Z zelenjavo in lesom smo že znali boljše

Samooskrba z zelenjavo je v Sloveniji nizka, pod 50 %. Z lesom pa je tako, da najboljšo hlodovino še zmerom izvozimo, finalisti, proizvajalci končnih proizvodov, tudi lesenih hiš, jo morajo uvažati.

Kaj ne štima? Saj je prehranska varnost in samooskrba s hrano ob zanesljivi oskrbi z električno energijo, kjer se lahko uvozna odvisnost še bolj poveča, med prednostnimi strateškimi cilji države. In naravne danosti so naša konkurenčna prednost- gozd, vode, biotska raznovrstnost, tudi tla. Čeprav je res, da premore Slovenija najmanj kmetijskih zemljišč na prebivalca med evropskimi državami in jih še naprej izgublja. A če je stopnja samooskrbe pri mleku, jajcih, mesu visoka, zakaj ne gre pri zelenjavi, sadju, krompirju, žitih? Sploh pri krompirju se zdi, da je res že skrajni čas za poseg kmetijskega ministrstva. Naj poveže verigo in ji kronološko predstavi krompirjevo bilanco v samostojni Sloveniji. Takole. Leta 1991 se je v Sloveniji krompir prideloval na 13.087 ha. Lani na 2.913 ha. Pred tremi desetletji so ga po njivah pobrali 181.189 ton. Zdaj ga, kot navajajo strokovne raziskave, pridelamo okrog 86.500 ton. Pojemo ga okrog 137.000 ton. In če je krompir zlato v samooskrbi, potem si manko strateškega živila zasluži samokritično analizo. Zakaj so se tako drastično zmanjšale obdelovalne površine in količine? So prve na prangerju kmetijske zadruge ali kmetijska politika?

Boštjan Kozole iz krškega Evrosada je v anketi revije EOL na vprašanje, kje je rešitev, odgovoril na kratko: Več povezovanja in sodelovanja v verigi. Njihov primer. Zaradi pozeb so sadju, ki je njihov proizvodni prvak, pridali zelenjavo. Nanje, ne na zadrugo, se je obrnilo nekaj individualnih pridelovalcev. S pogodbenimi pridelovalci so tako že lani lokalno pridelali 3.600 ton zelenjave!

Tudi Patricija Pirnat iz KZ Agrarie Koper je prepričana, da se da, enako Ivan Drev iz KZ Šaleške doline. Oba kažeta na nepovezovanje in slabo organiziranost. Evrosad kajpak ni edini zgledni primer. Trgovci ne držimo križem rok, pravijo v TUŠ-u in Sparu. Vendar jedrnih, močnih agroživilskih verig, ki bi lahko postavile temelj za razvoj stebrnih oskrbnih sistemov, v državi ni. Pa so že bile.

Samooskrbne piramide Slovenije šopi strategij in dokumentov torej niso zgradili. Zdaj, ko se snuje ogrodje nove kmetijske politike, bodo strateški cilji pri samooskrbi poobjavljeni. Z neizogibnim dodatkom o večji odgovornosti kmetijstva za ogljični odtis in zdravo eko pridelavo.

Samo to?

Če so dober recept za rast samooskrbe pri zelenjavi tržne verige, potem se lahko strateško-razvojna inovacijska partnerstva skupaj s kmetijskim ministrstvom in zborničnimi združenji odločijo za večletni konkretni nacionalni projekt – Samooskrba Slovenije do leta 2025. Operativni načrti za konkretne projekte so prepričljiva potrditev, koliko daleč do srca in koliko blizu do odgovornosti so segli strateški cilji glavnim akterjem. Bomo samo na splošno tarnali o samooskrbi?

Lesno-predelovalna industrija in les? Nekdanja paradna panoga danes prispeva k prihodkom gospodarstva le 1,36 %, v predelovalni industriji manj kot 5 %. Danilo Anton Ranc v reviji predstavlja novo študijo Kako izkoristiti potencial lesa in lesne industrije za uresničitev trajnostnega razvoja. Avtorji študije so presenetljivo zapisali udarno oceno: Vse študije doslej so imele zapisane cilje in skoraj noben ni bil dosežen … Pa vendar je les slovenska nafta, surovina prihodnosti, zdravilo za zemljo, saj veže CO₂, lahko nadomešča plastiko, kovino, beton in druge materiale in je priložnost za panogo, gospodarstvo in znanost. Tudi v lokalnem krožnem gospodarstvu že nastajajo projekti z uporabo biomateriala, kot je les.

V programu okrevanja in v desetletnem razvoju EU lesnopredelovalna panoga ne bo prezrta. Toda ob deklariranem pomenu lesnopredelovalne panoge v oči bodeta dva podatka. Zaradi zapostavljanja panoge, a to ne more biti edini razlog, je Slovenija izgubila 25.000 delovnih mest. Proizvodnja pohištva pa je v lesnopredelovalnih dejavnostih izgubila primat. Panoga se pobira prepočasi kljub izjemni tradiciji in znanju, kompetencah v lesnopredelovalnih podjetjih.

Cilj do leta 2030 je zapisan – da bi takrat v lesnopredelovalni panogi presegli 2 milijardi EUR prihodkov. Les lahko kot kisik poživi tudi trajnostni preboj Slovenije. Les kot strateška surovina države lahko postane eden izmed stebrov nove industrijske politike Slovenije. Predvsem za predelavo in kreativno moč finalne proizvodnje. Ne predvsem za energetsko izrabo lesne biomase.

Zelenjava in les se sprašujeta, kje so tisti, ki so z njima že znali …