Kdo zna noč temno razjasnit’, ki tare duha …
Kdor misli, da razvoj države, Strategija pametne specializacije, Natura 2000, reformni programi in poezija nimajo nič skupnega, se moti.
Kako je Slovenija začela odpirati vrata za sredstva iz nove finančne perspektive 2014-2020 in kako je začela črpati sredstva za prednostne projekte? Odgovor bo, upam, dala Služba Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko na 3. Zelenem forumu. Tam bo predstavljen spekter mnenj, kakšna naj bo zelena rast gospodarstva in kakšna naj bo zelena razvojna reforma Slovenije, a ne le nasploh in bolj počez, kot je zdaj v navadi.
Pravzaprav bi zvočnost zdajšnjih razprav o strategiji pametne specializacije 2014-2020 in o osnutku nacionalnega reformnega programa 2015-2016 drugače odmevala, če ne bi doživljali reprize razvojne in duhovne jalovosti, tako značilne za različne ravni odločanja v državi. Niti nekaj svetlih statističnih žarkov o rasti BDP, ki sicer niso porok trdne zgodbe o uspehu, očitno ni dovolj, da se začno trgati jeklene pajčevine zavožene razvojne politike in da se začne risati nove razvojne razglede. Ni dovolj konkretnih predlogov, kako in kje odpirati nova delovna mesta in kako podpreti zeleno rast gospodarstva. Kako in kje ustvarjati novo vrednost in nove vrednote drugačne Slovenije. In ne, kako bomo namesto pokopanih firm in prodane državne srebrnine napisali scenarije za nove razvojne svetilnike in omogočili temelje za nova, visokotehnološka podjetja. Bolj se krešejo iskre na odru in za zavesami o prodaji državnih podjetij. In bolj se oziramo v Bruselj, ali ustrežemo zahtevam, kot pa da s konkretnimi odločitvami vzpostavljamo novo, konkurenčno Slovenijo na globalnem trgu.
Poglejmo. Razvoj in naložbe so v veliki meri odvisne od sredstev iz Bruslja. Toda še vedno se ne ve, kako bo Slovenija do konca leta počrpala sredstva iz stare perspektive 2007 – 2013. Vendar samo pogled na številke ne bo dovolj. Morda bo dodatno streznitev, kako se razvojno Slovenija bogati z evropskimi sredstvi, spodbudila predvidena nacionalna uredba o koriščenju sredstev kohezijske politike za programsko obdobje 2014–2020.
Toda kdo bo pripravil strokovno interdisciplinarno oceno, kako uspešno je Slovenija z evropskimi in lastnimi sredstvi začela spreminjati svojo razvojno identiteto? Zelena rast, nova delovna mesta, novi nosilci razvoja, drugačno upravljanje domačih virov.
Zakaj? Zato, ker na zagon nove finančne perspektive 2014-2020 še čakamo. Razpisov in potrditev prednostnih projektov še ni. Najbolj kritični so prepričani, da sredstev za projekte ne bo pred letom 2016, verjetno pa še pozneje ne. Slovenija naj bi s tem letno izgubljala skoraj 700 milijonov evrov. Čeprav ta črnogledost ni povsem upravičena, drži, da Strategije pametne specializacije še ni in da je najbrž še ne bo do poletja.
Kako je to mogoče in kako to, da po tistem, ko je prvi predlog Bruselj zavrnil, preveč grčavo uradništvo ni reagiralo drugače? Več držav članic EU je dokument sprejelo.
Koga torej zanima, se pravi koga ne zanima razvoj Slovenije? Kdo v Vladi RS je odgovoren za ta zamik, ko pa se dobro ve, kakšen vir kapitala pomeni bruseljski denar za naložbe? Kako to, da zaradi tega ni prišlo do izredne seje Vlade ali Državnega zbora? Pri strateškem dokumentu o pametni specializaciji ne gre le za zamudo pri pripravi dokumenta. Gre za razvojne prioritete, za domače vire in znanje, za razvojno prenovo države. In kje je strategija zdaj?
Pravzaprav še kar v oblakih razprav. A Slovenija potrebuje konkretizacijo pri projektih in začetek razvojne ozdravitve, še posebej, ko gre za domače vire, vodo, les in vitalne naložbene projekte, železnico, Luko Koper, naložbe v pametno industrijo in pametna omrežja. Prednostna področja, kaj za premike na nove tirnice zelene rasti potrebuje Slovenija, vendarle poznamo. Ali je torej ta zamik, ki Slovenijo pušča na polževih poteh, upravičen?
Enak, za Slovenijo eksistenčen izziv, je Natura 2000, o čemer pišemo v tej številki, saj je vlada sprejela Program upravljanja območij Natura 2000 za obdobje 2015–2020. Kaj pa program razvojnih vložkov na ta območja?
Kam Slovenijo neogibno pelje ta neizmerna lahkotna neprožnost in kratkovidnost, ki ne zna na državni ravni povezati vseh, zlasti pa vladne ravni, gospodarstva in nosilcev znanja, za prepotrebni operativni načrt zelene razvojne ozdravitve Slovenije? Z izmerljivimi cilji na kratek rok.
Kaj mislite, kje je zveza med Prešernovim verzom in razvojem Slovenije?
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 98 lahko prelistate tukaj.
