj trčimo v okoljske cilje, ki so opredeljeni do leta 2012, in prav je, da je Računsko sodišče RS problem ugotovilo in nanj opozorilo. Komunalna podjetja, tj. izvajalci javne službe, ne bodo več smeli prevzemati odpadkov, če ne bodo dosegli nekaterih kriterijev. Imamo izkušnje iz Avstrije, kjer po prebivalcu že zbirajo 100 kilogramov. V Sloveniji bomo tako imeli 200.000 ton embalaže, ki se bo ali ne bo predhodno prebrala. Zagotovo ekološki otoki niso dovolj. Mogoče bo bolje, ko bo vzpostavljen sistem ločevanja lahke in težke frakcije. Za to ni denarja, istočasno pa proizvajalci niso pripravljeni ali ne morejo poravnavati teh stroškov. Sheme so nastale kot kompromis, ne samo zato, da proizvajalec jamči, problem je v tem, da povzročitelj nosi stroške. Proizvajalce želimo prisiliti, da se ravnajo po tistih petih idejah iz direktive. Preprečevanje je ključ, torej naj proizvajajo čim manj embalaže in naj zamenjajo materiale, da se embalaža lahko ponovno uporabi. Težave so tudi drugje. V občini, kjer je nastal center za ravnanje Puconci, želimo doseči visok standard ločevanja od vrat do vrat, saj je v mešanih komunalnih odpadkih še 40 odstotkov embalaže. Celoten postopek je potekal zelo dobro, dokler župan ni dovolil zvišati cene, potem se je pa vse ustavilo. Že leta 2000 sem o tem govoril. Sistem ne more funkcionirati, če ne deluje kot celota. Izvajalec javne službe je prek različnih shem dobil vse obveznosti, nismo pa določili vira denarja. Denar naj bi dobil iz odvoza odpadkov, cena odvoza odpadkov pa je bila zamrznjena do 15. julija. Zamrznjena je še zdaj, ker se odločajo tudi občine, ki ne bodo dovolile spremembe cen. Letos je volilno leto …
Predlagam sistem, kot je v Avstriji. Vse deluje, sheme morajo biti transparentne in konkurenčne, odpadki se vozijo v posamezne ločene regijske centre. Poleg tega je treba povišati ceno embalažnine. Avstrija jo je povišala za 30 odstotkov, pri nas pa zaračunavamo druge storitve.
Komunala nima interesa za ločeno zbiranje odpadkov
Jure Fišer: Zelo pomemben razlog, zakaj so se komunale ukvarjale s prodajo te embalaže, je poleg poceni deponij tudi zahteva po kompenzaciji izpada dohodka zaradi kontrole cen. V obdobjih, ko so surovine imele veliko vrednost, je to bil pameten način akumulacije tistega dela, ki ga je več let nadzirala država. V našem podjetju poskušamo anticipirati, kaj bo zdaj, ko država zahteva, da komunalno infrastrukturo vrnejo državi in bo izpostavljena tržnim pogojem. Vse to v centrih, kjer naj bi ločili embalažo, vendar centrov ni. Ti postopki bodo končani čez pet ali deset let, to pa bo zelo drago. Teh cen ne moremo prevaliti na zavezance.
Matej Stražiščar: Upoštevati moramo, da ljudje premalo ločujejo. Na trgu so izdelki, ki jih ljudje kupujejo, zato neposredno obremenjujejo okolje in odločajo, ali je odpadek ločeno zbran ali gre na deponijo. Predstavim lahko podatke, ki sem jih sicer ustno zbiral, zato niso zagotovo natančni, vendar je cena deponiranja 120 evrov za tono. Če želimo izvajati ločeno zbiranje na ekoloških otokih, stane zbiranje najmanj 250 evrov za tono, zato komunalno podjetje nima interesa, da bi vsiljevalo ločeno zbiranje. Deponiranje moramo povišati na 1000 evrov, pa bo ločeno zbiranje cenejše.
Država naj določi, koliko embalaže se naj zbere
Janko Kramžar: Najprej bi se rad odzval na zbiranje. Če pri nas ne bi imeli interesa ločeno zbirati, bi imeli ekološke otoke postavljene na 500 ali pa 300 prebivalcev, v Ljubljani jih imamo na manj kot na 160. Dodajamo nove, vendar vsakega z izgubo. Snaga v Ljubljani zagotovo ne gleda tako.
