Nova vladna koalicija, Slovenija in eko politika
Tistega ne prav lepega julijskega dne se je začelo vse po starem – ali se bo morebiti le po novem, še ne vemo. Slab začetek, dober konec?
TV Dnevnik nacionalke. Neposredno pred začetkom pogajanj parlamentarnih strank o novi vladni koaliciji. Prispevki: pogajanja o plačah v javnem sektorju, plačna nesorazmerja v osnovnem šolstvu, kdo bo komisar v Bruslju in kako so si, kolikor so pač na mizi, narazen programi strank. In da bo že na začetku vroče. Manjkala je le še izjava, da je pogoj za sodelovanje v vladi izplačilo regresa za upokojence ali pa, da pogajanj ne bo, če misli nova vlada uvesti nove davke.
Vse že videno, kot da se strankarski prvaki niso nič naučili. Kaj bo zaznamovalo koalicijska pogajanja – prepiri o distribuciji denarja, ki ga v državnem proračunu ni, ali iskanje modela za razdolževanje države in gospodarstva, ki bi lahko v boljši kondiciji, z bolj zdravimi pljuči, z višjo dodano vrednostjo in s še večjo krepitvijo izvoza Slovenijo podprl, da se dokončno ne zlomi.
Črna bilanca države je že dolgo na mizi. Morda bi bilo dobro, da jo pred koalicijskimi pogajanji predsedniki strank dobro premislijo. Potem jim bo morda lažje doseči neizogibne kompromise. Ve se. V proračunu bo treba v najkrajšem času zbrusiti vse postavke za milijardo evrov. Obresti za najete kredite znašajo vsako leto milijardo. Samo za pokojnine mora proračun vsako leto odšteti skoraj poldrugo milijardo. Državni dolg je 28 milijard evrov, primanjkljaj države 5,5 % BDP. Napoveduje se novo zadolževanje države. Kje bo dobila denar NLB? TEŠ 6 še ni začel obratovati, pa se že kaže luknja. Javne finance so ogrožene z vseh strani. Še švicarski sir je bolj kompakten, kot so stabilne finance države. Tudi iz EU bo v novi finančni perspektivi priteklo precej manj denarja. In pika na i – premalo aktivnega prebivalstva mora nahraniti predebelo državo.
Ali bo torej v koalicijskih pogajanjih vendarle merilo za dogovore iskanje programa, ki Slovenijo začne postavljati na noge, za kar bo tako in tako potrebno premnogo let? Bo država, njen izhod iz krize in avtonomnejša pozicija v odnosu do Bruslja, kolikor upanja za to je pač še ostalo, močnejši adut kot strankarski in osebni interesi? In ali bo že na začetku nakazana nova politična kultura, ki jo doslej vodstva strank niso zmogla, volilno telo pa je povedalo, da jo pričakuje.
Novo koalicijsko moštvo za drugačno Slovenijo ne bo smelo valjati po pogajalski mizi zgolj zvarkov iz strankarskih laboratorijev. Četudi je vse to bilo in bo sol realne politike. Le da je zdaj kosilo, ki so ga znani politični poosamosvojitveni kuharji pustili na mizi tako neužitno, da bo potrebno loviti ravnotežje med pragmatičnimi nepopularnimi odločitvami in novo eko politiko razvoja. Z novo paradigmo trajnostnega razvoja. Slovenija kot prva eko regija v Evropi, za kar bi najbrž tudi Bruselj pokazal finančni posluh. Preglasne disonance v dosedanjem razvoju države, ko vladna raven ni mogla prikriti svoje nebogljenosti pri temeljnem razvojnem izzivu, kako izkoristiti naravne potenciale in konkurenčne prednosti, so se najbolj kazale prav pri šlamparijah in zamudah v naložbe – od hidroelektrarn naprej. Ne le, da vlada ni znala povezati ministrskih resorjev. Še manj se je izkazala pri načrtnem spodbujanju najbolj zdravih jeder v stroki, znanosti, gospodarstvu, med mladimi talenti.
Slovenija, njena eksistenca in razvoj za prihodnost, naj bo najvišja mera vseh stvari, ko se bo odločalo pragmatično in ko se bo začelo odgovorno postavljati nove temelje dolgoročne, trajnostne vizije države s konkretnimi programi. Na primer s programom razvoja reciklažne industrije, ki bi lahko postala središče za ta del Evrope. In mimogrede – novi mandatar pravilno razmišlja, da naj Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pod svojo lupo dobi tudi prostor.
Kako torej upravljati eko državo za blaginjo državljanov?
Na obličju države je več kot dvajset let izgubljene mladosti. Morda se bodo končno začele politični eliti odpirati oči, da bo s stroko, znanostjo in gospodarstvom začela iskati odgovore, kakšna bo Slovenija in kaj bo z njo leta 2030. V globalnem toku, ki je tu z vsemi posledicami.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 90 lahko prelistate tukaj.
