Pesem o zelenem odrešenju
Res je iz pesniške zapuščine, ta pesem. Srečko Kosovel jo je napisal okrog leta 1925. Torej, leta 1925! Zmotili in prizadeli so ga evropski civilizacijski procesi, ki so duhovno ubijali človeka, utrujenega od zmehaniziranega sveta. Človek je v njem izgubljen, ker se je odtrgal od narave, od zelenega odrešenja. Pesnik tava med grobovi, mrtvimi znamenji velike evropske preteklosti, in želi v središče sveta spet postaviti človeka. Kajti človek je zanj ponižan v brezdušen avtomat, v pošastno spako.
Zdaj pišemo leta 2015. Slovenija sprejema program prehoda v zeleno gospodarstvo, saj Evropa že nekaj let na papirju producira koncepte zelene rasti, krožnega gospodarstva, industrijske simbioze, učinkovite rabe virov in trajnostnega razvoja. Ne vem. Morda bi pesnik potrkal na civilizacijsko vest Evropejca in ga postavil pred zrcalo češ – poglej iz svoje polmegle, saj ne bo zelenega odrešenja, če ne boš prebudil notranje duhovne vesti. Da sestopiš z vlaka, ki nikamor ne pelje. No, ni res. Vemo, kam pelje ta vlak.
A kako preusmeriti razvojne tokove časa in povezati oporišča zelenih stebrov? Kako brez meglenega zelenega romantizma z realnim pristopom in premišljeno na primer investirati v pametne stroje in zelene tehnologije, odpirati zelena delovna mesta, pripraviti novo Uredbo o zelenem javnem naročanju, finančno načrtno spodbujati ekoinovacije in ekodizajn? Ali doseči boljšo snovno produktivnost. In končno les oživeti v finalnih proizvodih ali kot gradbeni material. Ali …
Kakšna bo torej zelena razvojna zgodba, ki jo, kot kaže, resno začenjamo pred vstopom v leto 2016, ko bo slovenska država stara 25 let, kar je vendarle četrt stoletja, mar ne?
Matej Feguš, Donar: Ključno je, da vse sledi istemu cilju, če bomo imeli pet ali šest strategij, ne bomo prišli nikamor.
Tanja Bogataj, MOP: Program ne bo še en lep dokument za v predal, zeleno gospodarstvo je deklarirana strateška usmeritev države. Preseči je potrebno dosedanje ustvarjanje ogromno strategij, s katerimi se hitro zadovoljimo, ne prenašamo novih tehnologij in postopkov v prakso ali pa preprosto ne naredimo ničesar.
Marjan Mačkošek, Štore Steel: Sigurno je to razvojna priložnost, če pa bomo razvijali samo zato, da bomo razvijali, ne bomo pa vedeli, če imamo za te izdelke ali storitve potencialni trg, ne bomo naredili nič. Javna sredstva, zbrana iz realnega sektorja, bomo porabili za nekaj, kar ne bo dalo nobenega rezultata. Če dokument zelene rasti ne bo odražal potencialov realnega sektorja, ki ga imamo danes v Sloveniji, nima prave teže.
A zdaj, z zapisanim, če bi vse navesili na košato simbolno slovensko lipo, kjer bi naj čez čas le zrasli plodovi, saj veste, tisti majhni oreški s pecljem, je morda teža pretežka. Ali bolje – dobro bo stehtati vse zapisano, kar je na tehtnici, in pobrati tisto, kar da lahko zeleni rasti največji pospešek. Fokus torej.
Ključnih področij za prehod na zeleno gospodarstvo (ali na intenzivnejši zeleni razvoj Slovenije) je več. So pravzaprav vsi, ki so sicer že dolgo v predalih: trajnostno upravljanje z viri (prostor, vode, varstvo narave, gozd, les), zelena rast gospodarstva, zelena delovna mesta, povpraševanje po zelenih izdelkih in storitvah, zeleno javno naročanje, zelena proračunska reforma, trajnostni urbani razvoj (gradnja javnih stavb, trajnostna mobilnost), izobraževanja in ozaveščanja, zelene prakse v kmetijstvu in gozdarstvu. Na koncu seznama je javni sektor kot zgled in so še podporne aktivnosti.
A čeprav je res, da program povzema, kar je bilo doslej razpršeno in nepovezano, torej ne začenjamo od začetka, je sprememba vidna z vrha Triglava. Prvikrat je zeleni duh, seveda ne povsod z enako svežino, zavel skoraj po celotni ministrski ravni po državi. Prva in druga raven, mislim na državne sekretarje, se je povezala. S programom in nalogami, tudi s pregledom, kaj bo kdo namenil za posamezne projekte. To je dosežek. Če bo sledila še tretja raven, uradniška, tista, ki bo operativna, in če bodo gonilni akterji identificirali, kje je največ lukenj, potem je to zmagovalna kombinacija za zeleno Slovenijo. Ne le za zeleno rast gospodarstva. Kajti prav trdijo managerji, da realni sektor, zlasti izvozni, preprosto ne more več mižati pred poslovnimi standardi, ne le okoljskimi, ki mu izboljšujejo konkurenčnost in dajejo zeleno legitimacijo na globalnem trgu.
Zato potrebuje Slovenija nacionalni program zelenega razvoja – države in zelene rasti gospodarstva s fokusom in opredeljenimi partnerstvi. Predloženo gradivo pa potrebuje ne le pregled kazalcev okolja, pač pa tudi, kako zeleno je že zdaj slovensko gospodarstvo in kaj že zmore slovenska stroka, zlasti nekateri inštituti.
Jože Volfand,
glavni urednik
Aktualno številko EOL 101/102 lahko prelistate tukaj.
