| Med proizvajalci pakirnih linij | | Jože Pojbič | |
| »Jaz sem samo tisti, ki mu na posetnici piše, da je direktor. Sicer pa si trije solastniki in soustanovitelji delo delimo enakopravno. Jaz in Bojan Kozelj delava na trgu, Ludvik Kerčmar je vodja konstrukcije,« pravi direktor in solastnik murskosoboške družbe za proizvodnjo suhih, pakirnih delov polnilnih linij Transpak Andrej Frangež. Vsi trije so družbo ustanovili leta 1998, vsi so precej znanja in izkušenj prinesli iz Radenske oziroma iz njene Tovarne polnilne opreme, a so to znanje v več kot desetletju obstoja podjetja krepko razširili in nadgradili. | |
»Ves ta čas do leta 2008 smo rasli. Zadali smo si vedno nove cilje in jih dosegali. Leto 2008 smo končali z 11 milijoni evrov prihodkov in z enainpetdesetimi zaposlenimi, vendar smo takrat med prvimi že v tretjem četrtletju začutili začetek krize. Naši veliki partnerji – opremo izdelujemo tudi za takšne multinacionalke, kot so Heineken, Diageo, Carlsberg, Coca-Cola in drugi – so začeli zaradi upadanja prodaje zmanjševati naložbe in v letu 2009 so jih skoraj povsem ustavili. Zato so nam lani letni prihodki upadli za 45 odstotkov, na dobrih šest milijonov evrov,« nam odgovori na vprašanje, ali in kako so v njihovem podjetju občutili krizo.
Kako ste ukrepali?
»Ukrepov v smislu odpuščanja ali skrajševanja delovnega časa pri nas ni bilo. Tudi za subvencije za skrajšani delovni čas ali za čakanje na domu nismo kandidirali. Kljub tolikšnemu padcu prihodkov smo obdržali enako število zaposlenih in čas, ko ni bilo dovolj naročil, izkoristili za interno izobraževanje, za preučitev in izboljšanje procesov in za dokončanje nekaterih naših razvojnih projektov. Več kot pol naših zaposlenih je namreč fakultetno izobraženih, imamo dvajset inženirjev. Znanja, ki ga imajo naši zaposleni, ni mogoče najti kar tako, zato bi bilo odpuščanje pri nas skrajna rešitev. Ves ta čas je bilo podjetje likvidno in uspelo nam je poslovati z dobičkom. Krizo smo preprosto preživeli.«
A da ste tako preživeli lansko leto, ste se verjetno morali veliko bolj naprezati pri prodaji?
»Da, več smo bili na poti, iskali smo nove priložnosti na trgu. Lansko leto se je pokazalo, da ni dobro staviti samo na velike kupce, na multinacionalke, saj so te že zaradi minimalnega padca prodaje svojih izdelkov povsem ustavile naložbe. Mi z multinacionalkami sicer ustvarimo polovico letnih prihodkov in smo na to ponosni, a se je sedaj to dejstvo pokazalo kot dvorezen meč. Prav njihov del prihodkov nam je lani manjkal in le delno smo ga lahko nadomestili. Toda konec lanskega leta smo že začutili oživljanje trga. Sedaj imamo proizvodnjo normalno zasedeno in glede na projekte in ponudbe, ki so v fazi odločanja, pričakujemo spet dokaj normalno leto. Za letos pričakujemo okrog 8,5 milijona evrov prihodkov, prepričan pa sem, da bomo realizacijo iz leta 2008, torej 11 milijonov evrov, postopoma spet dosegli čez dve leti ali tri.«
Kakšni so vaši tržni pristopi?
»Uporabljamo dve tržni strategiji. Ena je kapilarna, po tej v posameznih državah direktno iščemo kupce ali sami ali preko zastopniških oziroma partnerskih podjetij. V Nemčiji smo v ta namen ustanovili hčerinsko družbo, za nas pa iščejo kupce še partnerska podjetja v Belgiji, Veliki Britaniji, Romuniji in po novem tudi v Rusiji. Po drugi strategiji pa sledimo projektom največjih multinacionalk za proizvodnjo pijač, kot so Carlsberg, Coca-Cola, Diageo, Heineken.. V vseh teh podjetjih nas že toliko poznajo, da iz njihovih central dobivamo povpraševanja in potem gredo naši izdelki v njihove obrate po vsem svetu. Tako je naša oprema vgrajena v Južni Ameriki, na Karibih, v Afriki in še marsikje.«
In kolikšna je na vašem področju konkurenca?
»V svetu je ogromno proizvajalcev takšne opreme in konkurenca je velika. Mi smo z našim obsegom proizvodnje nepomembni. V vsej dejavnosti se letno obrne okrog 2,5 milijarde evrov. Od tega ustvari največji proizvajalec, nemški Krones, 1,5 milijarde letnih prihodkov. Toda naša prednost je, da smo kot malo podjetje veliko bolj prilagodljivi od velikih, ki imajo v glavnem standardizirane, manj prilagodljive sisteme. Mi v bistvu ne prodajamo zgolj opreme, ampak celovite rešitve. Ne spuščamo se v brutalno cenovno bitko, ampak za naše naročnike iščemo optimalne rešitve in jih vgradimo v naše izdelke.«
Dejali ste, da je v vašem podjetju koncentriranega veliko znanja. Znano je, da še posebej v Pomurju primanjkuje tehničnih strokovnjakov, strojnih in elektro inženirjev. Kako prihajate do kadrov?
»Običajno je to kar dolgotrajen proces. Mlade že kot študente sprejemamo k nam na prakso, potem pri nas napravijo diplomska dela in takšno sodelovanje se največkrat konča z zaposlitvijo. Tudi zaradi tega in zato, ker jih dobro plačamo, odliva kadrov skoraj ne poznamo.«
Iščete med njimi tudi nove menedžerje?
»Že tri leta imamo mladega izvršnega direktorja Jureta Lukača, ki skrbi za interno povezovanje in počasi prevzema vodenje podjetja. Cilj nas treh je namreč, da postopoma ločimo lastništvo od upravljanja. Pa ne zato, ker bi nam bilo težko delati. Jaz pri delu ne trpim, v veselje mi je in če bo potrebno, bom delal tudi potem, ko ne bom več direktor. Toda počasi si človek zaželi malo več časa zase. Rad se ukvarjam z različnimi športi, a imam sedaj zanje pogosto premalo časa. Poleg tega z ženo rada potujeva, pa zaradi obveznosti tudi za to časa ni dovolj.«
