Interpelacija za energetsko prihodnost Slovenije – brez folklore
V slovenski elektroenergetiki je v zadnjih petnajstih letih vse preveč splošno veljavnih neresnic. Tako pravi v intervjuju Aleksander Mervar z Elesa.
Kaj zdaj? Energetski zakon (EZ-1) je Državni zbor sprejel, a s precej glasov proti. Hkrati, ko je Slovenija z EZ-1, z zamikom, izpolnila več zahtev EU, je iz Bruslja potrkal na vladna vrata predlog novega energetsko-podnebnega paketa. Še bolj bo treba do leta 2030 znižati izpuste toplogrednih plinov. Prvi odmevi poznavalcev evropskih normativnih štrikarij so si enotni, da je EU popustila pritiskom. Kajti – po novem članice EU ne bodo več zavezane s konkretnimi cilji za delež obnovljivih virov, zelena energija pač bo, kolikor je bo.
Koliko jo bo sposobna ustvariti Slovenija, je odvisno od tega, ali bo spremenila način kreacije svoje energetske prihodnosti. In sicer z zeleno energetsko paradigmo, ki se bo naslonila na realno sliko razmer v energetiki. Sprejemanje EZ-1 je obšlo celovit kritični pogled, kako je z darili in žrtvami na oltarju slovenske energetike. S klasično poslansko folkloro je zgodba TEŠ6, tako kaže, omrežila vse, ki v obzorju ideološke strumnosti raje opletajo kot ribe v mreži, namesto da bi se že v razpravi vprašali, kakšno priložnost daje z EZ-1 napovedan Energetski koncept Slovenije (EKS). Če pravi Aleksander Mervar, da je bil nekdanji NEP Ezopova basen, Martin Novšak pa izjavlja, da je lahko EKS del splošnega dolgoročnega razvojnega načrta Slovenije, potem ni nobenega dvoma, da se že išče kompas nove energetske prihodnosti države v naslednjih dveh desetletjih.
Kompas za zeleno energetsko razvojno paradigmo države najprej potrebuje vlada, z njo pa vsi trije ali štirje energetski stebri v Sloveniji. Ne samo DEM, TEŠ in JEK. Tudi Eles in tisti igralci, ki morajo vzdržati preračunljive pritiske EU na investicijo v Južni tok. Slovenija ni zelo daleč od modre avtonomne energetske politike. A le v primeru, da bo vladna politika javno pokazala, kako v energetiki in z naložbami v infrastrukturo vidi vsaj toliko priložnosti za reševanje slovenskega finančnega brodoloma, kot to počne z iskanjem novih posojil. Posojila že dolgo ne bi smela biti več edino cesarstvo, kjer država išče sonce za razvojni preskok. Ali vsaj za to, da bi se začela ožiti puščava tesnobe, ki stiska Slovenijo.
Torej – kaj z energetiko, kako z energetiko prestopiti Rubikon, z razvojem v jutri? Scenariji za energetski koncept ali program so na mizi. So mlajšega datuma, šest jih je. Še zmeraj sveži. Tudi to se ve, kje je Slovenija v konkurenčni prednosti: kaj se torej dogaja z investicijami v hidroelektrarne in s kakšno energetsko mešanico bo morala Slovenija živeti v nekaj naslednjih letih? Mislim na deleže tradicionalnih virov energije in na zelene energente. Z realnimi ocenami seveda, koliko energije bo Slovenija potrebovala za dostojno kakovost življenja. Neločljiv del te energetske slike v razvojnem ogledalu države naj ne bo samo iskanje krivcev za predrag TEŠ 6 – bistveno je, kakšno rentabilnost projektu bodo zagotovili avtorji naložbe. Tudi za JEK 2 bo treba realno izmeriti ekonomske, finančne in okoljske daljave.
Zamotane energetske štrene ali zablode, takšne ali drugačne, vključno z odgovorom na vprašanje, kako trdo ali mehko povezati različne in nasprotne interese v energetski viziji Slovenije, niso nerešljive. Kdo je lastnik in upravljavec državnega premoženja v energetiki? Kdo je torej odgovoren, če se nekaj zgodi ali ne zgodi in kako se zgodi? Pa se tega lastnik zaveda? No, hčerke in sinovi domovine Slovenije so v Državnem zboru na to pozabili v bogastvu besedne folklore. Sicer pa, odgovore bomo iskali v prihodnji številki revije.
Z energetiko bi se lahko Slovenija zelo hitro prebudila iz razvojnega dremeža. Morda nekoliko več krikov proti brezbrižnosti hoče tema o dolgoročni prehranski varnosti Slovenije. Dr. Emil Erjavec kritično analizira, kje je spodrsnilo kmetijski politiki. Toda prehranska samooskrba je vitalen razvojni izziv Slovenije in zelo povezan z okoljem.
Komunalcem pa ni lahko – zato sta bila k besedi povabljena mag. Egon Stopar in dr. Boštjan Aver. Morda bo MKO končno reagiral vsaj zaradi nekaterih nesmislov pri finančnih jamstvih. Sicer pa kot zmeraj drži – odpadki so surovina. Preberite.
Na široko odpiramo vrata zelenega omrežja vsem, ki ste za zeleno prihodnost Slovenije.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 86 lahko prelistate tukaj.