Osnovno vprašanje okrogle mize je, zakaj se ne upošteva določilo o prevzemanju embalaže po deležih. Nisem podpisal pogodbe z Interserohom in nisem poročen z nobeno od teh shem iz preprostega razloga, ker so bili ponujeni pogoji slabši, kot jih imamo pri Slopaku. Verjetno me bo v letošnjem letu obiskala inšpekcija, če pogodbe ne bomo podpisali in me bodo oglobili. In stanje bo odkljukano. To pa ni ključ do rešitve tega problema. Pritrjujem Interserohu, ko izpostavlja, ali z več shemami dosegamo cilje, zberemo več embalaže, bo zbiranje cenejše in bolj ekološko, bo manj transportnih poti in logistike, ko bomo uvedli procentno ureditev. Verjetno ne. Kot izvajalec bom še neposrednejši. Ne da se mi ukvarjati s petimi, če se lahko samo z enim. Država bo uredila iz nekih drugih razlogov, iz ekonomike in še česa, čeprav verjamem, da se lastniki, ki so za Slopak, srečujejo z istimi problemi kot drugi v drugih shemah. Zasledujejo pa iste cilje, torej čim cenejše storitve. Najprej se je pri številkah in količinah treba dogovoriti, koliko odpadne komunalne in nekomunalne embalaže zberemo. Ali je zberemo zadosti, ali zberemo dovolj enega ali drugega dela. Sheme govorijo, da so zadostile temu, kar imajo v dovoljenjih. Na drugi strani vidimo, da količine odpadkov odhajajo iz države in še vedno končajo na odlagališčih in med mešanimi odpadki. Mislim, da bi bilo ključno in veliko bolj ekonomično, če bi se ti procenti urejali na državni ravni in ne na ravni izvajalca, saj se lahko zgodi, da bomo imeli še več komunalnih podjetij. To ni najbolj ekonomično. Ko bodo cilji, čeprav imamo deljeno odgovornost, neposredno opredeljeni med shemami in izvajalci, se bo veliko stvari samo rešilo. Govorim o sodelovanju in nadstandardu, ki se izvaja, če je za to interes. Če shema ugotovi, da je na trgu sicer registriranih 200.000 ton, da pa je dovolj, če se zbere 100.000 ton in je od tega komunalne embalaže, kolikor je pač je, je mnogim vseeno, kaj se dogaja vmes. Če bi bili cilji določeni, če bi želeli pobrati 60 ali 70 odstotkov komunalne embalaže, bi vse sheme same prišle k izvajalcem in bi se skupaj dogovorili, kako bomo to dosegli. Na drugi strani bodo pa inšpekcije prišle k meni na deponijo in ugotovile, da je med odpadki še nekaj plastične embalaže.
Ilija Kitič: Veseli me, da sta kolega odprla vprašanja o več družbah in konkurenci. To so vprašanja, ki jih bo treba postaviti pri izdelavi strategije ravnanja z odpadki. Avstrija je odličen primer. Tam lahko dvignejo ceno, kolikor pač morejo. Mi pa se moramo zavedati nekaterih dejstev, predvsem s pozicije gospodarstva. Cilje postavi EU, nato recimo države Beneluksa poročajo, da zberejo 95 odstotkov embalaže, ki pride na trg, čeprav vemo, da to ni mogoče. V Sloveniji imamo rigorozne ljudi, ki želijo priti do pravih podatkov in te pošiljamo naprej. Podatki, ki jih zbere ARSO, so po moje pravilni. Če EU predpiše, da moramo zbrati 60 odstotkov papirja, danega na trg, zakaj bi to izvajali in si povečevali stroške, če druge države v EU tega ne delajo.
Vsa odpadna embalaža mora z odlagališč
Dr. Lucija Jukič Soršak: Predpis ne govori o deležu zbrane odpadne embalaže, nihče ne poroča o tem. Cilj Evrope je doseči, da bi se vsa odpadna embalaža odstranila z odlagališč in prešla v ločen sistem za predelavo ali recikliranje oziroma bi bila odstranjena drugače, ne pa odložena na odlagališča. Naši cilji v uredbi ne govorijo o deležu zbrane odpadne embalaže. Zbrala naj bi se vsa odpadna embalaža, in ko bomo dosegli ta cilj, bomo na MOP zadovoljni.
