Ne vem, če Barbara Avčin Tržan, generalna direktorica Direktorata za okolje na MOP-u, bere mnenjsko stran Dela. Če je ne bere, je napotilo ekonomista Roberta Shillerja dobro citirati: Poštena komunikacija z javnostjo pomeni ljudem gledati v oči, se od njih učiti, brati elektronska sporočila, ki jih pošiljajo, in nato temeljito razmisliti, ali je teorija, ki smo ji naklonjeni, res blizu resnici…
V primeru okoljske generalne direktorice kajpada ne gre za teorijo, pač pa za zelo konkretno Uredbo o ravnanju s komunalnimi odpadki, ki je zdaj menda začasno odložena, in o tem, kaj se je s tem dokumentom dogajalo od januarja do danes. Ali drugače – kaj se je napovedalo, da se bo zgodilo, in se ni, in kako je bila (ali ni bila) obveščena javnost. Vključno z izvajalci javnih služb, komunalnimi podjetji in drugimi, ki prav tako živijo od odpadkov. S predpisi in strateškimi dokumenti, dokler so v obravnavi in če lahko hudo zapletejo življenje občinam ali gospodarskim družbam, je pač tako, da se jih lahko glede na različne interese pod mizo in nad mizo postavi na glavo. Kam gre URKO, se še ne ve, kljub temu, da je Vlada na zadnji julijski seji sprejela Uredbo o odlaganju odpadkov na odlagališčih, kajti generalna direktorica informacije dozira ali pa na vprašanja sploh ne odgovarja. Celo sodelavcem znotraj MOP-a ne.
Kot da ni naklonjena ne notranjemu ne zunanjemu komuniciranju. Kot da ji ni mar ne notranja ne zunanja javnost.
Generalna direktorica Barbara Avčin Tržan ni čisto zadnji uradnik med nabuhlim uradništvom v državi. In ni edina med uradniki v državi, ki bi glede na pozicijo, vpliv in odgovornost do javnosti in do strank morala razmišljati, kaj in kako počnejo tisto, kar počnejo. Vprašanje je globlje. Ali se vsaj toliko, kot s pojavi, ki jih daje na pranger protikorupcijska komisija, v Sloveniji ukvarjamo tudi s tem, kakšnim moralnim in profesionalnim standardom v komuniciranju mora biti zavezan vladni uradnik? Kakšno etično držo in politično kulturo mora dokazati v odnosih do javnosti, občanov in zainteresiranih partnerjev, še posebej, ko gre za okolje? Da bo stopnja medsebojnega zaupanja v državi drugačna. Da ne bodo brezdušni in brezbrižni uradniki lomastili po vladnih uradih, kot da je država njihova, javnost, občani in izvajalci predpisov pa zaradi njih. Prevladujoči slog podcenjevalnega odnosa do javnosti in erozija častnega ravnanja v družbi, tokrat so mišljeni predvsem birokratski elitneži, zahteva streznitev. Komu so odgovorni?
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 61 lahko prelistate tukaj.
