Končni porabniki energije v gospodinjstvih se vedno bolj zavedajo pomena OVE in URE, razumejo tudi svojo vlogo pri tranziciji v nizkoogljično družbo, pravi dr. Karlo Peršolja, direktor podjetja Borzen, d.o.o. Vloga končnih porabnikov v prihodnje ne bo le vloga uporabnikov, temveč tudi proizvajalcev. Glede umeščanja objektov v prostor bo potreben družbeni konsenz, spremembe zakonodaje, zagotovitev finančnih sredstev … Energetsko odvisnost, ki je trenutno 47 %, pa bil lahko zmanjšali s pravim pristopom, je optimističen sogovornik.
V okviru blagovne znamke Trajnostna energija informirate in ozaveščate o učinkoviti rabi energije (URE) in o obnovljivih virih energije (OVE). Kakšna je energetska ozaveščenost v Sloveniji in kako povprečen uporabnik razume URE in OVE?
Že nekaj let se posvečamo informiranju in ozaveščanju prebivalstva o OVE in URE. Prav ozaveščenost in znanje sta namreč pomembna pri sprejemanju odločitev v zvezi z energijo in okoljem. Podatki za gospodinjstva kažejo, da se uporabniki vedno bolj zavedajo pomena OVE in URE, da ju vedno bolj razumejo in poznajo, poleg tega pa razumejo tudi svojo vlogo pri tranziciji v nizkoogljično družbo. Na tem mestu bi posebej rad izpostavil, da veliko pozornost pri svojih aktivnostih namenjamo mladim, ki uspešno udejanjajo zlasti pozitivne navade pri učinkoviti rabi z energijo in jih prenašajo na starejše.
Slovenija ima cilj, da do leta 2030 doseže vsaj 27 % delež OVE v končni rabi energije, v Evropi je ta cilj 32 %. Ali je za Slovenijo cilj dosegljiv glede na trenutni delež OVE, na težave pri umeščanju HE in vetrnic in kje so možnosti za rast? Kakšno stopnjo energetske neodvisnosti lahko doseže Slovenija?
Zadnji podatki za Slovenijo kažejo, da je delež OVE v končni porabi energije nekoliko več kot 21 %, torej nam do uresničitve zastavljenega cilja res še kar nekaj manjka. Cilj 27 % izhaja iz pred kratkim sprejetega Nacionalnega energetsko podnebnega načrta. Mnenja glede sprejetega cilja so deljena ne le med različnimi deležniškimi skupinami, temveč tudi znotraj stanovskih skupin. Ali je preveč ali premalo ambiciozen, pa bo pokazal le čas. Dejstvo je, da bo potreben družbeni konsenz glede umeščanja objektov v prostor, potrebne bodo spremembe zakonodaje, potrebno bo zagotoviti finančna sredstva … Predvsem pa v zgodbo vključiti uporabnike. Ti namreč že, še bolj pa bo ta trend opazen v prihodnje, postajajo aktivni uporabniki, pri čemer se spreminja njihova obstoječa vloga uporabnikov in se temu dodaja še njihova vloga proizvajalcev. Če se navežem še na energetsko neodvisnost naše države, zadnji podatki kažejo, da je naša energetska odvisnost 48 odstotna. Na kratki rok bomo to težko izboljšali. Preden se zgradi nov energetski objekt, namreč preteče kar nekaj let. Izjema so le manjše in gradbeno manj zahtevne proizvodne enote, denimo sončne elektrarne. Je pa težava v tem, da gre v teh primerih za majhno proizvodnjo, ki povrh vsega tudi zelo niha. Glede na to, da bo poraba električne energije po vseh napovedih v prihodnjih letih še naraščala, bo to razliko še toliko težje zmanjševati. Bolj pesimistični so mnenja, da bo dosežek že vzdrževanje statusa quo, sam pa bolj optimistično menim, da bi vendarle s pravim pristopom našo energetsko odvisnost lahko zmanjšali.
S kakšnimi izzivi se sooča trg z elektriko in kakšno vlogo ima pri tem Borzen? Kako se trg pripravlja na preobrazbo iz fosilne v zeleno energijo?
Trenutno se na področju energetskih trgov veliko dogaja v povezavi s t. i. CEP paketom – to je »Čista energija za vse Evropejce«. Gre za predpise na EU nivoju, ki, kot pove že ime samo, pomenijo olajšanje prehoda na »čisto energetsko gospodarstvo« ter reformiranje zasnove in delovanja trga z električno energijo v EU. Pri tem bi ponovno izpostavil usmeritev na končne porabnike in njihovo novo vlogo, ki bo vedno bolj aktivna. Pričakovati je spremembe modela trga v smislu t. i. agregatorjev. Ti bodo dejansko predstavljali udeležence na trgu z nalogo povezovati več bremen odjemalcev ali proizvedeno električno energijo za prodajo, nakup ali dražbo na katerem koli organiziranem trgu energije. Vedno pomembnejši bo tudi znotrajdnevni trg. Predvideva se namreč vedno več OVE, ki jih bo potrebno ustrezno umestiti v elektroenergetski sistem, pri čemer je nujno upoštevanje nihanja njihove proizvodnje. Poleg omenjenega se bo zgodil tudi prehod na 15-minutni obračunski interval, čemur se bo potrebno ustrezno prilagoditi. Vse omenjeno gre nujno z roko v roki z digitalizacijo. Pomen podatkov raste.
Cilj Slovenije je, da izboljšamo energetsko učinkovitost za 35 % glede na izhodiščno leto 2007. Tudi NEPN je najbolj ambiciozen pri izboljšanju energetske in snovne učinkovitosti v vseh sektorjih. Kako je Slovenija uspešna pri energetski učinkovitosti in kako doseči manjšo rabo energije?
Najprej bi poudaril, da raziskave kažejo, da iz leta v leto vedno več posameznikov za učinkovito ravnanje z energijo poleg denarja motivira varovanje okolja, kar je spodbuden podatek. Vendar pa je to, podobno kot sama poraba električne energije, fosilnih goriv …, kar se zrcali v energetski učinkovitosti države, močno povezano tudi z obdobji gospodarske rasti na eni strani ter recesije na drugi. Tega pri interpretaciji posameznih podatkov ne gre zanemariti. Slovenija sicer, podobno kot ostale države, področje URE spodbuja skozi različne finančne mehanizme. Na ta način motivira uporabnike, kar bo za dosego ciljev iz NEPN verjetno potrebno okrepiti. Sam sicer v tem kontekstu vidim predvsem potrebo po učinkovitih ukrepih države na tem področju, zlasti na področju prometa, tudi stavb. Ne zgolj pri prenovah, temveč tudi upravljanju z energijo v stavbah. Zagotovo je veliko rezerve tudi na področju zelenega javnega naročanja. Pomembno je informiranje in ozaveščanje posameznikov, ki bodo s pravim znanjem lahko pripomogli k realizaciji ciljev naše države. Vsak izmed nas bi moral čutiti kolektivno odgovornost za naš planet.