Janez Karo: Strinjam se z Jankom Kramžarjem, z večino njegovih ugotovitev. Zastopam interes izvajalca gospodarske javne službe. Uredba, ki zagotavlja na 500 gospodinjstev en ekološki otok, ne zagotavlja zbrane količine, ki se od nas pričakuje. Simbio je gosteje postavil zbiralnice. Lani smo začeli poskusno zbirati embalažo od vrat do vrat in letos načrtujemo za vsako gospodinjstvo posebej tudi posodo za embalažo. Po analizah, kaj smo dosegli v letošnjem in lanskem letu na poskusnem območju, smo zbrali skoraj za 20 odstotkov več embalaže, volumensko pa skoraj toliko kot mešanih komunalnih odpadkov, saj ugotavljamo, da je v celotnem masnem toku zbrane gospodinjske in komunalne embalaže skoraj 75 odstotkov ali celo več. Za izvajalce javne službe, ki moramo zagotavljati učinkovitost, ni sprejemljivo, da bi se pogovarjali z več shemami niti ne želimo deležev deliti med letom, ampak želimo imeti enega sogovornika, kar nam zagotavlja administrativno in organizacijsko nemoteno sodelovanje. Seveda pa priporočamo, da so poenoteni standardi, po katerih te družbe delujejo, in da se sheme po svojih deležih med seboj poravnavajo. Toda ne izvajalci javnih služb, ampak sheme med sabo.
EOL: Računsko sodišče RS je odprlo marsikatero od tem, ki so v tem pogovoru ponovno vroče in zelo aktualne.
Predpis mora opredeliti pogoje v pogodbah, država pa se umika
Samo Jereb: Omejil bi se na osnovno vprašanje. Opozoriti je treba na vlogo Računskega sodišča RS, mi smo postopek končali. Smiselno je začeti razmišljati o drugačnih sistemih.
Vsaka družba naj pobira pri vsakem izvajalcu, kar poveča transportne poti in stroške. Določeni so deleži, ki jih mora vsak pobrati. Težko si predstavljam, kako bi drugače to zagotovili, dokler ne pridemo do nove rešitve. Želel bi opozoriti na poročilo, v katerem smo opozarjali na težave. MOP je vzpostavil sistem, po katerem mora izvajalec gospodarske javne službe zbiranja odpadkov skleniti pogodbo z družbo za ravnanje z odpadki. Kot smo slišali, zagreši prekršek, če pogodbe ne sklene, in je lahko kaznovan. Vsebina te pogodbe pa ni določena in je prepuščena pogajanju. Toda jasno je, da družba za ravnanje z odpadno embalažo lahko dodaja vedno nove in nove pogoje v pogodbo in se izmika podpisu. Prisilni predpis pravi, da mora biti pogodba sklenjena, ne definira pa pogojev te pogodbe in tudi inšpekcija ne bo mogla kaznovati ene ali druge pogodbene stranke. Ker v predpisu ne piše, kateri so ti pogoji, inšpekcija ne more določiti, katera stranka je kriva, da sklenitev ni končana. Menimo, da bi predpis moral določati pogoje pogodbe, in to ne more biti predmet pogajanj. Na ministrstvu bi morali zagotoviti, da se to jasno odloči in potem bo lahko tudi inšpekcija primerno ukrepala. Danes razumem, zakaj ne kaznujejo. Kot je rekel Janko Kramžar: če ima izvajalec pogodbo, ki je različna od druge, in so pogoji slabši, je ne bo podpisal. In še to, na kar so opozarjali govorniki pred mano: zavezanci si bodo prizadevali, da bodo znižali stroške. Jasno, vsaka gospodarska družba teži k temu, da ima čim večje dobičke in poskuša stroške zniževati. Ampak če jih znižuje, jih mora zniževati na podlagi učinkovitosti delovanja, ne na podlagi različnih pogojev, pod katerimi prevzema to odpadno embalažo od proizvajalca javne službe. Treba je zagotoviti enake pogoje za vse družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Na to smo opozarjali v tem delu. Ministrstvo uvaja kar precej shem, v katerih se uveljavlja podaljšana povzročiteljeva odgovornost. To pomeni, da se ministrstvo v določenem delu umika iz svoje regulatorne vloge, moralo pa bi v tem delu povečati nadzorno oziroma inšpekcijsko vlogo in okrepiti inšpekcijski organ, ki bo nadziral vse te sheme. V zvezi s tem bo morala država nekaj narediti.
EOL: Ali ima občinska inšpekcija pristojnosti?
Samo Jereb: Seveda jih ima. Iz našega poročila ste lahko razbrali, da so se ponekod že začele komunalne inšpekcije, ki preverjajo vsebino odpadkov v posameznih posodah in najprej opozorijo, nato pa kaznujejo. Komunalna inšpekcija je še na poti do ustanovitve in po vsej Sloveniji še ne preverja, bo pa seveda morala prevzeti tudi svoj del odgovornosti na tem področju.
