dr. Franjo Štiblar, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani
V Sloveniji nimamo celovitega dokumenta s področja infrastrukture. Vsak sektor, vsaka regija se infrastrukture loteva po svoje. Največ o infrastrukturi je bilo v prvi strategiji, ki smo jo naredili v začetku devetdesetih let, vendar tudi tu ni bilo kaj dosti. Zeleno je domače. Okolje je nova infrastruktura, ne tradicionalna, ki pa dobiva zelo pomembno mesto. Naravni viri določenega geografskega področja pripadajo tistim ljudem, ki tam živijo. Od zemlje, tega, kar je pod zemljo, do tega, kar je nad zemljo. Domača last infrastrukture je za vsako razvito suvereno državo nujna. Na področju privatne infrastrukture morata biti izpolnjena dva pogoja: da gre za rivalno infrastrukturo in da je izključljiva. Imamo tudi skupno infrastrukturo, kar se je v preteklosti zanemarjalo, vendar postaja zelo pomembno. Ključna je javna last.
Naravno infrastrukturo, kot so voda, zemlje, reke, morje idr., jemljemo kot eno izmed infrastruktur in zahteva kot takšna privatno last. Tudi proizvedena infrastruktura predstavlja za naše razmere pridobljeno prednost in Slovenija ima takšno lokacijsko pozicijo, da nam je to velika prednost. To infrastrukturo prodajati drugim pomeni odrekati se ekonomskemu temelju suverenosti, politične pa pri tem sploh več ni.
V knjigi sem skupaj z Leo Kos in Majo Jamnik ugotovil, da če gledamo stopnjo razvitosti Slovenije v svetu ali v EU po gospodarski razvitosti, bodisi po kazalcu produkt na prebivalca bodisi po kazalcu človekovega razvoja, smo na svetovni ravni nekje na 30. mestu po produktu, med 200 plus državami, in na 28. mestu po koeficientu standarda. Na evropski ravni smo nekje na polovici, 14. od 28. držav. Če ekonomske kazalnike primerjamo z razvitostjo ali razširjenostjo v infrastrukturi, predvsem prometni, ugotovimo, da, z nekaj izjemami, zaostajamo. Po gospodarski razvitosti smo na boljši poziciji kot pri infrastrukturni razvitosti. Zaostajamo tudi pri proizvedeni infrastrukturi, kjer je prometna vključena. To pomeni, da imamo na tem področju možnost za razvoj. Imamo tudi čas, da infrastrukturo razvijamo, s čimer pomagamo, če imamo kakovostnejši promet, prvič neposredno v potrošnji, drugič pomagamo proizvodnji, kjer na mikro ravni pomagamo tistim podjetjem, ki jim infrastruktura služi, in tretjič gradbeništvu, ki je neupravičeno popolnoma padlo. Na makro ravni pa ni razloga, da imamo samo 1,7 % rast. Imamo namreč neizkoriščene kapacitete in zato ni razloga, da bi šli navzdol. Zato je potrebno razvijati infrastrukturo, da povečamo konkurenčnost podjetij, izboljšamo standard ljudi in se hkrati s povečanjem finalnega povpraševanja izognemo posledicam preteče globalne recesije. Da je rast Slovenije med 3-4 %. Vse drugo je izguba in za to je nekdo odgovoren. Na tem področju mora biti fiskalna spodbuda.
Nekatere študije kažejo, da le z monetarno spodbudo, ki pri nas tako ali tako ne deluje, svet ne more iti naprej. Razvoj infrastrukture je nujna prednost Slovenije. Najprej z ekonomskega vidika. Ključna pri tem je Luka Koper. Pri tem ni dileme. Mora biti drugi tir in luka mora biti podprta in to domače podprta, če še hočemo biti država. Pri tem so pomembni tudi neekonomski vidiki. Če ne bo tretje in četrte osi, potem bodo šli Korošci v Avstrijo in Belokranjci na Hrvaško. Tega se ne da izračunati z ekonomijo.
Po infrastrukturni elastičnosti ponudbe je v okviru EU superiorna naša letališka in internetna infrastruktura, cestna je na normalnem nivoju, železniška infrastruktura pa je inferiorna. V ozadju smo tudi pri energetski infrastrukturi.
Za razvoj infrastrukture finančni viri so. Med finančni viri so banke, pokojninski skladi, evropska sredstva EU in EIB, javno-zasebno partnerstvo (z zaščito pred zlorabo), država idr. Pomemben kanal so evropska sredstva preko evropske investicijske banke.
Tudi okolje je naravni vir in je infrastruktura, tako da je potrebno tudi zanj skrbeti in ga uporabiti na primeren način, vzdržljivo. Naravno okolje služi kot naravni kapital. Je input za različne človeške dobrine in storitve, kot so kmetijski pridelki, zdravje, rekreacija in tudi bolj amorfni, kot so »kakovost življenja«, čiščenje vode in zraka, razpad odpadkov, regulacija klime, ohranjanje bio-različnosti.
V svetovnem merilu (primerjava let 2012-2013) je na področju razvitosti infrastrukture 24 % držav pred nami, 76 % pa za nami. Na področju kakovosti infrastrukture je za nami 79 %, tu smo torej 30 od 144. Ni tako slabo, lahko pa bi bili boljši, saj imamo lokacijsko zelo ugodno razmerje. Na področju razvitosti cest smo na 38 mestu, kar pomeni, da je 74 % držav za nami. Na področju kakovosti železnic smo šele na 54. mestu, kar pomeni, da je za nami v kakovosti 62 % držav. Pristanišča so ugodnejša, in sicer je za nami 77 % oziroma smo na 33. mestu. Luka Koper je dragulj. Na področju zračnega prometa smo zadaj, na 72. mestu, prav tako na področju letalskih sedežev in razdalje, saj imamo le nekaj letal (129. mesto). Logistični indeks je relativno v redu, 34. mesto od 155. Rezultati kažejo, da je Slovenija na vseh področjih v rangu nad 30, kar pomeni, da smo na tem področju nekoliko slabši kot po produktu. Če gledamo EU, pa smo 15. od 27 držav.
Potrebno je investirati v izboljšanje kakovosti železniške infrastrukture, v celotno energetsko infrastrukturo, v zmanjševanje onesnaževanja s CO2 in SO2 ter v opremo v telekomunikacijah. Luka Koper in drugi tir do nje sta neizogibni prioriteti suverenosti.
