Vzhajajoča zvezda EU je lahko le zelena Slovenija
Je že zgodba?
V bruseljski iniciativi evropskega partnerstva za baterije bo kot tehnični ekspert sodeloval dr. Robert Dominko. Priznanje znanju in stroki Slovenije. Slovenija bo referenčna država zelene mobilnosti, so se dogovorili udeleženci posveta na Brdu. Dr. Darja Piciga v intervjuju v tej številki sporoča, da je Slovenija sprejela vabilo avtorja kazalnika okoljski odtis in ustanovitelja GFN (Global Footprint Network), da postane ena od petih vodilnih držav na področju okoljskega odtisa. V prvem pregledu, kako svet uresničuje cilje trajnostnega razvoja iz Agende 2030, se je Slovenija po indeksu okoljske uspešnosti leta 2016 uvrstila na 5. mesto med 180 državami. Na nedavni konferenci o Integralni zeleni Sloveniji v Slovenski Bistrici so našo državo promovirali kot prostor za učenje o trajnostnem razvoju. Tudi na mednarodni lestvici po nekaterih kazalnikih trajnostnega razvoja se Slovenija uvršča med prvokategornice. Slovenijo torej tujina pogosto postavlja na svetovni zemljevid kot prvo zeleno destinacijo. No, nisem vsega naštel.
Seveda. Nekoliko bomo upravičeno zadržani do mednarodnih lestvic in podatkov. Nekoliko. Kajti če pogledamo še drugo stran medalje naše navidezno drugačne razvojne paradigme, je na njem dremež. Ekološki dolg objestne Slovenije je namreč v regiji nadpovprečen. Okoljski odtis Slovenije med evropskimi državami je sicer nekje v povprečju, a to je molovski ton v melodiji o Sloveniji kot zvezdi zelenega razvoja.
Kako se pripravljenost za zeleno lahko stopi nanaglo kot maslo na soncu, potrjujeta emisijska in snovna učinkovitost gospodarstva, ki vztrajno zaostaja za povprečjem EU. Še bolj bodejo v oči podatki javnomnenjske raziskave Eurobarometer z malimi in srednjimi podjetji o učinkoviti rabi virov in o zelenih trgih. In o tem, kako bodo podjetja ukrepala pri odpadkih, energiji in surovinah. Najbrž bi bilo krivično reči, da je večini podjetij, ki so sodelovali v raziskavi, zeleni razvoj lanski sneg. A če je torej res, da si marsikateri v gospodarstvu še niso dobro oslinili prsta, ga pomolili v zrak in dobro pogledali, kam piha zeleni veter Slovenije, potem se morajo vsaj zdaj vprašati, ali so se med dvema letoma na Brdu predvsem kazali zaradi politične didaktike pri ustanovitvi Partnerstva za zeleno gospodarstvo. Ali pa so vsaj malo mislili zares. Rad bi verjel, da to, drugo.
Kajti v oktobru je Partnerstvo za zeleno gospodarstvo upihnilo drugo svečko na torti, ki je ni bilo. Nova vlada se še ni dogovorila, kakšna bo politična zasedba koordinacije za nadaljevanje zgodbe o partnerstvu za zeleno gospodarstvo. Trajnostni razvoj ni več lekcija, je globalno učenje, postaja praksa in je avtonomna odgovornost države, če se noče opotekati v prihodnost. Krožno gospodarstvo je nacionalna strateška prioriteta. In koncept integralne zelene Slovenije zahteva zeleno integriteto nove vlade. V predčasno odstopljeni vladi je povezal medministrski in medsektorski pristop za izvedbo programa prehoda v zeleno gospodarstvo član vladnega kabineta. Zdaj se še ne ve, kako bo, kdo bo in kje bo. Nastaja vtis, da je okoljski minister začel odločno in s pravimi tarčami. A brez ministrske ekipe, ki ve, da je vzhajajoča zvezda Evrope lahko le zelena Slovenija, bo okoljski minister najbrž pogosto narobe nastavil metronom.
In najprej si morajo zeleno luč za trajnostni prehod prižgati podjetja. Le v tem primeru bo mogoče pokimati vznesenemu stavku, da je na primer Kažipot prehoda v zeleno gospodarstvo navdih za srednjo in vzhodno Evropo. Je navdih za slovenska podjetja? Ali se res vse konča zgolj pri dovzetnosti za »evropske in slovenske kaprice«, kot modrujejo tisti menedžerji, ki hodijo po mostu samo do bregov kapitala? In ali se lahko samo nasmehnemo stavku, da politiki v resnici ne razumejo prav dobro ekologije, podjetja pa mislijo samo o denarju?
Vsak posplošen odgovor bi bil slabši od informacije, da so na 12. Strateški konferenci o trajnostnem krožnem poslovnem modelu v trgovini trgovska podjetja razmišljala o zelenem atlasu trgovine. Prav gospodarska združenja, na različnih ravneh, vključno z ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo, so tista, ki se morajo začeti spraševati, kakšen je model celostnega vrednotenja proizvodnega procesa – od odgovornosti do življenjskega cikla izdelka, do profita in delavcev.
Kajti najtrdnejša državna suverenost in neodvisnost Slovenije so njene, k sreči še vedno malo okrnjene danosti – od gozda, vod in vodotokov, kraških posebnosti, biotske raznovrstnosti, krajinske pestrosti. Ne pri zunanji in monetarni, ne pri varnostni politiki in še kje Slovenija v EU ne more biti neubogljiva. Zdaj je nebogljena. Lahko je seveda bolj pokončna.
A suverena in vzhajajoča zvezda Evrope je lahko le in predvsem zelena Slovenija. To je njen glavni adut, to je prava zgodba.
Jože Volfand,
glavni urednik
Številko EOL 133 lahko prelistate tukaj.