V zvezi z vašim osnovnim vprašanjem bi opozoril, da bi moral MOP določiti tudi pogoje prevzemanja odpadne embalaže in tako vzpostaviti enake pogoje za vse družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Seveda pa ne nasprotujemo iskanju novih rešitev, ki bi omogočile bolj ekonomično izvajanje te službe, da ne bo vsaka služba za ravnanje z odpadno embalažo hodila k vsakemu izvajalcu. Dodatno bi opozoril na decembrsko spremembo zakona o varstvu okolja, kjer je kot gospodarska javna služba opredeljena tudi predelava odpadkov. Kako bo ta gospodarska javna služba zaživela v podzakonskih aktih, bomo pa še videli.
Ilija Kitič: Da ne bi zamegljevali nekih stvari. Dolžnost družbe je prevzeti odpadno embalažo. Izvajalec javne službe in družba se ne dogovorita o pogojih, ampak o načinu predaje. S pogodbo nekaj zahtevati bi bilo dobrodošlo, če pa ni tako, to ne more biti razlog, da izvajalcu javne službe postavljaš pogoje. V uredbi piše, da se dogovorita o načinu, na primer enkrat na teden, dvakrat ali podobno. Vem, da ni mogoče take odločitve sankcionirati, vendar se ne prevzema ali oddaja zato, ker se ni mogoče dogovoriti. Odpadno embalažo je mogoče prevzeti ali oddati in nihče ne more nikogar kaznovati, če nima pogodbe. Vsak prevzame svoj delež in izpolni svoje poslanstvo.
Samo Jereb: Se strinjam, če želi družba za ravnanje z odpadno embalažo izpolniti cilje, bo to tudi naredila, bo prevzela odgovornost. Problem je, če nima tega interesa. In ker stroški komunalne odpadne embalaže povzročajo večje stroške kot nekomunalna odpadna embalaža, lahko družba za ravnanje z odpadno embalažo med pogoje napiše, da jo bo prevzela, če jo bo, recimo, pripeljal tovornjak z oranžnimi gumami, če pretiravam. Ti pogoji ne smejo biti prepuščeni trgu.
Ilija Kitič: Vsi razumemo to situacijo. Samo naj ne bo izgovor, da ne upoštevamo predpisa, ker nam ni všeč. Izvajalci javne službe pravimo, da nam ni všeč, da moramo dajati dvema in se dogovoriti, kako bomo to naredili.
Inšpektorat za okolje je kadrovsko podhranjen
EOL: Kako komentira Inšpektorat za okolje?
Tatjana Bernik: Kot je izpostavil Samo Jereb, se nam ni zdelo prav, da bi kaznovali izvajalca javne službe, ker je bilo iz podatkov razvidno, da ni bila njegova krivda. V uredbi piše, da je breme, če pogodba ni podpisana, na izvajalcu javne službe.
Mag. Katja Buda: To, o čem je govoril Samo Jereb na začetku, se mi zdi zelo pametno. Predpis imamo in vsi smo govorili o tem, kako ga ne bi izvajali, kako ga ne izvajamo in kaj vse bi popravili, da bi ga potem mogoče izvajali. Ampak če bomo popravili predpis na hitro, bomo čez eno leto ugotavljali, da je spet vse narobe. Mislim, Brigita, in prosim, če me popraviš, da ste družbe takrat, ko ste dajale vlogo na ARSO, imele neke predpogodbe oziroma nekako ste bili dogovorjeni, da boste pobirali embalažo od izvajalcev javne službe. Vsi ste bili pred tem dejstvom. Danes so deleži določeni in jih je treba upoštevati. Glede pogodb predpis ne pravi, da bi jih morali definirati. Pogovarjali smo se s komunalnim združenjem in z inšpektorji, ki ne preverjajo vsebine pogodbe, in razmišljali, da bi združenje pripravilo osnovne elemente. Lahko se dogovorimo, da bi poskusili skupaj z gospodarsko in komunalno zbornico oblikovati osnutek take pogodbe. Končno obliko pa ji damo na ministrstvu. Pogrešam več iniciative, da bi tudi nekatere strokovne stvari, standarde, o katerih smo govorili, skupaj domislili. V Avstriji, ki jo omenjate, dajo izvajalci javne službe input, ki ni samo stvar ministrstva. Tudi avstrijski sistem zdaj popravljajo, ne sme biti ena družba, ampak najmanj dve. Tudi tam morajo vzpostavljati sistem. Zato ne smemo čez noč spreminjati sistema, predpis, ki obstaja, je treba skupaj izvajati.
