Mesta dvigujejo prebivalce, prebivalci mesta. Kdaj, kje?
Koliko vam je pomembno, kje in kako živite? Kaj je v vaših očeh res vredno, da ste pripravljeni narediti spremembe? Odgovori na ta vprašanja že za posameznika niso zmeraj enoznačni in se pogosto redefinirajo. Kaj šele za širšo skupnost! Odločanje za vrednote je nevidni, a ključni koreninski sistem, na katerem sloni vsa kompleksnost osebnosti ali družbene skupnosti. Brez korenin drevo pade, kajne?
V zadnjih desetletjih se v kontekstu kakovosti življenja trajnostni razvoj ponuja kot nova vrednostna tehtnica. Na njej naj bi se tehtalo vse, na vseh ravneh, nenehno. Kljub visokemu političnemu in siceršnjemu konsenzu ter številnim dobrim praksam se kaže, da največji tokovi življenja nikakor nočejo čez ta merilnik in da živahno tečejo po svoje. Ni (še) korenitih sprememb.
Zato nalogo definiranja in kreiranja vrednosti ter upravljanje sprememb mednarodna skupnost, tudi EU, v zadnjih letih vse glasneje prelaga na mesta in kraje. Letos sta nekaj večjih korakov v to smer, predvsem na deklaratorni ravni, naredila Organizacija združenih narodov (Nova urbana agenda – Deklaracija iz Quita) in tudi Evropska komisija (Dogovor iz Amsterdama, Agenda EU za mesta).
Na ta trend opozarjajo tudi številne mednarodne konference. Razumljivo, seveda, saj pospešena urbanizacija, na katero so analitiki opozarjali že desetletja prejšnjega tisočletja, odločno stopa dalje. Posledice te transformacije globalne in lokalne družbe se konkretno vidijo že danes na več ravneh družbenega in naravnega tkiva, jutri bo ta slika še jasnejša. Mesta naj torej odločneje upravljajo s svojim razvojem. Jasneje naj opredelijo svojo identiteto, gradijo vrednost, širijo vizijo in nadgrajujejo svojo razvojno pot. Pri upravljanju s trajnostnim razvojem naj se povezujejo z različnimi akterji za kar najbolj optimalne rezultate. Vse to s ciljem dvigniti kakovost življenja prebivalcev, kar seveda vključuje tudi ohranjanje virov in naravnega okolja.
Čeprav se nacionalne zakonodaje doslej v večini primerov niso pomembno spremenile v odnosu država – lokalne skupnosti (mesta, kraji), se župani v veliki meri zavedajo resnosti sodobnih izzivov in so pripravljeni sprejeti odgovornejše naloge. Raziskave, ki so bile narejene med župani v Evropi, kažejo, da so pripravljeni biti vizionarji in menedžerji v pravem smislu besede. Kot sokreatorji vrednosti. Vrednosti mesta za prebivalce, za investitorje, vrednosti, ki poganja trajnostni razvoj in se umešča v širšo skupnost. Pomembno pri tem je spoznanje, da je gonilo razvoja vrednost, ki zna posledično tudi pritegniti kapital.
Takšna mesta vlagajo v svoje prebivalce, da znajo biti inovativni, iniciativni in participativni. Ti gradijo lastno vrednost in so jo z različnimi interakcijami pripravljeni deliti in tako nadgrajevati kakovost življenja v mestu. V tem kontekstu igra pomembno vlogo digitalizacija, ki odpira neslutene priložnosti in grožnje. Do katere mere človeku razpre krila in kdaj ga razčloveči? Kdaj je orodje za gradnjo vrednosti in kdaj človeku vzame vrednost kot bitju z lastno voljo? Tudi na ta vprašanja morajo odgovoriti med drugimi tudi mesta. Gre za velike premike.
V Sloveniji so mestne občine s pripravo svojih trajnostnih strategij že opravile prvi premislek. Kakšen potencial imajo za kreiranje dodane vrednosti ter koliko strateške menedžerske potence se kaže v teh dokumentih in njihovem udejanjanju? Predlagam, da si to mnenje ustvarite sami. Tudi na podlagi odgovorov petih županov v tej številki revije.
Odpirajo se nam nove poti sodelovanja in ustvarjanja vrednosti. Želim, da bi jih v prihodnjem letu dobro izkoristili na vseh področjih. Optimizem zmeraj velja.
Srečno 2017!
mag. Vanesa Čanji,
odgovorna urednica
Številko EOL 114/115 lahko prelistate tukaj.
