Zelena delovna mesta – kdo bo vladni mediator
Najprej dobra novica. Za okolje in Slovenijo. Učenci šestega razreda Osnovne šole Zadobrova so za skuter z akumulatorji, ki se polnijo na sončno energijo, na Danskem prejeli evropsko nagrado za inovacijo. Sodelovali so v natečaju Okolje in inovacija, ki ga je na temo trajnostne mobilnosti razpisala Toyota. No, dosežek učencev, ki so pod vodstvom mentorice Tine Pogačar skuter sestavili iz izrabljenih skirojev in v šoli postavili polnilnico za sončne celice, zasluži poklon.
A kako se bo nadaljevala ta zgodba o inovaciji, ki bi se lahko komercializirala na trgu? Kdo bo prisluhnil inovatorskemu zanesenjaštvu zadobrovških šestošolcev?
No, v prejšnji reviji EOL smo pisali o slovenskih dijakih, ki so se na olimpijadi mladih raziskovalcev GENIUS 2014 uvrstili med najboljše. Zlato medaljo sta za raziskovalno nalogo Možnost izrabe organskih gospodinjskih odpadkov za proizvodnjo vodika osvojila Aleš Zupančič z novomeške gimnazije in Jaka Šikonja s črnomeljske gimnazije, delala pa sta na Kemijskem inštitutu. S pomočjo bakterij iz biološko razgradljivih odpadkov sta pridobila plinsko zmes vodika in ogljikovega dioksida, ki sta jo uporabila za pridobivanje elektrike pri sobni temperaturi s pomočjo gorivnih celic.
Nalogi sta dodala poslovni del in dokazala poti, kako je lahko pridobivanje vodika iz gospodinjskih odpadkov dobičkonosna dejavnost.
Ponovimo vprašanja: A kako se bo nadaljevala ta zgodba?
Prav v teh dneh je tudi Center za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan izbral najboljše z razpisa za mala in srednja podjetja, ki so prijavila projektne načrte za URE in OVE v okviru evropskega programa Ecofunding.
Trije sveži primeri okoljskih inovacij, ki so, kot povedo odmevi, zreli za proizvodnjo in trg. Kajpak jih je še več. Prav tako je res, da doživijo večkrat močno medijsko popularizacijo okoljske, zelene inovacije, ki so zavite v meglice ali pa so toliko nenavadne, da že zato vzbujajo pozornost in skomine javnosti. A pri inovacijah, razvoju in raziskovanju je pogosto tanka meja med utopijo in prakso. Navedeni primeri so zrasli v glavah mladih raziskovalcev in podjetnikov. Poseben posluh potrebujejo nadarjeni talenti zelene tehnološke revolucije in zelene rasti, mislim na vzajemni posluh okolja in gospodarstva, z zelenimi delovnimi mesti vred.
In zdaj spomnim, koliko tisoč in tisoč zelenih delovnih mest napoveduje s prognozami in besedami EU, češ da so čisto blizu, da ne rečem na dlani. Tudi pri nas kar naprej poslušamo in beremo, kako so na nezorani njivi gospodarskega razvoja prazne, a rodovitne njive za kalitev zelenih delovnih mest. Želja ni malo, besed prav tako ne manjka, le to se ne ve natančno, kdo bo dal karte na mizo in povedal: Da, za Slovenjo so zelena delovna mesta realna možnost, zdaj pa se dogovorimo, kdo, kje in kaj moramo storiti, da bo v državi v dveh letih na primer 5000 novih zelenih delovnih mest. Kdo bo mediator, kdo povezovalec, kdo nadzornik, kaj se zares dogaja v podjetjih, občinah in inštitucijah?
V slovenskih občinah ni malo poslovnih con, ki željno čakajo na projekte in kapital, predvsem pa na takšno poslovno okolje, ki bo podprlo programe za zelena delovna mesta. Investitor bi najbrž prišel, če bi občina ponudila minimalno ceno za zemljišče in urejeno infrastrukturo. Toda do takšne ponudbe bo težko prišlo, ker bo župan nedvoumno odgovoril: Minimalne cene za zemljišče ne morem ponuditi, ker me bo takoj vzela pod drobnogled KPK…
Pa bi si ideja o skuterju zaslužila takšno povabilo v zeleno poslovno cono in podporo zelene ekonomske, bančne ali okoljske politike?
Najbrž bi si, če bi Slovenija dogovorila krovno strateško in konkretno politiko, kako tistim, ki so si pridobili EMAS ali okoljsko marjetico, priznati zeleno valorizacijo na trgu. Ali pa, s katerimi spodbudami podpreti zelene projekte in zelene tehnologije. In kako zagotoviti kompetentno korporativno upravljanje zelenega prestrukturiranja Slovenije. Če bi bilo tako, potem najbrž ne bi bilo zamud v gradnji hidroelektrarn in drugega tira, prav tako pa se ne bi začela potapljati slovenska reciklažna industrija. Verbalno napihnjena, a v resnici pasivna in nepovezana zelena politika države vseh dosedanjih vlad, ne le vlad, da bo pogled objektivnejši, končno zahteva odgovor: Kdo v državi se strokovno, odgovorno, analitično, konkretno in razvojno ukvarja z zeleno rastjo, z zeleno ekonomijo in zelenimi delovnimi mesti? Kdo bo sogovornik za postavljanje čvrstega mozaika nove razvojne paradigme, ki bi jo lahko celo izvažali?
Povabilo novi Vladi. Če drži najnovejša informacija, da se bo po velikih sistemih načrtno lotila nelikvidnosti srednjih in malih podjetij, naj hkrati z novo projektno pisarno odpre vrata za konkretno zeleno prestrukturiranje Slovenije. Od velikih infrastrukturnih projektov in položaja reciklažne industrije do projektov, kakršen je skuter s sončno energijo. Potem morda ne bomo več izvažali zelenih delovnih mest ali jih prostodušno napovedovali in obljubljali.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 93 lahko prelistate tukaj.