Brigita Šarc: Ni kaj dodati, če pogledamo z vidika upravnega postopka. Pri konkurenčnem sporu med Slopakom in Interserohom so bili predloženi tudi osnutki pogodb, ki sta jih družbi predložili v svojih vlogah. Vprašanje je bilo, ali je agencija preverjala te pogodbe. Seveda jih ni. Stališče je, da je pogodba dogovor dveh strank, ni pa prav, da je samo in samo izključna odgovornost, da pogodba ni podpisana in da izvajalec javne službe ni sankcioniran. Svoj delež bi morala nositi tudi druga stranka. Če pomislim, da bi bil osnutek pogodbe v uredbi, sem prepričana, da nikoli ne bomo uredbe napisali tako, da se osnutek pogodbe ne bo zlorabljal. Vsi poskušajo iskati luknje. Branim upravni postopek, saj ne delamo s pravniki, in premalo nas je. Tudi inšpektorat je kadrovsko podhranjen, pa vendar čisto vsega ne moremo predpisati v uredbah. Odgovornost je treba dati obema strankama.
Samo Jereb: Mislim, da samo to, da bi obema izrekli kazen, ne bo rešilo problema, saj se bo ena stran izgovarjala na drugo in obratno. Zato je treba v predpisu določiti, kaj naj pogodba določa. Težava je naša mentaliteta; vedno iščemo luknje, da bi zmanjšali stroške. Prav zato ne moremo pričakovati morale drugega in apelirati nanjo. Predpis mora biti natančnejši.
Tatjana Bernik: Tukaj smo predstavniki organov, ki imajo pooblastila, mi pa moramo znati predpis predpisati in izvajati v duhu poslanstva. Izkoristiti želim vse prisotne družbe in vas seznaniti s tem, da je v veljavi in veljaven edino tisti evidenčni list, ki je sestavni del uredbe in noben drug. Vsak drug evidenčni list izkazuje razlog za zavrnitev pošiljke in ukrepanje inšpektorja. In tako bomo tudi ukrepali.
Novih shem ne bo, zamude pri odpadnih zdravilih in svečah
EOL: Kaj je novega pri ločenem zbiranju odpadkov in pri vzpostavljanju specializiranih shem? Kaj je razlog za liberalizacijo na trgu shem?
Brigita Šarc: Kaj je bistvenega v spremembi zakona o varstvu okolja? Po 149. členu velja, da je obdelava mešanih komunalnih odpadkov obvezna občinska javna služba. Zakon nima prehodnih določb o tem določilu, kar pomeni, da bodo morali subjekti dokazovati, za katero občino izvajajo javno službo obdelave mešanih komunalnih odpadkov. Ne vemo, kako bo to šlo, smo pred težkim vprašanjem na agenciji, zakon velja in nima prehodnega obdobja.
Mag. Katja Buda: Vlada je sprejela program dela. Glede na kadrovske resurse in usmeritve smo v programu zapisali dve uredbi, uredbo o ravnanju s komunalnimi odpadki in prenos okvirne direktive, kar moramo letos izvesti v našem internem programu. Imamo pa tudi prevetritev uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, na kar nas opozarja Računsko sodišče RS. Nismo pa želeli sistema postavljati na glavo.
EOL: Ali prav razumem glede shem? Ne vemo, koliko jih bo.
Mag. Katja Buda: Bo, kar velja. Uredba o odpadnih gumah velja in shema lahko začne delovati. V zaostanku smo pri odpadnih zdravilih in odpadnih svečah, načrtov za nove v letošnjem letu ni.
Samo Jereb: Ne vem, kdo je sodeloval pri spremembah zakona o varstvu okolja, ampak če se določi nova javna služba, mora pristojno ministrstvo določiti s podzakonskim aktom vsebino javne službe, da lahko občine sprejmejo občinske odloke o izvajanju in lahko podelijo koncesijo oziroma javnemu podjetju naložijo izvajanje javne službe. Postopek bo trajal, sprememb ni mogoče sprejeti čez noč. Ne vem, kdo je pisal ta zakon in kdo bo pripravil podzakonski akt, ki bo določil vsebino te službe.
Mag. Katja Buda: To je v pristojnosti direktorata za okolje.
Sheme postajajo zelo zaprte, tudi na tem področju mreže
EOL: Kaj pomeni liberalizacija za Saubermacher?
