MKO, Slopak & Papir Servis in bioplinarne
MKO
Kar dve uredbi, obe težko, malo tudi s strahom pričakovani, je MKO poslal v branje in razmislek pred koncem leta. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb naj bi končno odpravila nemoč komunalnih podjetij in občin, ko gre za določanje realnejših cen komunalnih storitev. A še preden je predlog sprejet, se je že vzdignil vihar. Prve predloge višjih komunalnih cen nekateri občinski sveti zavračajo, na protestih revoltirani občani opozarjajo, da je truplo vrženo v morje. Prvo vprašanje. Kako je javnost obveščena o upravičenih vzrokih za dvig komunalnih cen in za postopno odpravo bednega položaja, v katero je bila potisnjena komunalna infrastruktura? In drugo vprašanje. Koncesionarji so MKO pri pripravi Uredbe opozarjali, da zdajšnja dikcija predloga pomeni konec javno zasebnega partnerstva v Sloveniji, saj ni opredeljen način za povrnitev investiranega kapitala. Medtem ko državni sekretarji medresorsko usklajujejo nov model javno-zasebnega partnerstva, saj bo brez teh virov težko sfinancirati nekatere naložbe, jo Uredba maha po svoje. Morda bo mag. Franc Lenarčič kot odgovorna oseba pojasnil, zakaj tako. No, URKO pa je v osnutku. To pomeni, da je zdaj zares priložnost za pokritje lonca, v katerem prekipeva. Na primer. Prons preprosto sporoči CEROZ-u v Hrastniku, da ne bo odpeljal odpadnih sveč, čeprav bi jih moral. Ali pa – pri komunalnih podjetjih se spet nabira odpadna embalaža, ker se sheme ne morejo dogovoriti, kdo mora odpeljati embalažo in kolikšni so deleži. Ob tej zmedi, ko je po mnenju stroke shem v Sloveniji preveč, je menda RECIKEL kot nova družba pridobila okoljevarstveno dovoljenje. Bo ARSO to pojasnil? Zakaj?
Slopak & Papir Servis
Znova je namreč odprta vroča zgodba, ki jo že nekaj let pišeta Slopak in Papir Servis. Še nedolgo tega naj Slopak ne bi mogel prekiniti zanj poslovno škodljive pogodbe s Papir Servisom. Ta pogodba naj bi Slopak pahnila v rdeče številke in dva Slopakova partnerja bi lahko zdaj družbo pahnila v stečaj, saj jima dolguje okrog 2 milijona evrov. Toda nedavno sta Slopak in Papir Servis podpisala, po naših informacijah, ekskluzivno pogodbo o poslovnem sodelovanju, ker je Papir Servis ponudil najboljše pogoje, konkurenca pravi, dumpinške cene. A Slopak ni le v izgubi, izgublja tudi na trgu. Najbolj trdna postavka v zadnjih letih je v Slopaku predsednik nadzornega sveta Srečko Bukovec. Morda je čas, da pojasni, kako bo Slopak prilezel na zeleno vejo in zakaj je dopustil, da je voz tako zavozil. Mnenja o zanimivem partnerstvu Slopaka in Papir Servisa objavljamo v reviji. Slopak kot shema z največjim tržnim deležem pri ravnanju z odpadno embalažo v državi potrebuje domišljen poslovni koncept in načrt, ki ji bo dolgoročno omogočal stabilno rast, ne pa životarjenja. Ali ni to tudi interes lastnikov, ne zgolj tistih, ki želijo urejen in učinkovit sistem ravnanja z OE?
Bioplinarne
Če ne bi bilo afer in konfliktov, nastajajo predvsem zaradi spontanega revolta občanov ali civilnih iniciativ, bi bioplinarne kot energetski objekti tiho rasle po slovenski zemlji. A zadnje čase je nesporazumov vse več. Saj je tudi bioplinarn vse več. V tem trenutku, kot pojasnjuje MKO, pridobiva okoljevarstveno dovoljenje 10 bioplinarn. Miran Hrženjak iz Skupine Keter odpira vrata za nove bioplinarne. Vendar načrtovanje in postavljanje bioplinarn v prostor ne more več mimo strokovne in civilne javnosti. Nedvoumno besedo morata reči tudi okoljska in energetska politika. A kako doseči soglasje različnih interesov? Kar brez pogovorov? To, da se nekateri upravljavci in načrtovalci bioplinarn skrivajo pred javnostjo, je slaba popotnica za projekte, ki so v Sloveniji okoljsko in energetsko upravičeni.
Jože Volfand,
glavni urednik
Celotno številko EOL 75 lahko prelistate tukaj.