Rudi Horvat: Pričakovali smo, da bo tržni delež večji in da bo več priložnosti za delo. Vse gre v smeri rekomunalizacije. Ponovno želim opozoriti na to, da se centri, ki so zgrajeni z evropskimi sredstvi, ne smejo ukvarjati s tržnimi dejavnostmi, vendar pridobivajo veljavo. Mislimo, da se bo naš del zmanjševal. Po drugi strani postajajo sheme zelo zaprte. ZEOS je postavil Gorenje, ki ima svojo skupino izvajalcev. Sava ima svojo skupino izvajalcev, vse se dela po mreženju nekih poslovnih krogov. Mislim, da tržišče ne bo odigralo vloge.
Brigita Šarc: Še nekaj v razmislek. Vse uredbe, ki imajo podaljšano odgovornost ravnanja s posamezno vrsto odpadka, uvajajo nekaj novega, neke izboljšave. Šele izvajanje bo pokazalo, če so izboljšave pravilne. V zadnji odločbi Agencije, ki jo je Slopak opredelil kot podaljšano odgovornost, pri gumah, baterijah in akumulatorjih, že piše, kdo so zbiralci za posamezno shemo in kdo so predelovalci. Ne pozabite, da organizator ni samo nosilec sheme in da bodo morali zbiralci to upoštevati. Pri embalaži smo se naučili, da včasih kakšen zbiralec izbere samostojno pot in mu niti inšpektorat ne more do živega. Splošno potrdilo je bilo dano in s tem se izkazuje, da ima pravico delati. Povzročitelj je največkrat neuka stranka in jo je preprosto pretentati z nižjo ceno, kot jo ponudi zbiralec sheme. Pride tudi tak ponudnik in tok odpadka odpelje drugam. Kljub temu sem optimistična glede shem. Morda se bo to, kar se je zdaj zgodilo pri baterijah, akumulatorjih in gumah, pokazalo za dobro prakso. Res pa je, da se boste morali trenutni zbiralci na trgu za te sheme precej potruditi. To je bitka za posel, ki se ji v gospodarstvu ni mogoče izogniti.
Rudi Horvat: Upam, da bo shema za gume zbrala toliko, kot je prej zbrala državna koncesija.
Janko Kramžar: Moj predlog je preprost. Osnutek pogodbe bo povzročil, da bomo imeli vsi pogodbe, tudi jaz, ki jo mogoče že imam, saj ne vem. Ker nismo imeli včeraj pogodbe, ni bilo nič manj zbrane ali reciklirane embalaže. In ko bomo imeli vsi pogodbe, ne bo nič več zbrane embalaže. Ponovno predlagamo, naj se cilji na državnem nivoju primerjajo s shemami, da bomo skupaj zainteresirani, da jih dosežemo. Če obstaja ta trenutek ocena, da zberemo polovico premalo komunalne embalaže, ki konča na odlagališču, in zanjo plačamo kazen, zakaj tega cilja ne postavimo na državni ravni shemam? V tem primeru bodo vsi prišli do nas in se bomo skupaj dogovorili, kako doseči cilje.
Matej Resnik: Če smo se odločili za konkurenčno okolje med shemami in če se ukvarjajo z zavezanci tudi v okviru konkurenčnih načel, mora družba ravnati konkurenčno do izvajalcev javne službe. Vzpostaviti je treba partnerski odnos z izvajalcem, se dogovoriti o pravilih, standardih in normativih in skupaj moramo več zbrati. Država mora na ravni izvajalcev javnih služb določiti količine, ki jih morajo sheme prevzeti, določiti deleže, narediti na koncu izravnavo in vsaka družba naj dela z enim izvajalcem.
Ilija Kitič: Ali lahko v Sloveniji deluje družba, ki ne pobere niti ene tone v Ljubljani, Mariboru, Kopru v treh letih?
Mag. Katja Buda: Pač nima nobenega zavezanca.
Brigita Šarc: Tukaj sta predstavnika dveh močnih komunalnih podjetij. Kaj pa tista podjetja, ki imajo nekaj ton, pa niso nobeni družbi zanimiva?
Janko Kramžar: Želim povedati naslednje. Mislim, da bi lahko delal z enim izvajalcem, ne glede na to, kdo je. In če bi obstajal cilj, koliko se mora zbrati, bi si skupaj prizadevali, da bi zbrali še več.
Okroglo mizo sta pripravila Peter Mesarec in Jože Volfand.
